<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 706/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:II.IPS.706.2004

Evidenčna številka:VS08880
Datum odločbe:15.12.2005
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1840/2003
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:pravnomočnost - subjektivne meje pravnomočnosti - lokalna samouprava - pravno nasledstvo občin - - objektivne meje pravnomočnosti - privatizacija stanovanj - pravnomočno razsojena stvar - res iudicata

Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo pravni institut pravnomočnosti sodne odločitve, ki med pravdnima strankama dokončno vzpostavi pravno razmerje. Pravnomočna sodna odločitev je "zakon" med pravdnima strankama, ki ga ni več mogoče spreminjati, razen kolikor ZPP omogoča izredna pravna sredstva.

Subjektivne meje pravnomočnosti, ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank, učinkujejo tudi proti pravnim naslednikom, to je proti dedičem in na novo nastalim pravnim osebam.

Tudi objektivne meje pravnomočnosti je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo. Tožnik je v prvi pravdi zahteval prodajo hišniškega stanovanja, v katerem je stanoval, na podlagi določb o lastninjenju stanovanjskih hiš in stanovanj, ki jo je uzakonil SZ v letu 1991, v drugi pravdi pa prav tako. Njegovo sklicevanje na to, da je v prvi zadevi zahteval odkup stanovanja, v drugi pa sklenitev kupoprodajne pogodbe ni utemeljen, saj je tudi v prvi pravdi zahteval odkup na podlagi pogodbe - torej kupoprodajne, prodajne ali kupne pogodbe. Predmet pogodbe in cena sta bila v obeh pravdah enaka. Tudi sklicevanje na to, da je bil v prvi pravdi alternativno postavljen tožbeni zahtevek na odkup drugega primernega stanovanja, v drugi pa subsidiarno ni utemeljeno, ker se objektivne meje pravnomočnosti nanašajo tako na zahtevke iz tožbe, nasprotne tožbe in na morebitne pobotne ugovore.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod I. izreka sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v Ljubljani, v izmeri 53,15 m2, s 60% popustom za pogodbeno ceno 403.536 tolarjev. Pod II. izreka sodbe je zavrnilo tudi sekundarni tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

Po toženčevi pritožbi je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo v I. in II. točki izreka ter zavrglo tožbo, ker je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno razsojeno.

2.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem pravda pod opr. št. VI P 261/92 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, ni identična z obravnavano, ker je bila v prvi tožena Občina Ljubljana Šiška, v tej pa je Mesto Ljubljana. Tudi objektivne identitete tožbenih zahtevkov ni, ker je tožnik v prvi zadevi zahteval, da mu mora tožena stranka omogočiti odkup stanovanja, v obravnavani pa zahteva sklenitev kupoprodajne pogodbe. Poleg tega je prvič postavil alternativni tožbeni zahtevek, drugič pa podrejeni tožbeni zahtevek. V drugi pravdi je tudi razširil tožbeno podlago in predlagal nove dokaze.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - 90/05) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo pravni institut pravnomočnosti sodne odločitve, ki med pravdnima stranka dokončno vzpostavi pravno razmerje. Pravnomočna sodna odločitev je "zakon" med pravdnima strankama, ki ga ni več mogoče spreminjati, razen kolikor ZPP omogoča izredna pravna sredstva. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožnik 16.3.1992 vložil tožbo, s katero je zahteval, da mu tožena Občina Ljubljana - Šiška proda dvosobno stanovanje št. 1 v stanovanjski hiši v Ljubljani, v izmeri 52,40 m2 s 60% popustom pri takojšnjem plačilu ob vrednosti točke na dan 14.11.1991 ali pa mu omogoči odkup enakovrednega stanovanja v istem okolišu. Sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, pod opr. št. VI P 261/92 z dne 13.7.1992, s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1748/92 z dne 17.3.1993. Nato je tožnik 17.11.1994 vložil tožbo, s katero je zahteval odkup primernega enakovrednega stanovanja, kot je dvosobno stanovanje v stavbi v Ljubljani, pri čemer je zahtevek utemeljeval z dejansko podlago tožbe, ki se nanaša na razloge iz 7. in 9. odstavka 125. člena Stanovanjskega zakona. Toda v pripravljalni vlogi 26.11.2002 je tožbeni zahtevek spremenil in zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe za že navedeno stanovanje pod enakimi pogoji kot v pravdi VI P 261/92, podrejeno pa nakup drugega primernega stanovanja, ki meri najmanj toliko kot stanovanje v primarnem tožbenem zahtevku, ima najmanj toliko prostorov in pod enakimi cenovnimi pogoji.

Tožnik navaja, češ da je bil prvi zahtevek naperjen proti Občini Ljubljana - Šiška, drugi pa proti Mestu Ljubljana, torej proti drugi toženi stranki. Toda subjektivne meje pravnomočnosti, ki zahtevajo istovetnost pravdnih strank, učinkujejo tudi proti pravnim naslednikom, to je proti dedičem in na novo nastalim pravnim osebam. V obravnavanem primeru je Zakon o lokalni samoupravi (Ur.l. RS, št. 72/93) predvidel ustanovitev mestne občine, Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur.l. RS, št. 60/94) pa je določil, da ima Ljubljana status mestne občine in opredelil njeno območje tako, da obsega poleg Ljubljane še na 3373. strani uradnega lista naštete kraje. Tega se tožnik dobro zaveda, saj je sprva vložil tožbo proti Občini Ljubljana - Šiška in proti občinam Ljubljana Center, Ljubljana-Moste-Polje, Ljubljana-Vič-Rudnik, Bežigrad, Mestu Ljubljana, Stanovanjskemu skladu Ljubljanskih občin in Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije, v pripravljanji vlogi dne 27.9.2002 pa je zaradi pravnega nasledstva spremenil toženo stranko samo v Mestno občino Ljubljana.

Tudi objektivne meje pravnomočnosti je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo. Tožnik je v prvi pravdi zahteval prodajo hišniškega stanovanja, v katerem je stanoval, na podlagi določb o lastninjenju stanovanjskih hiš in stanovanj, ki jo je uzakonil Stanovanjski zakon (SZ) v letu 1991 (Ur.l. RS, št. 18/91). V drugi zadevi je vložil tožbo na podlagi sprememb zakona in je izrecno navedel, da zahteva odkup tega stanovanja na podlagi 13. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah SZ, ker zahteva, da se ga izenači z najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. Vložil je torej tožbo na drugi dejanski in pravni podlagi, toda med postopkom je prišlo do izdaje odločbe Ustavnega sodišča in do sprememb SZ, zato je tožnik spremenil tožbo. Ker je zahteval nato sklenitev kupoprodajne pogodbe na podlagi določb o lastninjenju stanovanjih hiš in stanovanj, podrejeno pa odkup drugega stanovanja, je bil njegov spremenjeni tožbeni zahtevek istoveten s tistim, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno v prvi pravdi. Tožnikovo sklicevanje na to, da je v prvi zadevi zahteval odkup stanovanja, v drugi pa sklenitev kupoprodajne pogodbe ni utemeljen, saj je tudi v prvi pravdi zahteval odkup na podlagi pogodbe - torej kupoprodajne, prodajne ali kupne pogodbe. Predmet pogodbe in cena sta bila v obeh pravdah enaka. Tudi tožnikovo sklicevanje na to, da je bil v prvi pravdi alternativno postavljen tožbeni zahtevek na odkup drugega primernega stanovanja, v drugi pa subsidiarno ni utemeljeno, ker se objektivne meje pravnomočnosti nanašajo tako na zahtevke iz tožbe, nasprotne tožbe in na morebitne pobotne ugovore. Tudi časovne meje pravnomočnosti se ujemajo, ker se nanašajo na pravno razmerje, ki je obstajalo v trenutku uveljavitve SZ, ki je uzakonil obveznost prodaje oziroma pravico do odkupa zasedenih stanovanjskih hiš in stanovanj.

Ker se tako izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZPP člen 319.SZ člen 111 - 121.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy05OTkw