<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 241/96
ECLI:SI:VSRS:2001:I.IPS.241.96

Evidenčna številka:VS21393
Datum odločbe:12.01.2001
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Ugotovitev premoženjskega stanja obsojenca ter ali bo ob tem premoženjskem stanju glede na odmerjene stroške postopka ogroženo preživljanje njega samega ali njegove družine, pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2.

odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti M.A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

M.A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 17.7.1996 spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen enega leta in dveh mesecev zapora, odločeno pa je bilo tudi, da mora plačati stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 285.673,00 SIT. To sodbo je potrdilo Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 2.10.1996.

Zoper to sodbo je obsojeni M.A. dne 25.10.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da sodišče ob odločitvi, da mu naloži plačilo stroškov postopka ter ob odmeri višine povprečnine, ni upoštevalo, da bi bilo ob plačilu odmerjenega zneska ogroženo preživljanje njegove družine. Po svoji zagovornici je Višjemu sodišču v Mariboru dostavil prevedene listine o svojih dohodkih in materialnem stanju družine. Drugostopenjsko sodišče bi na podlagi teh dokazov moralo oceniti, kakšne stroške lahko poravna, vendar jih ni upoštevalo. Meni, da je sodišče precenilo njegovo materialno stanje ter ob tem ni upoštevalo člena 97 (očitno Zakona o kazenskem postopku, ZKP) in predloženih dokazov, tako da gre za kršitev zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS v celoti razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje glede stroškov postopka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, naj spremeni pravnomočno sodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik V.B. v svojem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP meni, da ni zaslediti zatrjevane kršitve, ker je sodišče obsojencu stroške naložilo na podlagi podatkov v spisu po izračunu dejanskih stroškov in odmere povprečnine v dovoljenem okviru. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Podobna določba prvega odstavka 97. člena ZKP se nanaša tudi na nagrado in potrebne stroške postavljenega zagovornika, torej v primeru postavljenega zagovornika tudi na stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Kot vsako drugo sodno odločanje je tudi odločanje na podlagi navedenih določb ZKP sestavljeno iz dveh delov: ugotovitve dejanskega stanja in uporabe temu dejanskemu stanju ustrezne pravne norme.

Ugotovitev premoženjskega stanja obdolženca, pa tudi, ali bo ob tem premoženjskem stanju glede na odmerjene stroške postopka ogroženo preživljanje njega samega ali njegove družine, brez dvoma pomeni ugotavljanje dejanskega stanja, ki sodišču v naslednji fazi odločanja omogoči odločitev o tem, ali bo uporabilo možnost oprostitve stroškov, ki jo predvideva zakon. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Navedbe obsojenega M.A. o tem, da sta sodišči prve in druge stopnje njegovo materialno stanje ter posledice plačila stroškov postopka za preživljanje njegove družine napačno ocenili, torej sploh ne morejo biti predmet tega postopka.

Druga navedba iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki bi lahko kazala na bistveno kršitev kazenskega postopka, da namreč sodišče ob odločanju o stroških ni upoštevalo predloženih dokazov, nima opore v kazenskem spisu. Obe sodišči, prvo in drugostopenjsko, v obrazložitvah svojih odločb izrecno navajata, da odločitev o stroških kazenskega postopka temelji na podatkih o obsojenčevem premoženjskem stanju oziroma na podatkih v spisu. Obrazložitvi sta sicer res dokaj skopi, vendar pa v ničemer ne kažeta na to, da bi sodišči pri svoji odločitvi ne upoštevali predloženih dokazov. Ob tem je potrebno poudariti, da predstavlja možnost oprostitve plačila stroškov postopka izjemo od splošne ureditve, po kateri je te stroške dolžan v celoti plačati obdolženec, ki je bil spoznan za krivega; obsežnejša obrazložitev bi bila po naravi stvari potrebna predvsem za utemeljitev obstoja izjeme, ne pa zgolj za uporabo jasne in enostavne zakonske ureditve, glede katere sodišče očitno ni našlo posebnih razlogov, da bi od nje odstopilo.

Ker torej ni bila podana nobena od kršitev zakona, na katere se je vložnik skliceval v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče to zahtevo na podlagi člena 425 ZKP zavrnilo.


Zveza:

ZKP člen 95, 95/4, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDE5NQ==