<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 111/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.111.2009

Evidenčna številka:VS3004882
Datum odločbe:21.06.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 383/2008
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:začasna nezmožnost za delo - odsotnost zaradi iste bolezni - nepravilna razveljavitev celotne prvostopenjske sodbe - sprememba sodbe v škodo pritožnika - kršitev ustavne pravice do pritožbe

Jedro

Sodišče druge stopnje ni postopalo pravilno, ko je kljub pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodb sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (celo dvakrat).

ZPP izrecno ne opredeli kršitve določb postopka, ki bi se nanašala na konkreten primer. Kljub temu že ustavna pravica do pritožbe oziroma do pravnega sredstva zagotavlja, da se ta pravica, ki je stranki namenjena zaradi varstva in zaščite njenih pravic v postopku, ne spremeni v pravico, ki lahko stranki, ki se edina pritožuje, tudi škoduje. Strah, da bi sodišče druge stopnje lahko spremenilo sodbo v škodo stranke, ki se je edina pritožila, ali da bi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča (pri čemer bi razveljavitev celo posegla v dejansko neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in s tem tudi v institut pravnomočnosti) v ponovnem postopku prišlo do odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, bi nesorazmerno otežil izvrševanje ustavne pravice do pritožbe oziroma bi pomenil kršitev te pravice. Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Ustave izvršujejo neposredno na podlagi ustave, je kljub izostanku ustreznega sankcioniranja takšnega postopanja po ZPP, revizijsko sodišče že na podlagi ustavnih določb poseglo v odločitev.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o odpravi odločbe zdravstvene komisije tožene stranke z dne 18. 7. 2005 in odločbe imenovane zdravnice tožene stranke z dne 13. 6. 2005 ter na odločitev o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločbe toženca z dne 12. 5. 2005 in v zvezi z njo odločbe z dne 13. 6. 2005, ter odločbe z dne 13. 6. 2005 in v zvezi z njo odločbe z dne 18. 7. 2005.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bil delavec tožnika na dolgotrajnem bolniškem staležu zaradi nesreče pri delu v letu 1998. Njegova osebna zdravnica je predlagala nadaljevanje bolniškega staleža tudi po 10. 5. 2005, vendar je zdravniška komisija toženca odločila, da je od tedaj dalje zmožen za delo. Delavec se je tega dne tudi zglasil na delo, nato pa v ambulanti zdravnice, ker je bil popolnoma zmeden. Zato ga je poslala k psihiatru, imenovani zdravnici pa predlagala nadaljevanje bolniškega staleža. Glede na izvide nevrologa z dne 17. 5. 2005 ter psihiatra z dne 7. 6. 2005, obenem pa izpoved osebne zdravnice delavca tožnika in imenovane zdravnice toženca je sodišče presodilo, da je pri delavcu tožnika dne 10. 5. 2005 prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi pritiskov na delovnem mestu. Zato je presodilo, da sta osebna zdravnica tožnikovega delavca in imenovana zdravnica toženca ravnali v skladu z 244. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo in nadalj.). Pravilna in utemeljena je bila odločitev, da je delavec tožnika od 11. do 23. 5. 2005 začasno nezmožen za delo, v zvezi s to odločbo pa tudi odločba z dne 13. 6. 2005, ki jo je izdala zdravniška komisija toženca, in s katero je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo z dne 12. 5. 2005. Osebna zdravnica delavca je 7. 6. 2005 ponovno predlagala podaljšanje staleža, ki ga je (po vmesni odločbi z dne 25. 5. 2005) delavec tožnika za polni delovni čas zaključil s 27. 5. 2005. Po odločbi imenovane zdravnice z dne 25. 5. 2005 je bil namreč delavec tožnika od 24. 5. do 27. 5. 2005 nezmožen za delo, od 28. 5. do 28. 6. 2005 pa zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure – razlog za tak stalež je bil poskus imenovane zdravnice, da delavca postopno uvede v delo. Predlog osebne zdravnice za podaljšanje bolniškega staleža za polni delovni čas, ki mu je bil priložen tudi izvid psihiatra z dne 7. 6. 2005, je imenovana zdravnica obravnavala 13. 6. 2005 in ugotovila, da delavec od 7. 6. do 29. 7. 2005 dejansko ni več zmožen za delo niti po 4 ure. Delavec tožnika je imel ves čas od poškodbe pri delu isto bolezen oziroma isto diagnozo, vendar je njegovo zdravstveno in psihično stanje zelo nihalo, zaradi česar sta utemeljeni tudi odločbi z dne 13. 6. 2005 oziroma z dne 18. 7. 2005 - o zavrnitvi pritožbe tožnika. Pravilnost takšne odločitve potrjuje tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 654/2006 z dne 11. 1. 2007, s katerim je bila tožniku priznana invalidnost zaradi njegove psihične bolezni, ki je posledica poškodbe pri delu v letu 1998, in sicer že od 22. 4. 2002 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni kršilo določb postopka. V zvezi z odločbo imenovane zdravnice z dne 12. 5. 2005 in odločbo komisije toženca z dne 13. 6. 2005 je med drugim navedlo, da je bil pred 10. 5. 2005 delavec tožnika v bolniškem staležu zaradi težav s hrbtenico, z dnem 10. 10. 2005 pa je njegova osebna zdravnica predlagala bolniški stalež zaradi akutne psihične reakcije in ga je napotila h psihiatru. Poslabšanje zdravstvenega stanja izhaja tudi iz izvida specialista nevrologa z dne 17. 5. 2005. S takšno odločitvijo toženec ni posegel v pravnomočno odločbo z dne 5. 5. 2005, po kateri je bil delavec tožnika začasno nezmožen za delo le do 9. 5. 2005, od 10. 5. 2005 pa je bila ugotovljena njegova zmožnost za delo. Po izdaji te odločbe je namreč prišlo do spremembe v njegovem zdravstvenem stanju in novega predloga osebne zdravnice imenovani zdravnici – torej za stanje, ki ga ureja 244. člen POZZ. Tudi v zvezi s kasnejšima odločbama z dne 13. 6. in 18. 7. 2005 je sodišče na podlagi izpovedi zdravnice ocenilo, da je prišlo do ponovnega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnikovega delavca, ki se je zglasil pri osebni zdravnici 3. 6. 2005, ta pa ga je napotila k psihiatru, ki je dne 7. 6. 2005 ugotovil, da ni zmožen za delo. Tudi s to odločitvijo ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo toženca z dne 25. 5. 2005 – o tem, da je zavarovanec v času od 24. 5. do 27. 5. 2005 začasno nezmožen za delo in od 28. 5. do 28. 6. zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni. Imenovana zdravnica je z odločbo z dne 13. 6. 2005 res odločala tudi o obdobju od 24. 5. do 7. 6. 2005, vendar je do 7. 6. 2005 v bistvu le povzela odločitev iz odločbe z dne 25. 5. 2005. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje o odpravi odločbe z dne 18. 7. 2005 pravnomočna, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je z dvema predhodnima sklepoma v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, torej pravnomočen ni postal niti del te sodbe oziroma odločitev o odpravi odločbe toženca z dne 18. 7. 2005.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje dne 24. 5. 2006 odpravilo odločbo toženca z dne 18. 7. 2005, zavrnilo pa zahtevek tožnika za odpravo drugih odločb, pri čemer je odločbo z dne 13. 6. 2005 v izreku dopolnilo. Tožnik se je pritožil le zoper odločitev v zavrnilnem delu, torej je odločitev o odpravi odločbe toženca z dne 18. 7. 2005 postala pravnomočna. Kljub temu je sodišče druge stopnje v celoti razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, v ponovnem postopku pa je sodišče prve stopnje še enkrat odpravilo odločbo toženca z dne 18. 7. 2005. Tudi tokrat se je tožnik pritožil le zoper zavrnilni del te sodbe, torej je odločitev o odpravi odločbe toženca z dne 18. 7. 2005 ponovno postala pravnomočna. Kljub temu je bilo pritožbi ponovno ugodeno in je bila sodba razveljavljena v celoti. V kasnejši odločbi sodišča prve stopnje je to zavrnilo zahtevek tožnika v celoti, torej tudi zahtevek za odpravo dokončne odločbe toženca z dne 18. 7. 2005, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Poleg tega je odločilo v škodo pritožnika, čeprav se je pritožil le on, tožnik pa šele sedaj z revizijo lahko opozori na nesprejemljivo postopanje sodišč. Sodišče druge stopnje tudi molči o pritožbenem očitku tožnika, da je bilo odločeno v njegovo škodo, s čimer je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je imenovana zdravnica z odločbo z dne 13. 6. 2005 posegla v dokončno in pravnomočno odločbo z dne 25. 5. 2005 in jo spremenila. Nasprotni zaključek sodišča naj bi pomenil bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev četrtega odstavka 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). Nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja mora biti dokazano z dokumentacijo in je podlaga za spremembo le v primeru, če osebni zdravnik še isti dan napoti zavarovanca na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Tega iz obrazložitve sodb ni razbrati – niti nepričakovanosti in napotitve osebne zdravnice zavarovanca na obravnavo k imenovanemu zdravniku, kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prišlo je tudi do zmotne uporabe materialnega prava, saj niso bili podani pogoji za ponovno odločanje imenovane zdravnice. Nikjer v sodbi ni ugotovljeno, da je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja nepričakovano, itd. Pri delavcu tožnika gre za organsko osebnostno motnjo in posttravmatsko motnjo, ki sta obstajali od leta 1998 dalje. Tega izpodbijana sodba ne ugotavlja in ne odgovarja na pritožbene navedbe v tej smeri, kar spet predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za odločbo imenovane zdravnice z dne 12. 5. 2005, ki je bila potrjena z odločbo komisije z dne 13. 6. 2005. Po povzemanju dogodkov v zvezi s tem tožnik navaja, da v izpodbijani sodbi ni odgovora na trditve, da iz izvida nevrologa z dne 17. 5. 2005 ne izhaja nova situacija oziroma nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja, temveč da ima zavarovanec še vedno enake težave, prav tako pa tudi ni odgovora na trditve, da je zavarovanec po 10. 5. 2005, ko se je oglasil pri osebni zdravnici, še en teden sedel doma brez kakršnekoli terapije. Razlogi sodbe so v nasprotju, saj iz nje izhaja, da je bil v tem obdobju delavec tožnika trajno nesposoben za delo, hkrati pa naj bi šlo za novo stanje oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja. Ugotovitev trajne nesposobnosti od leta 2002 dalje negira nepričakovanost, izjemnost in takšno poslabšanje, ki omogoča priznanje staleža. Tudi v zvezi s tem tožnik uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (367. člen ZPP in 384. člen ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Presoja odločb imenovane zdravnice toženca z dne 12. 5. 2005 in zdravstvene komisije z dne 13. 6. 2005

7. Neutemeljene so revizijske trditve, da v izpodbijani sodbi ni odgovora na pritožbo tožnika, da iz izvida nevrologa z dne 17. 5. 2005 ne izhaja nova situacija oziroma nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja tožnikovega delavca, itd. Sodišče druge stopnje je namreč jasno navedlo, da je bil tožnikov delavec pred ugotovljeno začasno nezmožnostjo za delo za polni delovni čas od 11. 5. 2005 do 23. 5. 2005 (po odločbi z dne 12. 5. 2005) v bolniškem staležu zaradi težav s hrbtenico in da je osebna zdravnica dne 10. 5. 2005 pri njem ugotovila akutno psihično reakcijo, in prav zaradi te imenovani zdravnici takoj predlagala odločitev o začasni nezmožnosti za delo, zavarovanca pa napotila k psihiatru. Pri tem je povzelo tudi ugotovitev nevrologa z dne 17. 5. 2005, da je zavarovančevo psihično stanje slabše kot ob prejšnjih pregledih. Nasprotne revizijske navedbe oziroma nasprotovanje temu, da je prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišča druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP). Za odločitev o zakonitosti odločb o začasni nezmožnosti za delo je tudi povsem nepomembno, kako je v nadaljevanju potekala terapija. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za priznanje začasne nezmožnosti za delo delavca tožnika tudi od 11. 5. 2005 dalje.

8. Iz 244. člena POZZ - na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje in smiselno tudi revident, izhaja možnost začasne zadržanosti od dela tudi zaradi iste bolezni, za katero je imenovani zdravnik oziroma komisija predhodno ugotovila, da ni več utemeljena, in od izdaje sklepa še ni preteklo 30 dni, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca; osebni zdravnik mora zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v tem primeru niti ni šlo za situacijo po 244. členu POZZ, saj ob novi ugotovitvi začasne nezmožnosti tožnikovega delavca ni šlo za isto bolezen. Že zato ni bilo nobenih ovir za izpodbijano odločitev, oziroma jih ne bi bilo niti po 244. členu POZZ – v primeru, če bi bila začasna nezmožnost tožnikovemu delavcu za čas neposredno pred spornim obdobjem priznana zaradi iste bolezni, kot nezmožnost od 11. 5. 2005.

9. Razlogi iz sodbe v tem delu tudi niso sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je bila delavcu tožnika s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 11. 1. 2007 priznana prva kategorija invalidnosti že od 22. 4. 2002 dalje. V tem primeru je namreč šlo za naknadno odločitev sodišča v invalidskem postopku, ki pa ne pomeni, da toženec pri izdanih odločbah o začasni nezmožnosti za delo delavca tožnika ni ravnal zakonito. Navedena sodba ob priznanju prve kategorije invalidnosti delavcu tožnika tudi ne pomeni, da prav 10. 5. 2005 ni prišlo do (nenadnega in nepričakovanega) poslabšanja zdravstvenega stanja tožnikovega delavca oziroma bolezenskega stanja, ki je zahtevalo priznanje začasne nezmožnosti za delo. Tudi invalidu se zdravstveno stanje lahko slabša ali izboljša; stanje invalidnosti skratka že samo po sebi ne preprečuje priznanja bolniškega staleža. Revizijski razlogi v tem delu niso utemeljeni.

Presoja odločb imenovane zdravnice z dne 13. 6. 2005 in zdravstvene komisije z dne 18. 7. 2005

10. Revizijsko sodišče sprejema revizijski očitek o nepravilnem postopanju sodišča druge stopnje, ki je kljub pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodb sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo sodbi sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (celo dvakrat), vendar v zvezi s tem (glede odločitve o odpravi odločbe toženca z dne 18. 7. 2005) ne ugotavlja bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je dejansko naknadno prišlo do razveljavitve prejšnjih sodb sodišča prve stopnje v celoti. Ne ugotavlja niti bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z 359. členom ZPP. Ta namreč določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Iz te določbe torej izhaja le prepoved spremembe sodbe v škodo stranke pred sodiščem druge stopnje.

11. ZPP izrecno tudi ne opredeli kršitve določb postopka, ki bi se nanašala na konkreten primer. Kljub temu že ustavna pravica do pritožbe oziroma do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) zagotavlja, da se ta pravica, ki je stranki namenjena zaradi varstva in zaščite njenih pravic v postopku, ne spremeni v pravico, ki lahko stranki, ki se edina pritožuje, tudi škoduje. Strah, da bi sodišče druge stopnje lahko spremenilo sodbo v škodo stranke, ki se je edina pritožila, ali da bi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča (pri čemer bi razveljavitev celo posegla v dejansko neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in s tem tudi v institut pravnomočnosti) v ponovnem postopku prišlo do odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, bi nesorazmerno otežil izvrševanje ustavne pravice do pritožbe oziroma bi pomenil kršitev te pravice. Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Ustave izvršujejo neposredno na podlagi ustave, je kljub izostanku ustreznega sankcioniranja takšnega postopanja po ZPP, revizijsko sodišče že na podlagi ustavnih določb poseglo v navedeno odločitev. Očitka o sojenju v škodo, ki ga je tožnik že uveljavljal v pritožbi, pritožbeno sodišče ni obrazložilo, kar predstavlja tudi uveljavljeno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to je revizijsko sodišče v skladu z določbo 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje (ki je zagrešilo enako kršitev) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Takšna odločitev ima za posledico tudi razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje glede zakonitosti odločbe imenovane zdravnice toženca z dne 13. 6. 2005, saj ni sprejemljivo, da revizijsko sodišče samo presoja o zakonitosti prvostopenjske odločbe, še preden sodišče prve stopnje presodi o zakonitosti dokončne odločbe toženca. V socialnem sporu se namreč prvenstveno odloča o pravicah in koristih zaradi dokončnega upravnega akta, razen v primeru, če ta sploh ni bil izdan (63. člen ZDSS-1). Glede na to je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi odločitev o zakonitosti odločbe toženca z dne 13. 6. 2005.

13. V ponovnem postopku v zvezi s presojo zakonitosti dokončne odločbe z dne 18. 7. 2005 bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati gornjo obrazložitev, v zvezi s presojo odločbe imenovane zdravnice z dne 13. 6. 2005 pa ugotoviti in jasno nevesti ter se opredeliti do vseh za odločitev pomembnih okoliščin, ki imenovanemu zdravniku omogočajo (ali ne omogočajo) novo oziroma drugačno odločitev o začasni zadržanosti od dela v skladu s POZZ. Pri tem bo moralo odločiti in se opredeliti tudi do tega, ali izpodbijani odločbi oziroma prvostopenjska odločba lahko vsebuje (deloma) tudi odločitev, ki jo je toženec že sprejel v prejšnji dokončni odločbi z dne 25. 5. 2005.

14. Delna razveljavitev izpodbijane sodbe ima za posledico tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

URS člen 15, 25. ZPP člen 339, 359. ZDR člen 169. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 244.
Datum zadnje spremembe:
05.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1ODg2