VSRS Sklep II Ips 157/2017

Jedro

Presoja o obstoju vzročne zveze je pravno vrednotna, saj je treba presoditi, ali je mogoče upravičeno škodni dogodek pripisati konkretnemu protipravnemu (nedopustnemu) ravnanju. Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je določilo, da država za nastalo škodo odgovarja objektivno. To določilo terja določeno prilagotiev teorije o adekvatni vzročnisti - pri presoji adekvatnosit so izključene tiste posledice, ki bi jih bilo zaradi velike kavzalne oddaljenosti pripisovati protipranemu stanju že kar arbitrarno.

Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku je bila v obravnavani zadevi ekscesna - sodni postopek je trajla šestindvajset let. V šestindvajsetih letih stečaj pravne osebe ni neverjeten in nepričakovan, temveč v skladu s spoznanji ekonomske znanosti o neizogibnosti gospodarskih ciklov razmeroma običajen življenjski pojav. To še posebej velja v okoliščinah konkretnega spora, iz katerih izhaja, da je tožnikov dolžnik - gospodarska družba pred začetkom stečaja opravljala dejavnost gradbeništva, ki je med tistimi, na katere ima gospodarska/finančna kriza največji vpliv. Škodo zaradi neizterljivosti je zato treba pripisati (tudi) opustitvi sodišč, ki o tožnikovem zahtevku niso razsodila v razumnem roku.

Tožnikove izgube tako ni povzročila izključno insolventnost dolžnika, temveč je bil odločilni pogoj za nastanek škode (in s tem pravno odločilni vzrok) čas, ko je o zadevi sodišče nerazumno dolgo odločalo. Gre torej za medsebojno neodvisno, a hkratno součinkovanje dveh vzrokov, zato za škodo, ki je nastala zaradi nezmožnosti izvršitve sodbe zaradi dolžnikove insolventnosti, država odškodninsko odgovarja po pravilu iz tretjega odstavka 18. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je zahteval plačilo premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju (nazadnje pod opr. št. P 842/2011, pred tem pod opr. št. P 1120/2008, še pred tem pa pred takratnim Temeljnim sodiščem v Celju, Enoto v Slovenskih Konjicah, pod opr. št. 39/85). Tožnik je v navedenem postopku s tožbo, vloženo leta 1985, od A. zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. V zvezi s premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje sodbo izdalo šele 15. 9. 2010, tj. po več kot petindvajsetih letih od vložitve tožbe. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom St 30/2011 z dne 23. 2. 2011 uvedlo stečajni postopek nad tožnikovim dolžnikom A., v katerem je tožnik pravočasno priglasil svojo terjatev. Priznanih terjatev privilegiranih upnikov je več, kot je premoženja stečajnega dolžnika, tožnik pa je navadni upnik.

2. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) ter razsodilo, da mora toženka tožniku plačati odškodnino 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 in mesečno rento za čas od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010 v višini 395,83 EUR mesečno s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do 30. 9. 2010 (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in posledično spremenilo odločitev o stroških postopka (I. točka izreka). Pritožbo tožnika je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Zoper odločitev pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi ugodilno odločitev sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa naj zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, z ustrezno stroškovno posledico.

5. Revizija je bila vročena v odgovor toženki, ki je nanjo odgovorila. Priglasila je stroške za sestavo odgovora na revizijo.

Ugotovljeno dejansko stanje

– tožnik je v letu 1985 zoper A. vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo; postopek je sprva tekel pred tedanjim Temeljnim sodiščem v Celju, Enoto v Slovenskih Konjicah, pod opr. št. P 39/85, pozneje pa pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 1120/2008 oziroma nazadnje pod opr. št. P 842/2011;

– od prejema tožbe dne 29. 1. 1985 do naroka za glavno obravnavo 28. 2. 1997 je sodišče zadevo obravnavalo tekoče in brez zastojev; trajanje postopka je bilo posledica dejstva, da je sodišče najprej odločalo o temelju zahtevka (dvakrat je bila o temelju izdana vmesna sodba, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa), nato pa še o višini odškodnine (tudi o tem je bilo izdanih več sodb, ki so bile preizkušene na pritožbeni kot tudi revizijski stopnji);

– v času od 28. 2. 1997, ko je bil opravljen narok za glavno obravnavo, pa do 2. 7. 1999, ko je sodišče prejelo dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke oziroma do 6. 9. 2000, ko je sodišče prejelo vlogo tožnika, s katero je povišal tožbeni zahtevek, pa do 7. 7. 2005, ko se je okrajno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v obravnavanje Okrožnemu sodišču v Celju, sodišče zadeve sploh ni obravnavalo;

– po tem je postopek tekel še sedem let, ko je sodišče zadevo obravnavalo tekoče; če ne bi prišlo do petletnega zastoja, bi bil postopek pravnomočno zaključen najkasneje v letu 2007;

– tožniku je bila s sodbo P 1120/2008 z dne 15. 9. 2010, pravnomočno 16. 11. 2011, prisojena odškodnina za nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube na plači v višini 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 dalje in mesečna renta v višini 395,83 EUR od 25. 5. 2010 dalje; v presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen; v zavrnilnem delu je bila sodba kasneje razveljavljena in vrnjena v ponovni postopek;

– nad tožnikovim dolžnikom, A., d. d., je bil 23. 2. 2011 začet stečajni postopek; družba je bila insolventna od 30. 9. 2010 dalje (vse do uvedbe stečajnega postopka);

– v ponovljenem postopku je bil tožnikov višji tožbeni zahtevek glede preostale škode zavrnjen s sodbo P 842/2011 z dne 31. 5. 2012, pravnomočno 28. 6. 2012, ker tožnik v mesecu dni od dneva objave sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja pravdnega postopka, saj je stečajni upravitelj tožnikovo terjatev v tem delu prerekal.

Presoja sodišča prve stopnje

6. V obdobju med vložitvijo tožbe v letu 1985 in narokom glavne obravnave 28. 2. 1997 je sodni postopek res tekel že 12 let, vendar pri obravnavanju zadeve ni bilo zastojev. K trajanju postopka je prispevalo stopenjsko sojenje, kar ne odstopa od običajne metode dela ali profesionalne skrbnosti sodnika (sodišča). Neobravnavanje zadeve v času od 2. 7. 1999 do 7. 7. 2005 pa pomeni odstop od običajne metode dela, sodnikove dolžnosti in potrebne profesionalne skrbnosti. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah bi se moralo takoj po prejemu tožnikove vloge z dne 6. 9. 2000 izreči za stvarno nepristojno, še zlasti, ker je bila v letu 2000 zadeva stara že petnajst let in je tako pomenila sodni zaostanek, poleg tega je bila tedaj zadeva že tretjič vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, kar vse je narekovalo hitro postopanje. V obdobju petih let, ko sodišče zadeve ni vsebinsko obravnavalo, je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj za opustitev sodišča ni nobenega opravičljivega razloga. Tako je podana protipravnost ravnanja organa, za katerega odgovarja toženka. V poznejšem obdobju je bila zadeva obravnavana tekoče in ni mogoče zaznati odstopa od profesionalne skrbnosti oziroma od običajne metode dela.

7. Ker je bil tožnikov dolžnik zmožen poravnavati svoje finančne obveznosti do 30. 9. 2010, bi torej v juniju 2007, če bi bil tedaj končan pravdni postopek, tožniku gotovo lahko poravnal prisojeno terjatev, s tem pa je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in tožniku nastalo škodo. Glede zavrnitve preostalega zahtevka za plačilo odškodnine, do katerega je prišlo že po uvedbi stečaja (s sodbo P 842/2011), je bil ta zavrnjen zaradi ravnanja tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, zato plačila te terjatve ne more uveljavljati od toženke. Neupoštevne so navedbe tožnika, da po stečaju A. v pravdnem postopku ni uveljavljal ugotovitvenega zahtevka, ker v stečaju glede na stanje premoženja stečajnega dolžnika ter glede na priznane prednostne terjatve ne bi prejel nobenega poplačila. V dispoziciji tožnika je, kako bo ravnal s svojimi zahtevki - če jih ne uveljavi, je to njegovo breme. Tožnik je tako upravičen le do povračila škode v znesku, ki mu je bil pravnomočno prisojen, saj bi ta znesek v primeru, da bi bila pravnomočna sodba izdana v letu 2007, lahko izterjal od svojega dolžnika, ki je bil takrat plačilno sposoben. Toženka je tako tožniku dolžna povrniti škodo v višini s sodbo P 1120/2008 prisojenih 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010, ko je tožnikov dolžnik postal insolventen in je tudi sam ne bi več mogel poravnati, kot tudi prisojene mesečne rente 395,83 EUR za čas od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznih zneskov do 30. 9. 2010.

8. Tožnik je v stečajni postopek prijavil svojo terjatev nad pravnomočno prisojenim zneskom odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube na dohodku. Sodišče ni vezano na izjave stečajnega upravitelja o priznanju oziroma nepriznanju posamezne prijavljene terjatve. Pripomniti velja, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca P. razvidno, da je v končnem načrtu prve splošne razdelitve stečajne mase z dne 22. 9. 2015 predvideno poplačilo tožnika v višini 10.071,19 EUR, glede katerih je tožnik nejasno navajal, da skrčuje zahtevek. Takšne nejasne izjave sodišče ni moglo upoštevati kot delni umik tožbe, toženka pa tudi ni uveljavljala, da je za navedeni znesek terjatev zaradi plačila prenehala, niti ni podala dokaznih predlogov, naj se preveri, ali je tožnik prejel plačilo navedenega zneska. Sodišče zato ni moglo šteti, da je terjatev tožnika v tem obsegu prenehala.

Presoja sodišča druge stopnje

9. Pritožbeno sodišče je pritrdilo presoji, da je bila tožniku zaradi zastoja v sojenju v obdobju med 2. 7. 1999 in 7. 7. 2005 kršena pravica do sojenja v razumnem roku, medtem ko se je pred in po navedenem obdobju zadeva obravnavala tekoče in brez zastojev. Presodilo pa je, da med zatrjevano kršitvijo in škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. Tožnikovo pojmovanje vzročne zveze temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice po teoriji conditio sine qua non, ki ni sprejeta ne v teoriji ne v sodni praksi. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom (protipravnim ravnanjem) in škodno posledico mora obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po adekvatni vzročnosti, ki je sprejeta tako v teoriji kot sodni praksi, so pravno relevantni vzrok za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Toženka bi torej lahko odgovarjala le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Predvidljivost je treba analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo. Toženka v obdobju, na katerega se protipravnost njenega dejanja oziroma opustitve nanaša (torej v obdobju od leta 1999 do 2005), ni mogla pričakovati, da bo A. postalo insolventno, zato škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi insolventnosti njegovega dolžnika, ni v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravno opustitvijo toženke. Nekajletni zastoj v postopku tudi ni odločilni vzrok za nastanek škode. Glavni razlog za neizpolnitev tožnikove terjatve s strani njegovega dolžnika je od 30. 9. 2010 dalje njegova insolventnost, ta pa ne izhaja iz sfere toženke (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 39/2011).

10. Poleg tega tožnikova terjatev za plačilo odškodnine še ni zapadla, saj stečajni postopek nad njegovim dolžnikom še ni zaključen. Zato ni mogoče ugotoviti, kolikšna je višina tožnikove škode. Mogoče jo bo ugotoviti šele, ko bo stečajni postopek zaključen in bo znano, koliko je v njem tožnik prejel.

Povzetek revizijskih navedb

11. Tožnik ni utemeljeval svojega zahtevka z vzročno zvezo conditio sine qua non, saj ni zatrjeval, da naj bi do stečaja A. prišlo zaradi kršitve njegove pravice do sojenja v razumnem roku niti da bi bila toženka za škodo odgovorna, ker bi stečaj povzročila. Tožnik je v vlogi z dne 18. 11. 2014 izrecno navedel, da toženka (najverjetneje) ni odgovorna za stečaj, vendar to še ne pomeni, da ni odgovorna za škodo, saj je do izgube prišlo v obdobju po tem, ko je njen organ že najmanj 18 let kontinuirano kršil tožnikovo pravico do sojenja v razumnem roku. Toženka je v prvotnem postopku (P 39/85) zakrivila zamudo pri izdaji sodbe, saj ji po več kot 25 letih od vložitve tožbe še niti na prvi stopnji ni uspelo izdati pravnomočnega izvršilnega naslova. Če te kršitve ne bi bilo, bi tožnik odškodnino lahko izterjal od svojega dolžnika. Pravdni postopek ni namenjen samemu sebi, temveč temu, da upnik, ki mu dolžnik ni pripravljen prostovoljno poravnati dolga, pride do pravnomočnega izvršilnega naslova, na podlagi katerega dolg izterja v izvršilnem postopku. Tega revident ni mogel storiti, ker je sodišče zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku postopek zavleklo v obdobje, v katerem je dolžnik postal (v letu 2010) insolventen in nato zašel (v letu 2011) v stečaj.

12. Presoja o neobstoju vzročne zveze je nelogična in materialnopravno zmotna. Adekvatna vzročna zveza med nekajletnim zastojem postopka in izgubo tožnika je podana. Revident ravno zato, ker še ni razpolagal s pravnomočno sodbo, dolga ni mogel izterjati. Za to je odgovorna toženka, ki je kršila pravico do sojenja v razumnem roku. Ko mu je izvršilni naslov le uspelo pridobiti, pa so posledice dolžnikove insolventnosti pomenile, da dolga ni mogel izterjati. Pomanjkanje pričakovanja, da bo dolžnik postal insolventen, vzročne zveze ne izključuje niti ni pogoj za njen obstoj. Predvidljivost je element subjektivne odgovornosti, ne pa vzročne zveze. Sicer pa je tedaj veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določal, da je šele pravnomočna sodba izvršilni naslov, torej upnik brez nje ni mogel prisiliti dolžnika k poravnavi dolga, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) pa, da lahko upnik pride do poplačila le znotraj insolvenčnih postopkov. Zato je razlogovanje pritožbenega sodišča, da toženka oziroma njen organ nista mogla pričakovati, da bo dolžnik zašel v insolventnost in da škoda ni v vzročni zvezi z njunim ravnanjem vsaj v letih 1999 do 2005, nenavadno in pravno zmotno. Razlaga, po kateri bi bila toženka odgovorna za škodo le, če bi že v letih od 1999 do 2005 lahko pričakovala, da bo dolžnik v letu 2010 postal insolventen, pomeni nemogoč pogoj. Toženka je izgubo sopovzročila, zato je zanjo odgovorna najmanj toliko kot dolžnik. Če je njen delež nedoločljiv in sta oba povzročitelja delovala ločeno drug od drugega (toženka je zakrivila nekajletni zastoj, dolžnik pa je zašel v insolventnost in nato v stečaj), za škodo oba povzročitelja odgovarjata solidarno (186. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

13. Poleg tega pritožbeno sodišče ni preizkusilo vseh pritožbenih razlogov – revident je v pritožbi navajal, da je bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena ne le v obdobju med leti 1999 in 2005, temveč tudi pred in po tem ter navedel konkretne primere za to. Višje sodišče se do teh pritožbenih očitkov ni opredelilo. Revident je z vrsto citiranih sodb Višjega sodišča v Celju dokazal, da je sodišče prve stopnje v pravdi P 39/85 zagrešilo kar nekaj tako hudih kršitev, da jih niti višje sodišče ni moglo sanirati drugače kot z razveljavitvijo sodb; da ta ravnanja oziroma opustitve grobo odstopajo od običajne sodne prakse in profesionalne skrbnosti ter je posledično prišlo do tega, da sodišče po več kot 25-ih letih še ni izdalo sodbe, s katero bi revident lahko prisilil A., da poravna svoj dolg. Toženki na drugi strani ni uspelo dokazati, da bi do navedenega prišlo brez njene krivde. V zvezi s pritožbenim očitkom, da naj bi do kršitve tožnikove pravice prišlo tudi po letu 2005, ker je sodišče prve stopnje ponovno izdalo vmesno sodbo, pritožbeno sodišče navaja, da sodišče v prvotnem postopku ni izdalo dveh vmesnih sodb, kar ne drži in pomeni procesno kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

14. Poleg tega višje sodišče navaja, da tožbeni zahtevek še ni zapadel, torej (materialnopravno zmotno) zavrača zahtevek zaradi preuranjenosti, kar je v nasprotju z razlago, da naj bi bil neutemeljen zato, ker med kršitvijo njegove pravice do sojenja v razumnem roku in izgubo odškodnine ni adekvatne vzročne zveze, kar pomeni procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Povzetek navedb iz odgovora na revizijo

15. Revident neresnično navaja, da naj stečajna masa ne bi niti v delu zadoščala za pokritje njegove terjatve. Že od prejema mnenja izvedenca P. je jasno, da je predvideno poplačilo tožnika v višini 10.071,19 EUR. Toženka je opozorila, da je izvedenec negiral navedbe, da tožnik iz stečajnega postopka ne bo prejel nobenega plačila, ker stečajni postopek še ni zaključen pa ni izključeno, da bo iz stečajne mase prejel še kakšno poplačilo. Navajanje neresničnih navedb pomeni zlorabo procesnih pravic, zato naj se tožniku izreče denarna kazen. Nadalje ne drži, da naj bi bil tožnikov zahtevek v prvotnem postopku nezakonito zavrnjen. Zavrnjen je bil, ker tožnik po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni pravočasno predlagal nadaljevanja postopka, torej zaradi njegove opustitve dolžne skrbnosti. Odločitev nižjih sodišč, da posledično te škode ne more zahtevati od toženke, je tako pravilna.

16. Revident res ni trdil, da je do stečaja dolžnika prišlo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, pač pa je toženka ugovarjala, da je do stečaja prišlo neodvisno od ravnanja njenih organov, kar je pritožbeno sodišče vodilo v zaključek, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in škodo. Ne drži, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih očitkov, da naj bi bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena tudi izven obdobja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V 7. točki obrazložitve je pritrdilo natančni analizi sodišča prve stopnje ter dodalo, da je k trajanju postopka prispevalo tudi stopenjsko sojenje, ki ne pomeni odstopa od profesionalne skrbnosti, temveč uresničevanje ustavne pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Tudi procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. „Druga vmesna sodba“, na katero se sklicuje revident, se ne nanaša na temelj odškodninskega zahtevka, temveč na višino premoženjske škode v zvezi z izgubo zaslužka. Procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana zato, ker je sodišče navedlo, da vzročna zveza ni podana in da škoda še ni zapadla. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke; če katera izmed njih ni podana, se zahtevek zavrne.

17. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da toženka ni odgovorna za stečaj nad tožnikovim dolžnikom. Gre za okoliščino, ki je po rednem teku stvari v spornem obdobju (med leti 1999 in 2005) ni mogla pričakovati. Tedaj ni bilo niti indicev, da bo velika gradbena družba zašla v finančne težave, ki bodo vodile v njeno insolventnost in pozneje stečaj. Tedaj je bilo gradbeništvo v razcvetu, do težav je prišlo šele v času svetovne gospodarske krize, ki je v Sloveniji prišla do izraza šele po letu 2009. Stališče revidenta, da je predvidljivost lahko le element (subjektivne) odgovornosti, ne pa tudi vzročne zveze, je zmotno. Vprašanje obstoja vzročne zveze je v pravni teoriji dobro obdelano, presoja pritožbenega sodišča pa temu sledi in je pravilna. V spornem obdobju tudi upoštevaje revizijske navedbe, da sodišče pozna pravo (določbe OZ, ZIZ in ZPPSL) stečaja tožnikovega dolžnika ni bilo pričakovati. Toženka prav tako ni imela nobenega vpliva na to, kdaj bo dolžnik zapadel v finančne težave, zato za škodo, ki jo je povzročil izključno dolžnik, ne more biti (so)odgovorna.

18. Sicer pa ne drži, da revident škode, če ne bi bilo nekajletnega zastoja, ne bi utrpel. V predhodnem postopku je bila tožniku prisojena mesečna renta in ne njen kapitalizirani znesek, kar pomeni, da tudi če bi prej razpolagal z izvršilnim naslovom, bi stečajni postopek povzročil, da ne bi prišel do poplačila škode. Tožnik si ni zagotovil ustreznega zavarovanja svoje terjatve, čeprav bi to lahko dosegel. Nedvomno na višino odškodnine vpliva tudi dejstvo, da je bil tožnik v postopku invalidske upokojitve, ki do zaključka glavne obravnave še ni bil zaključen. Pravilna je tudi presoja pritožbenega sodišča, da višina škode še ni znana, ker stečajni postopek še ni zaključen in tako ni jasno, ali bo tožnik v njem prejel dodatno poplačilo. Toženka v nobenem primeru ni dolžna tožniku plačati odškodnine od uvedbe stečajnega postopka dalje, prav tako bi bilo treba upoštevati vsa plačila, ki jih je in jih še bo tožnik prejel s strani svojega dolžnika.

O utemeljenosti revizije

19. Revizija je utemeljena.

20. Vrhovno sodišče uvodoma zavrača očitke o zagrešenih procesnih kršitvah. Ne drži, da se višje sodišče do pritožbenih navedb, da je bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena ne le med leti 1999 in 2005, temveč tudi pred in po tem, ni opredelilo (prim. 7. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Z drugačno presojo obstoja vzročne zveze ni spremenilo na nižji stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi pritožbeno sodišče pri presoji, da sodišče prve stopnje ni dvakrat o istem temelju izdalo vmesne sodbe, zagrešilo procesno kršitev protispisnosti. Revident očitka ne konkretizira, saj ne pojasni, katere dokaze naj bi pritožbeno sodišče napačno povzelo. Protispisnost je napaka funkcionalno tehnične narave, pri kateri sodišče napačno povzame vsebino dokazov, in se torej ne nanaša na (morebitno) napačno vsebinsko presojo dokazov. Podana ni niti procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedbe dveh samostojnih razlogov za zavrnitev zahtevka (tj. neobstoja vzročne zveze in nezapadlosti odškodninske terjatve) očitana procesna kršitev ni podana, saj ne gre za nasprotujoče si razloge.

21. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sojenje mora v razumnem roku potekati že samo po sebi, zaradi ustavne pravice do poštenega sojenja (23. člen Ustave). Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) konkretneje določa ukrepe za zagotavljanje sojenja v razumnem roku kot tudi posledice, če država te pravice ne zagotavlja. V tem primeru mora strankam sodnega postopka povrniti tako nepremoženjsko (16. člen ZVPSBNO) kot premoženjsko škodo (21. člen ZVPSBNO). Pri odločanju o premoženjski škodi se protipravnost presoja na podlagi 4. člena ZVPSBNO, glede vzročne zveze in obstoja oziroma višine škode pa je presoja vezana na določila splošnega odškodninskega prava (prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO). Izrecno je določeno, da za nastalo premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku država odgovarja objektivno (drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO).

22. Tožnik je menil, da je treba škodo, ki mu je nastala zato, ker je bil dolžnik ob zaključku sodnega postopka insolventen in tako sodbe ni bilo več mogoče prisilno izvršiti, pripisati dolgotrajnemu, šestindvajset let trajajočemu sodnemu postopku. Sodišče prve stopnje je menilo, da je vzročna zveza podana, saj je tožnik dokazal, da bi bil ob pravočasno končanem sodnem postopku dolžnik solventen in bi v njem prisojeno terjatev uspel izterjati. Nasprotno je pritožbeno sodišče presodilo drugače, ki je obstoj vzročne zveze zavrnilo z razlago, da v sodni praksi teorija conditio sine qua non ni sprejeta, medtem ko po teoriji o adekvatni vzročnosti država za insolventnost tožnikovega dolžnika zaradi nepredvidljivosti takšne posledice ne more odgovarjati. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 39/2011 z dne 19. 6. 2014.

23. Presoja o obstoju vzročne zveze je pravno vrednotna, saj je treba presoditi, ali je mogoče upravičeno škodni dogodek pripisati konkretnemu protipravnemu (nedopustnemu) ravnanju. Izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo, ki nastane v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je določilo, da država za nastalo škodo odgovarja objektivno. To določilo terja določeno prilagoditev teorije o adekvatni vzročnosti - pri presoji adekvatnosti so izključene tiste posledice, ki bi jih bilo zaradi velike kavzalne oddaljenosti pripisovati protipravnemu stanju že kar arbitrarno. Manj pogoste oziroma manj verjetne posledice niso nujno nepredvidljive. Tudi tedaj, kadar ni visoke verjetnosti, da bo ravnanje povzročilo škodo, vendar pa je negativna posledica ravnanja mogoča (predvidljiva), bo vzročnost podana.¹ Odgovornost bo nasprotno izključena, če tudi posebno razumna, previdna in izkušena oseba nastanka škode zaradi njene popolne neverjetnosti ne bi predvidela. V takšnih primerih je škoda preveč oddaljena, zato ni več neposredne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodno posledico.

24. Pri presoji obstoja vzročne zveze je treba najprej ugotoviti, ali bi tožniku škoda nastala tudi v primeru, če bi bil postopek voden brez nepotrebnega odlašanja – če bi nastala tudi v tem primeru, vzrok nastale škode ni v prekomerno dolgem trajanju sodnega postopka. Na oškodovancu je dokazno breme, da bi se postopek zanj drugače iztekel, če ne bi prišlo do kršitve njegove pravice. V obravnavani zadevi mu je uspelo dokazati, da bi ob pravočasnem sodnem odločanju uspel izterjati dolgovani znesek, saj bi se postopek končal kar nekaj let prej, preden je njegov dolžnik zašel v stanje insolventnosti in nato v stečaj. Do nezmožnosti poplačila v stečaju torej ne bi prišlo, če pravica do sojenja v razumnem roku ne bi bila kršena.

25. Temeljni namen sodnih odločb je omogočiti prisilno izvršitev dolgovanih zneskov in s tem upnikom nuditi varstvo pred škodo, ki bi jo povzročilo dolžnikovo zavračanje prostovoljne izpolnitve svojih obveznosti. S podaljševanjem teka sodnega postopka se verjetnost, da se bodo razmere na strani dolžnika spremenile in povzročile neučinkovito izvršitev (ugodilne) sodne odločbe, povečuje. Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku je bila v obravnavani zadevi ekcesna – sodni postopek je trajal šestindvajset let. V šestindvajsetih letih stečaj pravne osebe ni neverjeten in nepričakovan, temveč v skladu s spoznanji ekonomske znanosti o neizogibnosti gospodarskih ciklov razmeroma običajen življenjski pojav. To še posebej velja v okoliščinah konkretnega spora, iz katerih izhaja, da je tožnikov dolžnik – gospodarska družba pred začetkom stečaja opravljala dejavnost gradbeništva, ki je med tistimi, na katere ima gospodarska/finančna kriza največji vpliv. Škodo zaradi neizterljivosti je zato treba pripisati (tudi) opustitvi sodišč, ki o tožnikovem zahtevku niso razsodila v razumnem roku.

26. Glede sklicevanja pritožbenega sodišča na odločitev v zadevi II Ips 39/2011 velja poudariti, da ena odločba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, predvsem pa okoliščine obravnavane zadeve niso bistveno istovrstne kot v citirani zadevi. Okoliščine primera, zlasti razsežnost kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je bila zunaj vseh razumnih okvirov, zahteva tudi drugačno presojo pripisljivosti škodne posledice.

27. Pritožbeno sodišče je nadalje kot odločilno štelo, da naj bi škoda nastala zaradi (od sojenja v nerazumnem roku) neodvisnega vzroka – insolventnosti tožnikovega dolžnika. Vendar vzročna zveza ni podana samo tedaj, kadar je izključni vzrok za nastalo škodo kršitev tožnikovih pravic. Podana bo tudi, če je do nastanka škode privedlo součinkovanje več samostojnih, medsebojno neodvisnih vzrokov. V obravnavani zadevi je bila prav nezmožnost države, da bi o odškodninskem zahtevku odločila v razumnem roku, nujni pogoj za tožnikovo škodo. Šele ravnanje države, ki je kršila pravico do sojenja v razumnem roku, je vodilo do tega, da je tožnik pridobil sodbo sodišča prve stopnje tik preden je dolžnik postal insolventen, pravnomočna pa je postala že v času dolžnikove insolventnosti, kar je pomenilo, da je ni mogel izvršiti. Zamude pri odločanju so bile onkraj vsakega dvoma povzročene s strani sodišča in tudi prepoznane s strani nižjih sodišč kot kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Tožnikove izgube tako ni povzročila izključno insolventnost dolžnika, temveč je bil odločilni pogoj za nastanek škode (in s tem pravno odločilni vzrok) čas, ko je o zadevi sodišče nerazumno dolgo odločalo. Gre torej za medsebojno neodvisno, a hkratno součinkovanje dveh vzrokov, zato za škodo, ki je nastala zaradi nezmožnosti izvršitve sodbe zaradi dolžnikove insolventnosti, država odškodninsko odgovarja po pravilu iz tretjega odstavka 186. člena OZ. Stališče pritožbenega sodišča o neobstoju vzročne zveze bi po oceni Vrhovnega sodišča povzročilo nevzdržno nepravično posledico - tožnik, ki je bil prikrajšan že zaradi dolgotrajnega čakanja na sodno varstvo, bi moral trpeti še celotno škodo, ki je nastala zaradi sovpadanja ekscesno dolgega sojenja in dolžnikovega stečaja, čeprav za nobenega od teh vzrokov ni odgovoren niti ne izvirata iz njegove sfere.

28. Odškodninska odgovornost države za nastalo škodo zaradi nerazumnega trajanja sodnega postopka se presoja po pravilih slovenskega prava. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pa lahko pritožnikom v primerih kršitve konvencijske pravice v skladu z 41. členom EKČP po lastni presoji prisodi premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jim je nastala zaradi kršitve. ESČP je pri priznanju premoženjske škode precej restriktivno, pri čemer zavrnitve odškodninskih zahtevkov večinoma niso izčrpneje utemeljene. ESČP pogosto navaja, da ne more špekulirati, kakšen bi bil izid postopka, če konvencija ne bi bila kršena; kar pravzaprav ne pomeni, da vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo ni bilo, temveč da pritožnik ni uspel dokazati, da bi bila odločitev zanj ugodnejša, če do kršitve njegovih pravic ne bi prišlo. Gre torej bolj za vprašanje uspeha dokazovanja in ne za kavzalno povezavo per se.²

29. ESČP je v zadevi Martins Moreira proti Portugalski obravnavalo podoben primer kot v obravnavanem sporu, ko je po pravnomočni sodni odločbi dolžnik postal insolventen, tako da pritožnik ugodilne sodbe ni mogel izterjati. ESČP je sicer menilo, da ni z gotovostjo izkazano, da bi pritožnik v celoti izterjal svojo terjatev, če bi bil postopek končan v krajšem času, vendar pa je kljub temu mogoče razumno zaključiti, da je zaradi dolge zamude, ki je pomenila kršitev 6. člena EKČP, utrpel določeno premoženjsko škodo zaradi izgube priložnosti (loss of opportunities) ter mu zanjo prisodilo pravično satisfakcijo. Iz navedene odločbe izhaja, da je ESČP prepoznalo obstoj vzročne zveze med dolgotrajnim sodnim postopkom in škodo, nastalo zaradi insolventnosti dolžnika, le višina škode ni bila jasno ugotovljena. Pravna teorija je odločbo sicer kritizirala, češ da bi ESČP moralo priznati, da je dejanski vzrok za izpad poplačila v stečajnem postopku zapoznelo sodno odločanje ter da bi v takšnem primeru država morala odgovarjati za vso škodo, ki je nastala zaradi nezmožnosti izvršitve sodbe zaradi insolventnosti oziroma stečaja dolžnika.³

30. Obsežna sodna praksa ESČP je nastala tudi v primerih nerazumno dolgih postopkov za izselitev najemnikov. Najemodajalcem, ki v času dolgotrajnih sodnih postopkov niso mogli (po tržnih razmerah) oddajati nepremičnin, je ESČP sprva prisojalo premoženjsko škodo.⁴ Prakso je spremenilo z odločbo Mascolo proti Italiji, v kateri sta najemodajalca, ki sta si pred sodišči šest let prizadevala za izselitev najemnika, zahtevala razliko med tržno najemnino in dejanskimi plačili najemnika. ESČP je menilo, da mora najemodajalcu škodo povrniti najemnik in ne država, saj škoda izvira iz njegovega protipravnega ravnanja; ne glede na ravnanje države (tj. sojenje v nerazumnem roku) je bil najemnik dolžan stanovanje vrniti lastnikom. Enaka odločitev je bila sprejeta v podobni zadevi Lo Tufo proti Italiji.⁵

31. Pritožbeno sodišče je kot samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo še nezapadlost tožnikove terjatve, ki bo, tako meni, zapadla šele ob zaključku stečajnega postopka tožnikovega dolžnika. Odškodninska terjatev se v skladu s 165. členom OZ šteje za zapadlo s trenutkom nastanka škode. Tožnik je trdil, da je bilo že z začetkom stečajnega postopka gotovo, da mu je škoda nastala, določljiv pa je bil tudi njen obseg, saj je bilo glede na višino terjatev prednostnih upnikov očitno, da terjatve navadnih upnikov niti delno ne bodo poplačane. Ob takšnih trditvah je bilo na toženki breme zatrjevanja in dokazovanja, v kolikšnem deležu bodo v stečajnem postopku poplačani navadni upniki. Glede na dejstvo, da sta se stranki sklicevali tudi na sklep o preizkusu terjatev in končni načrt prve splošne razdelitve, je presoja pritožbenega sodišča, da obseg škode vse do zaključka stečajnega postopka ni ugotovljiv, vprašljiva oziroma z vidika stališča o enakovrednem součinkovanju dveh vzrokov za nastalo škodo, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v 27. točki tega sklepa, ni prepričljiva.⁶

Odločitev o reviziji

32. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ni izčrpalo toženkine pritožbe. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Napotki pritožbenemu sodišču v novem sojenju so razvidni iz gornje obrazložitve.

O stroških revizijskega postopka

33. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ N. Plavšak, v: M. Juhart, N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k 131. členu OZ, str. 704-706.
² Povzeto po: F. Bydlinski, v: A. Fenyves, E. Karner in drugi, Tort Law in the Jurisprudence of the European Court of Human Rights, De Gruyter, 2011, str. 84.
³ G. Dannemann, Haftung für die Verletzung von Verfahrensgarantien nach Art. 41 EMRK. Zur Herausbildung europäischer Haftunsmaßstäbe, dostopno na: https://ouclf.iuscomp.org/haftung-fur-die-verletzung-von-verfahrensgarantien-nach-art-41-emrk-zur-herausbildung-europaischer-haftungsmasstabe/ (22. 11. 2018).
⁴ Primerjaj: M. Kellner in I. Durant, v: A. Fenyves, E. Karner in drugi, Tort Law in the Jurisprudence of the European Court of Human Rights, De Gruyter, 2011, str. 471, ter tam navedene sodbe: L. in P. proti Italiji z dne 15. 11. 2002, Scollo proti Italiji z dne 28. 9. 1995, Auditore proti Italiji, Fleres proti Italiji in Folliero proti Italiji, vse tri z dne 19. 12. 2002.
⁵ Sodnika Spielmann in Loucaides sta v ločenem mnenju zadevi zapisala, da je ESČP s stališčem, da je bila kršitev pravice do mirnega uživanja lastnine „pretežno“ posledica nezakonitega ravnanja najemnikov, priznalo, da slednje ni bilo njen izključni vzrok. Ravno nezmožnost pravočasno izvršiti izpraznitveni nalog je omogočila najemnikoma, da sta ostala v stanovanju, zato jo je treba šteti kot enega od vzrokov za nastanek škode in je tako podana jasna vzročna povezava (causal link) med kršitvijo in vsaj delom škode, ki je nastala pritožnikoma. Drugačna razlaga predpostavlja, da neaktivnost države ne more imeti nobenih posledic oziroma da pritožnik nima sodnega varstva pred utrpelo izgubo.
⁶ Primerjaj tudi sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 53/2015 z dne 31. 8. 2016, tč. 22 in III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017, tč. 24.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 81/2019
• Sodba II Ips 891/2007
• VSRS Sklep II Ips 56/2021