VSRS Sklep Cpg 5/2021

Jedro

Nasprotni udeleženec je v arbitražni klavzuli pristal na pravila Baltskega mednarodnega arbitražnega sodišča, vključno s pravili o roku, ki velja za odgovor na tožbo, kakor tudi o jeziku, v katerem teče postopek. Zato pritožbene trditve o nezmožnosti sodelovanja iz teh razlogov, predstavljajo pritožnikovo očitno ravnanje v nasprotju s svojim predhodnim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). Ob tem pa niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi terjale drugačno presojo (npr. da si je prizadeval zagotoviti tolmača za pridobitev prevodov listin iz latvijskega v katerega od širše uporabljanih jezikov (npr. angleščino), angažirati odvetnika v državi arbitražnega tribunala in podobno, kar bi mu omogočilo, da se udeležuje postopka in zavaruje svoj položaj v njem, pa tega kljub ustrezni skrbnosti ni mogel storiti pravočasno).

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se ta sklep v tem delu potrdi.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti predlagatelju njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 149,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom priznalo sodbo Baltskega mednarodnega arbitražnega sodišča št. C-1043/151019 z dne 16. 12. 2019 (I. točka izreka), predlog predlagatelja, da pritožba ne zadrži izvršitve, je zavrnilo (II. točka izreka) ter odločilo, da udeleženca sama nosita vsak svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Nasprotni udeleženec je zoper I. in III. točko izreka vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve postopka, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da „pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predlagateljev predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.“ Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške tega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja 42. člen Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki v drugem odstavku napotuje na uporabo Konvencije o priznanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju Newyorška konvencija). Ta v V. členu določa razloge, zaradi katerih se zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe lahko zavrne. Priznanje se zavrne med drugim iz dveh razlogov, relevantnih za odločanje o pritožbi, in sicer, če stranka, zoper katero je bila izdana odločba, ni bila v redu obveščena o določitvi arbitra ali o arbitražnem postopku ali iz kakšnega drugega razloga ni mogla uporabiti svojih sredstev (točka b) prvega odstavka V. člena Newyorške konvencije) ali če bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom države priznanja (točka b) drugega odstavka V. člena Newyorške konvencije).

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo očitek nasprotnega udeleženca glede nezmožnosti sodelovanja v arbitražnem postopku zaradi prekratkega roka za odgovor na tožbo in prekratkega roka od prejema obvestila o seji arbitražnega sodišča. Nasprotni udeleženec tega očitka namreč ni uspel dokazati, čeprav je bilo na podlagi prvega odstavka V. člena Newyorške konvencije dokazno breme na njem. Pa tudi sicer je prvostopenjsko sodišče z vpogledom v arbitražno odločbo ugotovilo, da njegove navedbe ne držijo, saj je bil o začetku postopka s pozivom na odgovor na tožbo seznanjen mesec in pol pred sejo, dva tedna pred sejo pa je prejel še obvestilo o datumu njene izvedbe. Zato pritožbeni očitki o izostali presoji prvostopenjskega sodišča v smislu točke b) prvega odstavka V. člena Newyorške konvencije ne držijo.

7. Prav tako nasprotni udeleženec ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem (zgolj) 15-dnevnega roka za odgovor na tožbo v arbitražnem postopku in tek tega postopka v latvijskem jeziku. Nasprotni udeleženec je pač sam v arbitražni klavzuli pristal na pravila tamkajšnjega arbitražnega sodišča, vključno s pravili o roku, ki velja za odgovor na tožbo, kakor tudi o jeziku, v katerem teče postopek. Zato pritožbene trditve o nezmožnosti sodelovanja iz teh razlogov, predstavljajo pritožnikovo očitno ravnanje v nasprotju s svojim predhodnim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). Ob tem pa niso bile ugotovljene kakšne posebne okoliščine, ki bi terjale drugačno presojo (npr. da si je prizadeval zagotoviti tolmača za pridobitev prevodov listin iz latvijskega v katerega od širše uporabljanih jezikov (npr. angleščino), angažirati odvetnika v državi arbitražnega tribunala in podobno, kar bi mu omogočilo, da se udeležuje postopka in zavaruje svoj položaj v njem, pa tega kljub ustrezni skrbnosti ni mogel storiti pravočasno).

8. Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da možnost sodelovanja v arbitražnem postopku ni bila kršena s tem, da bi arbitražno sodišče nasprotnemu udeležencu odvzelo pravice do izjave v postopku (kot sestavnim delom pravice do sodelovanja v postopku). Iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da se je arbitražno sodišče opredelilo do dokazov o delnih plačilih. Pritožbeni razlogi o tem, ali je presoja arbitražnega sodišča o tem tudi po vsebinski plati pravilna, pa presega obseg dopustnega preizkusa po točki b) prvega odstavka V. člena Newyorške konvencije, saj bi šlo za ponoven preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabljenega materialnega prava pred arbitražnim sodiščem, kar pa presega meje preizkusa, ki se opravi v postopku priznanja arbitražne odločbe po 42. členu ZArbit.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v okviru pridržka javnega reda ni mogoče uveljavljati vseh kršitev kogentnih določb domačega prava, ampak le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve.¹ Med izjeme, s katerimi bi bilo mogoče uspešno uveljavljati pridržek javnega reda, v domačem pravu sicer kogentno pravilo iz tretjega odstavka 247. člena OZ, po katerem pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, ne sodi.² Zato nasprotni udeleženec s pritožbenimi očitki, da dogovorjena visoka obrestna mera za primer zamude s plačilom predstavlja nedovoljen dogovor o pogodbeni kazni za denarno obveznost, ne more uspeti.

10. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1. Nasprotni udeleženec, skladno z načelom uspeha, sam nosi stroške pritožbenega postopka, predlagatelju pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je Vrhovno sodišče v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerilo na 149,33 EUR (200 odvetniških točk za pravno sredstvo oziroma odgovor nanj (tar. št. 23/3), 4 točke pavšala za izdatke, odmerjenih od navedene vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT), in 22 % DDV).

12. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Npr. sklepe VS RS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003, Cpg 4/2004 z dne 28. 2. 2006 in Cpg 2/2018 z dne 14. 3. 2018.
² Gl. sklep VS RS Cpg 1/2017 z dne 17. 5. 2017.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep Cp 8/2022
• VSRS sklep Cpg 7/2014
• VSRS Sklep Cpg 5/2019