<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 41963/2013-85
ECLI:SI:VSRS:2015:I.IPS.41963.2013.85

Evidenčna številka:VS2007664
Datum odločbe:17.09.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in Sklep VSM II Kp 41963/2013
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Damijan Florjančič (poroč.), Maja Tratnik, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - presoja pritožbenih navedb

Jedro

Sodišče je dokazne predloge zavrnilo, ker je vsa odločilna dejstva že ugotovilo, in ker določena dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala, glede na očitke v obtožbi, za obravnavani primer niso relevantna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 10. 2013 obsojenega D. G. spoznalo pod točkami A/I.1, 2 in 3 izreka sodbe za krivega kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in pod točko A/II izreka sodbe za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ ter mu za kaznivo dejanje pod točko A/I.1 izreka sodbe izreklo (pravilno določilo) kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I.2 izreka sodbe kazen enega leta in treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I.3 izreka sodbe, ob uporabi določil 42. in 43. člena KZ, kazen šestih mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pod točko A/II. izreka sodbe kazen treh mesecev zapora. Ob uporabi določil 47. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo enotno kazen dveh let in enajstih mesecev zapora. Na podlagi 38. člena KZ (pravilno v zvezi z drugim odstavkom 36. člena KZ) je sodišče obsojencu izreklo tudi enotno denarno kazen v višini 150.000,00 EUR kot stransko kazen, ki jo obsojenec lahko plača v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer je za kaznivo dejanje pod točko A/I.1 izreka sodbe določilo kazen 50.000,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko A/I.2 izreka sodbe 70.000,00 EUR, za kaznivo dejanje pod točko A/I.3 izreka sodbe 35.000,00 EUR in za kaznivo dejanje pod točko A/II izreka sodbe 25.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko B izreka sodbe je sodišče na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obtoženega D. Z. in obtoženo pravno osebo L. d.o.o., oprostilo obtožbe, ki je obtoženemu D. Z. očitala, da je obsojenemu D. G. pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (opisano pod točko B/1 izreka sodbe), in obtoženi pravni osebi pomoč pri kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 4. člena in 7. točko prvega odstavka 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) (opisano pod točko B/2 izreka sodbe). Sodišče je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da v oprostilnem delu stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega D. Z. in nagrada zagovornikov obtoženih D. Z. in pravne osebe L. d.o.o., bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom z dne 15. 4. 2014 ob reševanju pritožb po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod točko A/II, ker je pregon za del kaznivega dejanja že zastaral. Višje sodišče je pritožbi višje državne tožilke delno ugodilo in sodbo pod točko A izreka v odločbi o kazenski sankciji glede zaporne kazni spremenilo tako, da je obsojencu kazni zapora za kazniva dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem (pravilno in prvem) odstavku 244. člena KZ zvišalo, in sicer za kaznivo dejanje pod točko A/I.1 izreka sodbe na eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I.2 izreka sodbe na dve leti zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I.3 izreka sodbe na eno leto zapora in ob upoštevanju nespremenjene kazni treh mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečeno enotno kazen zvišalo na štiri leta in sedem mesecev zapora, pri čemer odločbe o kazenski sankciji v izreku o denarni kazni ni spremenilo. Višje sodišče je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje v točki A izreka potrdilo. Ob reševanju pritožbe višje državne tožilke je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje pod točko B izreka glede obtoženih D. Z. in pravne osebe L. d.o.o., po uradni dolžnosti razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožno sodišče v Mariboru je v ponovljenem sojenju na podlagi 1. in 3. točke 358. člena ZKP obtoženega D. Z. in obtoženo pravno osebo L. d.o.o., ponovno oprostilo obtožbe, ki je obtoženemu D. Z. očitala, da je obsojenemu D. G. pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (opisano pod točko B/1 izreka sodbe), in obtoženi pravni osebi pomoč pri kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 4. člena in 7. točko prvega odstavka 25. člena ZOPOKD (opisano pod točko B/2 izreka sodbe). Sodišče je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega D. Z. in nagrada zagovornikov obtoženih D. Z. in pravne osebe L. d.o.o., bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo višje državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in obtožene pravne osebe ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo ter sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da zahtevi ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 26. 5. 2015 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno in brez ustrezne obrazložitve zavrnilo izvedbo več dokazov, ki jih je predlagala obramba. Enako pomanjkljiva pa je glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe tudi obrazložitev sodišča druge stopnje. Navaja, da se sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ne opredeli do pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje dokaze, ki jih je obramba predlagala v pisni vlogi z dne 3. 9. 2013, izvesti, ker so odločilni za presojo ekonomskih učinkov obsojenčevih odločitev v času vodenja oškodovane gospodarske družbe, in sicer od leta 1996 do leta 2007 oziroma vsaj za obdobje zadnjih petih let. V ta namen bi moralo sodišče pridobiti tudi poslovna poročila za leta 2001 do 2006 in postaviti izvedenca ekonomsko-finančne stroke, ki bi razjasnil vprašanje o gibanju stroškov glede na obseg prodaje v obdobju od leta 1996 do 2007 in glede na sprejete poslovne odločitve obsojenca. Kot navaja zagovornica, je bila v času obsojenčevega vodenja družbe nemalokrat sprejeta odločitev, ki sama zase na prvi pogled ni mogla služiti povečanju dobička, a je v povezavi z drugimi ukrepi dosegla želeni ukrep. Do tega se sodišče druge stopnje ni ustrezno opredelilo in je zgolj ponovilo zaključke sodišča prve stopnje.

6. Iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je razbrati, da zagovornica v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe uveljavlja dva sklopa relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP – kršitev pravice do obrambe in kršitev 395. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000).

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dokazi, ki jih je obsojenčeva obramba predlagala dne 3. 9. 2013 v pisni obliki, presegajo zastavljeni okvir tega kazenskega postopka in ne bi prispevali k ugotavljanju dejanskega stanja glede konkretnih očitkov obtožbe. Sodišče je torej dokazne predloge zavrnilo, ker je vsa odločilna dejstva že ugotovilo, in ker določena dejstva, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala, glede na očitke v obtožbi oziroma izreku prvostopenjske sodbe, za obravnavani primer niso relevantna. Časovni okvir dejanj, ki jih je storil obsojenec, zajema obdobje od leta 2003 do leta 2007. V obravnavanem primeru sodišču tako ni bilo treba ugotavljati dejstev iz celotnega obdobja, ko je bil obdolženec direktor oškodovane gospodarske družbe, ampak zgolj tista dejstva, ki se nanašajo na očitek v obtožbi. Ta odločilna dejstva pa je sodišče ugotovilo in v razlogih sodbe napravilo ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov ter zaključilo, da je obdolženec kot direktor s svojimi dejanji na škodo oškodovane družbe omogočil pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi K. d.o.o. Sodišče prve stopnje je logično in argumentirano pojasnilo, zakaj izvedba preostalih predlaganih dokazov ni potrebna, zato zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe ni podana. Podana pa ni niti kršitev 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da je ustavna zahteva po obrazloženosti sodnih odločb, ki izhaja iz 22. člena Ustave, v primeru, ko gre za odločbe instančnega sodišča, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti, sploh če je instančno sodišče pritrdilo pravnemu naziranju nižjih sodišč in če je bilo že iz sodb nižjih sodišč razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče(1). Sodišče druge stopnje se je v 6. točki obrazložitve sodbe do relevantnih pritožbenih navedb opredelilo in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje ter jih natančno povzelo. Standardu obrazloženosti sodne odločbe je s tem zadostilo, zato stališču zagovornice, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ni ustrezno opredelilo, ni mogoče pritrditi.

8. Zagovornica nadalje navaja, da je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki se ni opredelilo do dokaza računalniškega orodja MOS, ki je služilo predvsem za spremljanje stroškov v oškodovani družbi in bi potrdil, da je družba K. d.o.o. upravičeno prejemala plačila na podlagi pogodbe o izvajanju poslovnega inženiringa. Ker se je sodišče druge stopnje po eni strani zavedalo, čemu je obramba predlagala navedeni dokaz, po drugi strani pa je ocenilo, da iz pritožbe ne izhaja, zakaj je ta dokaz ključnega pomena za razjasnitev vsebine pogodbe o poslovnem inženiringu, je podano nasprotje v razlogih sodbe sodišča druge stopnje. V zvezi s tem je bila, kot trdi zagovornica, obsojencu še nadalje kršena pravica do obrambe, ker sta sodišči prve in druge stopnje sledili navedbam oškodovanca, da te dokumentacije ni bilo, čeprav so priče, ki so bile vodilni kader v oškodovani družbi, enotno izpovedale, da je ta dokumentacija obstajala in so MOS poročila redno obravnavali.

9. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (18. in 19. stran sodbe) pojasnilo, da je iz izpovedb več prič ter dopisa oškodovane družbe razvidno, da niti v oškodovani družbi niti v družbi K. d.o.o., niso našli dokumentacije, ki bi kazala, da so bili izdelani kakšni pisni izdelki in da bi družba K. d.o.o. na podlagi pogodbe o izvajanju poslovnega inženiringa kakorkoli sodelovala pri projektih oškodovane družbe. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, je bil projekt kogeneracije edini projekt, kjer je bila vloga družbe K. d.o.o. in L. B. dokaj jasna, vse ostale aktivnosti družbe K. d.o.o., pa so bile opisane zelo abstraktno in njenega prispevka ni bilo možno niti ugotoviti niti ovrednotiti. Sodišče je zaključilo, da je bila navedena pogodba podlaga za odreditev izplačil družbi K. d.o.o. za storitve, ki niso bile opravljene. V zvezi z menedžerskim informacijskim sistemom MOS pa je pojasnilo, da so priče oblikovanje tabele tega orodja pripisale obsojencu. Sodišče prve stopnje je s temi navedbami argumentirano zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ker se je na podlagi preostalih izvedenih dokazov prepričalo, da storitve, ki jih je oškodovana družba plačala družbi K. d.o.o., niso bile opravljene. Sodišče druge stopnje je temu dodalo, da ob ostalih izvedenih dokazih tudi morebiten obstoj „MOS poročil“ ne bi mogel ovreči presoje, da zaračunane storitve niso bile opravljene in da torej ne gre za dokaz bistvenega pomena. Zakaj naj bi bilo to računalniško orodje, ki je bilo namenjeno predvsem spremljanju stroškov, dokaz ključnega pomena, torej dokaz, brez katerega sodišče ne bi moglo presoditi o navideznosti storitev, ki naj bi bile opravljene na podlagi pogodbe o izvajanju poslovnega inženiringa, pa iz pritožbenih navedb ni bilo razvidno. Ker z zavrnitvijo predlaganega dokaza obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, v sodbi sodišča druge stopnje pa zatrjevano nasprotje med razlogi ni podano, kršitev pravice do obrambe in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani. Nestrinjanje z dokazno oceno, kamor sodi tudi presoja verodostojnosti zaslišanih prič in obdolžencev, pa pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

10. V zvezi z očitkom pod točko A/I.1 izreka prvostopenjske sodbe zagovornica navaja, da bi moralo sodišče odrediti dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca S. K. ali postaviti novega izvedenca, ki bi odgovoril na vprašanje ekonomske upravičenosti prodaje embalažnih enot. Ob tem zagovornica še pojasnjuje, zakaj so izračuni izvedenca S. K. napačni in v čem so pomanjkljivosti njegovega mnenja, ki ne vsebuje izračuna tržne vrednosti prodanih embalažnih enot, ampak zgolj nabavno vrednost. Ker sodišče v sodbi ni presodilo, da je bila prodajna cena za embalažne enote dne 16. 2. 2006 dejansko tako nizka, da je družbi K. d.o.o. dne 1. 3. 2006 omogočila pridobitev premoženjske koristi, pri čemer bi morale biti vse te okoliščine obsojencu znane že ob prodaji, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Sodišče prve stopnje je obsojenca pod točko A/I.1 izreka sodbe spoznalo za krivega, ker je kot direktor oškodovane družbe dne 15. 2. 2006 družbi K. d.o.o., prodal embalažne enote oškodovane družbe za skupno ceno 36.409,87 EUR, čeprav je vedel, da je prodajna cena prenizka, nato pa je družba K. d.o.o., že dne 1. 3. 2006 iste embalažne enote prodala naprej družbi L. d.o.o., za skupno ceno 425.638,46 EUR. Istega dne je nato obsojenec, ki je vedel, da oškodovana družba te embalažne enote nujno potrebuje, z družbo L. d.o.o. sklenil pogodbo o najemu povratne embalaže za ceno 16.579,00 EUR mesečno, v posledici česar je od marca 2006 do oktobra 2008 oškodovana družba za najem embalaže plačala 530.529,28 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva kaznivega dejanja in presodilo, da je obsojenec s tem svojim dejanjem na škodo oškodovane družbe družbi K. d.o.o. pridobil premoženjsko korist v višini 389.228,59 EUR, ter da izvedba preostalih predlaganih dokazov – dopolnitev izvedenskega mnenja ali postavitev drugega izvedenca finančno-ekonomske stroke, ni potrebna. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje iz obtožbe izpustilo očitek, da naj bi obsojenec s tem svojim dejanjem pridobil premoženjsko korist družbi L. d.o.o., in dejstvo, da je obsojenec sprejemal odločitve tako v imenu oškodovane družbe, kot tudi v imenu družbe K. d.o.o., kjer je bil prokurist in družbenik z dvajset odstotnim deležem, ter glede na časovni okvir dveh tednov, v katerem je družba K. d.o.o. pridobila premoženjsko korist v višini 389.228,59 EUR, je sodišče prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča razumno in argumentirano zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, ker je vsa odločilna dejstva, tudi obsojenčev subjektivni odnos do dejanja, že ugotovilo. Tej presoji pa je v 10. točki obrazložitve sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Z navedbami o napačnih izračunih izvedenca in odsotnosti sodne presoje o višini prodajne cene embalažnih enot pa zagovornica uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Sodišču druge stopnje zagovornica tudi očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, zakaj postavitev izvedenca s področja varstva konkurence ustrezne tehnične smeri ni potrebna. Izvedenec bi lahko pojasnil razliko med izumom oziroma dodelitvijo patenta ter realizacijo inovacije oziroma implementacijo patenta ter ugotovil čas in stroške, ki so potrebni za izdelavo in zaščito izuma. Sodišče druge stopnje je nadalje zgolj pavšalno odgovorilo na pritožbeni očitek glede pogodbe sklenjene med družbama K. d.o.o. in S. d.o.o., z dne 30. 5. 2005, pri sklenitvi katere obsojenec sploh ni sodeloval in zato ni mogel družbi K. d.o.o. omogočiti premoženjske koristi. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenega očitka, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so patent izvajali zaposleni v oškodovani družbi in zunanji sodelavci, ki jih je plačala oškodovana družba, neutemeljena, ker se patent ne more izvajati. V zvezi s tem sodišče druge stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z vpogledom v pogodbo o nabavi nalepk z RFID čipi z družbo S. d.o.o. Na podlagi sistemizacije delovnih mest, pogodb o zaposlitvi, plačilnih ter drugih listin bi se lahko dokazalo, da zaposleni v oškodovani družbi niso imeli nobene dolžnosti razvijati novosti za to družbo, zato tudi ni obstajala dolžnost obsojenca, da patent registrira v korist oškodovane družbe.

13. Razen navedbe, da tudi sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo določene dokaze, ki po vsebini pomeni tudi uveljavljanje kršitve pravice do obrambe, zagovornica uveljavlja kršitev 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Iz izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je to sodišče v 13. točki obrazložitve sodbe obširno in natančno odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe, tudi tiste v zvezi z dopolnitvijo dokaznega postopka z izvedenci, ter pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Slednje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izpovedb zaslišanih prič, ugotovilo, da je šlo za projekt, ki je bil razvit v okviru oškodovane družbe in pri katerem so sodelovali njeni zaposleni v okviru svojih delovnih zadolžitev in v svojem delovnem času, oškodovana družba pa je zagotovila tudi opremo, vodenje ter financiranje projekta. Upoštevaje obsojenčevo vlogo v udeleženih družbah je sodišče prve stopnje razumno presodilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da nadaljnje izvajanje dokazov ni bilo potrebno. Ob tako ugotovljenemu dejanskem stanju se nižjima sodiščema ni bilo potrebno še nadalje opredeljevati do navedb obrambe, da za obsojenca ni obstajala dolžnost registracije patenta v korist oškodovane družbe in izvajati dodatnih dokazov. Ker je sodišče prve stopnje zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljilo, sodišče druge stopnje pa na relevantne pritožbene navedbe ustrezno odgovorilo, zatrjevani kršitvi nista podani.

14. Ker zagovornica v zahtevi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ne pojasni, Vrhovno sodišče te kršitve ni presojalo.

C.

15. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

----

(1) Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-590/05 z dne 27. 9. 2005 ter Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 in druge.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4NjMw