<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 285/2001
ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.285.2001

Evidenčna številka:VS22076
Datum odločbe:15.01.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:identiteta med obtožbo in sodbo - stroški kazenskega postopka - nagrada zagovornika po pooblastilu - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Ker sodišče ni moglo s potrebno zanesljivostjo ugotoviti, da je bil ravno obsojeni tisti, ki je s specialnim vlomilskim orodjem iztrgal cilindrične vložke ključavnic na vratih vozil, da je nato vozila odprl, jih spravil v pogon in odpeljal, so pa storilci, od katerih je poznan le obsojenec, na opisani način storili očitana kazniva dejanja, je namesto očitka obsojencu v tem obsegu uporabilo množino. S tako spremembo opisa dejanja ni v ničemer kršilo identitete med obtožnico in sodbo.

Z odločitvijo, da na podlagi 1. odstavka 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada zagovornika po pooblastilu bremenijo proračun, je podana kršitev v korist obsojenca.

Izrek

Zahtevi obsojenega B.M. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je sodbo z dne 11.5.2001 obsojenega B.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ je obsojencu izreklo kazen štirih let zapora, v katero mu je v skladu z 49. členom KZ vštelo čas prebit v priporu od 22.12.2000 dalje. Po 105. členu ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan podjetju K.t. d.o.o. povrniti znesek 178.038 SIT, oškodovanca M.A. in D.P. pa je s premoženjsko pravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je obsojencu odvzelo 1.330.000 SIT protipravne premoženjske koristi, po 69. členu KZ pa mu je tudi odvzelo predmete, uporabljene pri storitvi kaznivega dejanja (SZP 10/2001). Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega B.M. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in odločili, da potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika po 97. členu ZKP bremenijo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni B.M. in njegov zagovornik.

Obsojenec v zahtevi navaja, da sodišče v rednem postopku ni ugotavljalo materialne resnice in ravnalo v nasprotju z določbami 15. do 18. člena ZKP, s tem pa po vložnikovem mnenju storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Poudarja, da bi sicer ugotovilo, da je ob njegovi aretaciji policija zasačila več njej znanih oseb, ki so ob vložnikovi odsotnosti razstavljali navedene tuje avtomobile. Prav tako je tudi sodišče druge stopnje prekršilo določbo 383. člena ZKP, ko ni ugotavljalo materialne resnice. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne "v sodno obravnavo, zaradi zakonitega ugotavljanja materialne resnice".

Obsojenčev zagovornik pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo spremembe obtožbe in zato storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Glede na to da je ugotovilo, da obsojencu niso dokazana v obtožnici očitana ravnanja, bi ga moralo po 3. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe. Poudarja tudi, da je nesprejemljivo stališče v sodbi sodišča druge stopnje, da ni potrebno, da bi sodišče za vsakega sostorilca ugotavljalo kakšno je bilo njegovo izvršitveno dejanje. Obe sodišči sta napačno uporabili določbo 97. člena ZKP, ko sta odločili, da potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika na tej podlagi bremenijo proračun. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev Višjemu (očitno mišljeno Okrožnemu)

sodišču v Ljubljani.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Obsojenec v zahtevi izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti stvar presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Obsojenčev zagovornik navaja, da bi moralo sodišče obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe, ker da ni zanesljivo ugotovilo, kako naj bi obdolženec izvršil kazniva dejanja ter na ta način izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojeni B.M. kršitve določb 15., 16. in 18. člena ZKP, v zahtevi sploh ne konkretizira. Zato utemeljenosti te trditve tudi ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa obsojenec v zahtevi trdi, da sodišče prve stopnje ni po resnici in popolnoma ugotovilo dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe, in s tem kršilo določbo 17. člena ZKP, mu tudi ni mogoče pritrditi. Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, da so ob njegovem prihodu na kraj dogodka, tam že bile določene fizične osebe (tatovi avtomobilov), ki so jih policisti opazili in tudi videli, da ti razstavljajo osebne avtomobile, da pa ji niso hoteli aretirati in prijaviti preiskovalnemu sodniku, ker se med seboj poznajo, obsojenec ne uveljavlja kršitve navedene procesne določbe, ampak razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenec ne more uspeti niti s trditvijo, da pritožbeno sodišče v nasprotju s 383. členom ZKP ni ugotavljalo materialne resnice. Pri tem si ne le napačno razlaga navedeno določbo, ampak po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

V obtožbi je bilo obsojencu očitano, da je v sodelovanju z neznanimi storilci pri izvršitvi kaznivega dejanja vzel drugemu tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, dejanja pa so bila storjena z vlomi v zaprte prostore s tem, da je v določno konkretiziranih petih primerih vzel tuja osebna vozila, vsa dejanja pa da je storil tako, da je s specialnim vlomilskim orodjem iztrgal cilindrični vložek ključavnice na vratih ter je na podlagi vložka bil izdelan ponarejen ključ, s katerim je vozila odprl, spravil v pogon in odpeljal.

Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da sodišče ni moglo s potrebno zanesljivostjo ugotoviti, da je bil ravno obsojeni B.M. tisti, ki je s specialnim vlomilskim orodjem iztrgal cilindrične vložke ključavnic na vratih vozil, da je nato vozila odprl, jih spravil v pogon in odpeljal. Glede na to, da so storilci, od katerih je poznan le obsojenec, na opisani način storili očitana kazniva dejanja, je namesto očitka obsojencu v tem obsegu uporabilo množino. S tako spremembo opisa dejanja, ki ga vložnik napačno poimenuje za spremembo obtožnice, ni v ničemer kršilo identitete med obtožnico in sodbo. Ta sprememba je v korist obsojenemu B.M., saj je položaj zanj ugodnejši, kot pa če bi sodišče ugotovilo, da je bil v skupini ravno on tisti,ki je na način, zatrjevan v obtožnici iztrgal cilindrični vložek ključavnic, vozila odprl spravil v pogon in odpeljal. Sodišče pa ni spreminjalo opisa dejanja v obtožbi, da je bil na podlagi iztrganega vložka izdelan ponarejen ključ. V obtožbi namreč ni bilo zatrjevano, da je te ključe izdelal ravno obsojenec.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo, da je obsojenec neposredno sodeloval pri vlomih v vozila in da so pri tem sodelovale tudi druge osebe. Prvostopenjsko sodišče je tak zaključek oprlo na spoznanje, da pri obsojencu ni bilo najdeno orodje, s katerim bi se dalo izdelati ponarejene ključe ter da sta priči B. in I.C. povedala, da so v obsojenčevi družbi, ko je ta v nočnih urah pripeljal osebno vozilo na njihovo kmetijo, opazili še tri druge osebe, ob neki drugi priliki pa eno osebo. Pritožbeno sodišče pa je na podlagi dejstev, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi, navedlo, da je šlo za dobro organizirano, dalj časa trajajoče ravnanje storilcev, pri katerem so si ti vloge razdelili ter da že iz samega načina storitve izhaja poprejšnja zavest o skupnem delovanju. Glede na to, da je sodišče na podlagi ugotovljenih indicev zanesljivo ugotovilo, da so pri storitvi kaznivih dejanj vlomih v vozila z obsojencem neposredno sodelovale tudi druge osebe, ki jih ni uspelo identificirati, tudi ni moglo natančneje določiti vlogo vsakega od njih pri izvršitvi kaznivega dejanja. Za obsojenca pa je ugotovilo, da je pri teh vlomih sodeloval in našteta vozila tudi vzel. Iz takega opisa kaznivega dejanja je dovolj določno razvidno, da je tudi obsojenec sodeloval pri njihovi izvršitvi in je tedaj sostorilec v ožjem pomenu besede. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, zakaj je v navedenem obsegu spremenilo opis dejanja, je pa to vsebinsko razvidno iz obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo očitek obsojenčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, saj je ugotovilo, da je to v okviru istega(ih) življenjskega(ih) primera(ov) opis samo prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju. Čeprav se je pritožbeno sodišče izrecno opredelilo le glede spremembe, ki zadeva jemanje cilindričnih vložkov ključavnic na vratih vozil, pa je glede na ugotovitev, da je obsojenec z neznanimi sostorilci sodeloval pri storitvi teh kaznivih dejanj, popolnoma jasno, da enako velja tudi za način odpiranja vozil spravljanja v pogon in odvoza s kraja izvršitve kaznivih dejanj. Zato ni mogoče pritrditi obsojenčevemu zagovorniku, da pravnomočna sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče ugotovilo, da so v ravnanju obsojenca podani in dokazani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, tako da ni nobene podlage za izrek oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP.

Kolikor pa zagovornik v zahtevi izpodbija odločitev o stroških kazenskega postopka, ki sta jo sodišči sprejeli na podlagi 1.

odstavka 97. člena ZKP in zatrjuje, da ni pravilna odločitev, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun, ker je obsojenca zagovarjal po pooblastilu in ne po uradni dolžnosti, je treba ugotoviti, da je ta kršitev podana v korist obsojencu. Glede na to, da sme po 421. členu ZKP obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le v korist obsojenca, pa se izkaže, da je tudi ta navedba v zahtevi neupoštevna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata obsojeni B.M. in njegov zagovornik niso podane, zahtevo pa je obsojenec vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njuni zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.


Zveza:

ZKP člen 97, 97/1, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDg3Nw==