<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 3324/2015
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.3324.2015

Evidenčna številka:VS00015191
Datum odločbe:06.07.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL VII Kp 3324/2015
Datum odločbe II.stopnje:14.07.2016
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Marjeta Švab Širok, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - seja pritožbenega sodišča - obvestilo o seji pritožbenega sodišča - kršitev pravice do obrambe - pritožbena obravnava - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje

Jedro

Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave RS, je v skrajšanem postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopku in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve.

Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez navzočnosti obtoženca in s tem poseže v ustavno pravico do sojenja v navzočnosti. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča zagotovi spoštovanje temeljne pravice iz 22. člena Ustave RS. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 2. 2016 obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu izreklo kazen šestih mesecev zapora. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena, zaradi kršitve določb Ustave RS ter šestega člena Evropske konvecije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja, ker obsojenca Višje sodišče v Ljubljani, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni obvestilo o seji pritožbenega senata. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje večjega števila prič. Nadalje zagovornik izraža mnenje, da je bila prvostopenjska sodnica pristranska in s tem uveljavlja kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Nenazadnje obema izpodbijanima sodbama očita tudi kršitev kazenskega zakona, saj je po njegovem mnenju šlo za izterjavo dolga, priznanega s sodno odločbo, kar pomeni, da očitano ravnanje ne ustreza zakonskim znakom samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru z dne 18. 4. 2017, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da pritožbeno sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti in 6. člena EKČP, s tem, ko obsojenca ni vabilo na sejo senata pritožbenega sodišča. Poudarja, da obsojenec v pritožbi ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale koristnost njegove navzočnosti na seji senata, oziroma okoliščin, ki bi pripomogle k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Dodaja, da za skrajšani postopek velja določba 445. člena ZKP, glede katerega je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003, že presodilo, da je skladen z Ustavo. Ocenjuje tudi, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Meni tudi, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ni podana in glede na navedeno predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Zagovornik navaja, da je obsojenec v pritožbi zahteval, da ga višje sodišče obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče ga o seji, kljub njegovi izrecni zahtevi, ni obvestilo. Zagovornik ocenjuje, da je pritožbeno sodišče pri tem sicer ravnalo skladno z določilom 445. člena ZKP, vendar meni, da že ureditev 445. člena ZKP sama po sebi omogoča samovoljno odločanje glede izvedbe seje pritožbenega senata v nenavzočnosti. Poudarja še, da izvedba pritožbene seje v nenavzočnosti obsojenca, kljub njegovi izrecni zahtevi predstavlja kršitev druge alineje 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Zagovornik se sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Arps proti Hrvaški z dne 25. 10. 2016. Z navedeno sodbo je ESČP ugotovilo kršitev 6. člena Konvencije, ker hrvaško pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku, kljub pritožničini izrecni zahtevi, slednje ni vabilo na sejo pritožbenega senata.

7. Zakonska ureditev pritožbenega postopka in udeležbe strank na sejah pritožbenega sodišča v kazenskem postopku izvira iz 22. člena (enako varstvo pravic), 25. člena (pravica do pravnega sredstva) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave v prvi vrsti zagotavlja vsebinsko oceno pravilnosti prvostopenjskih odločitev sodišč in s tem daje posamezniku možnosti, da učinkovito brani svoje pravne interese.1 Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da je posamezniku zagotovljena možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici. Ustavna določba iz druge alineje 29. člena pa zagotavlja pravico do sojenja v navzočnosti in je po svoji vsebini specialna v razmerju do pravice iz 22. člena Ustave. V prvi vrsti jamstvu do enakega varstva pravic na nivoju odločanja o pravnem sredstvu ustreza obveznost sodišča, da svojo odločitev ustrezno obrazloži in pri tem odgovori na bistvene pritožbene navedbe. Hkrati pa tudi v pritožbenem postopku posamezniku daje možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovih pravicah. Omenjena možnost tako izvira iz enakega varstva pravic, obenem pa je odraz pravice do sojenja v navzočnosti. Slednja pravica že v osnovi ni absolutna, ampak je v določenih primerih in pod določenimi pogoji vanjo dopustno poseči. Primer takšnega poseganja v pravico do sojenja v navzočnosti predstavlja zakonska določba tretjega odstavka 307. člena ZKP, ki pod določenimi pogoji dopušča izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca. V tem primeru interes izvedbe kazenskega postopka pretehta nad posameznikovo pravico do sojenja v navzočnosti, seveda ob upoštevanju ustreznih jamstev. Tudi različna zakonska ureditev navzočnosti na seji pritožbenega senata v rednem in skrajšanem postopku, je posledica relativne narave omenjene pravice. Vendar poseganje v pravico iz druge alineje 29. člena Ustave, ne sme okrniti temeljnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave. Prvenstveno to pomeni, da mora odločitev o vsakem posegu v pravico do navzočnosti temeljiti na razumnih in prepričljivih argumentih, ki morajo biti ustrezno obrazloženi. Odraz navedene zahteve pa je tudi zakonska ureditev udeležbe na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku.

8. Možnost navzočnosti na seji pritožbenega senata v skrajšanem postopku se razlikuje od zakonske ureditve tega vprašanja v rednem kazenskem postopku, v katerem ima obdolženec, glede na določbo 378. člena ZKP, pravico, da od pritožbenega sodišča zahteva, da ga obvesti o seji in je nato na njej, kolikor to želi, tudi navzoč. Zakonsko besedilo 445. člena ZKP pa dopušča, da sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali sam senat spoznata, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Hkrati že zakonska določba 445. člena ZKP, ob upoštevanju besedila 429. člena ZKP, ki za vprašanja, ki niso izrecno urejena, odkazuje na določbe rednega kazenskega postopka, ne omogoča smiselne uporabe 378. člena ZKP. V skrajšanem postopku tako predsednik senata ali senat, v nasprotju z rednim postopku, nista zavezana vabiti strank na sejo, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari.2

9. Način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave in ustavnega jamstva do sojenja v navzočnosti, kot posebnega elementa pravice iz 22. člena Ustave, je tako v skrajšanem postopku urejen drugače. Možnost stranke, da je udeležena v pritožbenem postopka in je kot takšna subjekt postopka, se zagotavlja v pretežni meri skozi pisne vloge. Pritožbeni postopek v okviru skrajšanega postopka je tako usten le, kolikor je navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj. Glede na poudarjeno pisnost pritožbenega postopka, mora obramba, če se želi udeležiti pritožbene seje, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Pri tem zakon nalaga obrambi breme, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi obrambe, bolj je sodišče zavezano, da obdolženca ali zagovornika obvesti o seji. Sodišče druge stopnje mora v svoji obrazložitvi navesti razloge, zakaj obrambe, kljub njeni zahtevi ni obvestilo o seji. Obseg in vsebina argumentacije sodišča pa je seveda odvisna od tega, kako je obramba utemeljila, da se jo obvesti o seji senata. Kolikor je podala zgolj vsebinsko prazen predlog po udeležbi na seji senata, bo tudi argumentacija sodišča manj izčrpna. V primeru vsebinsko prepričljivega razloga pa bo pritožbeno sodišče moralo bistveno bolj prepričljivo pojasniti, na čem temelji njegova presoja, da udeležba obramba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj.3

10. Zakonodajalec je z zakonskim določilom 445. člena ZKP tako dopustil, da pritožbeno sodišče opravi sejo senata brez navzočnosti obsojenca in s tem poseže v ustavno pravico do sojenja v navzočnosti. Vendar mora presoja pritožbenega sodišča o dopustnosti tovrstnega posega temeljiti na prepričljivih razlogih. Na ta način se kljub morebitni nenavzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča, zagotovi spoštovanje temeljne pravice iz 22. člena Ustave. Argumentacija sodišča namreč preprečuje arbitrarno odločanje o udeležbi obrambe na seji, hkrati pa omogoča stranki, da se seznani z razlogi, na katerih je temeljila presoja pritožbenega sodišča.

11. Razlikovanje oziroma drugačen način izvrševanja pravic iz 22. in 25. člena Ustave, ki v skrajšanem postopku temeljita na poudarjeni pisnosti postopka, izhaja že iz same narave omenjenega postopka. Drugačna ureditev nekaterih institutov v skrajšanem postopku izhaja iz načela ekonomičnosti in temelji na izhodišču, da mora biti omenjeni postopek hitrejši. V sumarnem postopku se namreč obravnavajo kazniva dejanja, ki jih je glede na višino predpisane kazni, mogoče označiti za sorazmerno lažja (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Hkrati je potrebno upoštevati, da skrajšani postopek, poleg določenih selekcijskih mehanizmov, ki so v rokah državnega tožilca (poravnavanje, odloženi pregon, kaznovalni nalog), predstavlja pomemben element, ki strankam omogoča izvrševanje pravice do sojenja v razumnem roku.4 Tudi sicer potreba po skrajšanih in poenostavljenih postopkih izvira iz spoznanja, da se popolnoma oblikovan kazenski postopek ob upoštevanju pravice do sojenja v razumnem roku ter zaradi omejenosti materialnih sredstev, ne more voditi v vseh zadevah.5 Zaradi navedenih razlogov tudi primerjalnopravne ureditve poznajo različne oblike skrajšanih in poenostavljenih postopkov.6 Zgoraj izpostavljena spoznanja pa so nenazadnje vodila tudi v uvedbo različnih konsenzualnih institutov, ki omogočajo skrajšanje postopka. V našem kazenskem postopku sta takšna primera sporazum o priznanju krivde (450.a do 450.č člen ZKP) ter priznanje krivde na predobravnavnem naroku, ki temeljita na možnosti, da obdolženec pristane na hitrejši oziroma poenostavljen postopek, kolikor prizna krivdo.

12. Navedena izhodišča imajo v skrajšanem postopku za posledico, da je izvrševanje nekaterih pravic strank urejeno drugače kot v rednem sodnem postopku. Tako v skrajšanem postopku ni zbornega sojenja, ampak o obtožbah vselej odloča sodnik posameznik. Prav tako v skrajšanem postopku ni predhodnega postopka (preiskave) in vmesne faze (ugovornega postopka zoper obtožni akt). Poleg navedenega so nekateri procesni roki krajši, pogoji za sojenje v nenavzočnosti pa ohlapnejši.7 Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da je zakonodajalec v skrajšanem postopku zaradi zasledovanja ekonomičnosti in hitrosti postopka dopustil nekoliko intenzivnejše možnosti poseganja v pravico do sojenja v nenavzočnosti, seveda ob upoštevanju jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Navedeno se odraža tudi v drugačni ureditvi navzočnosti obrambe na seji pritožbenega sodišča. V skrajšanem postopku sodišče praviloma obravnava enostavnejše zadeve, zato je zakonodajalec pritožbenemu sodišču dopustil možnost, da si svoje stališče oblikuje le na podlagi pisne dokumentacije spisa. Seveda pa mora pritožbeno sodišče takšno stališče pojasniti in navesti razloge na katerih je temeljila njegova presoja. Le v primerih, ko predsednik senata ali senat, bodisi po uradni dolžnosti, bodisi na predlog obrambe presodita, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev dejanskih in pravnih vprašanj, se obrambi omogoči tudi navzočnost na seji. Takšna odločitev sodišča lahko temelji bodisi na večji zahtevnosti obravnavane zadeve, bodisi na možnosti, da si tudi pritožbeno sodišče ustvari stališče na podlagi osebne predstavitve pritožbenih navedb. Ne glede na odločitev o (ne)navzočnosti strank na seji senata, pa je posamezniku še vedno v celoti zagotovljena možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, hkrati pa mora pritožbeno sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti ter pri tem odgovoriti na vse bistvene pritožbene navedbe.

13. Ustavna skladnost predstavljene zakonske ureditve je bila tudi predmet presoje Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da določilo 445. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo.8 Pri tem je poudarilo, da predstavlja kazenski postopek celoto, pri čemer tudi 6. člen EKČP ne daje vedno pravice do javne obravnave in osebne navzočnosti. Navedeno vprašanje je po stališču Ustavnega sodišča potrebno presojati glede na značilnosti konkretnega postopka in varovanja interesov obrambe pred pritožbenim sodiščem, zlasti glede vprašanja, o katerem je treba odločiti ter glede na pomen, ki ga ima za pritožnika. Glede na to, da se v skrajšanem postopku obravnavajo lažja, manj nevarna kazniva dejanja, hkrati pa se načelo kontradiktornosti zagotavlja tako, da se lahko obramba seznani z navedbami nasprotne stranke in ima nanje možnosti odgovoriti, je presodilo, da je takšna zakonska ureditev ustavno skladna. Tudi Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji judikatri poudarjalo, da ob upoštevanju določbe 445. člena ZKP, pri odločanju drugostopenjskega sodišča v skrajšanem postopku, stranki nimata vedno možnosti prisostvovati na seji pritožbenega senata, tudi kolikor to zahtevata.9 Razlog za takšno ureditev po stališču Vrhovnega sodišča leži v naravi skrajšanega postopka, v okviru katerega se odloča o krivdi za lažja kazniva dejanja. Zakon zato pravico do osebne navzočnosti na seji senata omejuje tako, da prepušča predsedniku senata oziroma senatu, da stranki obvesti o seji senata v primeru, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve, ne glede na izraženo voljo strank, da prisostvujejo seji senata.10

14. Obsojenčev zagovornik v zahtevi sodišču druge stopnje ne očita kršitve določb postopka, ampak priznava, da je sodišče ravnalo v skladu z določilom 445. člena ZKP. V obravnavanem primeru je potrebno pojasniti, da je pritožnik podal vsebinsko prazen predlog za udeležbo na seji senata sodišča druge stopnje, pri čemer ni v ničemer pojasnil njegovega morebitnega prispevka pri razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. V odsotnosti vsakršnih argumentov pritožnika, tudi sodišču druge stopnje ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe obsojenca na seji senata. V preostalem pa je iz sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je presodilo, da obsojenčeva navzočnost na seji ne bi bila koristna, zato obsojenca o njej ni obveščalo. Sodišče je svojo odločitev v četrti točki obrazložitve tudi pojasnilo, zato mu ni mogoče očitati kršitve 445. člena ZKP.

15. Glede zagovornikovega mnenja, da je omenjeno zakonsko določilo v nasprotju z Ustavo in 6. členom EKČP, pa je potrebno pojasniti, da zgoraj izpostavljeni argumenti po presoji Vrhovnega sodišča kažejo, da je omenjeno zakonsko določilo ustavnoskladno. Podobno je presodilo tudi Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni odločbi, v kateri je hkrati zaključilo, da takšna zakonska ureditev ne posega v jamstva, ki jih zagotavlja 6. člen EKČP. Zagovornik se pri zatrjevani kršitvi 6. člena EKČP sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Arps proti Hrvaški, v kateri je ESČP ugotovilo kršitev 6. člena Konvencije, ker hrvaško pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku, kljub pritožničini izrecni zahtevi, slednje ni vabilo na sejo pritožbenega senata. Vendar je potrebno pojasniti, da sodna praksa ESČP glede vprašanja navzočnosti na seji pritožbenega sodišča ni enotna. Omenjeno sodišče je namreč že večkrat presojalo omenjeno vprašanje, pri čemer je v nekaterih zadevah prišlo do drugačnih zaključkov kot v zadevi Arps proti Hrvaški.

16. ESČP je tako v zadevi Bladh proti Švedski11 presojalo uveljavljano kršitev 6. člena EKČP, zaradi izvedbe seje pritožbenega sodišča v nenavzočnosti stranke. Zadeva se je sicer nanašala sodni postopek glede odločanja o pravici iz zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar ni videti nobenega razloga, da zaključkov ne bi bilo mogoče upoštevati tudi v kazenskem postopku. V postopkih povezanih s socialnimi zavarovanji se namreč v podobni meri kot v kazenskem postopku posega v posameznikovo eksistenco. ESČP je pri tem v 32. točki obrazložitve zapisalo, da kolikor je sodišče prve stopnje odločalo na javnem naroku, je o pritožbi dovoljeno odločati na nejavni seji, če je sodišču na razpolago bistveno gradivo, potrebno za odločitev. Dodalo je, da ni nujno, da je postopek pred pritožbenim sodišče vedno usten, četudi se odloča o pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Omejitev zaslišanja pred pritožbenim sodiščem je lahko upravičena zaradi zahteve po gospodarnosti in hitrosti postopka. ESČP je nato v konkretni zadevi presodilo, da je bilo pritožbeno zadevo mogoče rešiti na podlagi pisnega gradiva, pritožnikova navzočnost pa ni bila potrebna, zato je zavrnilo očitke o kršitvi 6. člena Konvencije. Podobno je ESČP presodilo v zadevi Kaura proti Finski,12 pri čemer je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da stranka ni upravičena do osebne navzočnosti pri odločanju sodišča druge stopnje, če je mogoče vsa bistvena vprašanja dejanske in pravne narave rešiti na podlagi vsebine spisa. V zadevi Petrenco proti Moldaviji13 pa je poudarilo, da so v postopku pred instančnimi sodišči zahteve nižje, še zlasti, če je bila na prvi stopnji ustna obravnava zagotovljena.

17. Izpostavljena sodna praksa ESČP temelji na vsebinsko enakih argumentih, kot dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča. Pri tem izhaja iz enakih izhodišč na kakršnih temelji tudi presoja v predmetni zadevi ter poudarja dopustnost omejevanja pravice do sojenja v navzočnosti, zaradi zahteve po ekonomičnosti in hitrosti postopka, seveda ob hkratnem spoštovanju jamstva do enakega varstva pravic. Glede na navedeno očitki o kršitvi določb Ustave in 6. člena EKČP niso utemeljeni.

18. Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev pravice do izvajanja dokazov v lastno korist, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju prič D. S., Z. S., M. J., R. P., A. D., S. Š., N. Š. in notarja J. S.

19. Dokaznemu predlogu po zaslišanju prič S. Š. in N. Š. je sodišče prve stopnje sicer sprva ugodilo, vendar pozneje predmetnega dokaznega predloga ni izvedlo zaradi nedosegljivosti prič. Glede predlaganega zaslišanja omenjenih dveh prič je treba izpostaviti, da sta bila dokazna predloga po njunem zaslišanju povsem nesubstancirana, kot je to izpostavilo že pritožbeno sodišče v osmi točki obrazložitve. Obsojenec je namreč omenjeni dokazni predlog podal šele na naroku za glavno obravnavo dne 29. 10. 2015. Pri tem je svojem zagovoru zatrjeval le, da sta se predlagani priči nahajali pred prostorom, v katerem je prišlo do očitanega mu kaznivega dejanja. Hkrati je navedel imeni omenjenih prič, vendar ni pojasnil pravno relevantnega dejstva, ki bi ga dokazoval s pomočjo njunega zaslišanja. Glede na nekonkretiziranost dokaznega predloga, sodišče prve stopnje že iz tega razloga z njegovo zavrnitvijo ne bi moglo kršiti obsojenčeve pravice do obrambe. Hkrati pa sta bili omenjeni priči ves čas postopka, kljub prizadevanjem sodišča, nedosegljivi. Prvostopenjsko sodišče je tako S. Š. vročalo vabilo na naslov stalnega prebivališča v Sloveniji, vendar na omenjenem naslovu sodnega pisanja ni prevzel. Sodišče je nato ugotovilo, da priča ni imela v Republiki Sloveniji ne zaposlitve, ne stalnega prebivališča. Zato je v nadaljevanju za pomoč pri iskanju zaprosilo tudi policijo, vendar navedene priče ni bilo mogoče najti. Pričo N. Š. je sodišče vabilo na naslov bivanja v tujini, vendar sodnih pošiljk na navedenem naslovu kar trikrat ni prevzel. Pri tem je obsojenec sprva navajal, da se omenjena priča nahaja v Nemčiji, nato v Walesu, vendar pa ga ves čas postopka, kljub prizadevanjem sodišča, ni bilo mogoče najti in mu vročiti vabila. Iz navedenega je razvidno, da je sodišče ravnalo s potrebno skrbnostjo in storilo vse, da bi zaslišalo predlagane priče, vendar se je izkazalo, da dokaznih predlogov ni bilo mogoče izvesti, zato je ravnalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo.14 Sodišče tako z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju nedosegljivih prič ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

20. Zagovornik očita sodišču prve stopnje tudi zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju prič D. S., Z. S., M. J., R. B., R. P., A. D. in notarja J. S. Obsojenec je zaslišanje omenjenih prič predlagal zaradi ugotavljanja višine dolgovanega zneska, namena izposoje dolgovanega zneska, glede obsojenčevega neplačevanja plač delavcem, neplačevanja davkov in prispevkov ter glede oškodovančevega neplačevanja dolgovanih zneskov dobaviteljem. Poleg tega bi priča A. D., kot pomočnik izvršitelja pojasnila okoliščine, vezane na izvršbo, notar J. S. pa okoliščine v zvezi s sestavo notarskega zapisa. Iz tretje točke obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče svojo argumentacijo zavrnitve dokaznih predlogov oprlo na dejstvo, da se za omenjene priče že v dokaznem predlogu ni zatrjevala navzočnost pri sami storitvi kaznivega dejanja, ampak je bilo njihovo zaslišanje predlagano zaradi oškodovančeve izposoje denarja pri obsojencu v letu 2006 in nevračila dolgovanega zneska. Vendar je bil obstoj upniško-dolžniškega razmerja izvirajočega iz posojilne pogodbe z dne 20. 12. 2006, nedvomno ugotovljen, saj sta ga potrdila tako obsojenec kot tudi oškodovanec. Hkrati je bil obstoj dolga razviden tako iz pribavljenega izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 7273/2007, kakor tudi iz posojilne pogodbe, sestavljene v obliki notarskega zapisa (priloge B1 do B3). V predmetnem postopku je ostala neznana le točna višina dolgovanega zneska, ki pa z vidika očitanega kaznivega dejanja ni bila pravno relevantna. Takšna argumentacija zavrnitve dokaznih predlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna in temelji na prepričljivih ter življenjskih razlogih. Višina dolgovanega zneska namreč ne bi v mogla v ničemer prispevati k, za obsojenca ugodnejšem izidu postopka, zato sodišče z zavrnitvijo navedenih dokazov ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v lastno korist.

21. Obsojenec je z zgoraj navedenimi pričami nameraval dokazati tudi neverodostojnost oškodovanca oziroma celotne njegove izpovedbe. Sodba sodišča prve stopnje ima v deseti točki obrazložitve prepričljive in argumentirane zaključke glede verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. S strani obsojenca zatrjevano oškodovančevo morebitno neplačevanje obveznosti do dobaviteljev, neplačevanje davkov in plač delavcem tudi, če bi se izkazali za resnično, ne bi moglo vplivati na presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe glede očitanega ravnanja. Že pritožbeno sodišče je v sedmi točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da nobena od zatrjevanih okoliščin ne pove ničesar o obstoju dolga, še manj pa o obsojenčevi nasilni izterjavi le-tega. V luči navedenega, se trditve, s katerimi je obsojenec utemeljil dokazni predlog po zaslišanju zgoraj omenjenih prič, izkažejo ne le kot nerelevantne, ampak predlagani dokazi tudi ne bi mogli v ničemer prispevati k ugodnejši ugotovitvi dejanskega stanja za obsojenca,. Sodišče tako z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju omenjenih prič ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

22. Zahteva s trditvami o pristranskosti sodeče sodnice uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Zagovornik zatrjuje, da procesno vodenje prvostopenjske sodnice, ki je zavrnila vse dokazne predloge obrambe, ugodila pa vsem dokaznim predlogom tožilstva, priča o njeni subjektivni pristranskosti. Dodaja, da je sodnica obsojenčevemu zagovorniku prepovedala oškodovancu postavljati vprašanja glede izsiljevanj, katerih žrtev naj bi bil oškodovanec v preteklosti, kar naj bi ravno tako pričalo o njeni subjektivni pristranskosti. Uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. V skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako jih bo presojalo. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Zgolj zavrnitev dokaznih predlogov zato ne more predstavljati razloga, ki bi sam po sebi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. V obravnavanem primeru je bila zavrnitev dokaznih predlogov, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, utemeljena in ustrezno argumentirana. Poleg tega iz obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov ter spisovnega gradiva ni razvidno, da bi sodišče v obravnavani zadevi zavzelo vnaprejšnje stališče glede končne odločitve, kot to večkrat ponavlja vložnik. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo določene, in ne vseh kot to vztrajno ponavlja vložnik, dokazne predloge obrambe, zato ne more vzbujati dvoma v nepristranskost sodeče sodnice. Prav tako dejstvo, da je sodnica zagovorniku obsojenca prepovedala postavljanje določenih vprašanj, ki niso bila v nobeni povezavi s predmetom obravnavane zadeve, ne more predstavljati okoliščine, ki bi predstavljala izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Nestrinjanje z načinom vodenja postopka ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj) namreč ne more biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika.15

23. Zagovornik nadalje izpodbija tudi odločitev prvostopenjske sodnice, ki je zavrgla zahtevo za njeno izločitev, zaradi očitne neutemeljenosti in pri tem skuša navedeno okoliščino prikazati kot razlog, ki vzbuja dvom v njeno pristranskost. Vendar je njegova graja posplošena in brez navedbe konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o očitani pristranskosti sodeče sodnice. Popolnoma posplošeni so tudi zagovornikovi očitki, da naj bi v preteklosti ESČP že večkrat ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja v zadevah, ki so se obravnavale pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kar naj bi po njegovi oceni ravno tako vplivalo na nepristranskost sodeče sodnice. Nenazadnje na ravni abstraktnosti ostaja tudi zagovornikovo sklicevanje na sodno prakso ESČP, ki je povezana z subjektivnim vidikom nepristranskosti sodnika. Takšne navedbe zaradi odsotnosti konkretnih okoliščin, ki bi vplivale na nepristranskost sodeče sodnice ter zaradi njihove posplošenosti onemogočajo njihovo presojo oziroma presojo uveljavljane iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.

24. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in pri tem očita protispisnost navedbam sodišča, da je oškodovančev oče med izvršilnim postopkom izvršitelju S. M. izročil 4.000,00 EUR. Uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. Iz dopisa Odvetniške družbe Č., ki se nahaja v prilogi C8, izhaja, da je izvršitelj pri dolžniku zarubil znesek v višini 4.000,00 EUR. Kolikor pa zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča, ki temelji na navedenem dopisu, pa s tem ne uveljavlja kršitve določb postopka, ampak nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enak razlog predstavljajo tudi zagovornikove trditve o oškodovančevi neverodostojnosti, saj naj bi bil ta „goljuf in notorni lažnivec“.

25. Zahteva uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1. Meni, da obsojenec ni samovoljno jemal svoje pravice, temveč je izterjeval dolg, ki mu ga je s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo priznalo sodišče. Ocenjuje, da poziv dolžniku, da plača dolg priznan s sodno odločbo ne more predstavljati kaznivega dejanja samovoljnosti. Hkrati še poudarja, da drugi odstavek 310. člena KZ-1 ne vsebuje zakonskega znaka resne grožnje z napadom na življenje in telo.

26. Glede zagovornikovih trditev, da drugi odstavek 310. člena KZ-1 ne vsebuje zakonskega znaka resne grožnje z napadom na življenje in telo, je potrebno pojasniti, da ne držijo. Ravno drugi odstavek 310. člena KZ-1 namreč določa kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ki je storjena z uporabo sile ali resne grožnje.16 V preostalem pa je argumentacija vložnika, da dolg priznan s sodno odločbo že po naravi stvari onemogoča storitev kaznivega dejanja samovoljnosti, nepravilna. Obstoj sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena pravica oziroma dolg na obstoj očitanega kaznivega dejanja v ničemer ne vpliva. Zakon namreč v drugem odstavku 310. člena loči med pravico in pravico, za katero nekdo misli, da mu pripada. Obstoj sodne odločbe tako vpliva le na nespornost pravice, nikakor pa to ne vpliva na sam obstoj kazniva dejanja, kot to skuša prikazati vložnik. Hkrati pa je opisana razlaga zakonskih znakov tudi sicer povsem nevzdržna. Namen predmetnega kaznivega dejanja je namreč v preprečitvi izterjav po nezakoniti oziroma nasilni poti, mimo institucij, ki v pravni državi razpolagajo s sredstvi prisile. Zato tudi obstoj sodne odločbe glede pravice ali dolga ne dopušča upniku uporabe sile in grožnje za izterjavo dolga. Glede na navedeno očitana kršitve kazenskega zakona ni podana.

C.

27. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb postopka, določb Ustave RS in 6. člena EKČP, kakor tudi kršitve kazenskega zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

28. Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-340/14 z dne 24. 9. 2015.
2 mag. Horvat Štefan, ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU S KOMENTARJEM, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 956.
3 Primerjaj: mag. Vavken Luka, Javna pritožbena seja, Pravna praksa, 2015, št. 7-8, str. 16.
4 Primerjaj IZHODIŠČA ZA NOV MODEL KAZENSKEGA POSTOPKA, urednica Katja Šugman, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2006, str. 466 in 476.
5 Primerjaj Mirjan Damaška, Dokazno pravo u kaznenom postopku: oris novih tendencija, Pravni fakultet v Zagrebu, 2001, str. 6. Podobno tudi: IZHODIŠČA ZA NOV MODEL KAZENSKEGA POSTOPKA, urednica Katja Šugman, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2006, str. 509.
6 Nemški zakon o kazenskem postopku (Strafprozessordnung, StPO) v členih od 417 do 420 ureja t.i. pospešeni postopek (Beschleunigtes Verfahren), v okviru katerega se lahko obdolžencu izreče največja kazen enega leta zapora, pri čemer lahko državni tožilec obtožbo poda ustno, hkrati pa se dokazi na glavni obravnavi ne izvajajo neposredno, ampak se dokumentacija v spisu zgolj prebere.
7 ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU Z UVODNIM KOMENTARJEM dr. Zvonka Fišerja, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 169 – 170.
8 Odločba U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003.
9 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016, I Ips 34715/2010 z dne 28. 8. 2014, I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2015, I Ips 6105/2010 z dne 9. 1. 2014, I Ips 52800/2011 z dne 7. 7. 2016 in številne druge.
10 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 20016/2011 z dne 26. 5. 2016.
11 Odločba z dne 10. 11. 2009.
12 Odločba z dne 23. 6. 2009.
13 Odločba z dne 30. 3. 2010.
14 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20315/2010 z dne 31. 8. 2016.
15 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010.
16 Kazenski zakonik 2017 - posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitja Deisinger, PZ MB d.o.o., Maribor, 2017, str. 713.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-3, 371/2, 378, 378/1, 445.
Datum zadnje spremembe:
26.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxNTk4