<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 611/92
ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.611.92

Evidenčna številka:VS00371
Datum odločbe:21.04.1993
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:varstvo avtorske pravice - odškodnina za gmotno škodo zaradi kršitve avtorske pravice

Jedro

Pri določitvi odškodnine za tožnikovo gmotno škodo so bile pravilno upoštevane samo tiste okoliščine, ki so v zvezi s tožnikovim gmotnim prikrajšanjem. Ker ni podatkov, da bi bilo prikrajšanje večje v primerih, ko tožnikovo avtorstvo ni bilo navedeno, ali ko je bil naveden drug avtor, je pravilno, da te okoliščine niso bile upoštevane.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka kršila tožnikove avtorske pravice s tem, da je brez dovoljenja in brez plačila avtorskega honorarja uporabila njegove diapozitive pri izdelavi treh plakatov in petih razglednic; brez dovoljenja in ne da bi ga označila kot avtorja uporabila njegove fotografije pri izdelavi dveh vložnih map ter brez dovoljenja in pod tujim imenom uporabila njegove fotografije v prospektu A. in štirih prospektih B. Toženi stranki je prepovedalo nadaljnje kršenje tožnikovih avtorskih pravic in ji naložila plačilo zneska 82.740.00 SIT z zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sicer glede plačila pravdnih stroškov, v ostalem pa je zavrnilo njegovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijske razloge po 385. čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri mora povrnitev škode ustrezati teži kršitve avtorske pravice ne glede na to, kakšne materialne koristi je imela od tega tožena stranka. Opozarja, da sodišče ni vezano na višino prejšnjega avtorskega honorarja. Meni, da bi morala biti v celoti uporabljena pravila Društva oblikovalcev Slovenije. V nasprotnem primeru bi bil kršitelj priviligiran; kaznovan bi bil avtor, ne pa kršitelj. Navaja, da stališče, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, nasprotuje intenci zakona o avtorski pravici.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o odškodnini za tožnikovo gmotno škodo zaradi kršitev njegovih avtorskih pravic ni v nasprotju s stališči sodne prakse, na katera se sklicuje tožnik v reviziji. Stališče, da odškodnina ne sme biti odvisna od materialne koristi kršitelja, je bilo sprejeto v zvezi z ugovorom kršitelja, da ni imel koristi. V obravnavanem primeru se korist tožene stranke ni ugotavljala in ta okoliščina ni imela nobenega vpliva na določitev odškodnine. Tudi prejšnji tožnikovi avtorski honorarji niso vplivali na višino prisojene odškodnine. Zato je tudi sklicevanje na to stališče sodne prakse neutemeljeno.

Obe sodišči sta ravnali pravilno, ko sta pri določanju višine odškodnine uporabili na podlagi prostega preudarka (223. čl. ZPP) tarifo Društva oblikovalcev Slovenije. Pravila, ki vsebujejo tarifo za honoriranje fotografskih del, so objektivna podlaga za ugotavljanje obsega tožnikove gmotne škode. Okoliščine, da tožena stranka pri uporabi tožnikovih avtorskih del ni navedla tožnika kot avtorja in da je v nekaj primerih celo navedla drugega avtorja, niti tožnik sam ne spravlja v zvezi z obsegom svoje gmotne škode. Tožnik v reviziji navaja, da neuporaba zvišane tarife v zvezi z opustitvijo označitve avtorja in v zvezi z označitvijo nepravega avtorja, pomeni kazen za avtorja, namesto za kršitelja. Tako gledano ima tožnik prav, vendar prezre, da odškodnina za gmotno škodo nikakor nima pomena kazni za kršitelja, ampak je namen odškodnine v tem, da se vzpostavi tak gmotni položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (190. čl. Z0R). Zato so bile pri določitvi odškodnine za tožnikovo gmotno škodo pravilno upoštevane samo tiste okoliščine, ki so v zvezi s tožnikovim gmotnim prikrajšanjem. Ker ni podatkov, da bi bilo prikrajšanje večje v primerih, ko tožnikovo avtorstvo ni bilo navedeno ali ko je bil naveden drug avtor, je pravilno, da te okoliščine niso bile upoštevane pri določitvi odškodnine za gmotno škodo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, kakšnega drugega razloga pa tožnik ni obrazložil. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).


Zveza:

ZAP člen 95, 98.ZOR člen 190.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTI5