<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sklep VIII Ips 138/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.138.2015

Evidenčna številka:VS3006603
Datum odločbe:22.12.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 596/2014
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), Borut Vukovič (poroč.), mag. Marijan Debelak, Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povračilo stroškov za zdravljenje v tujini - nedovoljenost revizije - zavrženje revizije - pomanjkanje pravnega interesa

Jedro

Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da sodišče ugotovi, da je upravičena do napotitve na zdravljenje v tujino. Takšnega zahtevka tožnica med postopkom ni formalno spremenila. Sodišče druge stopnje s tem, ko ji je priznalo pravico do zdravljenja v tujini in toženi stranki naložilo, da jo napoti v klinično ustanovo v tujino, ki ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi zaradi diagnostične obdelave in zdravljenja, ni prekoračilo zahtevka, kot ga je postavila tožnica, ampak je zahtevku dejansko v celoti ugodilo. V pojmu zdravljenje je zajeta tako diagnostika kot tudi zdravljenje v ožjem pomenu besede.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. 250000-18070-82/2011/16 z dne 12. 9. 2011 in št. 250000-18070-28/2011/5 z dne 18. 5. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico napoti v klinično ustanovo v tujino, ki ima izkušnje z okužbami, ki jih povzročajo Coxsackie virusi in z njihovim zdravljenjem, zaradi potrditve diagnoze okužbe s tem virusom in ji v tem primeru odobri ustrezno zdravljenje v tujini (II. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do zdravljenja v tujini, toženi stranki pa naložilo, da tožnico napoti v klinično ustanovo v tujino, ki ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi zaradi diagnostične obdelave in zdravljenja.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo po odvetnici, hkrati pa je vložila revizijo tudi sama in ji priložila potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Na podlagi četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) lahko stranka v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja sama, brez odvetnika, samo če ima opravljen pravniški državni izpit, kar je pogoj, ki ga tožnica izpolnjuje. Zato je revizijsko sodišče vlogo odvetnice in vlogo tožnice obravnavalo skupaj, kot eno revizijo. Revizija je vložena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje naj bi bila obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi izrek nasprotoval razlogom sodbe. Tožnica je zahtevala pravico do sistemskega protivirusnega vzročnega zdravljenja v tujini, brez diagnostične obdelave, saj je diagnoza po njenem mnenju že znana, sodišče druge stopnje pa naj bi ji prisodilo pravico do zdravljenja zaradi okužbe Coxsackie virusi, hkrati z diagnostično obdelavo v zvezi s to okužbo. Sodišče druge stopnje naj bi tožničini pritožbi sicer ugodilo in ji priznalo pravico do zdravljenja, pri tem pa naj ne bi utemeljilo, kakšna pravico do zdravljenja ji gre. Sodišče naj bi se oprlo na izvedeniški izvid in mnenje, v katerem je navedeno, da je potrebno zdravljenje v tujini v ustanovi, ki ima izkušnje z uporabo plekonarila ali drugega zdravila pri zdravljenju okužb z entero oziroma Coxackie virusi. Pri tem naj se sodišče ne bi opredelilo do pritožbenih navedb tožnice, da zdravilo plekonaril nikjer v Sloveniji ne drugod po svetu ni registrirano in nima dovoljenja za uporabo s strani Ministrstva za zdravje niti ne do tega, da uporaba zdravila plekonaril ne predstavlja sistemskega protivzročnega zdravljenja. Ravno tako naj se ne bi opredelilo do tega, da tožnica ne vtožuje zdravljenja okužbe z enterovirusi, saj z njimi ni okužena, ampak sistemsko protivirusno vzročno zdravljenje okužbe s Coxsackie virusi. Nižji sodišči naj bi se sklicevali na izvedeniško mnenje, za katerega pa sodišče druge stopnje navaja, da še dodatno potrjuje mnenje, da je bila izključena okužba tožnice z enterovirusi in s tem Coxsackie virusi. Sprašuje se, zakaj ji je bila v tem primeru priznana pravica do zdravljena v tujini in celo z diagnostika, če je bila takšna okužba izključena. Sodišče naj bi s temi kršitvami zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi pravilno zaključilo, da je v predmetni zadevi treba upoštevati veljavne predpise v oktobru 2011 in ob upoštevanju ustavne odločbe U-I-25/14-8 o razveljavitvi prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zavarovanja, tako da pride v poštev zgolj uporaba 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) (2) , na podlagi katere je tožnica upravičena do zdravljenja ne pa do diagnostike, ki naj bi tožnici samo jemala nepotreben čas, ko bi zdravljenje moralo že potekati. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo, kakšno zdravljenje tožnici gre - simptomatsko zdravljenje (kar naj bi bilo zdravljenje s plekonarilom) ali pa sistemsko protivirusno vzročno zdravljenje. Sodišče druge stopnje naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici priznalo tudi zdravstveno storitev diagnostike, ki naj bi spadala pod zdravljenje, kar pa ne drži. Diagnostika naj bi terjala dolgotrajne preiskave, ki jih je tožnica že izvedla, tožnica pa vtožuje sistemsko protivirusno zdravljenje v tujini. Zaradi prekoračitve zahtevka naj bi bila tožnica prikrajšana do takojšnjega sistemskega protivirusnega vzročnega zdravljenja, saj so posledice okužbe s Coxsackie virusi pri tožnici že povzročile nastanek predrakavega stanja.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrženje oziroma zavrnitev revizije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da sodišče ugotovi, da je upravičena do napotitve na zdravljenje v tujino. Takšnega zahtevka tožnica med postopkom ni formalno spremenila. Sodišče druge stopnje s tem, ko ji je priznalo pravico do zdravljenja v tujini in toženi stranki naložilo, da jo napoti v klinično ustanovo v tujino, ki ima izkušnje z zdravljenjem okužb s Coxsackie virusi zaradi diagnostične obdelave in zdravljenja, ni prekoračilo zahtevka, kot ga je postavila tožnica, ampak je zahtevku dejansko v celoti ugodilo. V pojmu zdravljenje je zajeta tako diagnostika kot tudi zdravljenje v ožjem pomenu besede (3).

7. Ker je bilo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena v povezavi s 374. členom ZPP revizijo zavrglo.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji.

Op. št. (3): Primerjaj določbo 1. točke prvega odstavka 38. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja po kateri bolnišnično zdravljenje obsega storitve diagnostike in zdravljenja ter medicinske rehabilitacije.


Zveza:

ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNTIw