VSRS Sklep I Up 300/2015

Jedro

Če je izpodbijana odločba, je trditev o nezakonitem posegu v pravico do zasebne lastnine trditev o nezakoniti odločbi. ZUS-1 za tak primer določa postavitev zahtev, navedenih v prvem odstavku 33. člena.

Za presojo pravočasnosti tožbe iz 4. člena ZUS-1 je relevanten čas storitve dejanja, naveden v tožbi. Sodišče zato ni dolžno preverjati, kdaj je tožnica „izvedela“ za poseg v svojo lastninsko pravico.

Za odločanje o zahtevkih zoper občino za povračilo škode, nastale z opustitvijo dolžnega ravnanja inšpekcijskega organa, je pristojno pravdno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 221/2015-9 z dne 10. 11. 2015, se razveljavi glede odločitve o zavrženju tožbe zoper odločbe Občine Piran, št. 321-140/2013 z dne 6. 1. 2014, št. 3502-30303/2014 z dne 5. 9. 2014, št. 3502-0340/2014 z dne 2. 10. 2014, št. 3502-0361/2014 z dne 13. 11. 2014, št. 3502-0373/2014 z dne 26. 11. 2014, št. 3502-003/2015 z dne 9. 1. 2015, št. 3502-0021/2015 z dne 4. 2. 2015, št. 3502-0078/2015 z dne 31. 3. 2015 in št. 3502-0120/2015 z dne 28. 4. 2015, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo. Ugotovilo je, da je bila vložena zaradi nezakonitega posega v njene ustavne pravice do zasebne lastnine in da iz tožbenih navedb ter zahtevka izhaja, da naj bi zatrjevane kršitve trajale od 1. 5. 2014 do 30. 5. 2015, saj tožnica zaradi nezakonite izdaje odločb in opustitve predpisanega nadzora sosednjega gostinskega objekta v tem obdobju ni mogla uporabljati svoje nepremičnine. Ker je od časa, ko naj bi se poseg zaključil, do vložitve tožbe potekel rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, je tožba prepozna.

2. Tožnica je zoper sklep vložila pritožbo. Navaja, da je s tožbo izpodbijala izdajo nezakonitih odločb Občine Piran o podaljšanem obratovalnem času gostinskega lokala in več odločb o prekomernem obremenjevanju okolja s hrupom. Zato ne drži, da naj bi bila tožba vložena samo zaradi zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi naj bi bilo poseženo v njene ustavne pravice. S tožbo tako ne uveljavlja le škode, ki je nastala zaradi opustitve predpisanega nadzora gostinskega lokala, ampak zlasti škodo zaradi izdaje nezakonitih odločb. Poleg tega ni zamudila niti roka za vložitev tožbe zaradi opustitve predpisanega nadzora, saj je to, da je toženka (občina) opustila to svojo dolžnost, izvedela šele 5. 9. 2015. Pred tem sama sploh ni vedela za obstoj odločb toženke o prekomernem obremenjevanju okolja s hrupom. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

K I. točki izreka:

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi vložena tožba (le) po 4. členu ZUS-1. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

5. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je tožnica v tožbi izrecno navedla, da jo vlaga zaradi ugotovitve nezakonitosti odločb Občine Piran in zaradi plačila odškodnine. Predlagala je, naj sodišče „združi v skupno obravnavanje in odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na odločbe tožene stranke o podaljšanem obratovalnem času in zahtevku, ki se nanaša na odločbe tožene stranke o prekomernem obremenjevanju okolja s hrupom, iz razloga, ker je tožeči stranki v istem obdobju zaradi skupnih posledic vseh odločb nastala enotna škoda“ (I. točka tožbe). Navedla je (II. točka), da ima pravni interes za ugotovitev nezakonitosti vseh izpodbijanih odločb iz razloga, ker gre za predhodno vprašanje v postopku motenja posesti. Poleg tega je pojasnila (III. točka tožbe), da toženka ni izvedla niti enega nadzora na spornih javnih prireditvah, za katere je izdala dovoljenja. Sodišču je predlagala, naj ugotovi, da je toženka z izdajo v zahtevku naštetih nezakonitih odločb ter z opustitvijo predpisanega nadzora v konkretnem gostinskem obratu v obdobju med 1. 1. 2014 in 1. 7. 2015 nezakonito posegla v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine, ker zaradi nezakonite izdaje odločb in zaradi opustitve predpisanega nadzora v obdobju med 1. 5. 2014 in 30. 5. 2015 ni mogla uporabljati svoje nepremičnine (z navedeno parcelno številko). Zato naj sodišče odloči še o njenem zahtevku, naj ji toženka plača odškodnino v zahtevani višini.

6. Iz navedenega po presoji pritožbenega sodišča izhaja to, kar trdi pritožnica, in sicer da je poleg opustitve nadzora izpodbijala tudi odločbe, s katerimi je toženka tretji osebi dovolila obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, in odločbe o prekomernem obremenjevanju okolja s hrupom. Res je v tožbenem predlogu navedla kršitev, storjeno z omenjenimi odločbami (kršitev pravice do zasebne lastnine), vendar to v povezavi s spornim predmetom in vsebino tožbe ne pomeni drugega kot zahtevo, naj sodišče ugotovi nezakonitosti odločb, navedenih v tožbenem predlogu. Če je izpodbijana odločba, je trditev o nezakonitem posegu v pravico do zasebne lastnine trditev o nezakoniti odločbi. Vrhovno sodišče zato ob tem pritožnici, ki jo v upravnem sporu zastopa odvetnik, pojasnjuje, da so zahteve, ki so predvidene za primer izpodbijanja upravnega akta, izrecno opredeljene v prvem odstavku 33. člena ZUS-1. Med njimi je zahteva za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožbeni predlog ni jasen, pa bi moral tožnico pozvati na odpravo pomanjkljivosti.

7. To pomeni, da je tožnica zoper omenjene odločbe vložila tožbo na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Po določbi drugega odstavka istega člena je upravni akt po tem zakonu tudi upravna odločba, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V takem primeru je pravočasnost tožbe odvisna od tega, ali je bila vložena v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

8. Glede na navedeno sta nepravilni stališči v izpodbijanem sklepu, da je bila vložena (le) tožba po 4. členu ZUS-1 in da je rok za njeno vložitev začel teči z zaključkom posega v tožničine ustavne pravice. Vrhovno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo, in tožbo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek (77. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). V njem bo moralo ponovno preizkusiti, ali so za tožbo zoper odločbe izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Pritožba zoper zavrženje tožbe, vložene zaradi opustitve nadzora gostinskega subjekta, ni utemeljena. Kot med drugim izhaja iz tožbe, toženka ni opravljala dolžnega nadzora nad spornim gostinskim lokalom v zvezi z uporabo zvočnih naprav na javnih prireditvah, za katere je izdala dovoljenja, tožnica se je bila zaradi nevzdržnega stanja (hrupa) prisiljena izseliti, zaradi onemogočene uporabe nepremičnine pa ji je nastala škoda.

10. Tožbo po 4. členu ZUS-1 je dopustno vložiti zaradi nezakonitih posamičnih dejanj državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil (prim. 1. člen ZUS-1), s katerimi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZUS-1 rok za vložitev tožbe prične teči, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Ker je torej tožba v takem primeru usmerjena zoper konkretno dejanje, ki je povzročilo nezakonito omejevanje ali preprečevanje izvrševanja človekove pravice ali temeljne svoboščine, mora tožnik v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). Čas storitve dejanja, naveden v tožbi, je zato relevanten za presojo njene pravočasnosti.

11. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi navedla, da zaradi opustitve nadzora med 1. 5. 2014 in 30. 5. 2015 ni mogla uporabljati svoje nepremičnine in da je bilo s tem poseženo v njeno pravico do zasebne lastnine. Upoštevaje omenjene določbe ZUS-1 je zato pravilen sklep prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba, vložena 7. 9. 2015, vložena po poteku 30-dnevnega roka (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) od prenehanja zatrjevanega nezakonitega stanja.

12. Pritožnica zagovarja stališče, da bi moral rok za vložitev tožbe začeti teči 5. 9. 2015, ko je od toženke prejela dopis z dne 19. 6. 2015 in izvedela, da je omenjena opustila nadzor nad delovanjem gostinskega lokala. Tega (da je na določen datum prejela dopis z navedeno vsebino) v tožbi ni navajala, v pritožbi pa ne pojasnjuje, zakaj ne. Ker niti sodišče prve stopnje, glede na obrazloženo v 10. točki po določbah ZUS-1, ni bilo dolžno preverjati, kdaj je tožnica zvedela za poseg v svoje pravice, gre po presoji pritožbenega sodišča za zatrjevanje nedovoljenih novih dejstev v smislu prvega odstavka 74. člena ZUS-1. Ta določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče zato omenjenih navedb ni upoštevalo. Ob tem le dodaja, da bi se ob morebiti pravočasno vloženi tožbi postavilo nadaljnje vprašanje, ali v tem primeru ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar je ovira za obravnavanje tožbe v upravnem sporu. Tožnica namreč trdi, da je bila občina dolžna izvrševati nadzor nad stopnjo hrupa na prireditvah, da je to v relevantnem obdobju opustila in da je tožnici zaradi tega nastala škoda. Zatrjuje torej, da ji je občina z nezakonitim ravnanjem povzročila škodo, zaradi česar naj ji plača odškodnino. V premoženjskih sporih pa odločajo sodišča v pravdnem postopku (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo (76. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

12.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 350/2016
• VSRS Sklep I Up 258/2016