VSRS Sodba II Ips 34/2017

Jedro

V sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP morajo biti dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom. Dokazno breme glede vseh navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti na stranki, ki plačilo odškodnine zahteva.

Specifičnost primerov kot je obravnavani je v tem, da zakon višino celotne odškodnine, do katere je stranka tako prepričana, da je upravičena do bistveno višje odškodnine (tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo), a lahko zahtevek postavi le v mejah, ki jih določa zakon.

Za določitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti se v postopkih po ZPŠOIRSP uporabljajo splošne določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, te pa prenehajo teči, ko (skupaj z glavnico) dosežejo znesek najvišje dovoljene odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V predmetnem sporu tožeča stranka, na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi posledic nezakonitega izbrisa. Sodišče prve stopnje je odločilo, da zahtevek za povračilo premoženjske škode ni utemeljen, delno pa je ugodilo zahtevku za povračilo nepremoženjske škode. Toženi stranki je naložilo plačilo 2.100,00 EUR in sicer:

- 1. obrok v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 (tj. od vložitve tožbe) do plačila, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe,

- 2. obrok v višini 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila, v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka in

- 3. obrok v višini 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila, v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka (I. točka izreka).

V presežku, od prisojenega zneska do zneska 3.400,00 EUR, glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.400,00 EUR od 15. 1. 1996 do 30. 6. 2015 in od zneska 1.300,00 EUR od 1. 7. 2015 dalje do plačila ter glede krajšega roka izpolnitve, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije plača znesek 410,38 EUR (III. točka izreka), tožeči pa, da toženi stranki povrne 195,70 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločilo, da slednja sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo višjega sodišča je tožena stranka nato vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je ugodilo in s sklepom II DoR 289/2016 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- Ali odločanje o odškodnini po 11. členu ZPŠOIRSP pomeni odstop od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o navajanju dejstev in dokazov ter oblikovanju zahtevkov ter ali je dopusten materialnopravni pristop sodišča prve stopnje, ko je prisodilo tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo, čeprav naj tožeča stranka zahtevka po plačilu te vrste škode ne bi izrecno postavila oziroma naj ne bi navedla, kateri vrsti škode je namenjena zahtevana denarna odškodnina?

- Ali je I. točka izreka odločitve sodišča prve stopnje v nasprotju z določilom 12. člena ZPŠOIRSP ter ali je sodišče, s tem ko ni omejilo zneska višine zakonitih zamudnih obresti, odločilo v nasprotju z določilom 12. člena ZPŠOIRSP v povezavi z določilom 7. člena istega zakona o omejitvi višine odškodnine.

4. Na podlagi citiranega sklepa tožena stranka pravočasno vlaga dopuščeno revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člen ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je v zvezi z uveljavljanjem odškodnine v sodnem postopku ZPŠOIRSP v 11. členu predvidel uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja. To pomeni, da mora tožnik v takšnih primerih izkazati tako vzročno zvezo med izbrisom in nastalo škodo kot tudi višino škode. V obravnavani zadevi naj bi navedel, da, upoštevajoč določbe o maksimalni odškodnini, za prizadejano mu materialno škodo zahteva plačilo 3.400,00 EUR. V zvezi z nematerialno škodo pa naj bi povedal le, da ocenjuje, da ta znaša 15.000,00 EUR. Ker naj ne bi pojasnil kolikšen del postavljenega zahtevka (v višini 3.400,00 EUR) predstavlja zahtevek za plačilo nematerialne škode, sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta s tem, ko sta mu odškodnino priznali, odločili mimo postavljenega zahtevka.

Izpostavlja tudi, da naj v sodbah sploh ne bi bilo pojasnjeno za kršitev katere osebnostne pravice gre in da v zvezi z višino škode niso bile upoštevane okoliščine konkretnega primera. Poleg tega naj nobena od negativnih posledic izbrisa, ki jih je navedlo višje sodišče, ne bi bila niti ugotovljena niti dokazana.

V zvezi z drugim vprašanjem navaja, da so pri omejitvi višine denarne odškodnine v ZPŠOIRSP zajete tudi zakonske zamudne obresti. Izpostavlja vprašanje pomena določitve obročnega plačila denarne odškodnine, če mora Republika Slovenija kljub temu plačevati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe. Meni, da je takšna odločitev v nasprotju z 12. členom ZPŠOIRSP in z namenom zakonodajalca, da zamudne obresti tečejo od zapadlosti vsakega posameznega obroka, določenega z ZPŠOIRSP.

5. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Primarno velja poudariti, da Vrhovno sodišče v primerih dopuščenih revizij izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Obširne revizijske navedbe o tem:

- da naj v sodbah nižjih sodišč ne bi bilo pojasnjeno za kršitev katerih osebnostnih pravic naj bi šlo in kaj je razlog nastanka duševnih bolečin;

- da naj sodišči ne bi upoštevali dejanskega obsega škode glede na okoliščine primera in stopnjo duševnih bolečin,

- da naj pravne posledice, na katere sta oprli višino škode, ne bi bile dokazane, niti naj ne bi predstavljale podlage za odmero odškodnine, višje od tiste, ki je bila določena v upravnem postopku,

- da je višina odškodnine 111,76 EUR mesečno neprimerna tudi zato, ker je ta znesek višji od zneska, ki ga je dosodilo ESČP v sodbi Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji in

- da naj bi sodišči izvedli pomanjkljiv dokazni postopek;

presegajo okvir v obravnavanem primeru dopuščenih vprašanj. Ker revizija izven tega okvira ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), Vrhovno sodišče na povzete navedbe ni odgovarjalo.

8. Prvo dopuščeno revizijsko vprašaje se nanaša na presojo, ali v postopkih za uveljavljanje denarne odškodnine po ZPŠOIRSP veljajo pravila ZPP o navajanju dejstev in dokazov ter oblikovanju zahtevkov. Tako pravna teorija¹ kot sodna praksa² sta že zavzeli stališče, da morajo biti v sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP dokazani tako obstoj in obseg škode kot vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom. Jasno je tudi, da je dokazno breme glede vseh navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti na stranki, ki plačilo odškodnine zahteva - torej na tožeči stranki. Odgovor na vprašanje, ali v tovrstnih postopkih veljajo pravila o navajanju dejstev in dokazov (torej pravila o trditvenem in dokaznem bremenu) je tako brez dvoma pritrdilen. Vprašanje ostaja le, ali so bila ta pravila v predmetnem postopku upoštevana. Njegova presoja je bila dopuščena z drugim delom vprašanja, torej z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, čeprav naj ta zahtevka za plačilo te vrste škode ne bi izrecno postavila.

9. Tudi v zvezi s tem je na načelni ravni mogoče zaključiti, da o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ni mogoče odločati, če takšen zahtevek ni postavljen (če torej tožeča stranka zahteva le povračilo premoženjske škode). Drugačna pa je situacija, ko tožeča stranka uveljavlja in utemeljuje tako plačilo premoženjske kot nepremoženjske škode, a v samem zahtevku navede le en znesek - zahteva torej le plačilo v določeni višini. Specifičnost primerov kot je obravnavani je še v tem, da zakon višino celotne odškodnine, do katere je stranka lahko upravičena, omejuje. Tožeča stranka je tako prepričana, da je upravičena do bistveno višje odškodnine (tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo), a lahko zahtevek postavi le v mejah, ki jih določa zakon. V konkretnem primeru je zato, čeprav je menila, da je upravičena do odškodnine v skupni višini 35.378,24 EUR (20.378,24 EUR za premoženjsko in 15.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo), zahtevala le 3.400,00 EUR. V zvezi s tem je v tožbi zapisala:

"Upoštevaje torej omejitev iz ZPŠOIRSP o maksimalni odškodnini v višini 3x v upravnem postopku priznanega zneska odškodnine (1.700,00 EUR) in o vračunanju te odškodnine v maksimalno odškodnino je tožnik upravičen še do odškodnine v znesku 3.400,00 EUR, kljub temu, da bi mu po splošnih predpisih odškodninskega prava pripadala mnogo višja odškodnina za prizadejano mu materialno škodo, pa seveda tudi odškodnina za nematerialno škodo, česar pa zaradi citirane zakonske omejitve iz ZPŠOIRSP ne more uveljaviti...".

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da je na ta način dovolj jasno in razumljivo postavila zahtevek za povračilo tako premoženjske kot nepremoženjske škode. Višje sodišče je pojasnilo, da se tožnikov zahtevek glasi na plačilo, brez opredelitve vrste odškodnine, iz njegovih navedb pa izhaja, da zahteva odškodnino iz obeh naslovov. Zato je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, ki je po tem, ko je ugotovilo, da ni pogojev za prisojo odškodnine iz naslova premoženjske škode, prisodilo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Takšni odločitvi pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Ne more namreč slediti stališču revizije, da naj bi tožnik plačilo zneska 3.400,00 EUR zahteval izključno zaradi nastale premoženjske škode. Iz prej citirane tožbene navedbe izhaja kvečjemu obratno - da je torej tožniku nastala večja (tako premoženjska kot nepremoženjska škoda), a zaradi zakonskih omejitev, v zvezi z obema vrstama škode, zahteva le plačilo 3.400,00 EUR.

10. V nadaljevanju revizija izpodbija odločitev, da so v predmetnem sporu zakonske zamudne obresti začele teči z dnem vložitve tožbe. Ob tem se sklicuje na 12. člen ZPŠOIRSP, ki določa, da je skupna višina odškodnine, skupaj z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena s trikratnikom višine odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Povzeta določba ne pove ničesar o samem teku zakonskih zamudnih obresti. Prav tako o teku zakonskih zamudnih obresti ne govori določba 13. člena ZPŠOIRSP, ki sicer določa obročno plačilo tovrstnih odškodnin in zapadlost posameznih obrokov. Ob tem velja izpostaviti še drugi odstavek 11. člena istega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače.

11. Navedeno napeljuje na zaključek, da se za določitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti uporabljajo splošne določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, da pa te prenehajo teči, ko (skupaj z glavnico) dosežejo znesek najvišje dovoljene odškodnine. Tudi iz predloga ZPŠOIRSP, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora z dne 29. 7. 2013 ne izhaja, da bi bil namen predlagatelja ob določitvi obročnega plačila urediti tudi tek zakonskih zamudnih obresti. Iz njegove obrazložitve je razbrati, da je bil takšen način plačila določen na podlagi ocene, da bi bilo s takojšnjim plačilom celotnih odškodnin, zaradi njihovih višin in velikega števila upravičencev, lahko ogroženo zagotavljanje drugih pravic, zlasti pravic s področja socialne države. Razlog za določitev obročnega plačila tako ni zmanjšanje obveznosti države do plačila zakonskih zamudnih obresti oziroma vezanje začetka njihovega teka na zapadlost posameznih obrokov dosojene odškodnine. Namen takšne določbe je zagotoviti, da državni proračun ne bo preveč obremenjen zaradi plačila številnih (visokih) odškodnin v kratkem časovnem obdobju.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta torej za določitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabili splošne določbe obligacijskega prava. Kot je pojasnilo višje sodišče, zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo. Skladno s tem je zamuda toženke v predmetnem sporu nastopila z dnem vložitve tožbe (saj tožnik ni dokazal, da bi jo opomnil že kdaj prej). Tako je pravilna odločitev, da je tožena stranka, ne glede na določeno obročno plačilo, tožniku dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vložitve tožbe.

13. Revizija ob tem izpostavlja še, da se omejitev višine odškodnine iz 12. člena ZPŠOIRSP brez dvoma nanaša tudi na zakonske zamudne obresti. Glede na prej povzeto besedilo omenjenega člena je takšno stališče pravilno. Dejstvo je, da sodišče, v sodnem postopku za določitev odškodnine po ZPŠOIRSP, oškodovancu ne bi moglo prisoditi odškodnine, višje od trikratnika odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku, četudi bi glavnica, skupaj z do izdaje sodbe nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (ali prav zaradi njih), takšen znesek že presegla. Da bi bila v obravnavanem primeru podana takšna situacija, tožena stranka ne zatrjuje. Za omejitev zakonskih zamudnih obresti tako ni nobene podlage.

14. Glede na navedeno, revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP), vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.

-------------------------------
¹ Uroš Pavlina: Zakon o izbrisanih in uporaba določil obligacijskega prava, Pravna praksa, 2014, št. 23, str. 16; in Predlog ZPŠOIRSP z obrazložitvijo, objavljen v Poročevalcu DZ z dne 29. 7. 2013 - komentar k 11. členu.
² VS RS v odločbah II Ips 130/2016 , II Ips 255/2016 in II Ips 170/2016

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018