<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 933/2003
ECLI:SI:VSRS:2003:I.UP.933.2003

Evidenčna številka:VS15635
Datum odločbe:11.09.2003
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
Institut:omejitev roditeljske pravice - začasna odredba - nastanek težko popravljive škode - javna korist

Jedro

S splošnimi navedbami, da bo otroku tožnikov zaradi vključitve v diagnostični postopek nastala težko popravljiva škoda, tožnika še nista izkazala za verjetno, da jima bo nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 128/2003-6 z dne 1.7.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe po 69. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ki sta jo vložila hkrati s tožbo, s katero izpodbijata odločbo tožene stranke z dne 2.6.2003. Z njo je bila zavrnjena njuna pritožba proti sklepu o dovolitvi izvršbe Upravne enote C. z dne 17.4.2003, s katerim je bilo med drugim tudi ugotovljeno, da je postala odločba Centra za socialno delo C. z dne 16.12.2002 dne 28.12.2002 izvršljiva in odločeno, da se zato dovoli njena izvršba. Z navedeno odločbo je bila tožnikoma omejena njuna roditeljska pravica za mladoletno hčerko T. B., roj. ... tako, da jima je bila naložena obveznost, da hčerko v roku 8 dni vključita v diagnostični postopek Kliničnega centra Ljubljana, SPS, Pediatrična klinika, službo za onkologijo in hematologijo. Navedena odločitev, ki jo je v pritožbenem postopku potrdila tožena stranka, je bila presojena v upravnem sporu opr. št. U 64/2002, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v nov postopek.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je glede na predlog tožnikov, "da naj sodišče odloži izvršbo", zahtevo opredelilo po 1. odstavku 69. člena ZUS. Na tej pravni podlagi lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če v primerih in pod pogoji 2.

odstavka 30. člena navedenega zakona, organ, ki je pristojen za izvršbo ne odloži njegove izvršitve. Poleg težko popravljive škode kot pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe, mora tožnik, ki uveljavlja obravnavano začasno varstvo, izkazati, da odložitev izvršitve ne nasprotuje javni koristi ter da ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala težko popravljiva škoda. Da bi v postopku prišlo do odstranitve dekličine bezgavke, ne da bi bilo pred tem opravljeno zanesljivo diagnosticiranje, tožnika nista izkazala. Da odložitev izvršitve upravnega akta v konkretnem primeru ne bi nasprotovala javni koristi, pa bi morale biti izkazane izjemne (posebne) okoliščine, ki jih tožnika ne navajata. Sodišče ni presojalo tožnikovih navedb, da bodo z izvršitvijo upravnega akta kršene z ustavo varovane pravice do telesne in duševne integritete niti, da bo s tem storjeno kaznivo dejanje po 142. členu KZ. V postopku za izdajo začasne odredbe se namreč preizkuša obstoj tistih okoliščin, ki so glede na zakonsko ureditev relevantne za njeno (ne)izdajo.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo pravno podlago za izdajo zahtevane začasne odredbe, to pa je imelo za posledico, da v postopku ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev. Splošno znano je, da je diagnosticiranje v primeru suma na rakasta obolenja povezano z odvzemom suspektnega tkiva. Tudi iz upravnih spisov izhaja, da pomeni diagnosticiranje v konkretnem primeru odvzem dekličine bezgavke. Z odvzemom bezgavke bo na njenem zdravju nastala škoda, kar predstavlja hujše škodljive posledice iz 2. odstavka 69. člena ZUS. Zdravje posameznika ni javna korist. Tudi postopek diagnosticiranja ter z njim povezano izdajanje upravnih odločb v konkretnem primeru je v domnevno korist T.B. in ne v javno korist. Zato tožnikoma ni treba dokazovati, da odložitev izvršitve upravnega akta ne nasprotuje javni koristi. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni presodilo navedb, da je v upravnem sporu izpodbijani akt ničen, ker je deklica že dopolnila 15 let. Sedaj že sama odloča o zdravstvenih posegih, zato bi izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta predstavljala kaznivo dejanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevano začasno odredbo izda.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zahtevane začasne odredbe ter predlog tožnikov, pravilno presodilo, da je zahtevana izdaja začasne odredbe po 1. in ne po 2. odstavku 69. člena ZUS. Tožnika sta v zahtevi navedla, da sta na podlagi 2. odstavka 30. člena ZUS 17.3.2003 zahtevala pri pristojnem organu za izvršbo odložitev izvršitve upravnega akta, da pa o njuni zahtevi ni bilo odločeno. Priložila sta tudi dokazilo. Odložitev izvršitve upravnega akta sta nato iz enakih razlogov zahtevala od sodišča. Zato pritožbeni ugovor, da pravna podlaga za izdajo začasne odredbe ni pravilno opredeljena, ni utemeljen.

V postopku zaradi izdaje začasne odredbe sodišče ne presoja zakonitosti akta, ampak le, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Zato uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS mora biti izpolnjenih več pogojev, med njimi tudi težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršbo prizadela tožniku ter da odložitev ne nasprotuje javni koristi. Tožnik mora nastanek težko popravljive škode verjetno izkazati in za svoje navedbe predložiti dokaze. V obravnavanem primeru je bilo tožnikoma z odločbo, ki je predmet izvršbe naloženo le, da ml. hčerko vključita v diagnostični postopek zaradi suma na bolezen, ki jo je treba zdraviti. S splošnimi navedbami, da bo deklici zaradi vključitve v diagnostični postopek nastala nepopravljiva škoda, tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča nista izkazala izpolnitve omenjenega zakonskega pogoja. Zato se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da omenjeni pogoj ni izpolnjen in tudi z njegovo odločitvijo sprejeto na navedeni pravni in dejanski podlagi.

Skrb za zdravje otrok je javna korist. Z zakonom o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zagotavlja država varstvo mladoletnim otrokom vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar zahtevajo to druge koristi (6. člen). Staršem se z navedenim zakonom nalaga, da so dolžni skrbeti med drugim tudi za življenje in zdravje svojih otrok (103. člen navedenega zakona). Zato pritožbeni ugovor, da v obravnavanem primeru tožnikoma ni treba dokazovati, da odložitev izvršitve ne nasprotuje javni koristi, ni utemeljen.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena v zvezi z 68. in 69. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.


Zveza:

ZUS člen 69, 69/1, 73.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xODI2Mg==