<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 280/2005
ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.280.2005

Evidenčna številka:VS1011175
Datum odločbe:12.11.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 750/2003
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - davek od dohodkov iz dejavnosti - potni stroški - kilometrina - dnevnice - samostojni podjetnik - firma - sestavine firme - verodostojna listina - povezanost odhodkov s prihodki - osnovno sredstvo - stroški popravil - stroški reprezentance - blago po izbiri - SRS

Jedro

Listine, ki so podlaga za knjiženje odhodkov, morajo biti verodostojne knjigovodske listine. To pomeni, da morajo vsebovati natančno navedbo imena (firmo) izdajatelja; nabavljeno blago mora biti opredeljeno, navedba „blago po izbiri ne zadostuje“.

Davčno se priznajo le stroški popravil osnovnih sredstev davčnega zavezanca, ne pa tudi stroški popravil tistih delovnih sredstev, ki niso njegova osnovna sredstva.

Davčno priznani so le tisti odhodki, ki so potrebni za pridobivanje prihodkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/2006 – odločba US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 3. 2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 26. 6. 1997. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki ugotovljena davčna osnova za davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 5.027.306,00 SIT in odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 1.139.757,00 SIT.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožbene navedbe niso utemeljene in da ob preizkusu odločbe po uradni dolžnosti prav tako ni našlo nepravilnosti in nezakonitosti, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo zaradi kršitev določb upravnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po določbah ZUS-1, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih očitkov, ki se nanašajo na kršitve določb upravnega postopka in zmotne uporabe oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka v reviziji neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na davčno nepriznanje dnevnic in kilometrine tožeče stranke in njegovih delavcev v znesku 1.957.996,00 SIT. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno (na to ugotovitev je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano), da tožeča stranka ni uporabljala svoje firme, kot to določa prvi odstavek 73. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD, po katerem mora firma samostojnega podjetnika vsebovati: ime in priimek podjetnika ter skrajšano označbo s.p. Razlog za nepriznanje odhodkov je torej v pomanjkljivi dokumentaciji, ki mora, da se šteje za verodostojno, vsebovati tudi pravilno ime izdajatelja po prvi alineji prvega odstavka 21.5. Slovenskih računovodskih standardov iz leta 1993 (v nadaljevanju: SRS/93) v zvezi z drugim odstavkom 1. člena ter 2. točko drugega odstavka 20. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker listine, na podlagi katerih je tožeča stranka knjižila odhodke, niso verodostojne knjigovodske listine po SRS/93 21, ne morejo biti podlaga za vpisovanje v poslovne knjige po SRS/93 22.1. in s tem tudi ne za vpisovanje v davčne evidence po 9. in 11. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO v zvezi z drugim odstavkom 41. člena Zakona o dohodnini – ZDoh, ki določa, da se za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov uporablja ZDDPO.

10. Tožeča stranka v reviziji napačno povzema odločitev sodišča prve stopnje, da ji ti odhodki niso bili priznani zato, ker ob vsakem potovanju z avtomobilom ni sklenila posla s svojim poslovnim partnerjem. Tudi Vrhovno sodišče meni, da vsaka službena pot nima za posledico sklenitve pravnega posla, vendarle pa mora davčni zavezanec že na obračunu potnih stroškov ali njegovi prilogi izkazati razloge za takšno pot (npr. pogajanja, ogled, ipd.).

11. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na nepriznanje odhodkov za izdelavo elaborata o ceni slovenskih nepremičnin v hrvaški Istri. Davčni organ prve stopnje je ugotovil, da ta odhodek ni povezan z dejavnostjo tožeče stranke, zato se ji ne prizna kot davčno priznan odhodek. Tožeča stranka v reviziji navaja, da naj ta odhodek ne bi bil priznan zato, ker je elaborat izdelala hrvaška družba, kar pa ne drži. V postopku pa niti s konkretnimi navedbami, še manj pa s predložitvijo dokazov, ni uspela izkazati, da so ti stroški kakorkoli povezani z njeno dejavnostjo. Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZDoh se za ugotavljanje ustvarjenih odhodkov subsidiarno uporablja ZDDPO. Po določbi prvega odstavka 12. člena ZDDPO (v vsebini kot jo določa novela ZDDPO-C) se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo le tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. To med drugim pomeni, da morajo biti povezani z obdavčenimi prihodki (druga alineja drugega odstavka 12. člena ZDDPO in 3. člen Pravilnika o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca).

12. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi tožeči stranki morali biti priznani odhodki za popravilo osebnega avtomobila R.E. v znesku 330.348,00 SIT, saj je tožeča stranka to vozilo uporabljala za opravljanje dejavnosti, pri čemer pa ni obračunavala kilometrine. Po presoji Vrhovnega sodišča sodijo stroški popravil med stroške storitev (SRS/93 14.15), vendar pa le, če gre za stroške popravil opredmetenih osnovnih sredstev, ki jih ima davčni zavezanec knjižena v svojih poslovnih knjigah (9. in 11. člen ZDDPO v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZDoh). Dejstvo, da tožeča stranka ni obračunavala kilometrine pri uporabi tega vozila za poslovne namene, na odločitev ne vpliva.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na nepriznane stroške za reprezentanco – nakupi v Mercatorju. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da knjiženi računi ne vsebujejo podatkov o nabavljenem blagu, saj so vsebovali le navedbo „blago po izbiri“. Takšni računi pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso knjigovodske listine po 20. členu Pravilnika, ki so lahko podlaga za knjiženje stroškov oziroma odhodkov samostojnega podjetnika. Namen specifikacije blaga je ugotavljanje potrebnosti odhodkov, zato niso utemeljene revizijske navedbe, da bi moral davčni organ ugotavljati za nabavo kakšnega blaga so bili tožeči stranki izstavljeni sporni računi.

14. Vrhovno sodišče pa se ne opredeljuje do revizijskih navedb, ki se nanašajo na plačilo zamudnih obresti. Obračun oziroma plačilo zamudnih obresti ni bilo nikdar predmet niti upravnega postopka niti upravnega spora. Sodišče prve stopnje o tem ni odločalo, kot to zmotno navaja tožeča stranka.

15. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče vloženo revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).


Zveza:

ZGD člen 73, 73/1. Slovenski računovodski standardi (SRS 1993) standard 14, 14-15, 21, 21-5, 22, 22-1. ZDDPO člen 9, 11, 12, 12/1.
ZDoh člen 41, 41/2. Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila samostojnega podjetnika posameznika člen 1, 1/2, 20, 20/2. Pravilnik o davčno nepriznanih odhodkih davčnega zavezanca člen
3.
Datum zadnje spremembe:
04.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzODk4