VSRS Sklep X Ips 263/2016

Jedro

Vrhovno sodišče je pravnemu pojmu „prodajalna tobačnih izdelkov“ že dalo vsebino, ki je tudi po oceni Ustavnega sodišča enotna in ustrezna (odločba Ustavnega sodišča U-I-181/05 z dne 5. 4. 2007). Vrhovno sodišče je tako v več svojih odločbah sprejelo stališče, da je treba 11. člen ZOUTI, ki vsebuje izjeme od splošne prepovedi oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov, razlagati restriktivno. Zato je prodajalna tobačnih izdelkov le tista specializirana prodajalna, kjer se pretežno prodajajo tobačni izdelki.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Murska Sobota, št. 0610-4566/2015-4-32010 z dne 11. 5. 2015. Z navedeno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ tožnici v tam navedeni prodajalni prepovedal oglaševanje tobačnih izdelkov tam navedenih blagovnih znamk na reklamnih tablah, nameščenih nad policami s tobačnimi izdelki, ker ne gre za prodajalno tobačnih izdelkov, zato oglaševanje teh izdelkov ni dovoljeno (1. točka izreka); določil je rok za odstranitev reklamnega materiala, to je naslednji dan po prejemu odločbe (2. točka izreka); tožnici naložil, da ga mora o odpravi nepravilnosti takoj obvestiti (3. točka izreka); jo opozoril, da bo v primeru neizvršitve odločbe odredil odstranitev oglasnega materiala na njene stroške (4. točka izreka); ugotovil, da pritožba ne zadrži izvršitve in odločil, da bo o eventualnih stroških izdan poseben sklep (5. in 6. točka izreka). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tam navedena prodajalna ni specializirana prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI), kjer je izjemoma oglaševanje tobačnih izdelkov dovoljeno. V prodajalni, ki je trgovina na drobno z raznovrstnim blagom, se namreč prodajajo kozmetični izdelki, živilski izdelki, igrače, galanterija, tekstilni izdelki, alkoholne in brezalkoholne pijače in tobačni izdelki. Tej presoji in ugotovitvam je pritrdil tudi pritožbeni organ, ki je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. 0211-49/2015-2-PB z dne 17. 7. 2015.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Zahteva vračilo stroškov revizijskega postopka, vendar stroškov ne specificira.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V okviru citirane določbe ZUS-1 revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navaja: „gre za pomembno pravno vprašanje, ki zadeva razumevanje in sploh definicijo prodajalne tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI oziroma pravno pravilno vsebino nedoločnega pojma „prodajalne tobačnih izdelkov“. Dodaja, da izpodbijana sodba glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za določitev, odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sklicuje se na odločbo I Up 349/2002 in navaja, da je v njej Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je prodajalna tobačnih izdelkov prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodaja tobačnih izdelkov kot njen bistveni del. Meni, da je treba pri razlagi, kaj se šteje za bistveni del prodaje, upoštevati dohodek od prodaje.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Revidentka teh zahtev ni izpolnila. Vrhovno sodišče je namreč pravnemu pojmu „prodajalna tobačnih izdelkov“ že dalo vsebino, ki je tudi po oceni Ustavnega sodišča enotna in ustrezna (odločba Ustavnega sodišča U-I-181/05 z dne 5. 4. 2007). Vrhovno sodišče je tako v več svojih odločbah že sprejelo stališče, da je treba 11. člen ZOUTI, ki vsebuje izjeme od splošne prepovedi oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov, razlagati restriktivno. Zato je prodajalna tobačnih izdelkov le tista specializirana prodajalna, kjer se pretežno prodajajo tobačni izdelki.(2) Prav to stališče, od katerega izpodbijana sodba ne odstopa, je Vrhovno sodišče, sicer z drugimi besedami, zapisalo tudi v odločbi, na katero se revidentka sklicuje. Zato ta uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

8. K navedenemu Vrhovno sodišče pripominja, da za revidentkino razumevanje, da naj bi se kot ločilni element, kdaj se prodajalna šteje kot prodajalna tobačnih izdelkov, v smislu izjeme od splošnega pravila o prepovedi oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov, upošteval dohodek, ustvarjen od prodaje, ni podlage niti v normativni ureditvi po ZOUTI niti v ustaljeni in enotni sodni praksi.

9. Revidentka tudi ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi morala revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka tega ni storila. Navedla je le, da ima odločitev zanjo hude posledice. Katere so te in zakaj so zanjo zelo hude pa ni navedla niti izkazala.

12. Ker uveljavljana pogoja za dovoljenost revizije nista izkazana, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

13. O stroškovnem zahtevku Vrhovno sodišče ni odločalo, ker revidentka v reviziji ni opredeljeno navedla stroškov, katerih povračilo zahteva (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.

(2) Odločbe I Up 532/2002, I Up 558/2002, I Up 847/2002, I Up 675/2003

Datum zadnje spremembe:

29.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 147/2017
• VSRS Sklep X Ips 168/2014
• VSRS Sklep X Ips 318/2017