<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 499/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.499.2006

Evidenčna številka:VS0011475
Datum odločbe:27.11.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 4318/2005
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za ravnanje njenih organov - zaseg vozila v carinskem postopku - ustavitev postopka o prekršku - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - dovoljenost revizije - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije

Jedro

Ker ni podana prva predpostavka odškodninske odgovornosti, protipravno ravnanje organa tožene stranke, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Carinski postopek je tekel v skladu s Carinskim zakonom, policija pa je vozilo zasegla v skladu s prvim odstavkom 61. člena CZ, ki določa, da so državni organi dolžni carinskemu organu predložiti vsako blago, za katerega je podan utemeljen sum, da gre za carinsko blago. Ker pa tožnik v roku ni zahteval carinske dovoljene rabe ali uporabe vozila, čeprav je bil opozorjen na posledice, je bil odvzem vozila zakonit.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo.

Revizija se zavrne v delu, s katerim se izpodbija odločite o odškodnini za premoženjsko škodo.

Obrazložitev

Tožniku je bilo v carinskem postopku odvzeto vozilo kot carinsko blago, glede katerega tožnik ni zaprosil za eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab po takrat veljavnem Carinskem zakonu. Zaradi nezakonitega odvzema vozila, je tožnik vložil tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske škode v višini 10.432,32 EUR (prej 2.500.000 SIT) in nepremoženjske škode v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT). Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo njegovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper odločitev nižjih sodišč tožnik vlaga revizijo, v kateri obširno pojasnjuje, zakaj sta bila zaseg in odvzem njegovega vozila nezakonita. Meni, da pri zasegu vozila policija ni imela utemeljenega suma, da gre za carinsko blago, saj je to postalo šele kasneje, ko je carinski organ o tem izdal odločbo. Poleg tega navaja, da ni mogel prevzeti vozila na podlagi odločbe carinskega organa, ker jo je prejel šele po tem, ko je ta organ izdal drugo odločbo, s katero je vozilo določil kot carinsko blago. Organom tožene stranke očita, da bi morali postopati hitreje, saj je bil tožnik ves čas brez vozila in da so se v vmesnem času spremenili predpisi, tako da zaradi starosti vozila ni več mogel upoštevati navodil carinskega organa o dovoljeni rabi ali uporabi vozila.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in ni priglasila stroškov.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo ni dovoljena, o odškodnini za premoženjsko škodo pa ni utemeljena.

O reviziji proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Predmet revizijskega postopka je odškodnina za premoženjsko škodo v višini 10.432,32 EUR, (prej 2.500.000 SIT) in odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT). Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede nepremoženjske škode ne presega 4.172,93 EUR, tožnikova revizija proti temu delu odločitve ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da je bil potek carinskega postopka v zvezi s tožnikovim vozilom pred organi tožene stranke takšen: 1) policija je tožniku zasegla vozilo zaradi suma, da gre za carinsko blago, ki ga je treba zaseči po Carinskem zakonu (v nadaljevanju CZ), ker je bil registriran v Nemčiji in ga tožnik ne bi smel uporabljati v Sloveniji; 2) carinski organ (Carinarnica Ljubljana) je tožnika spoznal za odgovornega storitve carinskega prekrška, ker pri vstopu v Slovenijo ni predložil vozila, registriranega v Nemčiji, zaradi česar mu je izreklo denarno kazen ter odločilo, da se mu zaseženo vozilo vrne kot carinsko blago; 3) zoper to odločbo o prekršku se je tožnik pritožil, senat za prekrške pa je postopek ustavil, ker je pregon zastaral; 4) carinski organ je z odločbo ugotovil, da vozilo predstavlja carinsko blago, ga postavilo pod carinski nadzor, tožniku naložilo, da v roku 15 dni zaprosi za vozilo za eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga iz 8. točke tretjega člena CZ ter tožnika opozorilo na posledice nepredložitve te vloge - namreč da bo vozilo z odločbo odvzeto in prodano; 5) tožnik je nato večkrat prosil za podaljšanje roka za carinjenje vozila in carinski organ mu je rok večkrat podaljšal; 6) nato je carinski organ nadaljnji predlog za podaljšanje roka zavrnil in izdal odločbo, s katero je tožniku odvzel vozilo in odredil prodajo; 7) zoper to odločbo je tožnik vložil ugovor, ki ga je Generalni carinski urad zavrnil.

Sodišči sta pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode pravilno uporabili materialno pravo (26. člen Ustave, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja in 170. ter 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007 - OZ-UPB1, v nadaljevanju ZOR, po katerih je pravna oseba odgovorna za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom). Pravilno sta namreč ugotovili, da ni izpolnjena prva predpostavka odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje organa tožene stranke. Carinski organ je postopal in zgoraj navedene odločbe izdal v skladu s CZ. Policija je vozilo zasegla po prvem odstavku 61. člena CZ, ki določa, da so državni organi dolžni carinskemu organu predložiti vsako blago, za katerega je podan utemeljen sum, da gre za carinsko blago, ob tem, da prvi odstavek 4. člena CZ določa, da so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo in niso bile sproščene v prost promet. Ker tožnik za vozilo ni uredil carinskega statusa, je to postalo carinsko blago po samem zakonu in ni bila potrebna izdaja odločbe carinskega organa. Torej ni pomembno, da je tožnik odločbo z dne 2. 6. 1999, s katero je bilo vozilo tožniku vrnjeno, prejel po izdaji odločbe z dne 24. 6. 1999 o ugotovitvi, da je vozilo carinsko blago. Carinski organ je namreč tožniku pojasnil, da mu je bilo vozilo vrnjeno kot carinsko blago, ki ga ima carinski organ pravico postaviti pod carinski nadzor dokler se tožnik ne izjasni o eni od dovoljenih uporab ali rab vozila. To pomeni, da tožnik zmotno navaja, da je bila odločba s 24. 6. 1999 izdana, ker tožnik vozila ni prevzel. Ker pa tožnik v roku ni zahteval carinske dovoljene rabe ali uporabe vozila, čeprav je bil opozorjen na posledice, je bil odvzem vozila zakonit.

V zvezi z očitkom o dolgem trajanju postopka, revizijsko sodišče pojasnjuje, da sprememba predpisov, do katere naj bi zaradi tega prišlo, in domnevne posledične nemožnosti registracije vozila, ne morejo zadostovati za ugotovitev protipravnega ravnanja organov tožene stranke. Poleg tega zaradi predolgih postopkov državnih organov obstajajo pravna sredstva in možnost sodnega spora, ki pa jih tožnik še ni izčrpal.

Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo po 378. členu ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.


Zveza:

URS člen 26.ZOR člen 170, 172. CZ člen 4, 4/1, 61, 61/1. ZPPčlen 41, 41/2, 377.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy05NzE=