<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 181/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.181.2006

Evidenčna številka:VS0010443
Datum odločbe:06.03.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 4452/2005
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:prodaja vozila - stvarne napake - starost vozila - jamčevanje za napake - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - prekluzivni rok

Jedro

Jamčevalni roki iz 500. člena ZOR so prekluzivni; po njihovem izteku kupec izgubi pravico do tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik kot kupec je s toženo stranko kot prodajalko 20. maja 1994 sklenil prodajno pogodbo za osebni avtomobil znamke BMW 520 IT, letnik 1994. Po sklenitvi prodajne pogodbe je tožnik ugotovil, da avtomobil v resnici ni letnik 1994, pač pa je starejši, zaradi česar je zahteval znižanje kupnine. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo zavrglo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bila vložena po izteku enoletnega prekluzivnega roka iz 500. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki prične teči od dneva, ko je kupec prodajalcu odposlal obvestilo o napaki. Drugostopenjsko sodišče je takšen sklep potrdilo.

Sklep pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Trdi, da sta nižji sodišči pri presoji, ali so kupčeve pravice zahtevati od prodajalca znižanje cene oziroma povrnitev škode ugasnile zaradi preteka enoletnega roka, zmotno uporabili določbe 485. in 500. člena ZOR, njuna sklepa (in ne sodbi) pa o dejstvih, od katerih je odvisna presoja pravočasnosti vložitve tožbe vsebujeta razloge, ki si med seboj nasprotujejo in so pomanjkljivi, zaradi česar sta ne le materialnopravno, pač pa tudi procesno napačna.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je imela stvar takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne (prvi odstavek 478. člena ZOR). V konkretnem primeru je bilo predmet prodajne pogodbe osebno vozilo letnik 1994. Ob ugotovitvi, da je bilo vozilo v resnici starejše, letnik izdelave pri osebnih vozilih pa je pomemben element pri določitvi vrednosti in pri izoblikovanju prodajne cene, je po presoji prvostopenjskega sodišča tožnik od tožene stranke kupil vozilo s stvarno napako, saj to ni imelo lastnosti, ki so bile ob sklenitvi prodajne pogodbe izrecno dogovorjene (3. točka 479. člena ZOR). Pravice kupca stvari s stvarno napako so: 1) zahtevati od prodajalca, da napako odpravi ali kupcu izroči stvar brez napake, 2) zahtevati znižanje cene (actio quanti minoris), 3) izjaviti, da razdira pogodbo (actio redhibitoria) ter v vsakem od navedenih primerov tudi 4) zahtevati povrnitev škode. Pogoj za uveljavljanje teh pravic je, da je kupec o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca (prvi odstavek 488. člena ZOR). Rok za obvestitev prodajalca o napakah znaša osem dni (prvi odstavek 481. člena ZOR), s tem, da prične v primerih, ko so napake skrite, teči šele od dneva, ko kupec napako opazi; v takem primeru znaša objektivni rok šest mesecev od izročitve stvari, če ni bil dogovorjen daljši rok (482. člen ZOR). Po izteku teh rokov prodajalčeva odgovornost za stvarno napako preneha. Roka torej ščitita predvsem prodajalca, in sicer pod predpostavko, da za napako ni vedel in da mu tudi ni mogoče očitati, da bi moral zanjo vedeti. Drugače pa je, če je za napako vedel oziroma bi zanjo moral vedeti; v takem primeru varstva ne potrebuje in njegova odgovornost ne preneha niti v primeru, če ga kupec o napaki ni obvestil niti takrat, ko se je napaka pokazala po izteku šestmesečnega jamčevalnega roka. Tako določa 485. člen ZOR, ki sta ga nižji sodišči uporabili pravilno, saj sta, potem ko sta ugotovili, da je tožena stranka za stvarno napako avtomobila vedela (to je, da je vedela, da je starejši od letnika 1994) in da je napako tožnik grajal šele 25.9.1995, torej po izteku jamčevalnih rokov, presodili, da tožnik pravice sklicevati se na stvarno napako ni izgubil. Vendar pa po določbi prvega odstavka 500. člena ZOR pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. To pravilo je specialen predpis glede na splošne določbe o zastaranju poslovnih odškodninskih terjatev iz tretjega odstavka 376. člena ZOR (ta določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti). Zahtevke iz naslova prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake (ki je posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti) torej preneha v enem letu, šteto od dneva, ko je kupec prodajalcu odposlal obvestilo o napaki. V teoriji je uveljavljeno stališče, da je ta rok prekluziven.(1) Ugasnitev pravice same, ki ni bila uveljavljana v določenem roku, je tipična značilnost prekluzivnih rokov.(2) Vrhovno sodišče je že izreklo, da so jamčevalni roki po 500. členu ZOR prekluzivni roki materialnega prava in da po njihovem poteku upravičenec izgubi pravico do tožbe; če tožba ni dopustna, pa jo je treba zavreči (prvi odstavek 282. člena ZPP).(3) Po doslej povedanem sta torej obe nižji sodišči materialno pravo uporabili pravilno.

Ugotovitve o obstoju ali neobstoju pravno relevantnih dejstev, na katerih temeljita njuna sklepa, so dokončne in je revizijsko sodišče, ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), nanje vezano. Zato ni smelo obravnavati revizijskih trditev, da kupec prodajalca sploh ni obvestil o napaki, saj mu je prodajalec zvijačno predložil dokumentacijo, iz katere je sklepal, da je bilo vozilo letnik 1994 (če bi se ta trditev izkazala za resnično, potem enoletni prekluzivni rok iz 500. člena ZOR ne bi pričel teči najpozneje 2.10.1995) ter da je prodajalec s tem, ko je kupcu izročil lažne dokumente, slednjemu preprečil, da napake sploh ni mogel odkriti. Čeprav je te trditve tožnik nanizal ob sklicevanju na dovoljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je popolnoma jasno, da z njimi poskuša nedovoljeno obiti dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je drugostopenjsko sprejelo kot pravilne.

Tudi z revizijo uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih pravil nižji sodišči nista zagrešili. Razlogi njunih sklepov niso v nasprotju z izrekoma, pa tudi ne v medsebojnem nasprotju ali pomanjkljivi. V obeh sklepih so pojasnjeni zakonski predpisi o pravicah kupca stvari z napako, dejstva, ki so odločilna za uporabo posameznega materialnega predpisa in dejstva, ki so bila ugotovljena v konkretnem primeru. Razlogi niso pomanjkljivi in ne v medsebojnem nasprotju ter jasno povedo, da je tožnikova pravica, ki jo je uveljavljal s tožbo, ugasnila zaradi tega, ker je materialni prekluzivni rok za njeno uveljavitev pretekel pred vložitvijo tožbe; to pomeni, da tudi nasprotja med odločitvama in njunimi razlogi ni. Revizijske navedbe, ki so sicer podane v okviru uveljavitve procesnih kršitev, (znova) predstavljajo poseg v dokončne dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tako, da jih bodisi grajajo bodisi dopolnjujejo), ali pa da posameznim dejstvom, ki za odločitev niso bila pomembna (v nasprotju z materialnim pravom), pripisujejo takšen pomen, na primer trditve o vrednosti in ceni vozila, o popustu pri nakupu in podobno, kar ob ugotovitvi o preteku prekluzivnega roka ni pomembno, pač pa bi bilo lahko pomembno le v primeru vsebinskega odločanja o zahtevku.

Revizija je torej neutemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP).

------------

Op. št. (1): Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I. do IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984 do 1986, str. 2796. Borislav Blagojevič, Vrleta Krulj in soavtorji, Komentar zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, Savremena administracija, Beograd, 1986, str. 1510. Nina Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), III. knjiga, Gospodarski vestnik, Založba, Ljubljana, 2004, str. 194. Op. št. (2): Nina Plavšak, ibidem. Op. št. (3): Na primer sklep z dne 9.4.1998, opr. št. II Ips 561/96.


Zveza:

ZOR člen 478,479, 485, 488, 500.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMzI0OA==