<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 20194/2012-216
ECLI:SI:VSRS:2017:I.IPS.20194.2012.216

Evidenčna številka:VS2008208
Datum odločbe:25.01.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 20194/2012
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Vladimir Balažic, mag. Marijan Debelak, dr. Mile Dolenc, Anton Frantar, Janez Vlaj
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - načelo zakonitosti - načelo sorazmernosti - prikriti preiskovalni ukrepi - pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - pogoji za uporabo ukrepa - razlogi za sum - izločitev sodnika - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotja med razlogi - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - odločba o kazenski sankciji - postopek s pritožbo - obravnava pred sodiščem druge stopnje - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Vloga pritožbenega sodišča, ko se odloči, da bo opravilo obravnavo, je izrazito kontrolna, saj sodišče druge stopnje tudi v tem primeru odloča o utemeljenosti pritožbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega J. S. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtožena J. S. in B. Ž. oprostilo obtožbe, da sta poskusila storiti kaznivo dejanje umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. in 25. členom KZ; obtožena J. S. in L. P., da sta storila kaznivi dejanji umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ; in J. S., da je storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ. Sodišče je na podlagi 3. točke prvega odstavka 359. člena ZKP ter na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 146/2006 z dne 2. 4. 2007, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 20/2006 z dne 8. 9. 2006, s katero je bil obtoženi B. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, obtoženemu B. Ž. izreklo kazen šest mesecev zapora ter mu na podlagi 95. člena ZKP odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Nadalje je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrade zagovornikov na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun, v obsodilnem delu sodbe pa je obtoženega B. Ž. na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni stroški postavljenega zagovornika pa se v tem delu na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev. Sodišče je oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Sodišče je še odločilo, da se B. R. na podlagi 69. člena KZ odvzameta zaseženi bombi, na podlagi 498. člena ZKP pa je iz razlogov splošne varnosti odvzelo še zasežena bombo in revolver.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožnih državnih tožilcev deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega J. S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, za katero mu je določilo kazen deset let zapora, in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, obtožena J. S. in L. P. spoznalo za kriva storitve dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi z 25. členom KZ, za vsako od katerih je obtoženemu J. S. določilo kazen trideset let zapora, obtoženemu L. P. pa je za vsako od dejanj določilo kazen petnajst let zapora. Na podlagi 1. točke drugega odstavka 47. člena KZ je sodišče druge stopnje obtoženemu J. S. izreklo enotno kazen trideset let zapora, obtoženemu L. P. pa je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvajset let zapora. Sodišče je obtožencema v izrečeni kazni vštelo čas, ko sta bila v priporu. Nadalje je sodišče druge stopnje obtoženega L. P. na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun. Obtoženemu J. S. je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo ene polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V ostalem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo okrožnih državnih tožilcev in v nespremenjenem delu glede obtoženega B. Ž. v odločbah o krivdi, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je pritožbi zagovornika obtoženega L. P. ugodilo, pritožbama obtoženega J. S. in njegovega zagovornika pa je deloma ugodilo tako, da je sodbo sodišča druge stopnje glede kaznivih dejanj, opisanih pod točkama I/2 in I/3 v odločbah o krivdi, določenih kaznih, enotnih kaznih, vštetju pripora obtoženemu L. P. in stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; obtoženemu J. S. je določeno kazen za kaznivo dejanje poskusa umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ (kaznivo dejanje iz točke I/1 sodbe sodišča druge stopnje) izreklo; v izrečeno kazen je obtoženemu J. S. vštelo čas, prebit v priporu; ter je obtoženega J. S. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in stroškov pritožbenega postopka ter sodne takse v zvezi z dejanjem pod točko I/1. V ostalem je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženega J. S. in njegovega zagovornika ter pritožbi I. S. in M. S. zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

4. Zoper pravnomočni del sodbe, to je glede poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, je zagovornik obsojenega J. S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

5. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zatrjevana kršitev šestega odstavka 392. člena ZKP ni podana, saj se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno presojo. Po stališču vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse zagovornikove pritožbene navedbe, pri čemer ni posebej ponavljalo utemeljitve sodišča druge stopnje, ko se je z zaključki tega sodišča strinjalo. Prav tako Vrhovno sodišče po njenem mnenju ni kršilo 385. člena ZKP in ni ravnalo v obsojenčevo škodo, ko je pri zavrnitvi pritožbe, ki je bila v obsojenčevo korist, izreklo kazen v enaki višini, kot jo je pred tem v okviru enotne kazni določilo sodišče druge stopnje. Nadalje vrhovna državna tožilka navaja, da je Vrhovno sodišče pravilno in argumentirano zavrnilo zagovornikovo pritožbeno navedbo glede uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V času izdaje odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Kpd 245/2005 z dne 30. 6. 2005 je veljal Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št.. 43/2004 in 86/2004, v nadaljevanju ZEKom), ki je določal tudi, katere podatke sme operater hraniti in obdelovati ter roke hrambe teh podatkov, podana pa je bila tudi sorazmernost ukrepa po 149.b členu ZKP, saj je bila odredba izdana v zvezi z enim od najhujših kaznivih dejanj, to je poskusom umora ene osebe in umora dveh oseb. Po stališču vrhovne državne tožilke tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z vprašanjem profila DNK, saj zagovornik s tem v zvezi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sklepno vrhovna državna tožilka navaja, da zagovornik zgolj na ravni hipoteze zatrjuje obstoj nedovoljenih dokazov, ki so dokaz tudi v razveljavljenem delu sodbe.

6. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

7. Glede na vsebino zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče tako kot v številnih odločbah (na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006) uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008);

- da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

8. Vložnik na številnih mestih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, kadar je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodba nima razlogov, če sploh nima obrazložitve, pa bi jo morala imeti (tretji odstavek 368. člena ZKP), ali če nima obrazložitve o posameznih odločbah v izreku sodbe. Prav tako sodba nima razlogov, če sodišče le povzame vsebino dokazov, ne da bi podalo svojo presojo dokazov, ali če ne obrazloži, zakaj je zavrnilo dokazni predlog stranke. Kadar sodba ima razloge, vendar so ti nepravilni, ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, lahko pa gre za kakšno drugo kršitev zakona. Če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker jih sodišče ni ugotavljalo, gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

B-II.

9. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja kršitvi šestega odstavka 392. člena ZKP in 385. člena ZKP, ki naj bi ju zagrešilo Vrhovno sodišče. Po vložnikovem stališču kaznivega dejanja iz točke I/1 izreka drugostopenjske sodbe zaradi prepleta dejstev in dokazov ni mogoče izločiti brez škode za pravilno presojo, saj obsodilna sodba pod točko I/1 temelji na isti odredbi za pridobitev prometnih podatkov, izpovedbi priče B. R., zagovoru B. Ž., analizi DNK, ki so bili tudi podlaga za kaznivo dejanje pod točko I/2, glede katere je bila sodba sodišča druge stopnje razveljavljena; ker so isti policisti preiskovali kazniva dejanja pod točkami I/1, I/2 in I/3 z istimi prikritimi in neprikritimi ukrepi ter o tem izpovedovali; in ker so policisti nezakonito delovali zoper B. Ž. in L. P. Vložnik zatrjuje tudi, da je Vrhovno sodišče kršilo 385. člen ZKP, ker je z izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o pritožbi, ki je bila vložena obsojencu v korist, odločilo tako, da je obsojencu izreklo kazensko sankcijo.

10. Take vložnikove navedbe niso utemeljene. Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča (od 79. do 85. točke) je razvidno, da je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje glede dejanj, opisanih pod točkama I/2 in I/3 razveljavilo, ker je ugotovilo, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi obsodilne sodbe za kaznivo dejanje pod točko I/2 ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, potrebnih za utemeljitev krivde obtoženih L. P. in J. S. Prav tako sodišče druge stopnje ni pojasnilo, kateri od obtožencev je imel v rokah bombo, in ni obrazložilo, ali je bombo vrgel obtoženi J. S., s konkretnimi dejstvi in okoliščinami pa tudi ni pojasnilo, kako in kdaj je prišel v stik z bombo obtoženi P. O teh odločilnih dejstvih sodba sodišča druge ni imela nobenih razlogov. Nadalje, sodišče druge stopnje tudi ni pojasnilo, kako biološka sled, katere dokazna vrednost naj bi bila zmanjšana, kot je samo ugotovilo, potrjuje udeležbo obtožencev pri kaznivem dejanju. Sodišče druge stopnje ni podalo relevantnih razlogov o ugotovljeni krivdi obtožencev na podlagi sklepanja obtoženega B. Ž. in zakaj njegovo sklepanje zadošča za ugotovitev njune krivde. Sodba sodišča druge stopnje tudi nima razlogov o tem, v katerem delu sodišče verjame prvotnemu zagovoru obtoženega P. in zakaj delu njegovega prvotnega zagovora ne sledi. V zvezi z obtoženim S. sodišče druge stopnje ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kako je doseglo odločitev, da je obtoženi S. storilec kaznivega dejanja tako, kot je opisano v izreku sodbe. Sklepno sodišče druge stopnje tudi ni navedlo razlogov o obtoženem S. kot sostorilcu in o njegovi krivdi, o očitku, da sta se obtoženca združila za to, da bi morila, da je bil obtoženi J. S. tisti, ki je vrgel bombo v notranjost hiše, in da sta bila obtoženca v Dobruški vasi. Sodbo sodišča druge stopnje pod točko I/3 izreka pa je Vrhovno sodišče razveljavilo zaradi razveljavitve sodbe za dejanje pod točko I/2 izreka, saj je ugotovilo, da naj bi bila ena bomba uporabljena pri kaznivem dejanju pod točko I/2. Iz navedenega izhaja, da je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje v omenjenem obsegu razveljavilo, ker sodišče o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih ni podalo razlogov, ne pa zaradi drugačne presoje ali pomanjkljivosti dokazov, ki jih navaja vložnik v zahtevi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 392. člena ZKP ni podana.

11. Vložnik nima prav, ko zatrjuje, da je Vrhovno sodišče s spremembo sodbe sodišča druge stopnje in izrekom kazni desetih let zapora obsojencu kršilo prepoved spremembe na slabše iz 385. člena ZKP. Po tej določbi in po stališču sodne prakse se sodba, če je pritožba podana samo v obtoženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, pa tudi dejanskega stanja (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 347/2005 z dne 22. 12. 2005). Sodišče druge stopnje je obsojenega (takrat še obtoženega) J. S. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, za katero mu je določilo kazen deset let zapora, dveh kaznivih dejanj umora po 4. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za vsako od katerih mu je določilo kazen trideset let zapora, in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ, za katero mu je določilo kazen eno leto zapora. Vrhovno sodišče je po pritožbi obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča druge stopnje glede obsojenega J. S. spremenilo tako, da je sodbo glede kaznivih dejanj pod točkama I/2 in I/3 v odločbah o krivdi, določenih kaznih, enotnih kaznih razveljavilo, kazen deset let zapora, določeno za kaznivo dejanje iz točke I/1 sodbe sodišča druge stopnje, pa je izreklo. S tem, ko je sodišče druge stopnje obsojenca spoznalo za krivega več kaznivih dejanj v realnem in idealnem steku in mu po določitvi kazni izreklo enotno kazen, Vrhovno sodišče pa je po pritožbi obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega storitve enega kaznivega dejanja in mu izreklo enako kazen, kot je bila s sodbo sodišča druge stopnje določena za kaznivo dejanje, Vrhovno sodišče ni kršilo prepovedi iz 385. člena ZKP.

12. Brez podlage v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča je vložnikova trditev, da Vrhovno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb glede kaznivih dejanj pod točkama I/2 in I/3 izreka sodbe sodišča druge stopnje in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče je presodilo in odgovorilo na vložnikove pritožbene navedbe glede kaznivega dejanja iz točke I/2 izreka drugostopenjske sodbe in jo v tem delu razveljavilo, prav tako jo je razveljavilo za kaznivo dejanje, opisano pod točko I/3 izreka drugostopenjske sodbe. Kot že navedeno, je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje pod točko I/3 izreka razveljavilo, ker je ugotovilo, da naj bi bila ena bomba uporabljena pri kaznivem dejanju pod točko I/2. Razveljavitev dejanja pod točko I/3 je posledica razveljavitve sodbe za dejanje pod točko I/2, kar je razlog, da Vrhovno sodišče ni presojalo obsojenčevih in zagovornikovih pritožbenih navedb o tem dejanju (85. točka sodbe Vrhovnega sodišča). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

13. Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z izpisom prometnih podatkov za telefonsko številko 041 998 017, ki jo je uporabljal obsojeni J. S.. Ne strinja se s stališčem Vrhovnega sodišča, zavzetim v izpodbijani sodbi; ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 in odločbo Sodišča Evropske unije C-293/12 in C-594/12 z dne 8. 4. 2014 ter citiranjem obsežnejših delov njunih obrazložitev pa zatrjuje, da enaki razlogi, ki so narekovali razveljavitev Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 in 110/13, v nadaljevanju ZEKom-1), veljajo zaradi vsebinsko enake ureditve tudi za prej veljavni ZEKom in da so torej operaterji mobilne telefonije nezakonito in protiustavno hranili prometne podatke za omenjeno telefonsko številko. V zvezi z omenjenima odločbama Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS je bilo po vložnikovem stališču poseženo v obsojenčevo pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS. Prav tako se vložnik ne strinja z razlogi Vrhovnega sodišča o neselektivni hrambi podatkov na podlagi ZEKom in zatrjuje, da se 107. člen ZEKom nanaša le na 150. člen ZKP, ki pa v tem primeru ne pride v poštev, ter da sodišče ni presodilo pridobitve in hrambe prometnih podatkov z vidika 104. člena ZEKom in da 149.b člen ZKP ne vsebuje nobenih meril, za katera kazniva dejanja se sme ta člen uporabljati, ne časovnih omejitev in omejitev glede storilcev oziroma udeležencev. Merila, ki naj bi jih Vrhovno sodišče ustvarilo v izpodbijani sodbi, so po vložnikovem mnenju nezakonita in protiustavna, prav tako naj bi se Vrhovno sodišče neutemeljeno sklicevalo na katalog kaznivih dejanj iz 150. člena ZKP.

14. Na take vložnikove navedbe, podane tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi (od 15. do 18. točke) že obširno odgovorilo. V zvezi z vložnikovimi navedbami je odločilno, da se odločbi Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS ne nanašata za ZEKom, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odredbe preiskovalne sodnice, temveč na ZEKom-1, Direktivo 2006/24/ES in spremembi Direktive 2002/58/ES, ki pa takrat še niso veljali, zato teh odločb ni mogoče upoštevati. Ob tem je treba dodati, da je sodišče pridobilo in hranilo prometne podatke za omenjeno telefonsko številko na podlagi odredbe preiskovalne sodnice za izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP devet let pred objavo odločb Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS. V hrambo prometnih podatkov, ki so jih sodišča že pridobila, Ustavno sodišče RS z omenjeno odločbo ni poseglo, temveč je takojšen izbris podatkov naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1. Že v sodbi I Ips 4980/2011 z dne 9. 6. 2015 (enako stališče pa je zavzelo tudi v kasnejših sodbah, na primer I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015, I Ips 30062/2010 z dne 23. 7. 2015, I Ips 96848/2010 z dne 26. 5. 2016 in drugih) je Vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS, ne pomeni vnaprejšnje, nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1 oziroma drugače, ukrep, ki je bil (zakonito) odrejen na podlagi 149.b člena ZKP ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določil ZEKom-1; za odreditev in izvršitev ukrepa morajo organi kazenskega postopka razpolagati z dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju (prvi odstavek 149.b člena ZKP), ker pa se ukrep lahko odredi in izvrši le glede na določeno komunikacijsko sredstvo, pa tudi ni mogoče trditi, da ni osredotočen (drugi odstavek 149.b člena ZKP). Prav tako Ustavno sodišče RS ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člena ZKP, na podlagi katere pridobljene podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja. Ob povedanem Vrhovno sodišče kot logične in razumno utemeljene sprejema razloge, navedene v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, ter se pri zavrnitvi vložnikovih navedb v zahtevi tudi v zvezi z že opravljeno analizo določb 104. in 107. člena ZEKom ter presojo sorazmernosti prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.b členu ZKP z vidika kataloga kaznivih dejanj iz prvega odstavka 150. člena ZKP nanje tudi sklicuje. Vložnikova trditev, da je kaznivo dejanje pod točko I/1 pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, v izpodbijani pravnomočni sodbi nima opore, saj je, kot že omenjeno, to kaznivo dejanje opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, prav tako je preiskovalna sodnica izdala izpodbijano odredbo v zvezi s kaznivima dejanjema umora ter kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti in ne zgolj v zvezi s slednjim. Drugačno vložnikovo prikazovanje pravne opredelitve kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe in izpodbijani odredbi ter zatrjevanje, da v odredbi niso navedeni razlogi za sum, pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z navedbami, da je sodišče druge stopnje na podlagi, po zagovornikovem stališču, nezakonite odredbe zavrnilo obsojenčev alibi in izpovedbe prič, ki so potrdile njegov alibi, vložnik prikazuje lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Vrhovno sodišče je v svojih, že zgoraj navedenih sodbah zavzelo stališče, da pridobivanje in hramba (v konkretnem primeru pri sodišču) že pridobljenih podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju ter obdelovanje in uporaba pri preiskovanju kaznivih dejanj pomenijo poseg v ustavni pravici do (komunikacijske) zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Zato je treba presoditi, ali konkreten ukrep pridobivanja prometnih podatkov zadosti merilom, ki jih je v odločbi z dne 3. 7. 2014 opredelilo Ustavno sodišče RS. Slednje je ob razveljavitvi zakonske podlage, ki je omogočala obvezno hrambo podatkov o prometu v javnem komunikacijskem omrežju in je po ugotovitvah Ustavnega sodišča RS omogočala tudi preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov, ne da bi bila hramba omejena na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje, poudarilo tudi, da je boj proti hudim kaznivim dejanjem temeljnega pomena za delovanje pravne države. Vrhovno sodišče soglaša s presojo Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da v konkretni zadevi izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov (sodba, 18. točka): zbrani podatki so se nanašali na točno določene telefonske številke, točno določeno časovno obdobje in na točno določeno komunikacijsko sredstvo - mobilni telefon (osredotočenost ukrepa), v času izdaje odredbe za ukrep po 149.b členu ZKP in pridobitve podatkov pa so že obstajali razlogi za sum, da naj bi takrat še neznani storilci izvršili kaznivi dejanji umora in kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti. Iz pobude policije in predloga državnega tožilstva, ki sta bila predložena preiskovalni sodnici, je izhajalo, da naj bi bila storilca J. S. in L. P. Podani so bili tako potrebnost ukrepa kot tudi nujnost tega posega za preiskovanje v smeri odkrivanja povezav med sicer še neznanimi storilci, upoštevaje težo kaznivih dejanj (dve kaznivi dejanji umora, pri izvršitvi katerih je bila uporabljena ročna bomba, prav tako je bila ročna bomba uporabljena pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki je bilo takrat pravno opredeljeno kot povzročitev splošne nevarnosti) pa je podana tudi sorazmernost s posegom v telekomunikacijsko zasebnost obsojenca. Čeprav pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti (prvi odstavek 317. člena KZ) ne gre za kataloško kaznivo dejanje, pa je šlo v obravnavanem primeru tudi za dve kaznivi dejanji umora, ki je eno najhujših kaznivih dejanj in tudi kataloško kaznivo dejanje iz 3. točke drugega odstavka 150. člena ZKP, veljavnega v času izdaje izpodbijane odredbe. Pridobljeni prometni podatki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo nedovoljenega dokaza in s tem, ko se je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi na te podatke oprlo, ni kršilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb kazanskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Z vsebinsko enakimi navedbami kot v pritožbi vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija zakonitost odredbe Okrožnega sodišča v Novem mestu Kpd 245/2005 z dne 30. 6. 2005, s katero je preiskovalna sodnica odredila izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.b členu ZKP, in sicer pridobitev izpisa prometnih podatkov za telefonsko številko 041 998 017. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 51426/2010 z dne 24. 5. 2012 in navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti, kateri policist je uporabljal oznako s številko 3J 3106, saj policist Olaj kot podpisnik pobude za izvedbo tega ukrepa ni vedel nič izpovedati. Zaradi neugotovitve tega dejstva je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nadalje zatrjuje, da v času izdaje omenjene odredbe ni bil podan ustrezen dokazni standard, saj sodišče ni razpolagalo z operativnimi informacijami, da je obsojeni J. S. posedoval bombe, da bi bil obtoženi L. P. opažen neposredno po aktivirani bombi v Dobruški vasi in da naj bi se obtoženi L. P. intenzivno družil z obsojenim S. Policisti, ki so bili zaslišani pred sodiščem druge stopnje, o podlagi za pobudo za izvedbo obravnavanega ukrepa, niso nič izpovedali, čeprav je državni tožilec v tretjem sojenju pred sodiščem prve stopnje v spis vložil podatke, ki naj bi jih zbirali prav zaslišani policisti. Vložnik trdi, da ni res, da je policija v Laškem neuspešno ustavljala vozilo Honda Civic, ki naj bi bilo P., temveč ga je le zaznala, ne pa tudi ustavljala v Budni vasi. To vozilo se je peljalo v Obrežje, kjer ga je zaznala policijska patrulja. Zato naj ne bi bila resnična navedba v odredbi, da gre za P. vozilo, iz odredbe pa tudi ne izhaja, kdo naj bi bila oseba, ki se druži z nenavedenim voznikom in naj bi po podatkih policije pred časom storitve kaznivih dejanj posedovala večjo količino ročnih bomb, ki naj bi jih prodajala različnim osebam. Taka odredba je po vložnikovem zatrjevanju nejasna, brez podlage v listinah in protispisna, saj je nasprotna pobudi policije. Zato vložnik meni, da je bil izpis telefonskega prometa za omenjeno telefonsko številko pridobljen nezakonito. Prav tako meni, če je sodišče razpolagalo s podatki v prilogi A111 šele v tretjem sojenju, ne pomeni, da so ti podatki obstajali v času izdaje odredbe ali da so bili resnični, česar pa po njegovem zatrjevanju sploh ni mogoče preveriti. Z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča s tem v zvezi se vložnik ne strinja in zatrjuje, da naj bi bili ti razlogi v nasprotju z odredbo preiskovalne sodnice.

17. Kot navaja že vložnik, so take navedbe, podane v pritožbi, po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljene. Slednje je v izpodbijani sodbi (od 19. do 22. točke) obrazložilo, da je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je policija razpolagala z operativnimi informacijami o S. posedovanju večje količine ročnih bomb, ki jih je prodajal različnim osebam, in da se J. S. in L. P. družita, kar izhaja iz pobude policije in predloga državnega tožilstva za izdajo odredbe. Po presoji Vrhovnega sodišča sta bili identificirani osebi, za kateri je obstajal sum, da naj bi storili kaznivi dejanji umora po prvem odstavku 127. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ. Zagovornikovo zatrjevanje, da dokazna podlaga ni obstajala, ni utemeljeno, saj so bili znani podatki o vrsti in načinu izvršitve kaznivih dejanj, kot sta bili pravno opredeljeni v času izdaje odredbe. Preiskovalna sodnica je lahko presodila, da so obstajali razlogi za sum, da sta bili izvršeni omenjeni kaznivi dejanji, ter razlogi za sum, da naj bi bila storilca J. S. in L. P.. S tem je bila podana tista stopnja verjetnosti, ki se zahteva po 149.b členu ZKP. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi (21. točka) še presodilo, da je bila podana zakonita podlaga za izdajo odredbe na ravni razlogov za sum, ki se zahtevajo za ukrep po 149.b členu ZKP, zaradi česar zbiranje podatkov na podlagi te odredbe ni bilo nezakonito. Z golo trditvijo v zahtevi za varstvo zakonitosti, da taka presoja Vrhovnega sodišča ni resnična, vložnik ne more uspeti, saj taki razlogi Vrhovnega sodišča temeljijo tako na navedbah v pobudi policije z dne 30. 6. 2005 in predlogu državnega tožilstva z istega dne kot tudi na razlogih obravnavane odredbe preiskovalne sodnice. Prav tako Vrhovno sodišče ni navedlo, da je preiskovalna sodnica v odredbi navedla J. S. in P., temveč je obrazložilo, da je preiskovalna sodnica razpolagala z informacijami o imenih domnevnih storilcev kaznivih dejanj. Dodati je še treba, da se vložnik neutemeljeno sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Dragojević v. Croatia, saj je obravnavani primer drugačen. V tej odločbi je ESČP ugotovilo, da preiskovalni sodnik v odredbah za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov ni navedel nobenih konkretnih informacij oziroma dejstev, ki bi kazala na utemeljenost suma, da so bila izvršena kazniva dejanja, in da preiskave ne bi bilo mogoče izvesti z manj intenzivnim posegom v pritožnikovo zasebnost. V obravnavanem primeru pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je preiskovalna sodnica razpolagala s konkretnimi operativnimi informacijami policije in da je v obrazložitvi odredbe za izvedbo ukrepa po 149.b členu ZKP navedla konkretne okoliščine, s katerimi je utemeljila razloge za sum, da so bila izvršena kaznivi dejanji umora in kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, in se torej ni zgolj sklicevala na pobudo policije in predlog državnega tožilstva. Z nasprotnimi trditvami ter analiziranjem pravilnosti ugotovitev policije vložnik vnaša dvom v ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

18. Vprašanje hrambe obsojenčevega DNK profila v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014, ki ga izpostavlja vložnik v zahtevi in v zvezi s katerim uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, za obravnavani primer ni pravno relevantno. Izpodbijana pravnomočna sodba se glede kaznivega dejanja, opisanega v točki I/1 sodbe sodišča druge stopnje, ne opira na uradni zaznamek o bioloških sledeh na žlički bombe, najdene na kraju dejanja, kar vse je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi že obrazložilo (9. točka sodbe). Povezave obravnavanega primera z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS vložnik ne obrazloži, zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih trditev ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

19. Vložnik, vsebinsko enako kot v pritožbi, ob sklicevanju na sklep Vrhovnega sodišča Kp 6/2004 z dne 8. 10. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča Kp 2/2009 z dne 2. 10. 2009 zatrjuje, da bi morala biti kontrola dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje nujno neposredna na obravnavi, saj je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno. Posredna kontrola bi prišla v poštev le za tiste dokaze, ki jih je tudi sodišče prve stopnje izvedlo posredno. Vložnik trdi, da sodišče druge stopnje posredno izvedenih dokazov z branjem izpovedb prič (M. S., Š. S., F. S., S. Š., I. S., T. D., Z. P., D. G., D. S., M. S. in J. G.) ni izvedlo in ni reproduciralo prisluhov, čeprav jih je povsem drugače presodilo kot sodišče prve stopnje, kar pa je po njegovem stališču obsojencu v škodo. S tem naj bi sodišče druge stopnje kršilo določbo 382. člena ZKP ter sprejelo nepravilno in nezakonito sodbo. Po vložnikovem zatrjevanju je sodišče druge stopnje drugačno in zmotno dejansko stanje ugotovilo z izvedbo le nekaterih dokazov, z zmotno ugotovljenimi dejstvi pa se prepletajo tudi druga dejstva, pravilno ugotovljena z izvedbo dokazov pred sodiščem prve stopnje, zato bi moralo sodišče druge stopnje samo in na enak način izvesti vse dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Zaradi kršitve določb 380., 381. in 382. člena ZKP naj bi sodišče druge stopnje drugače in zmotno ocenilo zagovore obtožencev ter izpovedbe in verodostojnost zaslišanih prič M. S., D. R., M. K., E. L., policistov Z., P., G., G., O., G., T., Š. in H., M. V., M., R., izvedenke P., ter prebrani izpovedbi B. R. in M. Ž. ter drugih listin, zato naj bi bila tudi sodba tega sodišča nepravilna in nezakonita. S tem v zvezi vložnik nadalje navaja, da je sodišče druge stopnje po navodilu Vrhovnega sodišča iz sklepa I Kp 20194/2012 z dne 29. 10. 2012 na glavno obravnavo povabilo B. R., ki pa na sodišče ni prišel, zato je sodišče stranke vprašalo za soglasje k branju njegove izpovedbe in jo tudi prebralo. Na prebrano izpovedbo te priče naj bi sodišče druge stopnje v odločilnem in zmotno oprlo svojo sodbo v obsojenčevo škodo. Vložnik trdi, da bi moralo sodišče druge stopnje to pričo neposredno zaslišati in jo enako kot sodišče prve stopnje soočiti z U. S. ter se do njegove izpovedbe opredeliti tako, da bi jo ocenilo kot neverodostojno. Drugačno sklepanje sodišča druge stopnje je po vložnikovem zatrjevanju zmotno, sodišče druge stopnje pa naj bi s takim ravnanjem kršilo določbe 331. v zvezi z 241., 332., 333. in 335. člena ZKP. Vložnik še trdi, da sodišče druge stopnje ni prebralo prejšnjih mnenj in izpovedb izvedenke dr. I. P. in je na zaslišanju ni pozvalo, naj poda izvid in mnenje. Kljub temu naj bi sodišče druge stopnje v odločilnem oprlo sodbo na dosedanje izvedensko delo dr. P., katerega pa ni pretreslo na glavni obravnavi in je ignoriralo njeno mnenje, da je obsojeni J. S. izključen kot donor biološke sledi v zvezi z dejanjem, opisanim v točki I/1 sodbe sodišča druge stopnje.

20. Na take vložnikove navedbe je Vrhovno sodišče odgovorilo tako v izpodbijani sodbi (od 7. do 10. točke) kot tudi v sklepu I Kp 20194/2012 z dne 29. 10. 2012, s katerim je v tej zadevi razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1270/2009 z dne 17. 3. 2011. Obrazložilo je, da je vloga pritožbenega sodišča, ko se odloči, da bo opravilo obravnavo, izrazito kontrolna, saj sodišče druge stopnje tudi v tem primeru odloča o utemeljenosti pritožbe (posredno pa tudi o utemeljenosti obtožbe). Čeprav ne gre za odločilno dejstvo, ki je predmet obtožbe oziroma se nanaša na druge odločitve sodišča, temveč za pojasnilo in ugotovitev sodišča druge stopnje (sodba, 9. točka), katera vprašanja so pomembna za presojo utemeljenosti pritožbe. Nadalje je Vrhovno sodišče ob sklicevanju na razloge sodbe Vrhovnega sodišča Kp 1/2006 z dne 15. 2. 2006 in zgoraj navedenega sklepa obrazložilo, da je kontrola dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje na obravnavi neposredna, če sodišče prve stopnje dokaze izvaja neposredno, in posredna, če sodišče prve stopnje že samo posredno sprejema dokaze. Kadar gre za relativno samostojno okoliščino, lahko sodišče druge stopnje z zaslišanjem priče razčisti samo določeno, za presojo utemeljenosti pritožbe in pravilnosti dejanskega stanja v sodbi sodišča prve stopnje pomembno dejstvo, če se z ostalimi ugotovitvami v sodbi strinja in podvomi le v dokazno presojo dela izpovedbe priče o določenem dejstvu. V sodbi Kp 6/2004 z dne 8. 10. 2004, na katero se sklicuje tudi vložnik, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da lahko sodišče druge stopnje izvede na obravnavi le nekatere izmed dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje, ko gre za razjasnitev posameznih, razmeroma samostojnih relevantnih dejstev, ki z ostalimi dejstvi nimajo povezave. Sodišče druge stopnje mora v okviru svoje kontrolne funkcije izvesti dokaze na obravnavi, saj samo odloči, katere dokaze bo izvedbo, da bo preizkusilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče logično in razumno utemeljeno ter enako kot v citirani sodbi Kp 1/2006 z dne 15. 2. 2006 in sklepu I Kp 20194/2012 z dne 29. 10. 2012 obrazložilo, da je sodišče druge stopnje na obravnavi izvedlo in ocenilo dokaze po enaki metodi kot sodišče prve stopnje, to je posredno, ko je prebralo izpovedbe prič, ki so potrdile obsojenčev alibi, prav tako je v soglasju s strankami prebralo strokovna mnenja. Sodišče druge stopnje je dokaze, ki so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni posredno, to je z branjem zapisnikov o zaslišanju prič in listin, smelo na enak način izvedene dokaze presoditi tudi drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi jih izvedlo neposredno na obravnavi, in napraviti drugačne zaključke o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča druge stopnje se ne opira na izpovedbo U. S. in njegovo soočenje z B. R., pri čemer vložnik niti ne pojasni, v čem naj bi se sodba opirala na zaslišanje U. S., zato je vložnikovo zatrjevanje, da bi sodišče druge stopnje moralo neposredno izvesti ta dokaza, za obravnavani primer brezpredmetno. Prav tako je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi logično in razumno obrazložilo (sodba, 8. točka), da sodišče druge stopnje ni kršilo načela neposrednosti, ko ni zaslišalo B. R. Resda je sodišče prve stopnje to pričo neposredno zaslišalo, na zaslišanje pa ga je povabilo tudi sodišče druge stopnje, vendar B. R. ni prišel na obravnavo. Tako kot sme sodišče prve stopnje v takem primeru (drugi odstavek 340. člena ZKP) odstopiti od načela neposrednosti, sme tak odstop napraviti tudi sodišče druge stopnje. S tem, ko so stranke same dale soglasje za branje izpovedbe te priče, so tudi same odstopile od načela neposrednosti in soglašale z branjem izpovedbe te priče. Iz zapisnika o obravnavi pred sodiščem druge stopnje z dne 23. 4. 2013 izhaja tudi, da stranke niso imele pripomb na branje zapisnikov o zaslišanju B. R. S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z zaslišanjem te priče ni podana. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi (9. točka) logično in razumno utemeljeno kot pravno nerelevantne ocenilo vložnikove navedbe, da je sodišče druge stopnje kršilo načelo neposrednosti, ker ni prebralo prejšnjih izpovedb in mnenj izvedenke dr. I. P., saj se sodba sodišča druge stopnje glede dejanja pod točko I/1 na izvid in mnenje izvedenke ne opira. S trditvijo, da se sodba sodišča druge stopnje tudi glede kaznivih dejanj, opisanih pod točko I/2, opira na mnenje izvedenke, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enak nedovoljen razlog uveljavlja vložnik z večkrat ponovljenimi trditvami, da je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni neposredno izvedlo vseh dokazov.

21. V izpodbijani sodbi (25. točka) je Vrhovno sodišče že odgovorilo na vložnikovo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo z zapisom, da „ne dvomi, da obtožena Ž. in S. nista bila v času storitve kaznivega dejanja v naselju Brezje - Žabjek, da sta se tjakaj pripeljala po navodilih obtoženega S. in da je ta vrgel bombo“. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja enako kršitev z vsebinsko enakimi navedbami ter še dodaja, da je Vrhovno sodišče zgrešeno štelo, da je uveljavljal pisno pomoto, s čimer naj bi tudi Vrhovno sodišče storilo enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka, poleg tega naj bi kršilo še 383. člen ZKP in prvi odstavek 395. člena ZKP, saj naj bi prekoračilo meje pritožbenih navedb in naj se do njih ne bi opredelilo. Take vložnikove navedbe niso utemeljene. V zvezi s citiranim zapisom vložnik trdi, da so navedeni razlogi v nasprotju z drugimi razlogi v sodbi sodišča druge stopnje, kar pa ne drži. Kot je vložniku odgovorilo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, gre pri citiranem zapisu za očitno pisno pomoto v sodbi sodišča druge stopnje, saj je iz celotne sodbe, tako iz izreka kot iz obrazložitve, razvidno, da je sodišče druge stopnje ugotovilo in obrazložilo krivdo obsojenega J. S., ki se je nahajal v naselju Brezje - Žabjek in je tam vrgel bombo. Formalno pisno pomoto bo po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke tega kazenskega postopka lahko odpravil senat sodišča druge stopnje s posebnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

22. Enako kot v pritožbi vložnik ob sklicevanju na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-719/03 z dne 9. 3. 2006, Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 in Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 ter sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23/2007 z dne 30. 8. 2007 in I Ips 493/2008 z dne 9. 7. 2009 zatrjuje, da se obsojeni J. S. ni mogel braniti pred molkom soobtoženega B. Ž. Obramba si je od tega obtoženca prizadevala pridobiti več odgovorov, vendar se je ta pred vprašanji branil z molkom. Ta obtoženec se je branil z molkom tudi v prvem sojenju pred sodiščem druge stopnje, v ponovljenem sojenju pred sodiščem druge stopnje pa se je po vložnikovem mnenju zagovarjal tako, da od njega ni bilo mogoče dobiti nobenega konkretnega odgovora, kar je povedal, pa ni bilo resnično. Po vložnikovem stališču s tem obrambi ni bilo omogočeno zaslišanje obremenilne priče, zaradi česar se izpodbijana pravnomočna sodba ne bi smela izključno ali odločilno opirati na izjave B. Ž.. Obenem naj bi bil neresničen zagovor tega obtoženca podlaga za presojo drugih okoliščin, na primer glede uporabe S. mobilnega telefona.

23. Na take vložnikove navedbe je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi (11. in 12. točka) že odgovorilo, vložnik pa enakim pritožbenim navedbam dodaja le, da stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi in da naj bi Vrhovno sodišče razlogovalo v nasprotju z zagovorom B. Ž.. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se obtoženi B. Ž. v tretjem, ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje in v prvem sojenju pred sodiščem druge stopnje ni zagovarjal, temveč se je branil z molkom. Ta obtoženec se je zagovarjal v drugem ponovljenem sojenju pred sodiščem druge stopnje na obravnavi 23. 4. 2013, odgovoril je tudi na več vložnikovih vprašanj na zadnji obravnavi pred sodiščem druge stopnje. O določenih okoliščinah je izpovedal, o določenih pa ne, saj je povedal, da se dogodkov ne spominja več, na eno od vprašanj je odgovor odklonil. Sodišče druge stopnje je na obravnavi prebralo vse obtoženčeve zagovore in mu jih predočilo. Sodišče je obrambi obsojenega J. S. omogočilo, da se je soočila z avtorjem obremenilnih izjav, to je B. Ž., saj mu je obramba zastavila več vprašanj tako v postopku pred sodiščema prve stopnje kot tudi na zadnji obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Obsojencu je bilo torej več kot enkrat omogočeno zasliševanje obtoženega B. Ž. v zvezi z njegovimi obremenilnimi izjavami. Njegova odklonitev odgovora na vprašanje ne pomeni, da obsojenemu S. ni bilo omogočeno, da preizkusi soobtoženčeve obremenilne izjave, saj se je soobtoženec zagovarjal in odgovarjal na zastavljena vprašanja, k podaji zagovora in odgovarjanju na vprašanja ga ni dovoljeno prisiliti (osmi odstavek 227. člena ZKP). Obsojencu je bilo omogočeno tudi, da je preizkusil zagovor B. Ž. glede vpliva in usmerjanja policije. S tem je sodišče ravnalo skladno z omenjenim odločbami Ustavnega sodišča RS in sodbama Vrhovnega sodišča. Taka obrazložitev Vrhovnega sodišča je logična in razumno utemeljena, dodati pa je mogoče le, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira tudi na druge dokaze, s katerimi sodišče ni zgolj potrjevalo izjav obtoženega B. Ž., temveč je na njihovi podlagi tudi samostojno sklepalo o obsojenčevi krivdi. S tem zatrjevane bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev d) točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in kršitev 29. člena Ustave RS niso podane. Vložnikovo poudarjanje, da je zagovor obtoženega B. Ž. neresničen, pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

24. Kršitev pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS in iz 6. člena EKČP vložnik enako kot v pritožbi uveljavlja z navedbami, da se sodba sodišča druge stopnje opira na obremenilno izpovedbo M. Ž., katera pa se je ves čas sojenja sklicevala na pravno dobroto, zaradi česar obramba ni mogla preveriti njene izpovedbe. Stališča Vrhovnega sodišča, ki je na take vložnikove navedbe že odgovorilo v izpodbijani sodbi, vložnik ne sprejema, trdi, da je bila izpovedba te priče odločilna za odločitev o krivdi obsojenega J. S. in tudi s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Že v izpodbijani sodbi (28. točka) je Vrhovno sodišče presodilo, da so take vložnikove navedbe neutemeljene, saj je bila M. Ž. zaslišana 11. 11. 2005 v preiskavi ter je tudi podala izpovedbo. Takrat je preiskovalna sodnica stranke obvestila o njenem zaslišanju, vendar se obramba obsojenega J. S. zaslišanja ni udeležila. Priča M. Ž. ima status privilegirane priče, saj je polsestra obtoženega B. Ž., in kot taka lahko izkoristi pravno dobroto iz 236. člena ZKP ter odkloni pričanje. Po 2. točki prvega odstavka 236. člena ZKP je namreč oproščena dolžnosti pričevanja, po četrtem odstavku tega člena pa se taka priča lahko tej pravni dobroti odpove, sodna odločba pa se na njeno izpovedbo lahko opre tudi, če se kasneje na glavni obravnavi odpove pričevanju. Obsojenčeva obramba je torej v preiskavi imela realno možnost soočiti se z obremenilno pričo, vendar te pravice z neudeležbo na naroku, na katerem je bila M. Ž. zaslišana pred preiskovalno sodnico, ni izrabila, s čimer je sprejela tudi tveganje, da kasneje na glavni obravnavi tej priči, ki je izkoristila pravno dobroto, ne bo več mogla postavljati vprašanj. Sodišče je obrambi omogočilo soočenje z obremenilno pričo, česar pa obramba ni izrabila. S tem zatrjevana kršitev pravice do poštenega sojenja ni bila kršena, Vrhovno sodišče pa z zavzetjem takega stališča ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako je Vrhovno sodišče vložniku v izpodbijani sodbi (29. točka) že odgovorilo, da izpovedba te priče ni odločilna za presojo obsojenčeve krivde. Namreč, z izpovedbo M. Ž. je sodišče druge stopnje utemeljilo ugotovitev o podrejenem položaju B. Ž. naproti obsojenemu J. S., krivdo slednjega pa je gradilo na drugih dokazih, in sicer na podlagi izpisa klicev z njegovega mobilnega telefona, presoje pomena spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 9064/2010, presoji obsojenčevega alibija, neverodostojnosti izpovedbe obsojenčevega brata ter ravnanju policistov. Tudi v zvezi s takim stališčem Vrhovnega sodišča ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S prikazovanjem, da je izpovedba M. Ž. odločilna za presojo obsojenčeve krivde, vložnik podaja lastno dokazno oceno, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

26. Vložnik vidi kršitev določb 383. in prvega odstavka 395. člena ZKP v tem, da naj sodišče druge stopnje ne bi ostalo v okviru pritožbenih navedb državnih tožilcev, saj v njuni pritožbi nikjer ni omenjen podrejen položaj B. Ž., v sodbi tega sodišča pa tudi naj ne bi bile obrazložene odločilne okoliščine, ki izhajajo iz krivdoreka te sodbe, nekateri razlogi pa so celo v medsebojnem nasprotju. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče vložniku v izpodbijani sodbi (32. točka) odgovorilo, da je sodišče druge stopnje po opravljeni obravnavi smelo oceniti zagovor obtoženega B. Ž. Kadar sodišče druge stopnje ocenjuje zagovor obtoženca ali drug dokaz v okviru presoje, ali je pritožba pritožnika utemeljena, ne krši 383. člena ZKP in ne presega okvira pritožbe. Vložnikovo nestrinjanje s takim stališčem Vrhovnega sodišča in zatrjevanje, da je Vrhovno sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni upoštevalo pritožbenih navedb, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba nepravilna, predstavlja na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja uveljavljanje nedovoljenega razloga (drugi odstavek 420. člena ZKP).

27. Tako sodišče druge stopnje (sodba, 70. točka) kot Vrhovno sodišče (sodba, 44. točka) sta ugotovili in obrazložili, da vložnik na glavni obravnavi 28. 5. 2013, ko je podal dokazni predlog za pridobitev mnenja izvedenca telekomunikacijske stroke, tega dokaznega predloga ni substanciral, saj ni navedel, katera odločilna dejstva bi s tem sploh dokazoval. Vložnik tega ne pojasni niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč vztraja pri relevantnosti dokaznega predloga in trdi, da so razlogi sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga nejasni. Ob tem, da vložnik ni obrazložil dokaznega predloga, saj ni navedel, katera odločilna dejstva bo dokazoval, je sodišče utemeljeno zavrnilo tak dokazni predlog. S podajanjem dodatnih navedb v zahtevi, s katerimi utemeljuje dokazni predlog, in zatrjevanjem, da je izpodbijana pravnomočna sodba v tem delu nejasna, zmotna, pomanjkljiva in nasprotna pritožbi, vložnik pod videzom kršitve pravice do obrambe in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

28. Prav tako vložnik ni obrazložil materialnopravne relevantnosti dokaznega predloga za dodaten preizkus fotografije, posnete na praznovanju rojstnega dne očeta obsojenega J. S. z oznako slika „013.jpg“ z izvedencem ustrezne stroke. S tem v zvezi sta sodišče druge stopnje (sodba, 68. in 69. točka) in Vrhovno sodišče (sodba, 48. in 49. točka) obrazložili, da je fotografija lahko nastala ob 19.38 uri, ne pa kasneje. Strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave daje dovolj strokovne podlage za sklep o tem, kdaj fotografija ni bila posneta. Zgolj zato, ker je strokovno mnenje pripravila policija, ni treba ponovno ugotavljati določene okoliščine v zvezi s to fotografijo, poleg tega vložnik ni problematiziral ugotovitev iz strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave. Po presoji sodišča vložnikov dokazni predlog ni zadostil pogojem, ki jih je izoblikovala sodna praksa (glej 7. točko te sodbe), in dokaznemu bremenu. Ob povedanem tudi v tem delu ni podana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, vložnik pa s podajanjem dodatnih navedb s tem v zvezi in zavračanjem stališča sodišč uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

29. Po presoji sodišča druge stopnje (sodba, 71. točka) in Vrhovnega sodišča (sodba, 23. točka) za ugotavljanje odločilnih dejstev ni materialnopravno relevanten niti vložnikov dokazni predlog za zaslišanje policista z oznako 3J 3106 (sodišče druge stopnje sicer nepravilno navaja oznako 3J 3303). Pri zavrnitvi dokaznega predloga obrambe je sodišče druge stopnje izhajalo iz podatkov, ki so bili znani sodišču ob izdaji odredbe Kpd 245/2005, in sicer iz navedb v pobudi policije in predlogu državne tožilke za izvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.b členu ZKP. Obrazložilo je še, da bi se z zaslišanjem policista z omenjeno oznako pridobilo podlago za posredovanje podatkov, ki so bili zapisani v pobudi, s čimer bi se presojala zakonitost odredbe na podlagi dejstev, s katerimi preiskovalna sodnica ob izdaji odredbe ni razpolagala. Ob tem je Vrhovno sodišče še presodilo, da vložnik s pritožbenimi navedbami ni vzbudil dvoma v ugotovitve, da je obstajal dokazni standard razlogov za sum in da je slednji obstajal tudi na podlagi konkretnih podatkov, ki jih je posredovala policija. Na podlagi operativnih informacij policije so bili ti podatki tudi preverljivi, zaradi česar vložnik s trditvami, da resničnosti teh podatkov ni mogoče preveriti, ni mogel uspeti, saj z njimi ni utemeljeval pravne relevantnosti predlaganega dokaza in ni vnesel dvoma v pravilne zaključke sodišča druge stopnje. Takega stališča Vrhovnega sodišča, zavzetega v izpodbijani sodbi, vložnik niti ne izpodbija, temveč ponavlja zgolj pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje je podalo razloge za zavrnitev vložnikovega dokaznega predloga, zato je neutemeljena njegova trditev, da ga je sodišče zavrnilo brez obrazložitve. Z zatrjevanjem, da je dejansko stanje zaradi zavrnitve dokaznega predloga zmotno in nepopolno ugotovljeno, ter analiziranjem izpovedb policistov H., Š., O., G. in T. tudi glede tega, kateremu policistu pripada številka 3J 3303, vložnik uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

30. Vložnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki je po njegovem stališču podana zato, ker je sodišče druge stopnje zmotno razumelo obsojenčevo izjavo o zastrašitvi. Zato vložnik meni, da ni podan poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, ampak gre kvečjemu za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena KZ. Prav tako vložnik meni, da obsojencu ni mogoče očitati in dokazati naklepa za umor ter da je sodišče druge stopnje napačno sklepalo o utemeljenosti obtožbe zoper obsojenca. V izpodbijani sodbi (73. točka) je Vrhovno sodišče na enake vložnikove pritožbene navedbe odgovorilo, da vložnik s takimi razlogi ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, temveč graja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri vložnik ne poda razlogov, ki bi podpirali zatrjevano kršitev kazenskega zakona, ampak vztraja pri lastni presoji obsojenčevega naklepa, ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

31. Vrhovno sodišče ni presojalo obširnih vložnikovih navedb, s katerimi nasprotuje sodni presoji verodostojnosti zagovora B. Ž.; vplivanju policistov na tega obtoženca; izpovedb in ravnanja policistov; obsojenčevega alibija ter izpovedb obsojenčevih sorodnikov; opisa poti, kot ga je podal B. Ž.; gibanja telefona, v katerega je bila vstavljena SIM kartica s telefonsko številko, ki jo je uporabljal obsojeni J. S.; časa nastanka fotografije obsojenca na očetovem rojstnem dnevu; izpovedbe B. R.; izpovedbe M. K.; pisma obtoženega B. Ž. njegovi polsestri M. Ž. in njene izpovedbe; povezave najdenih bomb z obsojencem; časovnice dogodkov, ki jo je izdelala M. V.; izpisa dohodno-izhodnih klicev za obsojenca in obsojenčevega naklepa. Ob vseh teh navedbah vložnik na številnih mestih zatrjuje, da je sodba sodišča druge stopnje nepravilna, zmotna, protispisna, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ter poudarja, da je pravilna sodba sodišča prve stopnje. S takimi navedbami vložnik v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Iz enakega razloga vložnik tudi ne more uspeti z zatrjevanimi kršitvami 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker naj bi bila izpodbijana pravnomočna sodba neobrazložena in ker naj Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ne bi upoštevalo pritožbenih navedb. Nestrinjanje sodišča z vložnikovim predstavljanjem obravnavanega dogodka ter njegovo presojo dokazov pač ne predstavlja kršitve omenjenih določb Ustave RS. Končno vložnik na številnih mestih v zahtevi uveljavlja kršitvi 383. člena in prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa nista podani, saj ju vložnik utemeljuje z lastno presojo dokazov, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

32. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. S. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

33. Ob podatkih o premoženjskem stanju obsojenega J. S., razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, in ob upoštevanju izrečene dolgoletne kazni zapora je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP).


Zveza:

ZKP člen 39, 39/1-6, 149b, 150, 150/2, 355, 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 380, 383. URS člen 29.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4MzU5