<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 44406/2010-83
ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.44406.2010.83

Evidenčna številka:VS2006796
Datum odločbe:17.10.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSC II Kp 44406/2010
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Damijan Florjančič (poroč.),
Barbara Zobec, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - udeležba pri kaznivem dejanju - napeljevanje - posredni storilec

Jedro

Ravnanje obsojenke, opredeljeno v opisu kaznivega dejanja, da je kot direktorica gospodarske družbe, ki je bila investitor objekta, izvajalcu odredila pričetek gradbenih del, čeprav je vedela, da se na tem območju nahaja arheološko najdišče izjemnega pomena, gradbeno podjetje pa je na podlagi njene odredbe pričelo z gradnjo, bi moralo sodišče opredeliti kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 44406/2010 z dne 28. 11. 2011 obsojeno D. E. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po prvem in drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pravno osebo C. d. o. o. - v stečaju pa je spoznalo za odgovorno storitve kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po prvem in drugem odstavku 223. člena v zvezi s 26. in 33. členom KZ v zvezi z 2. točko 4. člena in 6. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). D. E. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Pravni osebi na podlagi 6. člena ZOPOKD kazni ni izreklo. Sodišče je obsojeni D. E. in pravno osebo C. d. o. o. v celoti oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 44406/2010 z dne 4. 9. 2012 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo in obsojeni D. E. izreklo kazen eno leto zapora. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tudi v odločbi o stroških kazenskega postopka ter odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati sodno takso. Pritožbeno sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke v preostalem delu, pritožbi obsojenkinega zagovornika pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je obsojenki naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo zagovorniki obsojene D. E. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navajajo, zaradi kršitve KZ, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je pomembno, da se zaradi napeljevanja (glavni) storilec odloči za storitev kaznivega dejanja in pri izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja ravna protipravno, ni pa nujno, da je za storjeno kaznivo dejanje, h kateremu je bil napeljan, tudi kazensko odgovoren. Za odgovornost obsojenke kot napeljevalke je v obravnavanem primeru odločilno le, da so bili očitki kaznivega dejanja, na katero je pravno osebo napeljala, in ki je bilo tudi storjeno, v opisu iz obtožnice in v izreku sodbe zadosti konkretizirani. Poudarja, da če je pravna oseba lahko odgovorna za delikt, je logično, da jo k temu lahko kdo tudi napelje. Iz ureditve ZOPOKD je jasno, da odgovornost za kazniva dejanja pravnih oseb ni absolutno vezana na kazensko odgovornost fizičnega storilca, temveč je opredeljena tudi na lastnem subjektivnem prispevku pravne osebe za storjeno kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru je bilo delovanje obsojenke usmerjeno na izvajalca gradbenih del - gospodarsko družbo, s katero je sklenila pogodbo, ne glede na to, kdo je takrat družbo zastopal, pri čemer je obsojenka storitev kaznivega dejanja dosegla v polnem obsegu. Navedba odgovorne osebe izvajalca v opisu zato ni potrebna, ker se v opisu napeljevanja ne vzpostavlja podlaga odgovornosti pravne osebe V. d. d., pač pa odgovornost obsojenke za napeljevanje.

4. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojenki ter njenim zagovornikom. Slednji so se o njem izjavili, izrazili nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca, ponovili trditve zahteve ter poudarili, da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja napeljevanja.

B.

5. Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona obširno navajajo, da pravne osebe ni mogoče napeljati k storitvi kaznivega dejanja. Očitek utemeljujejo s trditvami, da se v obravnavani zadevi obsojenki ne očita, da je k storitvi kaznivega dejanja napeljala odgovorno osebo ali katerokoli drugo osebo gospodarske družbe V. d. d. temveč na splošno, da je napeljala k storitvi kaznivega dejanja gospodarsko družbo. Pravna oseba ne more izoblikovati subjektivnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, zato bi obsojenka lahko k storitvi kaznivega dejanja napeljala le fizične osebe (odgovorno osebo družbe V., d. d, odgovornega vodjo del na gradbišču in podobno), ki so člani gospodarske družbe in lahko izrazijo voljo pravne osebe. Poudarjajo, da družba V. d. d., ni bila nikoli procesuirana oziroma obsojena za kaznivo dejanje, h kateremu jo je obsojenka napeljala, prav tako kazenski postopek ni bil uveden zoper odgovorne osebe te gospodarske družbe, zato da niso izpolnjeni pogoji za storitev kaznivega dejanja, za katero je bila obsojena D. E. Menijo tudi, da so razlogi sodišča (točki 17. in 18. razlogov sodbe sodišča prve stopnje), da je obsojenka vplivala na delavce družbe V. d. d., da so storili očitano ji kaznivo dejanje v popolnem nasprotju sami s seboj in nejasni, kar da predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kazenskopravni očitek obsojeni D. E. v obravnavani zadevi je, da je obsojenka naklepoma napeljala drugega, da je protipravno poškodoval in uničil stvari, ki so posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena in izjemnega pomena za Republiko Slovenijo, s tem, da je kot direktorica družbe C. d. o. o., po dne 21. 1. 2003 sklenjeni gradbeni pogodbi z izvajalcem gradbenih del V. d. d., dne 21. 1. 2003 odredila, da izvajalec prične z gradbenimi deli, čeprav so geofizikalne raziskave pokazale, da so v zemljišču arheološka najdišča izjemnega pomena, obsojenka pa je bila na najdbe grobov, ki jih je bilo pred gradnjo potrebno raziskati in ustrezno zavarovati večkrat opozorjena, s tem pa je ravnala v nasprotju z arheološkimi pogoji, določenimi s kulturnovarstvenimi pogoji k lokacijski dokumentaciji, po njeni odredbi pa je izvajalec V. d. d. pričel graditi temelje za objekt C, tako da je izkopal točkovne temelje, ki jih je zalil z betonom, v naslednjih dneh pa z gradnjo nadaljeval, s čimer je delno hudo poškodoval, delno pa uničil arheološke ostanke keltsko-rimske naselbine, ki so bili zaščiteni z odlokom in za Republiko Slovenijo pomenijo zgodovinski vir posebnega pomena.

7. Pritrditi je potrebno vložnikom zahteve za varstvo zakonitosti, da iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je obsojenka s svojim ravnanjem napeljala pravno osebo V. d. d. k storitvi kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po drugem in prvem odstavku 223. člena KZ, ne pa tudi, da je ugotovljena kršitev v škodo obsojenki. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenka kot direktorica gospodarske družbe, ki je bila investitor trgovsko - garažnega objekta, izvajalcu odredila pričetek gradbenih del, čeprav je vedela, da se na tem območju nahaja arheološko najdišče izjemnega pomena, gradbeno podjetje pa je na podlagi njene odredbe pričelo z gradnjo objekta. Takšno obsojenkino ravnanje bi moralo sodišče opredeliti kot (posredno) storitev kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 223. člena KZ, pri katerem je bila gospodarska družba V. d. d. oziroma njeni delavci, ki so neposredno izvršili kaznivo dejanje na podlagi obsojenkinih navodil, zgolj njena podaljšana roka za dosego cilja, to je čimprejšnje in cenovno ugodnejše izgraditve poslovnega objekta.

8. Pojem posrednega storilca je kot institut pozitivnega prava uzakonil šele KZ-1 v določbi prvega odstavka 20. člena, v katerem je določil, da je storilec kaznivega dejanja tudi tisti, ki kaznivo dejanje stori z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Že pred uveljavitvijo KZ-1 je bil pojem posrednega storilstva poznan v kazenskopravni teoriji ter sprejet v sodni praksi. Posredno storilstvo je ena izmed oblik storilstva, ki pa ima določene specifične lastnosti. Zanj je značilno, da storilec kaznivega dejanja iz ozadja vodi dejavnost drugega, tisti, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje pa je le njegova podaljšana roka.

9. V obravnavanem primeru je iz opisa inkriminiranega ravnanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje mogoče razbrati, da obsojenka sama po naravi stvari ni mogla izkopati gradbene jame ter izvesti betonskih temeljev, zato so na podlagi njene odredbe to storili delavci gradbenega podjetja V. d. d. Za izvršitev kaznivega dejanja je bila torej ključna njena odreditev gradbenih del, pri čemer so delavci gospodarske družbe del nastopali le kot neposredni izvajalci gradbenih del.

10. V skladu z določbo prvega odstavka 26. člena KZ (veljavnega v času storitve), se kdor drugega napelje, da stori kaznivo dejanje kaznuje, kakor da bi ga sam storil. V obravnavanem primeru kazenskopravni očitek obsojenki, v katerem je po vsebini opisano njeno (posredno) storilstvo kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravne vrednote po drugem in prvem odstavku 223. člena KZ, ne predstavlja večje ali drugačne kriminalne količine, kot če bi obsojenka storilca napeljala k temu kaznivemu dejanju. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v opisu obsojenki očitanega kaznivega dejanja ob nespremenjeni kriminalni količini in ob enakih mejah kaznovanja storilca kaznivega dejanja in napeljevalca k temu kaznivemu dejanju, ni podana kršitev, ki bi bila obsojenki v škodo, zato ni poseglo v opis kaznivega dejanja in iz njega izpustilo abstraktni del opisa v katerem je navedeno, da je D. E. naklepoma napeljala drugega, da je protipravno poškodoval ali uničil stvari, ki so posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena in izjemnega pomena za Republiko Slovenijo.

11. Vložniki zahteve z navedbami, da iz v postopku izvedenih dokazov ne izhaja, da je obsojenka dala nalog ali odredbo za izvedbo gradbenih del družbi V. d. d., da zgolj dejstvo, da je bila direktorica družbe C. d. o. o., ne pomeni, da je izdala kakršnekoli odredbe družbi V. d. d., da slednji ni imela kaj odrejati, da je sodišče zavzelo dokazno oceno, ki pomeni prevalitev dokaznega bremena na obsojenko ter da nobena priča ni potrdila, da je obsojenka družbi V. d. d. odredila izvedbo gradbenih del, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

12. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče z dopolnitvijo izreka sodbe, v katerega je dodalo besedno zvezo „kulturni pomen“ vsebinsko in v škodo obsojenke dopolnilo obtožni akt, kar da predstavlja kršitev pravila o identiteti obtožbe in sodbe oziroma prekoračitev obtožbe, zaradi česar da je podana kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (8. točka na 7. strani sodbe), sodišče prve stopnje s spremembo abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja v katerega je dodalo besedo „kulturnega“ („je naklepoma napeljala drugega, da je protipravno poškodoval in uničil stvari, ki so posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena“) ni prekoračilo obtožbe. Obsojenka po spremembi abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja ni bila obsojena niti za drugo, niti za drugačno, težje kaznivo dejanje kot ji je bilo očitano v obtožbi, saj je sodišče spremenilo le abstraktni del opisa kaznivega dejanja, ne pa tudi vsebine konkretnega očitka obsojenki.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa bo, kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, obsojenki odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-9, 372, 372-1, 372-4, 420, 420/2.
KZ člen 26.
KZ-1 člen 20.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYxNzEy