<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba in sklep II Ips 959/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.959.2008
Evidenčna številka:VS0015402
Datum odločbe:14.06.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 5517/2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - izbrisani - kršitev osebnostnih pravic - podlage odškodninske odgovornosti - obstoj pravno priznane škode - protipravnost

Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo zato, ker mu delodajalec zaradi njegove invalidnosti ni mogel več zagotavljati ustreznega dela, ne pa zaradi izbrisa iz registra evidenc stalnega prebivalstva, je višje sodišče odločilo, da je pravilna ocena sodišče prve stopnje, da tožnik niti ni dokazal, da bi bile njegove duševne bolečine posledica zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke poleg tega pa tudi ne, da bi bile te bolečine takšne intenzivnosti, da bi upravičevale prisojo denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 7. 7. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zahteval je povračilo izgube plač v obdobju od 25. 9. 1995 do 21. 4. 1997 v skupnem znesku 3.061,44 EUR (prej 733.643,20 SIT) in povračilo izgube invalidnine v skupnem znesku 3.726,42 EUR (prej 893.000,00 SIT) ter povračilo stroškov pridobivanja začasnih dovoljenj v znesku 684,36 EUR (prej 164.000,00 SIT). Za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice je zahteval odškodnino v skupnem znesku 25.037,56 EUR (prej 6,000.000 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in odločbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da bi se sodišče, tudi če se pri povrnitvi premoženjske škode ni opredeljevalo do protipravnosti, moralo do tega elementa odškodninske odgovornosti opredeliti pri zahtevku za plačilo nepremoženjske škode. Poudarja, da ne more biti edini razlog za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo dejstvo, da sta bila v obdobju, za katerega je tožnik zatrjeval, da ni mogel obiskovati družine v Bosni, spočeta njegova otroka. Navaja, da je zatrjeval, da je duševno trpel, ker od septembra 1995 do aprila 1997 ni mogel obiskovati družine v Bosni, pred tem pa je bil vsak njegov obisk povezan s pridobivanjem upravnih dovoljenj. Razlogov, ki jih tožnik navaja v reviziji v zvezi z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje o zahtevkih za povrnitev premoženjske škode, pa revizijsko sodišče ne povzema, saj v tem delu – kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve – njegova revizija ni dovoljena.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo nedovoljena, v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa neutemeljena.

6. Drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja po drugem odstavku 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Po drugem odstavku 41. člena ZPP se v primeru, ko tožnik v tožbi zoper isto stranko uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnikovi premoženjski zahtevki imajo različno podlago, nobeden od njih pa ne dosega praga za dovoljenost revizije. To pomeni, da revizija tožnika v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi njegovih zahtevkov za povrnitev premoženjske škode, ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo v skladu s 377. členom ZPP.

7. Po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je posameznik upravičen do plačila odškodnine le, če mu nastane pravno priznana škoda. Po 155. členu ZOR je pravno priznana nepremoženjska škoda povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu. To pomeni, da posameznik zaradi samega posega v osebnostno pravico še ne pridobi pravice do povračila nepremoženjske škode, ampak le, če izkaže da je zaradi tega prestajal duševne bolečine takšnega obsega in intenzivnosti, da je prisoja denarne odškodnine upravičena. ZOR namreč v 200. členu določa, da sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi odškodnino le v primeru, če spozna da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Ker je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo, je pri odločanju o tem, ali je pri posegih v osebnostne pravice posameznika izkazan obstoj pravno priznane škode, zelo pomembna tožnikova izpoved.

8. Tožnik je zatrjeval, da je duševne bolečine trpel zaradi tega, ker v obdobju, ko je bil brez zaposlitve sploh ni mogel obiskati družine v Bosni in zato, ker je bil tudi sicer ves čas, ko ni imel urejenega statusa, omejen pri vstopu in izstopu iz države. Višje sodišče je v obrazložilo, da je tožnik povedal, da domov ni mogel zaradi vojne na Hrvaškem, da pa je sicer takrat, ko je imel delovno dovoljenje, lahko odhajal v Bosno in se vračal v Slovenijo. To pomeni, da je pravilna odločitev, da obstoja škode v obdobju, ko je imel delovno dovoljenje, ni dokazal. Višje sodišče je tudi navedlo, da je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da sta se tožniku v obdobju od 24.9.1995 do 21.4.1997, ko ni imel delovnega dovoljenja in ko po lastnih trditvah sploh ni imel nobenega stika z družino, rodila dva otroka, tožnika pozvalo naj to pojasni, vendar tožnik ni podal nobenega pojasnila. Višje sodišče pa je tudi obrazložilo, da to ni bil edini razlog za zavrnitev zahtevka. Poudarilo je, da je tožnik ob svojem zaslišanju povedal zgolj to, da mu je bilo težko, pri čemer je kot glavni vzrok izpostavil predvsem invalidnost in izgubo zaposlitve. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo zato, ker mu delodajalec zaradi njegove invalidnosti ni mogel več zagotavljati ustreznega dela, ne pa zaradi izbrisa iz registra evidenc stalnega prebivalstva, je višje sodišče odločilo, da je pravilna ocena sodišče prve stopnje, da tožnik niti ni dokazal, da bi bile njegove duševne bolečine posledica zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke poleg tega pa tudi ne, da bi bile te bolečine takšne intenzivnosti, da bi upravičevale prisojo denarne odškodnine.

9. Po oceni revizijskega sodišča je odločitev višjega sodišča pravilna. Pravilna pa je tudi obrazložitev sodišča druge stopnje, da morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke kumulativno podani vsi elementi. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je na podlagi 154. člen ZOR tožbeni zahtevek zavrnilo takoj, ko je ugotovilo, da tožnik obstoja škode ni dokazal in se mu ni bilo treba opredeljevati do tega, ali je tožena stranka ravnala protipravno ali ne.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.


Zveza:

ZOR člen 200.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2NTE0