<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 224/2010
ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.224.2010

Evidenčna številka:VS0013567
Datum odločbe:13.12.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1251/2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:zmanjšanje odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - hrup - pravica do zdravega življenjskega okolja - višina odškodnine - prekomerne imisije - dopuščena revizija - odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - obseg presoje in vsebina sklepa o dopustitvi revizije

Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnikov je od ceste oddaljena 2 metra, tožnika (upokojenec, gospodinja) sta se v relevantnem obdobju zadrževala pretežno doma; nasproti stanovanjske hiše je avtobusna postaja, kjer so se vozila redno ustavljala, v neposredni bližini pa križišče, kar je bilo posebej moteče zaradi speljevanja in zaviranja vozil.

Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena, je revizijski preizkus omejen na presojo višine odškodnine, izpodbijanega v predlogu, in se ne spušča v presojo navedb v zvezi z odločitvijo o stroških postopka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako,

da se v izreku te sodbe znesek 8.000 EUR vsakič nadomesti z zneskom 6.500 EUR in da se v drugem odstavku za besedama "v presežku," doda besedilo "tj. za razliko do zahtevanih 8.000 EUR za vsakega ter", v nadaljevanju pa znesek 1.740,60 EUR nadomesti z zneskom 240,60 EUR.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se spremeni tako, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 58,52 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 61,80 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine vsakemu od tožnikov v višini 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2006 do plačila in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka obeh tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti spremenilo tako, da te od zneskov 6.259,40 EUR tečejo od 19. 12. 006 do 8. 5. 2008, od zneskov 8.000 EUR pa od 9. 5. 2008 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 193/2009 z dne 18. 3. 2010 toženkino revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za 3.800 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka trdi, da je presoja sodišča o obsegu potrebnih stroškov napačna.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Toženka je v predlogu za dopustitev revizije zatrjevala, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse in da je glede vsakega od tožnikov previsoka za 3.000 EUR. Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), je revizijski preizkus izpodbijane sodbe omejen na presojo, ali prisojena odškodnina v razponu od 5.000 EUR do 8.000 EUR odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojene v primerljivih zadevah. Toženkine navedbe v reviziji, da je vsakemu od tožnikov prisojena odškodnina previsoka za 3.800 EUR, so zato v delu nad 3.000 EUR neupoštevne. Iz enakega razloga so neupoštevne tudi revizijske navedbe, s katerimi toženka izpodbija odločitev o stroških postopka.

8. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živita ob regionalni cesti G1-3/315 Marbor – Gornja Radgona in zaradi katerega sta v obdobju 57 mesecev, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Maribor – Gornja Radgona in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste Maribor – Gornja Radgona, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004-2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikoma, ki sodita v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 6.500 EUR, tj. približno sedem povprečnih neto plač.(3) Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 2 metra, tožnika (upokojenec in gospodinja) pa sta se v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, zadrževala pretežno doma. V tako določeni odškodnini sta upoštevani tudi ugotovitvi, da je nasproti stanovanjske hiše avtobusna postaja, kjer so se vozila redno ustavljala, v neposredni bližini pa križišče, kar je bilo posebej moteče zaradi speljevanja in zaviranja vozil.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se prisojeni znesek odškodnine vsakemu od tožnikov zmanjša na 6.500 EUR in da se v presežku do zahtevanih 8.000 EUR tožbeni zahtevek zavrne. Ta sprememba je zahtevala spremembo posameznih zneskov, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

15. Ker sta tožnika prvotno zahtevala plačilo odškodnine v višini vsak po 6.259 EUR, sprememba tožbe, s katero sta zvišala zahtevek na 8.000 EUR, pa je bila dovoljena šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je glede na prisojeni znesek odškodnine šteti, da sta v postopku na prvi stopnji z zahtevkom uspela v celoti. Sprememba pravnomočne sodbe tako ni narekovala spremembe odločitve o stroških v sodbi sodišča prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16. Upoštevaje približno 20 % toženkin uspeh v pritožbenem postopku sta ji tožnika dolžna povrniti tolikšen delež potrebnih stroškov tega postopka. Strošek za sestavo pritožbe in materialne stroške znaša skupno 292,61 EUR. Tožnika sta ji torej dolžna povrniti 58,52 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

17. Upoštevaje približno 40 % toženkin uspeh v revizijskem postopku sta ji tožnika dolžna povrniti tolikšen del njenih stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo revizije, toženka pa je tožnikoma dolžna povrniti 60 % stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na pritožbo. Toženkini stroški znašajo skupno 280,91 EUR, stroški tožnikov pa 290,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju – toženka je dolžna tožnikoma povrniti 174,16 EUR, tožnika pa toženki 112,36 EUR – je toženka dolžna tožnikoma 61,80 EUR stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009.

Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008.

Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.


Zveza:

ZOR člen 200.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxNzAy