<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 86/99
ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.86.99

Evidenčna številka:VS21429
Datum odločbe:23.05.2002
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:skrajšani postopek - glavna obravnava - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - branje zapisnikov o izpovedbah prič - soglasje strank za branje zapisnikov - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - načelo materialne resnice - nedovoljeni dokazi - poročilo SDK

Jedro

Sporočilo o načrtovani odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga zadržanosti samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.

Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Zapisnik SDK o ugotovitvah glede poslovanja obsojenkinega podjetja ne predstavlja dokaza, na katerega sodišče po določbah ZKP ne sme opreti svoje odločbe, ampak se ga presoja kot vsak drug dokaz v postopku.

Izrek

Zahteva obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je obs. M.C.L. spoznalo za krivo kaznivih dejanj zatajitve po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Po 50. členu KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je bila za vsako od kaznivih dejanj določena kazen štirih mesecev zapora, nato pa enotna kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Dolžna je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zaradi kršitve kazenskega zakona v obdolženkino škodo po uradni dolžnosti spremenilo izrek prvostopenjske sodbe tako, da je iz opisa izpustilo dejanja, za katera je kazenski pregon absolutno zastaral. Izreklo ji je pogojno obsodbo in v njej določilo enotno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Zagovornikovo pritožbo pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenkin zagovornik je dne 16.3.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč druge in prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer ker je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na njej je po zakonu obvezna (3. točka), ter ker se sodba opira na nedovoljen dokaz (8. točka). Predlaga, da Vrhovno sodišče napadeno prvostopno oziroma drugostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo "postopanje in odločanje".

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da kršitvi nista podani.

Zagovornikove navedbe se nanašajo predvsem na dejansko stanje, zaradi česar zahteve ni mogoče vložiti. Predlaga, naj se ta zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vlagatelj v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in sicer v obsegu, ki izhaja iz konkretno navedenih okoliščin.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da je ta vložena:

a) ker je bilo sojenje 9.10.1998 opravljeno v nenavzočnosti obsojenke in oškodovanca, čeprav se je obsojenka pravočasno opravičila zaradi službene zadržanosti. Želela je prisostvovati glavni obravnavi, biti zaslišana in se soočiti z zaslišanimi pričami, predvsem s pričo M.P.;

b) ker sodišče na tej glavni obravnavi ni ugodilo predlogu obrambe za neposredno zaslišanje M.P. in predstavnika oškodovanega podjetja na glavni obravnavi, kjer bo prisotna tudi obsojenka. Sodišče zato glavne obravnave 9.10.1998, na katero omenjeni osebi sploh nista bili vabljeni, ne bi smelo zaključiti. S tem je bilo kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov;

c) ker je sodišče svojo odločitev oprlo na zapisnik SDK o ugotovitvah glede poslovanja obsojenkinega podjetja, saj je ta opravila pregled "s povsem drugega položaja kot državni organ".

Sodišče bi zato moralo ugoditi dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi nepristransko podal svoje mnenje. Gre za nedovoljen dokaz.

K tč. a)

Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (prvi odstavek 442. člena ZKP). Obsojenka je vabilo za glavno obravnavo, razpisano za 9.10.1998, prejela 16.9.1998. Sodišče je 7.10.1998 prejelo njeno opravičilo, da na glavno obravnavo ne bo mogla priti, ker bo službeno odsotna v tujini in da bo po potrebi poslala kopijo potnega naloga. Sodnik navedenega ni štel za opravičljiv razlog, zaradi katerega bi bilo treba preložiti glavno obravnavo, saj v ta namen ni predložila nobene druge listine. Obsojenka je bila pred tem tudi zaslišana.

Iz navedenega je razvidno, da bi sodnik preložil glavno obravnavo, če bi bila obsojenka opravičeno odsotna. Sporočilo o načrtovani odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga zadržanosti samo po sebi namreč še ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Tovrstni avtomatizem bi namreč pomenil nasprotje načeloma pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnikoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. V zvezi s tem je v prvostopenjski sodbi ugotovljeno, da je bilo razpisanih sedem glavnih obravnav, od katerih se je obdolženka udeležila le ene. Ker pa je bil v tem primeru odsoten njen zagovornik, se ni zagovarjala. Po mnenju sodišča je bil obdolženkin namen le zavlačevanje kazenskega postopka in zastaranje kazenskega pregona.

Navedbe, zakaj je obsojenka želela biti prisotna na glavni obravnavi (da bi se soočila s pričami), je mogoče presojati v zvezi z vprašanjem, ali je bila njena navzočnost na glavni obravnavi v tem pogledu nujna. Iz zapisnika o glavni obravnavi 9.10.1998 je razvidno, da na glavni obravnavi ni bila zaslišana nobena priča, ampak so bili prebrani zapisniki o njihovih prejšnjih izpovedbah. Z njimi se je imela možnost seznaniti bodisi sama glede na pravico do pregledovanja spisov (73. in 128. člen ZKP) bodisi preko svojega zagovornika. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, ponovno zaslišanje priče M.P. niti predstavnika oškodovanca glede vprašanj, ki ji poudarja zagovornik, ni bilo potrebno. S tem je odpadla tudi morebitna potreba po obsojenkini navzočnosti pri njunem zaslišanju.

V skladu z navedenim ni podana kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

K tč. b)

Čeprav zagovornik izrecno ne uveljavlja kršitve drugega odstavka 340. člena ZKP, ki določa pogoje za branje zapisnikov o izpovedbah prič ali izvedencev na glavni obravnavi, je mogoče iz razlogov, ki jih navaja v prid neposrednemu zaslišanju priče M.P. in predstavnika oškodovanca, ugotoviti, da se iz teh razlogov tudi ni strinjal, da je sodišče prve stopnje zgolj prebralo zapisnike o njunem predhodnem zaslišanju.

Če ne gre za primere iz prvega odstavka 340. člena ZKP, smejo biti zapisniki o prejšnjem zaslišanju priče, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne, prebrani le s soglasjem strank (drugi odstavek 340. člena ZKP). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.10.1998 je razvidno, da zagovornik ni soglašal z branjem zapisnika o zaslišanju M.P.. Sodišče je kljub temu zapisnik prebralo, s čimer je kršilo navedeno določbo. Gre za kršitev, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, a le, če je ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s tem zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da bi bilo treba pričo podrobneje zaslišati o tem, komu in na kakšen način je kot tajnica v podjetju, kjer je delala obsojenka, izročala denar. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je M.P. že v preiskavi povedala, da tega denarja dejansko ni dobila na blagajno in ga ni videla, ampak je ostal pri obsojenki, zaposleni pa so morali za tisti znesek, ki je bil v operaciji, podpisati potne naloge. Zaslišana izven glavne obravnave dne 21.5.1997 je povedala še, da ni izplačevala stroškov po potnih nalogih, vse to je opravila obdolženka sama, da ni dvigovala denarja in tudi ne ve, kako naj bi bilo z izplačili. Iz vsebine njenega pričevanja je jasno razvidno, da s samim denarjem konkretno ni imela nobenega opravka, zato ga tudi nikomur ni izročala. Zasliševanje v predlagani smeri zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila obsojenka tista, ki je razpolagala z denarjem, ne bi imelo nobenega vpliva. Pri tem je treba dodati, da je bil zagovornik navzoč pri njenem zaslišanju v preiskavi, prav tako pa je imel možnost biti prisoten pri njenem zaslišanju izven glavne obravnave dne 21.5.1997. Zagovornik je namreč prejel vabilo za to glavno obravnavo, vendar je dan pred njo prosil za preložitev zaradi obsojenkine bolezni, čeprav je priloženo zdravniško potrdilo datirano že s 16.5.1997. O morebitnem svojem izostanku ni navedel razlogov. Glavna obravnava ni bila preklicana, ampak je bil na naroku sprejet sklep o preložitvi. Sodnik je nato izven glavne obravnave zaslišal prisotne priče, med njimi tudi M.P.

V zvezi z branjem zapisnika o zaslišanju predstavnika oškodovanca zagovornik na glavni obravnavi temu ni nasprotoval kot pri M.P., ni pa dal tudi izrecnega soglasja. V zvezi s predlogom za neposredno zaslišanje predstavnika oškodovanega avstrijskega podjetja zagovornik kot razlog za ponovno zaslišanje v zahtevi navaja, da oškodovanec sploh ne obstaja, saj ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka. Nadalje zatrjuje, da je predstavnik oškodovanca izpovedal, da mu obsojenka ne dolguje ničesar, da pa se je z njo dogovoril o neki poravnavi, s katero naj bi povrnila vso škodo. Obsojenka je delala v skladu s predhodnim dogovorom s predstavnikom avstrijskega podjetja, zato ni šlo za oškodovanje drugega partnerja v podjetju. V zadevi ni oškodovanca in zato tudi ne kaznivega dejanja.

Kot predstavnik oškodovanca - avstrijskega podjetja J. A. G.m.b.H. z D., ki je bil večinski družbenik podjetja M. d.o.o., ki ga je predhodno ustanovila obsojenka, bila pa je tudi njegova direktorica - je bil v preiskavi zaslišan F.J.. Na podlagi tega, kar je povedal, ni mogoče potrditi zagovornikovih navedb. Dogovora o načinu izpolnjevanja in izplačevanja potnih nalogov na način, kot se očita obsojenki, ni bilo. Ko je v podjetju M. ugotovil določene finančne nepravilnosti, je bila z obsojenko in Š.L. sklenjena poravnalna pogodba, s katero sta se zavezala, da bosta podjetju J.A. povrnila vso škodo. Ker se nista držala roka, niti nista kazala pripravljenosti za povrnitev škode, je na policiji podal kazensko ovadbo. Ta je zahtevala revizijo s strani SDK in ob tem so bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi s potnimi nalogi. V tem kazenskem postopku je priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 961.905,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je dokazna predloga za ponovno zaslišanje obeh navedenih oseb zavrnilo z obrazložitvijo, da sta bila dokaza že izvedena, da ne vidi potrebe po njunem ponovnem neposrednem zaslišanju ter da sta bila predlagana zgolj z namenom, da se kazenski postopek zavleče. Eno od ustavno zagotovljenih pravnih jamstev v kazenskem postopku je, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). To pa ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, saj bi bilo to v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP. Vendar pri tem nima povsem prostih rok, saj je dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo materialne resnice iz prvega odstavka 17. člena ZKP). Pri tem pa je dolžno odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. To pa nalaga obrambi, da utemelji pravno relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti. Če dokazi niso pomembni, tudi ne koristijo razjasnitvi stvari. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za ponovno zaslišanje prič, ker je na podlagi presoje izvedenih dokazov - torej tudi pričanj M.P. in F.J. - ocenilo, da je zadeva v zadostni meri pojasnjena. Glede na povsem jasno vsebino prej navedenih izpovedb je treba reči, da zagovornik pravne relevantnosti predlaganih dokazov, to je, da bi ponovno zaslišanje lahko vzbudilo dvom v to, da je obsojenka storila očitani kaznivi dejanji, ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Tako priča M.P. kot predstavnik oškodovanca sta bila v preiskavi, M.P. pa še izven glavne obravnave, podrobno zaslišana o okoliščinah, na katere opozarja zagovornik (povzema pa jih drugače, kot je navedeno v zapisnikih). Z zavrnitvijo dokaznega predloga pravica obrambe iz 3. alinee 29. člena URS in 16. člena ZKP ni bila kršena. S tem v zvezi zato tudi kršitev drugega odstavka 340. člena ZKP ni vplivala na zakonitost sodbe.

K tč. c)

Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zapisnik SDK o ugotovitvah glede poslovanja obsojenkinega podjetja ne predstavlja takega dokaza, na katerega po določbah ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe, ampak se ga presoja kot vsak drug dokaz v postopku. Postavitev izvedenca zgolj iz tega razloga zato ni bila potrebna.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenka ni uspela z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžna plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo stopnjo težavnosti postopka in obsojenkine premoženjske razmere, ugotovljene v postopku na prvi stopnji (nizki osebni dohodki, brez premoženja, preživninska obveznost do otroka).


Zveza:

URS člen 29, 29-3.ZKP člen 15, 17, 17/1, 18, 18/1, 299, 299/2, 329, 329/2, 340, 340/2, 442, 442/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDIzMQ==