<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 292/2015
ECLI:SI:VSRS:2017:X.IPS.292.2015

Evidenčna številka:VS00001654
Datum odločbe:14.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS I U 944/2014
Datum odločbe II.stopnje:09.06.2015
Senat:dr. Erik Kerševan (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Peter Golob
Področje:DAVKI - UPRAVNI SPOR
Institut:dovoljena revizija - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - skupno premoženje - dohodki in premoženje zakonca - retroaktivnost - bančna tajnost - davčna osnova - prihranki - listine

Jedro

S pojasnjevanjem virov financiranja nepojasnjenega prirasta premoženja davčni zavezanec znižuje davčno osnovo. Eden izmed virov financiranja so lahko tudi prihodki zakonca davčnega zavezanca. Stališče tožene stranke, da prihodki revidentkinega moža avtomatično niso upoštevni v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je zato zmotno. Vendar pa je skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazno breme za izkazanost virov financiranja na davčnem zavezancu. To pomeni, da zgolj zatrjevanje obstoja skupnega premoženja in dohodkov zakonca ne zadošča. Treba je izkazati, da je do prehoda finančnih sredstev med zakoncema resnično prišlo.

Obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 tako zajema le premoženje davčnega zavezanca, ki temelji na neprijavljenih oziroma nepojasnjenih dohodkih v obdobju davčnega nadzora. Ne gre za obdavčenje premoženja, ki je nastalo več kot pet let pred prvim uradnim dejanjem davčnega organa ali v razmerjih, ki so bila zaključena pred obdobjem inšpekcijskega nadzora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 0610-728/2012-14(10-210-04, 10-210-06) z dne 30. 7. 2012. Z njo so bili v I. točki odločbe v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka po petem odstavku 68. člena tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku1 za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 revidentki odmerjeni in naloženi v plačilo davek od osnove 154.304,11 EUR po povprečni stopnji dohodnine 36,11% v znesku 55.719,21 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.306,96 EUR, obračunane od 1. 7. 2011 do dneva izdaje odločbe, v 30 dneh od njen vročitve. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-21-144/2012-2 z dne 14. 4. 2014.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom davčnih organov in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodatno obrazloži, da lastninska pravica zakoncev na premoženju, ustvarjenem v zakonski zvezi, v zadevi ni bistvena. Bistveno je vprašanje njegovega financiranja. Revidentka pa ni uspela izkazati, da je pri financiranju premoženja oziroma porabe sredstev sodeloval njen mož.

3. Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih s stroškovno posledico za toženo stranko. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, je bil revidentki naložen v plačilo denarni znesek, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera davka revidentki za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 na podlagi v letu 2012 veljavnega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.

9. V petem odstavku 68. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 je bilo določeno, da če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedoval, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 pa je določal, da se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja.

10. Iz dejanskega stanja te zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je upravni organ prve stopnje na podlagi podatkov, ki jih je pridobil uradoma, ugotovil, da je revidentka razpolagala s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo dohodke, ki jih je kot davčna zavezanka napovedala davčnemu organu. Revidentka je bila, za potrebe odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, pozvana k prijavi svojega premoženja v skladu z 69. členom ZDavP-2. Na podlagi tega in podatkov, pridobljenih uradoma, ter vrste iz tega izvirajočih ugotovitev, je toženka z uporabo indirektne metode neto vrednosti premoženja ugotovila prirast revidentkinega premoženja in na tej podlagi odmerila davek od nenapovedanih dohodkov. Ugotovila je nepojasnjen prirast premoženja, ki ga je revidentka ustvarila v inšpiciranem obdobju, v višini 154.304,11 EUR, kar predstavlja davčno osnovo. Od nje je davčni organ odmeril davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja 36,11% v višini 55.719,21 EUR.

11. Trditve revidentke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko v sodbi ni popisalo listin iz upravnega spisa, v katere je vpogledalo in ker naj ne bi upoštevalo njenega (na glavni obravnavi izvedenega) zaslišanja, ne držijo. Do revidentkinega zaslišanja se je sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo v 19. točki obrazložitve. Zaslišanje je torej bilo upoštevano pri ugotavljanju dejanskega stanja, revidentki pa je bilo pojasnjeno kakšno dokazno vrednost mu je sodišče prve stopnje pripisalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v listine, ki se nahajajo v priloženem upravnem spisu. V upravnem sporu gre za presojo zakonitosti akta, izdanega v upravnem postopku, o katerem obstoji upravni spis, ki je sestavljen iz listin. Zapis, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v te listine, lahko pomeni le listine upravnega spisa. Katere to so, pa izhaja iz popisa upravnega spisa. Poleg tega je revidentka v tožbi sama podala dokazni predlog vpogleda v spis, brez navajanja konkretnih listin. Nobene potrebe ni, da bi sodišče v sodbi popisalo vse listine upravnega spisa, kar od sodišča zahteva revidentka. Dodati je še treba, da 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe ne predstavlja dokaznega sklepa, kot zmotno trdi revidentka. Gre za pojasnilo, na podlagi česa sodišče prve stopnje gradi svoj zaključek, da je izpodbijani upravni akt zakonit.

12. Glede na revizijske navedbe Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru prišlo do pisne izdaje sodbe po tretjem odstavku 321. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V takem primeru se sodba ne razglasi na glavni obravnavi, temveč se vroči strankam v tridesetih dnevih od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Pri tem pa pisni odpravek sodbe nosi datum zaključka glavne obravnave, kar ne pomeni, da je bila istega dne tudi izdelana. Poleg tega pa revidentka ne navaja, da bi bile v prepisu zvočnega posnetka njenega zaslišanja morebitne nepravilnosti, zato ta ugovor za obravnavano zadevo sploh ni relevanten.

13. Vrhovno sodišče se strinja z revizijskim stališčem, da se je sodišče prve stopnje dolžno v svoji sodbi z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi opredeliti do tožbenih ugovorov glede pravilnosti upravnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene, napravljene v upravnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno, saj v nasprotnem primeru lahko pride do bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Strinja se tudi, da mora upravni organ skladno z določbo 5. člena ZDavP-2 ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, ter da mora biti davčnemu zavezancu omogočeno, da učinkovito sodeluje v davčnem postopku, da se lahko izjasni do vseh izvedenih dokazov in lahko predlaga svoje dokaze, do katerih se mora davčni organ opredeliti in jih, če za njihovo zavrnitev ni dopustnih razlogov, tudi izvesti. V nasprotnem primeru je davčnemu zavezancu lahko poseženo tudi v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. V primeru, da sodišče prve stopnje morebitnih kršitev v svojem postopku ne odpravi, daje to podlago za uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Ta razlog pa mora biti ustrezno zatrjevan in utemeljen glede na konkretni postopek, saj nanj revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč odloča le v mejah razlogov, navedenih v reviziji.

14. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v tej zadevi revizijske navedbe, ki se nanašajo na navedeni očitek glede dokaznega postopka, podane predvsem na teoretični (splošni) ravni. Revidentka ne navaja konkretno, kateri dokaz bi moral biti izveden, pa ni bil, in ne navaja zavrnitev katerega dokaza ni bila obrazložena. Zato tudi Vrhovno sodišče na splošni ravni zavrača navedene očitke. Pripominja pa še, da se je sodišče prve stopnje v 17., 18. in 20. točki vsebinsko jasno opredelilo do tožbenih očitkov o arbitrarnem vodenju upravnega postopka zoper revidentko.

15. Nadalje revidentka podaja navedbe o retroaktivni uporabi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, saj naj bi davčni organ obdavčil premoženje davčnih zavezancev, ki je nastalo pred začetkom veljavnosti navedene določbe, ter o neustavnosti uporabe tega člena v kombinaciji s 77. členom ZDavP-2. Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je za obravnavno odmero davka relevantno le tisto premoženje, ki je nastalo v zajetem obdobju davčnega inšpekcijskega nadzora. Od njega se nato odštejejo vsi pojasnjeni viri premoženja, ki jih je davčni zavezanec prejel v istem obdobju, in tisto premoženje davčnega zavezanca, ki je že obstajalo na presečni datum začetka inšpekcijskega nadzora (v obravnavanem primeru 1. 1. 2007). Ostala razlika pomeni nepojasnjen prirast premoženja in s tem davčno osnovo. Revidentka bi tako za znižanje svoje davčne osnove morala izkazati obseg svojega premoženja (npr. prihranke) na dan 1. 1. 2007 in (ali pa) pojasniti vire financiranja svoje potrošnje v relevantnem obdobju, ki jih davčni organ ni ugotovil. S tem bi bil ugotovljeni prirast premoženja manjši oziroma ga sploh ne bi bilo. V nasprotnem primeru pa davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni prirast premoženja v celoti izvira iz obdobja, v katerem je prvič razviden oziroma izkazan navzven, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka (1. 1. 2007 do 31. 12. 2010).

16. Obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 tako zajema le premoženje davčnega zavezanca, ki temelji na neprijavljenih oziroma nepojasnjenih dohodkih v obdobju davčnega nadzora. Ne gre za obdavčenje premoženja, ki je nastalo več kot pet let pred prvim uradnim dejanjem davčnega organa ali v razmerjih, ki so bila zaključena pred obdobjem inšpekcijskega nadzora, kot to zmotno meni revidentka. Dokazno breme obstoja premoženja, ki ga je davčni zavezanec posedoval na dan začetka inšpekcijskega nadzora, pa je na samem davčnem zavezancu. Sodišče prve stopnje je revidentki v 19. točki pravilno pojasnilo, da svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila in ni izkazala, da bi na dan 1. 1. 2007 imela zatrjevano premoženje (prihranke oziroma gotovino, ki jo je prejel njen mož v letih 1995 in 2001).

17. V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve o izvoru premoženja v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev (o tem tudi Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002). Ker so torej po 77. členu ZDavP-2 za dokazovanje relevantnih dejstev lahko uporabljeni tudi nelistinski dokazi, morebitna odsotnost listin zavezancu ne jemlje možnosti in ga ne razbremenjuje dokazovanja, da je verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po 68. členu ZDavP-2 nižja. Zato se revidentka ne more sklicevati na to, da zavezanci pred 1. 1. 2005 niso imeli dolžnosti hrambe dokumentacije. Poleg tega dokumentacija, ki bi izkazovala obstoj premoženja pred 1. 1. 2005 sama po sebi niti ne dokazuje obstoja tega premoženja tudi na dan 1. 1. 2007.

18. Z razlogovanjem virov financiranja prirasta premoženja davčni zavezanec znižuje davčno osnovo. Eden izmed virov financiranja so lahko tudi prihodki zakonca davčnega zavezanca. Vendar pa je skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2, kot je bilo že povedano, dokazno breme za izkazanost virov financiranja na davčnem zavezancu. To pomeni, da zgolj zatrjevanje obstoja skupnega premoženja in dohodkov zakonca ne zadošča. Treba je izkazati, da je do prehoda finančnih sredstev med zakoncema resnično prišlo.

19. Sam obstoj moževih prihodkov torej še ne dokazuje zatrjevanega dejstva, da je z njimi neposredno financirala svojo potrošnjo. Revidentka pa ne v davčnem postopku ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval njene trditve o financiranju ugotovljene potrošnje iz sredstev, ki jih je pridobil njen mož. Podala ni niti ustreznih trditev, kako naj bi prehod denarnih sredstev sploh potekal.

20. Tega ne more nadomestiti sklicevanje na institut skupnega premoženja. Skupno premoženje predstavlja poseben premoženjski režim med dvema zakoncema in ureja njuna medsebojna lastninska razmerja. Vzpostavlja skupno lastnino na pridobljenem premoženju, na katerem solastniški deleži že pojmovno ne smejo biti določeni. Sledenje navedbam revidentke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti soprispevek moža k skupnemu premoženju na podlagi njegovih prihodkov, bi dejansko pomenilo že njegovo razdelitev v solastnino. S temi navedbami pa kot vir financiranja svoje potrošnje revidentka navaja premoženje moža. Kot je bilo že pojasnjeno, pa ji dejanskega prehoda moževih sredstev ni uspelo dokazati.

21. Glede navedb v reviziji, da je revidentka vodila potrošnjo celotnega skupnega premoženja njene družine, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bi revidentka v tem primeru morala predstaviti celotno potrošnjo svoje družine. Skupno premoženje sicer ustvarjajo prihodki obeh zakoncev, vendar imata oba zakonca tudi pravico do razpolaganja z njim oziroma do njegove potrošnje. Tako kot je revidentka predstavila skupne prihodke (svoje in moževe) bi morala predstaviti tudi skupno potrošnjo oziroma, torej tudi potrošnjo moža. V primeru, da bi bila ta nižja od prejetih dohodkov, bi bil možen zaključek, da je revidentka svojo potrošnjo financirala neposredno s trošenjem skupnega premoženja. Vendar teh dejstev ni predstavila, podala ni niti ustrezne trditvene podlage.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi revidentkine navedbe, da 39. člen ZDavP-2 ni primerna podlaga za pridobivanje bančnih podatkov, ker ne izpolnjuje kriterijev, pod katerimi je poseg v bančno tajnost davčnega zavezanca dovoljen. To pa naj bi pomenilo, da je davčni organ kršil v času odločanja veljavni 214. člen Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) in posegel v revidentkine ustavne pravice iz 35. člena in 38. člena Ustave RS (varstvo zasebnosti in varstvo osebnih podatkov).

23. Ustava RS zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice po ustaljeni ustavnosodni praksi dopustni, če imajo zakonsko podlago in so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-238/99 z dne 9. 11. 2000). To je bilo v tem primeru podano. Ustavno sodišče RS se je namreč v odločbi U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, v kateri je med drugim presojalo drugi odstavek 34. člena ZDavP, že izreklo o vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za namen obdavčitve. V 34. členu ZDavP je bila določena obveznost določenih naslovnikov, da posredujejo podatke davčnemu organu za odmero dohodnine za preteklo leto. Ustavno sodišče je presodilo, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, da je poseg nujen, saj cilja (pravilno, pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčnih obveznosti) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi ter da poseg ni prekomeren.2 Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča določba 39. člena ZDavP-2, ne pomeni prekomernega posega v 35. in 38. člen Ustave RS. Nadalje pa po navedenem členu davčni organ lahko pridobiva le podatke, ki so bili že zbrani na podlagi drugih zakonskih določb. S tem pa predstavlja izjemo, določeno v 5. točki drugega odstavka 215. člena Zban-1, po kateri dolžnost varovanja tajnosti bančnih podatkov iz 214 člena Zban-1 ne velja, če tako določa zakon. Davčni organ je torej revidentkine bančne podatke pridobil zakonito, na podlagi ustavnoskladne zakonske določbe 39. člena ZDavP-2.

24. Revizijsko sodišče zavrača tudi revidentkine navedbe, da je sodišče prve stopnje zatrjevanje o obstoju posojilnih pogodb z A. in B. neutemeljeno opredelilo kot tožbene novote. Kot take je opredelilo zgolj dokazila o obstoju posojilnih pogodb, za katere revidentka sama priznava, da v času odločanja davčnega organi niso obstajale. Navajanje dokazov, ki pred izdajo izpodbijane odločbe niso obstajali, pa je v nasprotju z 52. členom ZUS-1. Nadalje Vrhovno sodišče še dodaja, da za ugotovitev obstoja posojilnega razmerja ne zadošča samo predložitev pisne pogodbe, temveč je treba dokazati, da je bila ta resnično izvršena. Izkazan mora biti denarni tok, kar je revidentki pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

25. Materialno pravo je bilo tako v obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno, zatrjevanih bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu Vrhovno sodišče RS ni ugotovilo, zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

26. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010-popr., 43/2010, v nadaljevanju ZDavP-2.
2 Primerjaj tudi sodbo X Ips 336/2013 z dne 8. 6. 2015 in X Ips 426/2014 z dne 20. 4. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 39, 68, 68/5, 77
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 214, 215
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 22, 52, 83, 92
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMTE1