<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 597/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.597.2009

Evidenčna številka:VS0013622
Datum odločbe:18.11.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 1173/2008
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:poledenelo cestišče - odškodninska odgovornost upravljalca javnih cest - redno vzdrževanje javnih cest - soodgovornost upravljalca cest in izvajalca vzdrževanja cest - primerjalna neskrbnost
Objava v zbirki VSRS:CZ 2010/2011

Jedro

Pristojnosti organa drugo tožene stranke so po Zakonu o javnih cestah in Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, kljub obstoju pogodbenega razmerja z neposrednim izvajalcem, tako široke, da ni mogoče zaključiti, da je za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem cest odgovoren le izvajalec javne službe, upravljavec državnih cest pa le za izbiro, opustitev nadzora in opustitev navodil za delo.

Glede na ugotovitev, da je bil primarni vzrok za obravnavano prometno nesrečo v poledenelem cestišču, je pravilna odločitev, da je zanjo v 60 % odgovorna drugo tožena stranka. Ocena odgovornosti je pravilna tudi po kriteriju primerjalne neskrbnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot voznik osebnega vozila poškodoval v prometni nesreči dne 18. 12. 1997, ko je na poledeneli, spolzki ter neposipani magistralni cesti v njegovo ustavljeno vozilo trčil zavarovanec prvo tožene stranke. Zaradi telesnih bolečin, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti vtožuje odškodnino v skupni višini 7.511,27 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je prvo tožena stranka za nepremoženjsko škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka odgovorna do 30 %, drugo tožena stranka do 60 %, v 10 % pa je tožnik sam prispeval k nastanku škode. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Revizijo je drugo tožena stranka vložila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in spremeni sodbi sodišča prve in druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Po mnenju revidentke za utemeljitev njene odškodninske odgovornosti ne more zadostovati navedba sodišča druge stopnje, da je odgovorna zaradi slabega vzdrževanja državne ceste. Če sodišče druge stopnje meni, da se vsa pogodbena razmerja v zvezi z opravljanjem javnih služb prevalijo na državo, bi moralo jasneje obrazložiti, kje je pravna podlaga. Drugo tožena stranka ne more biti zavezana zgolj zato, ker izvaja javno službo na upravni ravni v smislu, da poskrbi za redno vzdrževanje cest. Organ drugo tožene stranke je v skladu z zakonom organiziral opravljanje rednega vzdrževanja cest in je to svojo obveznost izpolnil tako, da je zagotovil izvajanje gospodarske službe vzdrževanja cest s sklenitvijo pogodbe s stranskim intervenientom. Svojo dolžnost bi lahko kršil le pri izbiri ustreznega podjetja. Nerazumljivo je, da sodišči tožniku in prvo toženi stranki pripišeta odgovornost le v minimalnem deležu. Če so bile vremenske razmere zimske, se po poledeneli in spolzki cesti ne vozi s hitrostjo 70 do 80 km na uro in je v takšnem primeru jasno, da na spolzki površini pri zaviranju izgubiš kontrolo nad vozilom. V zvezi z neupoštevanjem dokazne listine – dnevnika dežurstev, ki ni bil predložen na prvem naroku, sta sodišči spregledali, da na prvem naroku še ni bil prisoten stranski intervenient, ki s to listino dejansko razpolaga. Šele potem, ko je sodišče prve stopnje prezrlo njen ugovor pasivne legitimacije, je drugo tožena stranka predlagala intervencijo izvajalca, ki je lahko to listino edini neposredno predložil sodišču.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, prvo toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo niso odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na revizijsko ponovljen pritožbeni očitek procesnopravne narave je drugo toženi stranki pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tej zahtevi ne pritožba, ne revizija nista zadostili, saj drugo tožena stranka ni pojasnila, kako naj bi zatrjevana kršitev določbe četrtega odstavka 286. člena ZPP (neupoštevanje dokaza z vpogledom v dnevnik dežurstev) vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, razlogi za nadaljnje pojasnjevanje pravilnosti take odločitve pa so zato odveč. Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena ZPP torej ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- do nesreče je prišlo, ker je zaradi spolzkega, poledenelega ter neposipanega vozišča obe vozili pričelo zanašati in vrteti po vozišču;

- poledica na cesti glede na zimski čas, uro (19.15) in dež ni bila nepričakovan pojav;

- upravljavec odseka ceste, na katerem je prišlo do prometne nesreče, je bila drugo tožena stranka oz. njen organ (Direkcija RS za ceste);

- tožnik je na zaznavo trčenj pred njim začel reagirati z zaviranjem, pri čemer je zaradi neprilagojene hitrosti vožnje glede na stanje cestišča izgubil oblast nad vozilom in ga je pričelo zanašati in vrteti po vozišču, ga odbilo od bankine in nato obrnilo prečno na vozišče, kjer se je ustavil;

- zavarovanec prvo tožene stranke prav tako hitrosti vožnje ni prilagodil stanju ceste in je zato ob zaviranju izgubil oblast, zaradi česar ga je pričelo vrteti po vozišču in je trčil v tožnikovo vozilo, ki je bilo pred njim.

8. Stališče glede vprašanja odškodninske odgovornosti upravljavca javnih cest je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu II Ips 19/2007 z dne 9. 10. 2008, za odstop od katerega v obravnavanem primeru ni razlogov.(1) Krivdno odgovornost drugo tožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje, skladno s tem stališčem, pravilno utemeljili na opustitvi njene zakonske obveznosti, da bi zagotovila tako vzdrževanje konkretne ceste, da bi jo lahko varno uporabljali vsi uporabniki cest (prim. prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih cestah - Ur. l. RS št. 29/97; v nadaljevanju ZJC). Upravljavec cest je namreč drugo tožena stranka (16. člen ZJC), med naloge, ki jih v zvezi s tem opravlja njen organ - Direkcija Republike Slovenije za ceste (prvi odstavek 19. člena ZJC; v nadaljevanju Direkcija) pa spada tudi redno vzdrževanje cest (2. alineja prvega odstavka 19. člena ZJC). Vzdrževanje javnih cest je določeno kot obvezna gospodarska javna služba (prvi odstavek 8. člena ZJC), vendar zagotovitev izvajanja le-te ni edina predpisana obveznost drugo tožene stranke, niti se drugo tožena stranka s tem ni razbremenila odgovornosti za prenesene naloge. Pristojnosti Direkcije so po ZJC in (izvedbenem) Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Ur. l. SRS št. 11/88; v nadaljevanju Pravilnik), kljub obstoju pogodbenega razmerja z neposrednim izvajalcem, tako široke, da ni mogoče zaključiti, da je za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem cest odgovoren le izvajalec javne službe, upravljavec državnih cest pa le za izbiro, opustitev nadzora in opustitev navodil za delo.(2)

Podrobno ločevanje njune odgovornosti za posamezne od obveznosti bi poseglo tudi v predvidljivost uporabnikovega pravnega položaja, saj bi se mu v takem primeru naložilo nesorazmerno breme pri odločitvi, na koga naj naslovi svoj zahtevek. Le kot dodaten argument za zavzeto stališče je izpostaviti še določbo 53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS št. 32/93), po kateri koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe(3) povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti. Navedena določba sicer v obravnavani zadevi ni neposredno uporabljiva, ker ni šlo za koncesijsko pogodbo, vendar ji je pogodba, ki je bila sklenjena med drugo toženo stranko in stranskim intervenientom, v bistvenem enaka (prav tako se je z njo zagotovilo opravljanje obvezne javne gospodarske službe, te pogodbe pa so bile tudi predhodnice kasnejših koncesijskih pogodb(4)), o nastopu subsidiarne odgovornosti upravljavke pa je tudi mogoče govoriti glede na to, da je neposredni izvajalec kot stranski intervenient zavračal tožnikov zahtevek(5). Zmotno je tudi revizijsko zatrjevanje, da stališče o odškodninski odgovornosti upravljavke ceste za vzdrževanje javnih cest povzroči, da neposredni izvajalec ostane prost odgovornosti, s čimer se manjša njegova skrbnost pri opravljanju nalog ter, da taka sodna odločitev ne sili subjektov, da ravnajo tako, da ne povzročajo škode sebi in drugim. Ravno nasprotno, tako stališče spodbuja upravljavca cest h kar najbolj skrbni izbiri konkretnega izvajalca, kar zmanjšuje verjetnost nastanka škod kot posledic neskrbnega vzdrževanja javnih cest, ni pa tudi razlogov, da bi sprejeto stališče izključevalo odškodninsko odgovornost neposrednega izvajalca proti naročniku ali proti neposrednemu oškodovancu.

9. Revizijsko sodišče se tudi strinja z odločitvijo o 60 % odgovornosti drugo tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, glede na ugotovitev, da je bil primarni vzrok obravnavane prometne nesreče v poledenelem cestišču, ki je bilo posledica izostanka dolžnega ravnanja drugo tožene stranke. Neprilagojena hitrost zavarovanca prvo tožene stranke in tožnika je k nastanku prometne nezgode prispevala v manjšem deležu in je njuna kršitev dolžnosti prilagoditve hitrosti vožnje stanju ceste (kršitev določbe 45. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - Ur. l. SFRJ 50/88) primerno ocenjena v preostalem deležu. Pri tem je še treba dodati, da je ta ocena pravilna tudi po kriteriju primerjalne neskrbnosti, saj za drugo toženo stranko v zvezi s prepričljivostjo dogodka velja merilo skrajne skrbnosti, pri tožniku in zavarovancu drugo tožene stranke kot udeležencema v prometu pa je to merilo povprečno potrebna skrbnost (prim. II Ips 106/2000 z dne 21. 12. 2000).

10. Zmotna uporaba materialnega prava torej tudi ni podana, zaradi česar je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V sklepu II Ips 19/2007 je zavzeto stališče, da je materialnopravno zmoten zaključek, da za ugotovitev pasivne legitimacije države ne zadostujejo trditve o opustitvi potrebne skrbnosti pri vzdrževanju ceste v njeni lasti.

Op. št. (2): Naloge Direkcije po 1. alinei prvega odstavka 4. člena ZJC obsegajo tudi izdelavo strokovnih podlag za plane vzdrževanja in razvoja državnih cest in izdelavo osnutkov teh planov. Direkcija lahko v primeru, če je državna cesta v takem stanju, da promet po njej ni mogoč oz. če to terjajo drugi utemeljeni razlogi, ki se nanašajo na zavarovanje ceste in varnost prometa na njej (npr. posebne razmere zaradi snega, poledice, odjuge, močnega vetra, burje, poškodb ceste zaradi naravnih in drugih nesreč in podobno), prepove ali omeji promet (1. odstavek 46. člena ZJC). Direkcija ima tudi pristojnosti za postavljanje, zamenjavo, dopolnitev ali odstranjevanje prometne signalizacije (prvi odstavek 67. člena ZJC). Po prvem odstavku 17. člena Pravilnika se redni pregledi cest določijo s programom rednih vzdrževalnih del, ki ga glede na prvi odstavek 4. člena ZJC sprejme Direkcija. V drugem odstavku 46. člena Pravilnika je tudi določeno, da razporeditev cest v skupine po prioritenem redu, glede na katerega se določa obseg rednega vzdrževanja prevoznosti posameznih cest v zimskem času, določi organizacija za redno vzdrževanje cest v soglasju s samoupravno interesno skupnostjo za ceste (op.: gre za Republiško upravo za ceste, ki je nadaljevala z delom kot Direkcija RS za ceste na podlagi 20. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju Ministrstev (Ur. l. RS št. 71/94).

Op. št. (3): V 4. členu v letu 1998 sprejete Uredbe o načinu opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest (Ur. l. RS št. 48/1998; v nadaljevanju Uredba) je določeno, da obvezno gospodarsko javno službo rednega vzdrževanja državnih cest iz 2. člena te uredbe opravlja koncesionar, izbran na javnem razpisu.

Op. št. (4): 13. člen Uredbe določa: Gospodarske družbe, ki imajo z Direkcijo Republike Slovenije za ceste sklenjene pogodbe za redno vzdrževanje cest, opravljajo delo po teh pogodbah do uveljavitve pogodbe sklenjene z izbranim koncesionarjem.

Op. št. (5): Po primerjavi z drugimi zakonsko predvidenimi primeri subsidiarne odgovornosti (npr. odgovornost subsidiarnega poroka - prvi odstavek 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) zadošča, da je nanj naslovil pisni zahtevek, ki ga ta ni izpolnil.


Zveza:

ZOR člen 154, 192, 205. ZJC člen 5, 8, 8/1, 16, 19, 19/1. Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest člen 17, 17/1, 46, 46/2. ZGJS člen 53.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMDM5