Sodba II Ips 161/2011

Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – tožnika sodita v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami. Hiša tožnikov od ceste oddaljena 40 metrov, v relevantnem obdobju, tj. od srede februarja 2004 do konca oktobra 2008, pa sta bila druga tožnica in tretji tožnik odsotna po 8 ur zaradi zaposlitve, pri čemer je bila druga tožnica vmes še 1 leto in 6 mesecev brezposelna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna drugi tožnici in tretjemu tožniku v roku 15 dni povrniti

280,91

EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja, in sicer prvi tožnici v višini 2.000 EUR, drugi tožnici v višini 4.500 EUR, tretjemu tožniku v višini 4.000 EUR in četrti tožnici v višini 1.500 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnikov in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine, prisojen prvi tožnici znižalo na 1.500 EUR, zneska odškodnine, prisojena drugi tožnici in tretjemu tožniku na 3.000 EUR vsakemu, znesek odškodnine, prisojen četrti tožnici pa zvišalo na 2.000 EUR. Znižalo je tudi znesek pravdnih stroškov, prisojenih tožnikom in tožnikom naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 509/2010 z dne 12. 1. 2011 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine, prisojene drugi tožnici in tretjemu tožniku.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za drugo tožnico in tretjega tožnika primerna za 2.050 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam imisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in I Cp 1247/2010, ter na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 303/2010 in II Ips 301/2010. Poudarja, da je bila pri tožnikih obremenjenost s hrupom nizka - mejne vrednosti so bile presežene le v nočnem času, le v letih 2007 in 2008 tudi v dnevnem času, kritična vrednost pa le enkrat v nočnem času v letu 2008. Prisojena zneska odškodnine sta zato po njenem mnenju v primerjavi z ostalimi zadevami močno pretirana.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3 in zaradi katerega sta druga tožnica in tretji tožnik (katerima prisojena višina odškodnine je sporna v revizijskem postopku) v obdobju 57 mesecev, tj. od srede februarja 2004 do konca oktobra 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1)

8. Glede odmere višine odškodnine je bilo v nekaj deset obravnavanemu v bistvenem podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, zavzeto stališče, da gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(2). Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. Navedeni kriteriji so bili oblikovani po vzoru tistih, sprejetih v odločitvah Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje tožnikov, ki so živeli ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti. in, ki so bili zaradi preusmeritve tranzitnega prometa od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(3)

Tudi razponi višin odškodnin za posamezne skupine tožnikov, v katere so se ti uvrščali glede na oddaljenost bivališča in obdobje izpostavljenosti, so bili v omenjenih obravnavani podobnih zadevah določeni v razmerju z odškodninami, prisojenimi v »murskosoboških« zadevah, pri čemer je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premosorazmerno.(4) Prav tako je bilo že pojasnjeno, da glede na to, da je bil vir nedovoljenih imisij v obeh sklopih primerov znatno povečan obseg tovornega prometa, okoliščini, da so bili tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, ni mogoče dati pravno upoštevne teže.

9. Upoštevaje navedeno je v obravnavani zadevi kot relevantni okoliščini za odmero višine odškodnine treba upoštevati, da je hiša od ceste oddaljena 40 metrov, v relevantnem obdobju, tj. od srede februarja 2004 do konca oktobra 2008, pa sta bila druga tožnica in tretji tožnik odsotna po 8 ur zaradi zaposlitve, pri čemer je bila druga tožnica vmes še 1 leto in 6 mesecev brezposelna. Drži navedba revidentke, da je bila obremenitev tožnikov s hrupom v konkretnem primeru nižja, vendar primerjava z doslej razsojenimi zadevami pokaže, da odmera odškodnine v znesku 3.000 EUR ni previsoka. Tožnika je namreč mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, naveden znesek pa po oceni revizijskega sodišča predstavlja ustrezno sorazmerno znižanje glede na že razsojene primere(5), pri čemer je primerno upoštevana tudi subjektivna prizadetost.

10. Ker uveljavljena kršitev materialnega prava ni podana, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožena stranka mora povrniti tožnikoma stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je revizijsko sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo na 280,91 EUR.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009.

Op. št. (2): Sodbe II Ips 224/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 257/2010 z dne 13. 12. 2010, II Ips 335/2010 z dne 13. 12. 2010 in mnoge druge.

Op. št. (3): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.

Op. št. (4): Primerjaj 10. oziroma 11. točko obrazložitve v opombi 2 navedenih judikatov.

Op. št. (5): Prim. II Ips 129/2011 z dne 14. 7. 2011, kjer je bilo ob 35 metrski oddaljenosti od ceste tožnikom prisojenih 3.600 EUR (tistim, ki so bili odsotni zaradi zaposlitve) oz. 4.100 EUR (23 mesecev zaposlena, 34 mesecev upokojena), nižji zneski (2.200 EUR) pa so bili prisojeni le v zadevah, v katerih je bilo obdobje izpostavljenosti občutno krajše - npr. II Ips 257/2010).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 224/2010
• Sodba II Ips 260/2011
• Sodba II Ips 98/2011