<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 523/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.523.2006

Evidenčna številka:VS0011362
Datum odločbe:27.11.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 960/2004
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - osebno zavarovanje - nezgodno zavarovanje - izključitev zavarovalnega kritja - alkoholiziranost zavarovanca - hoja pešca po napačni strani cestišča - vzročna zveza - splošni zavarovalni pogoji

Jedro

Sodišči, ki sta izhajali iz splošnih življenjskih izkušenj in opažanj, da pešci ne hodijo po tisti strani ceste, ki je določena v zakonu, sta pravilno odločili, da izbira strani ceste, po kateri je hodil, ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Ker bi torej voznik s svojo povsem neustrezno vožnjo lahko povzročil nesrečo tudi tedaj, če pokojni ne bi bil vinjen ali bi hodil ob vozišču kdo drug, sta sodišči pravilno uporabili pravila o vzročni zvezi in ugotovili, da ni izključena obveznost zavarovalnice po 8. točki 9. člena Splošnih pogojev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožnici 5.171.5000,00 tolarjev (sedaj 21.580,29 euro) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 4. 2000 do plačila. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se je toženka pritožila, toda pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, razen v odločitvi o stroških, ki jo je spremenilo. 2. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za spor na podlagi police za življenjsko zavarovanje z dne 1. 9. 1999 in meni, da bi morali sodišči uporabiti 8. točko prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje NE-93, na podlagi katere so izključene obveznosti zavarovalnice. Gre namreč za nezgodo, ki je v vzročni zvezi z delovanjem alkohola, in trdi, da tožnica ni dokazala, da med alkoholiziranostjo njenega pokojnega očeta in prometno nesrečo ni vzročne zveze. Pojasnjuje, da bi morali sodišči upoštevati četrti odstavek 84. člena ZVCP, ki določa, da morajo pešci zunaj naselja hoditi po levem robu vozišča v smeri hoje in smejo biti oddaljeni največ en meter od roba vozišča. V obravnavanem primeru je pešec hodil 0,8 m od roba in je imel v krvi 2,33 promila alkohola, kar je pripomoglo k temu, da je hodil po desni strani vozišča. Če ne bi bil v stanju alkoholiziranosti, bi hodil bolj ob robu cestišča in po levi strani. Pri tem je izvedenec ugotovil, da bi trčenje izostalo, če bi hodil po levem robu vozišča gledano v smeri vožnje. Dodaja, da je bil tožbeni zahtevek nepravilen, ker bi morala toženka po pogodbi izpolniti svojo obveznost v tolarski protivrednosti na dan plačila, zato toženka ni upravičena zahtevati preračun v tolarje po poljubnem datumu. Tudi zamudne obresti od 12. 4. 20000 sodišči nista priznali v skladu z določili materialnega prava, saj toženka ob vložitvi tožbenega zahtevka še ni razpolagala z vsemi potrebnimi dokazi, ki bi upravičili zahtevek. Imela je namreč podatke o vinjenosti pešca in izvedenec je podal svoje mnenje šele 6. 2. 2004, tako da bi toženka lahko prišla v zamudo v nadaljnjih 14 dnevih, torej 21. 2. 2004. Glede na vse to predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3. Uvodoma je treba poudariti, da spor ne izhaja iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti voznika M. M., ki je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega, da je 2. 2. 2000 ob 18,25 uri na regionalni cesti ... povzročil prometno nesrečo, v kateri je poškodoval K. T., ki je umrl. Zato ni potrebe po ugotavljanju morebitne sokrivde pokojnega pešca. Kot priznava toženka, temelji spor na pogodbenem razmerju med pravdnima stranka in sicer na pogodbi o življenjskem zavarovanju, katere sestavni del so Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju Splošni pogoji).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil pokojni K. T. nezgodno zavarovan pri toženi zavarovalnici za primer smrti zaradi nezgode v znesku 50.000 nemških mark v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenje in zavarovalnica bi mu morala zaradi nesreče 2. 2. 2000 ta znesek izplačati. V skladu s 953. členom tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(2) je s pogodbo za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju mogoče izključiti določene nevarnosti, ki niso določene v zakonu. Tako so v 9. členu Splošnih pogojev navedene izključitve obveznosti zavarovalnice, med njimi je v 8. točki predvidena izključitev: "zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola ali narkotikov na zavarovanca v nezgodi; šteje se - če se ne dokaže nasprotno - da je nezgoda nastala zaradi dokazane vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca, če je kot voznik motornega vozila imel ob nezgodi v krvi več kot 10,8 mil.mola (0,5 promila) alkohola, ali več kot 21,6 mil.mola (1 promil) ob drugih nezgodah ..."

Ker je imel pokojni K. T. v krvi preseženo koncentracijo alkohola, ki je predvidena v Splošnih pogojih, sta sodišči pravilno zahtevali od tožnice, da dokaže, da njegova alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi z nezgodo. Pojma vzročne zveze Splošni pogoji ne opredeljujejo, prav tako ne ZOR, čeprav jo pozna. Vzročna zveza je pravni pojem, zato pri iskanju vsebine ne gre le za iskanje logične ali filozofske povezave, temveč je treba s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do določene posledice, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za njen nastanek. Tako teorija o naravni vzročnosti uči, da morata biti vzrok in posledica časovno in v naravnem smislu povezana, teorija o adekvatni vzročnosti pa zahteva tako povezavo med vzrokom in posledico, kakor jo pojmuje izkušen opazovalec. Pri tem izključuje odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali tako nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Ravnanje je torej adekvatno, če je sposobno povzročiti določeno posledico in če je posledica verjetna.

Sodišči prve in druge stopnje sta v obravnavanem primeru ugotovili, da je pešec K. T. kljub alkoholiziranosti hodil v pravilni razdalji od roba vozišča (0,8 m od dovoljenega 1 m), res pa ni hodil po pravilni strani cesti, saj je v 84. členu tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP)(3) predpisana hoja ob levem robu vozišča v smeri hoje. Toda sodišči, ki sta izhajali iz splošnih življenjskih izkušenj in opažanj, da pešci ne hodijo po tisti strani ceste, ki je določena v zakonu, sta pravilno odločili, da izbira strani ceste, po kateri je hodil, ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Ker bi torej voznik s svojo povsem neustrezno vožnjo lahko povzročil nesrečo tudi tedaj, če pokojni ne bil bil vinjen ali bi hodil ob vozišču kdo drug, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravila o vzročni zvezi in ugotovili, da ni izključena obveznost zavarovalnice po 8. točki 9. člena Splošnih pogojev.

Glede ne to, da ni vzročne zveze med alkoholiziranostjo K. T. in njegovo smrtjo, ki jo je povzročil voznik M. M., mora zavarovalnica njegovi hčeri izplačati dogovorjeno zavarovalno vsoto. Po 919. členu ZOR mora zavarovalnica izplačati določeno vsoto v roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Ker sta sodišči ugotovili, da je tako obvestilo dobila vsaj tedaj, ko je izplačala zavarovalno vsoto v znesku 2.351.485, je bila od 12. 4. 2000 gotovo v zamudi in gredo tožnici od tega datuma dalje tudi zamudne obresti. Toženka se ne more izgovarjati, da tedaj ni vedela za svojo obveznost, saj mora kot strokovnjak na svojem področju čimprej poravnati svoje obveznosti in se ne more izgovarjati na mnenja izvedencev prometne stroke ali celo na pravnomočno sodbo. Da je bil na datum, ko je nedvomno prišla v zamudo, narejen tudi preračun iz nemških mark v tolarje, je pravilom in v skladu s 395. členom ZOR.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje popolno ugotovili dejansko stanje, ki je bilo potrebno za pravilno uporabo materialnega prava. Zato je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.

---.---Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 30/1998-67/2002


Zveza:

ZOR člen 919. ZVCP člen 84. Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje NE-93 člen 9, 9/8.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy04NTc=