<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 88/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.88.2014

Evidenčna številka:VS3006254
Datum odločbe:27.10.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 703/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - okoliščine in interesi pogodbenih strank - visokošolski učitelj - mirovanje pogodbe o zaposlitvi - dopolnilno delo - zagovor - pravica do zagovora - rok za odpoved

Jedro

Zakon ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved; ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega, se je pa z zagovorom (ki je lahko tudi v pisni obliki) dolžna seznaniti pred podajo odpovedi.

Ravnanje s sredstvi državne univerze v zasebne namene in v nasprotju z nameni, za katere so dana, utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Če ima delavec sklenjenih z delodajalcem več pogodb o zaposlitvi, je treba ugotavljati pogoje za nadaljnji obstoj vsake od njih.

Okoliščina, da je ena od tožnikovih pogodb o zaposlitvi mirovala, ni okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati.

Pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas in pogodba o zaposlitvi za delo iz devetega odstavka 63. člena Zvis sta neločljivo povezani. Če je odpovedana osnovna pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas, tudi ni več pogojev za obstoj pogodbe o zaposlitvi iz devetega odstavka 63. člena Zvis.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi (pri istem delodajalcu je imel sklenjene tri), za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočimi mesečnimi plačami in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi „podredni“ zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi dveh od treh pogodb o zaposlitvi in za priznanje istih pravic, kot v primarnem zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, zato je bil odpovedni razlog utemeljen. Ugotovilo je tudi obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče več nadaljevati. Kljub temu, da se pretežni del kršitev nanaša na dela, ki jih je opravljal kot direktor, le del pa na naloge vodje projekta, je presodilo, da je ob tako ugotovljenih okoliščinah utemeljena odpoved tudi ostalih dveh pogodb o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču, da je zakonita odpoved vseh treh pogodb o zaposlitvi, čeprav se kršitve v večjem delu nanašajo na delo direktorja in le v manjšem na delo vodje projekta, saj je bilo zaradi kršitev v celoti porušeno zaupanje med strankama. Ugotovilo je, da je odpovedni razlog dokazan in prav tako obstoj okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu pogodb o zaposlitvi ni odpovedala upravičena oseba, saj se je rektor izločil iz postopka odločanja o odpovedi. Zagovor je namreč tožnik opravil pred drugo osebo, in sicer osebo, ki potem o odpovedi ni odločala. Zato ni mogoče šteti, da mu je bil zagovor omogočen. Z drugačno razlago je po revidentovem mnenju sodišče napačno uporabilo 83. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), odločanje izločene osebe v postopku pa naj bi predstavljalo tudi kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave RS (načelo enakega varstva pravic). Sicer pa glede očitanih kršitev navaja:

- naročilo pravnega mnenja na I. (glede razrešitve dekanje Fakultete za ... - v nadaljevanju F.) naj bi bilo opravičeno in potrebno. V zvezi z ugotovitvijo, kdaj je rektor izvedel za mnenje, uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ker je sodišče druge stopnje zapisalo, da naj bi iz prvostopenjske sodbe izhajalo, da se je rektor s tem seznanil na zagovoru v avgustu, medtem ko v prvostopenjski sodbi ni zapisano tako, pač pa, da se je rektor s kršitvijo seznanil v maju ali juniju. Sodišči tudi nista odločili o zastaranju, temveč sta o tem le povzeli navedbe tožene stranke. Ob upoštevanju dejstva, da je rektor za odpovedni razlog izvedel v maju ali juniju, je glede navedene kršitve odpoved z dne 28. 8. 2012 prepozna;

- glede nenamenske porabe sredstev navaja, da se je sodišče oprlo le na izpoved in mnenje V. P., ki v postopku ni bil izvedenec, zavrnilo pa je tožnikov dokazni predlog za zaslišanje M. C. Lahko bi angažiralo izvedenca, ki bi podal neodvisno mnenje o porabi sredstev. Tudi glede tega očitka revident meni, da je odpoved prepozna, ker je tožena stranka revizijsko poročilo prejela v začetku junija, saj ga je 22. 6. 2012 posredovala tožniku. Sodišče tega ni upoštevalo in se do substanciranih tožbenih in pritožbenih navedb ni opredelilo;

- glede tretje kršitve revident očita sodišču prve stopnje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ker je z navedbo, da odločanje o tem, „kdo je imel tu prav“, presega obseg sojenja v tej zadevi, opustilo ugotavljanje obstoja odpovednega razloga, tožniku pa odreka svobodo izražanja in pravico do peticije državnim organom. Z ugotovitvijo o povzročitvi materialne škode naj bi sodišče preseglo tisto, kar mu je bilo očitano v odpovedi.

Nadalje pa revident nasprotuje presoji, da je zakonita odpoved vseh treh pogodb o zaposlitvi. S toženo stranko je imel sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljena je bila kršitev le ene od njih, medtem ko za ostali dve ni navedeno, katera kršitev se nanju nanaša. Sodišče je spregledalo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) o mirovanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pogodbe, ki je mirovala, ni mogel kršiti. Zato je odločitev glede zakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi, na katere se domnevne kršitve ne nanašajo, po njegovem mnenju materialnopravno zmotna. Končno nasprotuje tudi ugotovitvi o obstoju okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Do nesoglasij je prišlo med njim in rektorjem Univerze, to pa ni okoliščina, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka je velika znanstveno izobraževalna ustanova. Njen rektor ima petletni mandat, na tej funkciji se osebe menjajo in so nadomestljive. Po drugi strani pa so znanstveno raziskovalni delavci, med katere sodi tudi sam, nepogrešljivi in nenadomestljivi. V znanstveni javnosti uživa velik ugled, je spoštovan in priznan znanstvenik, kar bi moralo sodišče pri okoliščinah vsekakor upoštevati. Delovno razmerje bi bilo mogoče nadaljevati, če ne na funkciji direktorja, pa na delovnih mestih znanstveni svetnik in visokošolski učitelj. Glede na navedeno revident predlaga spremembo izpodbijanih sodb z ugoditvijo primarnemu ali vsaj podrednemu zahtevku oziroma razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V sodbi sodišča druge stopnje ni protispisnosti, pa tudi dejstvo o pravočasnosti odpovedi glede prve očitane kršitve ni ugotovljeno drugače, kot v sodbi sodišča prve stopnje (tudi če bi bilo, ne bi bila podana očitana absolutna bistvena kršitev, pač pa kvečjemu relativna bistvena kršitev v povezavi s 355. členom ZPP). Ni točna revizijska navedba, da se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje rektor seznanil s kršitvijo v maju ali juniju. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je za mnenje, ki ga je naročil tožnik, izvedel v maju ali juniju, medtem ko je račun prejel 30. 7. 2012. Šele, ko je tožnik 23. 8. 2012 podal svoj zagovor in pojasnil razloge za naročilo, pa se je seznanil z odpovednim razlogom. Enako pa temu pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Seznanitve z mnenjem ni mogoče enačiti s seznanitvijo z odpovednim razlogom. Rektor je lahko za mnenje vedel že prej, s tem, da je podan odpovedni razlog, pa se je seznanil na tožnikovem zagovoru. Tako sta tožnikove ugovore o prepozni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložili tudi obe sodišči.

8. Kršitev določb pravdnega postopka se v reviziji očita tudi glede ugotovljene nenamenske porabe sredstev, in sicer ker je sodišče prve stopnje zaslišalo le pričo tožene stranke V. P. in zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem M. C., ki bi izpovedala drugače. Ne glede na to, da revizija ne navaja, katera bistvena kršitev naj bi bila s tem zagrešena, revizijsko sodišče ugotavlja, da je zaslišanje obeh prič, tudi V. P., predlagal tožnik, ki v 58 strani dolgi tožbi ni navedel, o čem konkretno naj bi izpovedala priča M. C., oziroma da bi izpovedala kaj drugega, kot V. P. Slednjega tožnik ni navedel niti po zaslišanju priče V. P., niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo, kjer je sicer nasprotoval zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem M. C.

9. Očitek bistvene kršitve („243. člena ZPP“) glede izvedeniškega mnenja, ki naj bi ga podal V. P. in ki bi ga moralo sodišče pridobiti od neodvisnega izvedenca, je nerazumljiv. V. P. ni podal izvedeniškega mnenja, zaslišan je bil le kot priča, angažiranje neodvisnega izvedenca pa je predlagala tožena stranka in ne tožnik.

10. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obe nižji sodišči sta to storili. Ugotovili sta, da se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila na dan tožnikovega zagovora, zato je odpoved pravočasna.

11. Neutemeljeno se sodiščema očita bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodbi ne imeli razlogov o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišči se res nista podrobno ukvarjali z vsako tožnikovo navedbo, vendar tega tudi nista bili dolžni storiti. Večjo težo sta upravičeno dali okoliščinam na strani tožene stranke, ki je morala utemeljiti (zaradi obrnjenega dokaznega bremena iz 82. člena ZDR), zakaj kršitve onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Obrazložitev v 11. točki sodbe sodišča prve stopnje in v 14. točki sodbe sodišča druge stopnje je ustrezna in zadostna.

12. Neutemeljen je tudi očitek kršitve ustavnih jamstev v zvezi s sporno pritožbo na sklep rektorja o izbiri in prijavi raziskovalnih projektov. Sodišči tožniku nista odvzeli pravice do sodnega varstva, če sta presodili, da je s pritožbo kršil svoje obveznosti do tožene stranke, ne glede na to, da je morda imel celo prav. Njuna odločitev namreč temelji na presoji, da način izraženega mnenja ni primeren in da je posredovanje pritožbe na več naslovov povzročilo toženi stranki škodo. Nestrinjanje s tako presojo dejansko pomeni uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

13. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

14. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi: 1. 12. 2005 jo je sklenil za delovno mesto znanstvenik svetnik na U. Z. za nedoločen čas s polnim delovnim časom, 25. 9. 2009 za delovno mesto visokošolski učitelj - redni profesor na U. F. za nedoločen čas, in sicer za krajši delovni čas ter 18. 5. 2011 za delovno mesto direktorja članice U. Z. za čas od 22. 5. 2011 do 21. 5. 2016. Prva pogodba o zaposlitvi je bila v mirovanju za čas mandata direktorja U. Z.

15. Tožena stranka je tožniku zaradi treh kršitev pogodbenih obveznosti odpovedala vse tri pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je podal rektor tožene stranke, ki je njen zakoniti zastopnik in na podlagi 18. člena ZDR edini - ker ni ugotovljeno, da bi imel pisno pooblastilo za to še kdo drug - ki je to lahko zakonito tudi storil.

16. Tožnik je imel možnost zagovora, ki se je opravil pred prorektorjem. Revizija neutemeljeno vztraja, da odpovedi ni podala upravičena oseba oziroma da je odpoved nezakonita, ker je bil zagovor opravljen pred drugo osebo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski akt, ki ga poda ena od pogodbenih strank. Poseben postopek za podajo odpovedi ni predviden. Delodajalec je dolžan delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR), kar je ena od zahtev, ki mora biti izpolnjena za zakonito odpoved. Zakon ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved; ta oseba lahko za zagovor pooblasti drugega, se je pa z zagovorom (ki je lahko tudi v pisni obliki) dolžna seznaniti pred podajo odpovedi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku zagovor omogočila, po rektorjevem pooblastilu ga je podal pred prorektorjem, in da je odpoved po tem, ko se je z vsebino zagovora seznanil (23. 8. 2012), podal rektor kot zakoniti zastopnik tožene stranke, očitane zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni zaslediti. Posledično tudi očitku o kršitvi ustavnih pravic v zvezi z osebo, ki je podala odpoved, ni mogoče pritrditi.

17. Glede nenamenske porabe sredstev revizija zmotne uporabe materialnega prava ne uveljavlja. Uveljavlja pa jo glede kršitve v zvezi z naročilom mnenja na Inštitutu za javno upravo in kršitve v zvezi s pritožbo na rektorjevo prijavo predlogov raziskovalnih programov.

18. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da tožnik z naročilom in plačilom mnenja na I. o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje F. ni ravnal v korist tožene stranke, ampak v korist razrešene dekanje in drugih oseb, ki so bile v sporu s toženo stranko. Mnenje je namreč naročil šele po tem, ko je bil delovnopravni status bivše dekanje po njeni razrešitvi že rešen. Presoja, da je tožnik kot direktor Z. kršil svoje obveznosti, ker je s sredstvi tožene stranke naročil in odredil plačilo mnenja, ki je bilo v sodnih postopkih uporabljeno proti toženi stranki, je pravilna. Taka uporaba sredstev je nenamenska. Tožena stranka (v njenem imenu rektor) se je z odpovednim razlogom seznanila 23. 8. 2012, ko je tožnik podal svoj zagovor. To je dejanska ugotovitev (nanjo je revizijsko sodišče vezano), ki utemeljuje presojo, da odpoved v zvezi s to kršitvijo ni bila podana po poteku 30 dnevnega prekluzivnega (in ne zastaralnega) roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

19. Utemeljeno pa revizija nasprotuje materialnopravni presoji, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, ko je zoper rektorjev sklep o prijavi predlogov raziskovalnih programov vložil pritožbo in z njo nasprotoval prijavi, češ da ne temelji na vnaprej določenih kriterijih in je arbitrarna, ter jo posredoval na več naslovov. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge in prve stopnje, da utemeljenost pritožbenih navedb („kdo ima tu prav“) ni odločilnega pomena. Odločilno je, ali je zaradi vsebine pritožbe in dejstva, da je bila posredovana na več naslovov, tožniku res mogoče očitati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je tožnik zoper sklep rektorja vložil pritožbo, čeprav naj bi za take sklepe ne bila predvidena, ne more predstavljati kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kljub temu, da delodajalec od delavcev upravičeno pričakuje določeno stopnjo lojalnosti, tožniku ni mogoče odrekati pravice, da izrazi nasprotovanje prijavi in postopku izbire projektov, zlasti ne, ker je to storil kot direktor ene od članic Univerze. Tudi način, na katerega je to storil, ne utemeljuje presoje, da je kršil pogodbene obveznosti. Očitek v pritožbi, da je prijava in izbira projektov arbitrarna in brez kriterijev, objektivno ni žaljiv in zaradi tega ugled tožene stranke ni mogel biti okrnjen, tudi če je tožnik pritožbo poslal na več naslovov in čeprav je morala zaradi tega tožena stranka narediti nekaj popravkov in (po lastni odločitvi) umakniti dva projekta. Zato ni mogoče pritrditi presoji, da je tožnik pravico do svobodnega izražanja uresničeval v nasprotju s poslovnimi interesi in v škodo tožene stranke.

20. Ne glede na to pa ob ugotovljenem obstoju dveh kršitev pogodbenih obveznosti revizijsko sodišče soglaša s presojo, da s tožnikom delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je kršil, ni mogoče nadaljevati. Sodišče druge stopnje odločitve o tem ni oprlo na nesoglasje med tožnikom in rektorjem, ampak je sprejelo argumente sodišča prve stopnje, da ravnanje s sredstvi državne univerze v zasebne namene in v nasprotju z nameni, za katere so dana, utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi z vidika prvega odstavka 110. člena ZDR.

21. Končno je pravilno tudi stališče sodišč druge in prve stopnje, da je ob ugotovljenih kršitvah tožena stranka zakonito odpovedala vse tri pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku omogočila obstoj treh pogodb o zaposlitvi - dve sta veljali hkrati, tretja je bila v mirovanju. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoče podati, če obstaja eden od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ima torej za posledico takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Kadar ima delavec sklenjeno eno pogodbo o zaposlitvi (kar je običajno), ni dvoma, da ob izredni odpovedi pogodbe preneha tudi delovno razmerje. Če pa ima delavec sklenjenih z delodajalcem več pogodb o zaposlitvi, je treba ugotavljati pogoje za nadaljnji obstoj vsake od njih.

22. Tožnik je storil dve kršitvi pogodbenih obveznosti: dopustil je nenamensko porabo sredstev, ki so bila dana za posamezne raziskovalne projekte in brez pravne podlage je naročil pri I. o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje F. in imenovanja vršilca dolžnosti, zaradi česar je nenamensko porabil sredstva, s katerimi je plačal to mnenje. Obe kršitvi se nanašata na izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011 za delovno mesto direktorja članice Univerze, prva kršitev pa se hkrati nanaša na obveznosti, ki jih je imel tožnik tudi kot vodja projekta v okviru pogodbe, ki je bila v mirovanju. Pogoje za obstoj te pogodbe sta nižji sodišči, prav zaradi tega, ker je bila v mirovanju, pravilno presojali z vidika možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Stališču revidenta, da odpoved te pogodbe ni zakonita, ker gre za popolnoma samostojno pogodbo o zaposlitvi, ki je med mirovanjem ni mogel kršiti, in za katero ne more biti podan odpovedni razlog, ni mogoče pritrditi. Če bi bilo tako, bi bilo delavcu v takem položaju osnovno pogodbo o zaposlitvi nemogoče (oziroma celo nedovoljeno) izredno odpovedati. Tožnik je kršil pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, razlog za izredno odpoved je bil ugotovljen. Zato je treba toženi stranki priznati pravico, da mu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če se hkrati ugotovi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka. Ena od okoliščin, ki lahko vpliva na to, je obstoj mirujoče pogodbe o zaposlitvi. Če bi sodišče presodilo, da je kljub kršitvi pogodbenih obveznosti iz ene pogodbe, delovno razmerje mogoče nadaljevati po drugi (ker bi bila narava kršitve npr. taka, da bi se nanašala le na prvo pogodbo in na razmerje, ki bi bilo vzpostavljeno z drugo pogodbo ne bi vplivala), bi bila to okoliščina, zaradi katere izredna odpoved ne bi bila utemeljena. Ker pa je ugotovilo, da kljub mirujoči pogodbi o zaposlitvi delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, saj se ena od kršitev nanaša tudi na naloge vodje projekta iz te pogodbe ter je zaupanje zlorabljeno tudi z vidika nalog tega delovnega mesta, je presoja, da je izredna odpoved utemeljena, pravilna. Okoliščina, da je ena od tožnikovih pogodb o zaposlitvi mirovala, ni okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati.

23. Prav tako pa ni podlage za obstoj pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009. Ta je bila sklenjena za krajši delovni čas z istim delodajalcem (pri drugi članici), s katerim je imel tožnik sicer že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas. Gre za izjemo iz devetega odstavka 63. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS št. 67/93 in naslednji), po katerem delavec, ki sicer pri delodajalcu že dela polni delovni čas, lahko izjemoma na teden opravlja pedagoško, znanstveno-raziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20% polnega delovnega časa pri istem delodajalcu. Taka specialna ureditev v razmerju do 146. člena ZDR (dopolnilno delo), torej izjemoma dopušča obstoj dveh pogodb o zaposlitvi hkrati pri istem delodajalcu. To pa pomeni, da sta pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas in pogodba o zaposlitvi za delo iz devetega odstavka 63. člena ZVis neločljivo povezani, saj druge brez prve ne more biti. Če je odpovedana osnovna pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas, tudi ni več pogojev za obstoj pogodbe o zaposlitvi iz devetega odstavka 63. člena ZVis.

24. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

25. Tožena stranka kot delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.


Zveza:

ZDR člen 18, 83, 83/2, 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 146.
ZVis člen 63, 63/9.
Datum zadnje spremembe:
18.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMjg1