<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 41/98
ECLI:SI:VSRS:2001:I.UP.41.98

Evidenčna številka:VS13663
Datum odločbe:31.01.2001
Področje:DRŽAVLJANSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:pridobitev državljanstva z naturalizacijo - vezanost upravnega organa na zahtevek strank

Jedro

Upravni organ ni dolžan preverjati možnosti pridobitve državljanstva tudi po določbi 4. člena (po rodu) in po določbi 9. člena (z rojstvom) ZDRS, če je tožnik zaprosil za državljanstvo po določbi 10. člena (z naturalizacijo) ZDRS. Upravni organ je vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, tožnik pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji zahtevek spremeni ali dopolni (130. člen ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, štev. U 1565/96-7 z dne 11.6.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 21.8.1996, s katero je ta zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Ugotovila je, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 8. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, štev. 1/91, 30/91, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke in navaja, da je tožeča stranka vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dne 9.7.1992. Tožena stranka je vlogo pravilno obravnavala po določbi 10. člena ZDRS, na katero je tožeča stranka oprla svojo prošnjo. Tožeča stranka je bila leta 1994 pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 220/II-I členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije, na kazen šest mesecev zapora. To dejstvo je tožena stranka obravnavala pri oceni izpolnjevanja pogoja po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Po tej določbi prosilec ne more biti sprejet v državljanstvo RS, če bi to predstavljalo nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Konkretizacijo pravnega pojma "nevarnost za javni red" daje 6. člen Uredbe o merilih za ugotavljanje določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Ur.l. RS, štev. 47/94). Pogoj, predpisan v 6. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS se izrecno nanaša na določeno obsodbo za kazniva dejanja, v 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS pa so na splošno zajeta vsa ravnanja, iz katerih je mogoče predvidevati lojalnost in zvestobo prosilca do države, za katere državljanstvo prosi. Po presoji sodišča prve stopnje se nevarnost za javni red ugotavlja v razmerju do celotnega pravnega reda Republike Slovenije, ki je varovan s kaznovalno zakonodajo. V obravnavanem primeru storjeno kaznivo dejanje pa je takšne vrste, da kaže na lojalnost prosilca do države in že samo po sebi predstavlja nevarnost za javni red. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialni predpis in ni kršila pravil postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost odločbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 10. člena ZDRS. Ugovarja stališču sodišča prve stopnje, da v upravnem sporu lahko presoja le zakonitost izpodbijanega upravnega akta in se ne spušča v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov. Navaja, da upravni organ ni upošteval možnosti pridobitve državljanstva po 4. oziroma 9. členu ZDRS. Prvostopni upravni organ in sodišče prve stopnje napačno razlagata vsebino 6. in 8. točke 1. odstavka 10.

člena ZDRS. Po 6. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS prosilec za sprejem v državljanstvo ne sme biti obsojen na zaporno kazen, daljšo od enega leta, medtem ko je bila sama s sodbo Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Ajdovščini z dne 13.5.1994, pravnomočno obsojena na kazen zapora šest mesecev. Ne vzdrži tudi razlaga 8. točke 1.

odstavka 10. člena ZDRS v izpodbijani odločbi upravnega organa in izpodbijani sodbi, po kateri sprejem prosilca v državljanstvo ne sme predstavljati nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Okoliščine, v katerih je bilo storjeno navedeno kaznivo dejanje, namreč niso takšne, ki bi kazale na to, da bi to predstavljalo za Slovenijo nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navaja, da sedaj nima nobenega državljanstva in da lahko živi le v Sloveniji, kjer je rojen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja.

Po določbi 10. člena ZDRS tožena stranka lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom in če ta oseba izpolnjuje vse pogoje iz te zakonske določbe, med katerimi je tudi pogoj, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS). Merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS določa Uredba, ki v 6. členu med drugim določa, da je nevarnost za javni red po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS podana, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora. Iz podatkov upravnih spisov, kot meni sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izhaja, čemur tožeča stranka tudi ne ugovarja, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialni predpis. Tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na 6. točko 1. odstavka 10. člena in ga je tožeča stranka uveljavljala že kot tožbeni ugovor, pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma o tem, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim ugovorom pravilno.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati ugovor tožeče stranke, da bi moral upravni organ preveriti možnost pridobitve državljanstva tudi po določbi 4. člena (po rodu) in po določbi 9. člena (z rojstvom) ZDRS. Upravni organ je namreč vezan na zahtevek stranke po vsebini, po temelju in po obsegu, tožeča stranka pa ima možnost, da do odločbe na prvi stopnji postavljeni zahtevek spremeni ali dopolni (130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Iz prošnje za sprejem v državljanstvo in predloženih upravnih spisov, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa tudi sicer ne izhaja, da bi se tožeča stranka vsebinsko sklicevala na druge določbe zakona, ki urejajo pridobitev državljanstva, oziroma dokazovala izpolnjevanje v teh določbah predpisanih pogojev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, štev. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDRS člen 10. Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo člen 6. ZUP (1986) člen 130.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNjM5NQ==