VSRS Sodba III Ips 16/2019
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2019:III.IPS.16.2019 |
Evidenčna številka: | VS00027191 |
Datum odločbe: | 03.09.2019 |
Opravilna številka II.stopnje: | VSL Sodba I Cpg 1376/2016 |
Datum odločbe II.stopnje: | 17.05.2018 |
Senat: | dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Tomaž Pavčnik, Franc Seljak |
Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO |
Institut: | revizija - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - sklepčnost tožbe - dokazna ocena - materialno procesno vodstvo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka |
Jedro
Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžnost materialnega procesnega vodstva, pritožbeno sodišče pa tega ni sankcioniralo. Očitek ni utemeljen. Na pomanjkljivosti v trditvah tožeče stranke je ves čas postopka opozarjala tožena stranka. V takem primeru dolžnost sodišča o materialnem procesnem vodstvu odpade, kar je Vrhovno sodišče že večkrat povedalo v svojih odločbah.
Izrek
I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 104.883,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.
Obrazložitev
1. Sodba sodišča prve stopnje je bila v tej zadevi izdana dne 2. 6. 2106, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017). Zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.
2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 21.048.838,00 EUR, ki jih je tožeča stranka zahtevala od tožene zaradi kršitve Pogodbe o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju: Pogodba), od katere je odstopila.
3. Sodišče druge stopnje je s sodbo pritožbo tožeče stranke v največjem delu (glede plačila 20.859.860,00 EUR) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ostalem delu jo je s sklepom razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi pritožbenega in prvostopnega sodišča ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala, naj jo revizijsko sodišče „zavrže oziroma podredno zavrne“.
6. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.
7. Tožeča stranka je zelo očitno revizijo vložila zoper sodbo pritožbenega sodišča (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) in ne zoper sklep o razveljavitvi sodbe prve stopnje, kot meni tožena stranka v odgovoru nanjo. Revizija je zato dovoljena.
8. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 371. člena ZPP). Sem spadajo tako ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o dejstvih, kot tudi ocena dokazov, na podlagi katere sta sodišči dejstva ugotovili. Vrhovno sodišče je v zadnjem obdobju že večkrat pojasnilo, kakšna je ustavna vloga Vrhovnega sodišča in kakšen je temu ustrezajoč pristop strank do Vrhovnega sodišča. Prvič je to storilo v zadevi II Ips 212/2016, to stališče pa je nato ponovilo še v več drugih zadevah1. Revizija v obravnavani zadevi v nasprotju s tam izraženim stališčem ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, pač pa v največjem obsegu uveljavlja prav nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prehodna procesna zakonodaja takšno revizijo sicer še dopušča (125. člen ZPP-E). Zato jo je Vrhovno sodišče sicer obravnavalo, pri tem pa na zelo obširne revizijske navedbe o izpodbijanju dejanskega stanja ne bo odgovarjalo. Odgovorilo bo samo na tiste revizijske trditve, s katerimi revidentka izpodbija sodbo pritožbenega sodišča iz dovoljenih revizijskih razlogov. Kateri so ti očitki, bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe.
9. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev odločilnih dejstev zelo skrbno izvedlo dokazni postopek in nato v obrazložitvi svoje sodbe obširno, jasno in prepričljivo navedlo razloge za svojo odločitev. Enako velja tudi za sodišče druge stopnje. Obrazložitvi obeh sodb sta takšni, da očitek, izražen v reviziji, da ju ni moč preizkusiti, nikakor ne drži. Pač pa so revizijske navedbe o tem, katerih zatrjevanih dejstev in predlaganih dokazov tožeče stranke sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, zelo pavšalne; predvsem očitki o dokazih, ki naj bi jih predlagala tožeča stranka, pa niso bili izvedeni, so povsem splošni. Tiste dokaze, ki jih je v tem kontekstu tožeča stranka konkretno naštela na deveti strani revizije, pa so v sodbi sodišča prve stopnje vsi ocenjeni (glej 19., 22. in 24. točko obrazložitve), dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je natančno preizkusilo pritožbeno sodišče in o tem navedlo jasne in prepričljive razloge.
10. V zvezi z vtoževanim plačilom za preneseni know-how na toženo stranko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila tožba v tem delu nesklepčna. Ugotovili sta, da ju tožeča stranka ni uspela prepričati, da na toženo stranko preneseni podatki sploh predstavljajo know-how in da tožeča stranka ni konkretno navedla, kako je izračunala njegovo vrednost. Revizijsko sodišče s tako oceno soglaša in ugotavlja, da dokazov za dokazovanje nesklepčnega zahtevka ni mogoče izvajati, zaradi česar je neutemeljen revizijski očitek, da sodišče prve stopnje brez navedbe razlogov ni izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič.
11. Tožeča stranka v reviziji na več mestih trdi, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžnost materialnega procesnega vodstva, pritožbeno sodišče pa tega ni sankcioniralo. Očitek ni utemeljen. Na pomanjkljivosti v trditvah tožeče stranke je ves čas postopka opozarjala tožena stranka. V takem primeru dolžnost sodišča o materialnem procesnem vodstvu odpade, kar je Vrhovno sodišče že večkrat povedalo v svojih odločbah2.
12. Glede na vse navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.
13. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 85.970,00 EUR za nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in za pavšalne odvetniške izdatke 20,00 EUR, oboje povečano za 22% DDV.
-------------------------------
1 Glej na primer odločbe II Ips 64/2017, II Ips 207/2017, II Ips 4/2018, II Ips 130/2018.
2 Glej na primer odločbe III Ips 35/2012, III Ips 34/2013 in III Ips 27/2014.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 01.10.2019