<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 234/99
ECLI:SI:VSRS:2000:II.IPS.234.99

Evidenčna številka:VS05467
Datum odločbe:10.02.2000
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 907/97
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dokazno breme - splošni zavarovalni pogoji - nezgodno zavarovanje - nastanek zavarovalnega primera - dopolnilni zavarovalni pogoji - plačilo zavarovalne premije - obvestilo o zapadlosti premije

Jedro

Upravičenec mora ob nastopu zavarovalnega primera dokazati nezgodo in lastno upravičenje iz zavarovalne pogodbe.

Če gre za dogovor o mesečnem plačilu premije za vsakega posameznega zavarovanca (v obravnavanem primeru za štiri), veljajo splošni pogoji (3. odstavek 10. člena), saj v dopolnilnih pogojih ni drugih specialnih določb. Dolžnost obvestila o zapadlosti premije s priporočenim pismom, je urejena v 3. odstavku 913. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za izplačilo zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja po zavarovalni polici - zavarovalni pogodbi št..., ki je bila sklenjena med toženo stranko in družbo C.I. d.o.o. C. z začetkom veljavnosti 1.12.1991. Toženo stranko je obsodilo na plačilo zneska 1,388.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje do plačila ter ustreznimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sodišči sta se oprli na dokazno oceno o tem, pod kakšnimi pogoji je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Ugotovili sta, da je bilo v času sklenitve zavarovalne pogodbe dogovorjeno, da zavarovalna pogodba zajema tudi I. S. ter da tožena stranka zavarovalne pogodbe sploh ne bi mogla skleniti, če pogodba ne bi zajemala tudi njega. Ker pa tožena stranka tedaj ni zahtevala od sklenitelja zavarovanja, naj predloži ustrezno dokumentacijo za sklenitev pogodbe, poleg tega pa tudi ni pravilno ravnala potem, ko je izvedela, da premija ni bila plačana, mora izpolniti obveznost iz zavarovalne pogodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje razloge iz prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka. Trdi, da tožnica ni dokazala, da je bil I. S. na dan smrti v krogu zavarovancev. Tožnica ni predložila ne plačilne liste ne pogodbe o delu zanj; ni dokazala ali je umrl naravne smrti ali zaradi nezgode; ni izkazala nevarnostnega razreda, po katerem bi se določila zavarovalnina; ni dokazala, da je edina upravičenka do dajatev iz zavarovalne pogodbe. Sodišči sta se oprli le na izpovedi tožnice in njenega moža, teh pa nista preverili z listinskimi dokazi. Zato obstaja nasprotje med razlogi v sodbah in dokazi. Sodišči sta tudi zmotno uporabili 3.

odstavek 10. člena splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje. Po dopolnilnih pogojih KOL-B-88 velja drugačen način plačila. Odločitev je zmotna tako po temelju kot višini. Enako velja tudi za obrestni zahtevek. Terjatev ni zapadla 1.9.1992, saj še danes niso dokazani temeljni pogoji za ugoditev zahtevku. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 v nadaljevanju ZPP v povezavi s 1. odstavkom 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog (3.

odstavek 385. člena ZPP). Prepovedan je tudi tedaj, ko ga prizadeta stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka namreč zatrjevanih nasprotij med sodbama in med njunimi razlogi in dokazi ni opredeljeno navedla, iz obrazložitve revizije pa je razvidno le, da se ne strinja z dokazno oceno in uporabo materialnega prava. Dokazna ocena sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, o materialnem pravu pa bo govor v nadaljevanju. Smiselno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni bilo.

Pač pa revizijsko sodišče soglaša s toženo stranko, da sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno uporabili materialno pravo.

Bistvo tega spora je dejstvo, da je tožena stranka ob sklepanju zavarovalne pogodbe s podjetjem C. I. d.o.o. C. ravnala v nasprotju z lastnimi pogoji poslovanja in se tako izpostavila riziku, da bo zavezana za plačilo zavarovalne vsote tudi za koga, ki ga sicer ne bi zavarovala. Če je pogodbo kot zainteresirana stranka sklenila (ugotovljeno je bilo, da je med zavarovance sodil tudi I. S.) in prejemala na podlagi nje tudi premijo, je s tem sprejela dejansko stanje, ki je bilo podlaga tej pogodbi. Če pa je tako, je bila pogodba veljavno sklenjena in bi morala tožena stranka v skladu s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb (NE-88, v nadaljevanju splošni pogoji) in Dopolnilnimi pogoji za kombinirano kolektivno zavarovanje delavcev v delovnih in drugih organizacijah za primer nezgode in smrti zaradi bolezni (KOL-B-88, v nadaljevanju dopolnilni pogoji), v povezavi z ustreznimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo zavarovanje, ravnati ves čas trajanja zavarovalnega razmerja.

Vendar napake, ki jih je storila tožena stranka ob sklenitvi pogodbe, ne odvezujejo v celoti tožeče stranke od njenih obveznosti iz pogodbe. Tožena stranka ima prav, da mora tožeča stranka potem, ko nastopi zavarovalni primer, dokazati, da je "delovno" razmerje med skleniteljem zavarovanja in zavarovancem (I. S.) v času njegove smrti še vedno obstajalo. Zmotno trdi le, da je to mogoče izkazati samo s plačilno listo ali pogodbo o delu. V tem delu sodišče druge stopnje pravilno poudarja, da bi tožena stranka morala to dokumentacijo zahtevati že ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, pa tega ni storila. Toda to sodišče zmotno meni, da v takšnem primeru sploh ni pomembno, kaj se z razmerjem, ki je bilo podlaga za sklenitev pogodbe, kasneje zgodi. Tožena stranka sicer neutemeljeno zahteva več, kot je zahtevala v času sklenitve pogodbe (dokaz o opravljanju dela le s plačilno listo oziroma pogodbo o delu), pravico pa ima izvedeti, ali je I. S. še vedno delal pri sklenitelju zavarovanja v obsegu, ki je bil podlaga za sklenitev pogodbe.

Tožena stranka ima nadalje prav, ko trdi, da mora upravičenec iz zavarovalne pogodbe ob nastopu zavarovalnega primera dokazati nezgodo in lastno upravičenje iz zavarovalne pogodbe. Dolžnost dokazati nezgodo in lastno upravičenje iz zavarovalne pogodbe izhaja iz 2. odstavka 13. člena splošnih pogojev. Da je nastopila smrt zaradi nezgode, je bilo ugotovljeno. Ta ugotovitev je prav tako del dejanskega stanja, v katerega revizijsko sodišče, kot je bilo že navedeno, ne sme posegati (ugotovitev Patomorfološkega oddelka Bolnice Celje z dne 5.9.1996). Ostaja pa odprto, ali je tožeča stranka upravičena do zavarovalne vsote, saj doslej ni izkazala ne da je hči pokojnega I. S. ne da je njegova (edina) dedinja.

Brez navedenih pravno odločilnih dejstev sodišči druge in prve stopnje o zadevi nista mogli materialnopravno pravilno odločiti. Že zato je revizijsko sodišče moralo obe sodbi razveljaviti in zadevo vrača v dopolnitev postopka sodišču prve stopnje (2. odstavek 395. člena ZPP). Pri tem poudarja, da se je sodišče prve stopnje v 2.

odstavku obrazložitve na 1. strani sodbe zmotno sklicevalo na to, da je temelj tožbenega zahtevka že bil "potrjen v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa" Višjega sodišča v Celju z dne 13.3.1997, opr. št. Cp 53/97. Obrazložitev razveljavitvenega sklepa, s katerim je bila prvostopenjska sodba v celoti razveljavljena, ne postane pravnomočna, poleg tega pa sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo onemogoči preizkus svoje sodbe tako drugostopenjskemu kot revizijskemu sodišču.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti navedena pravno odločilna dejstva in šele nato ponovno odločiti o sporu. Če bo dopolnjeni dokazni postopek pokazal, da pok. I. S. pri sklenitelju zavarovanja v času nezgode ni več delal, bi bil ugovor tožene stranke, da je treba glede plačila premije uporabiti dopolnilne pogoje, lahko utemeljen. Po 5. odstavku 6. člena dopolnilnih pogojev preneha zavarovalno razmerje ob 24. uri tistega dne, ko delavec preneha delati. Dokazno breme, da je I. S. tedaj še delal, nosi tožeča stranka.

Če pa bo nadaljnji dokazni postopek pokazal, da je pok. I. S. v času nezgode še delal pri sklenitelju zavarovanja, se tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ne bo mogla uspešno sklicevati na dopolnilne pogoje o drugačnem ravnanju v primeru neplačevanja premije. Sicer pa tožena stranka že doslej ni pojasnila kaj misli z ugovorom: "Če bi sodišči vsaj prebrali citirane pogoje (mišljeni so dopolnilni pogoji), bi prišli do drugačnih pravnih zaključkov". Drugačen način ravnanja v primeru neplačila premije, ko gre za kolektivno zavarovanje, velja poleg navedenega primera iz 5. odstavka 6. člena (prenehanje dela) le še za primere, ko se dogovori obračun premije ob koncu zavarovalnega leta (3. odstavek 6. člena in 2. odstavek 9.

člena dopolnilnih pogojev). Če gre za dogovor o mesečnem plačilu premije za vsakega posameznega zavarovanca (v obravnavanem primeru za štiri), veljajo splošni pogoji (3. odstavek 10. člena), saj v dopolnilnih pogojih ni drugih specialnih določb. Dolžnost obvestila o zapadlosti premije s priporočenim pismom (da je premija zapadla za štiri osebe, plačana pa je bila od marca 1992 dalje le za dve), je urejena tudi v 3. odstavku 913. člena ZOR.

Če bo sodišče po ugotovitvi navedenih pravno odločilnih dejstev presodilo, da bi tožena stranka pogodbo morala izpolniti, bo končno mogoča tudi pravilna presoja o tem, ali je, in kdaj je nastopila zamuda tožene stranke s plačilom zavarovalne vsote, s tem pa tudi presoja začetka teka zamudnih obresti. Tudi ta odločitev je bila na prvi in drugi stopnji preuranjena in zato preizkus toženkinega ugovora na revizijski stopnji nemogoč. Kakšno prijavo nezgode je tožnica poslala toženi stranki, ni bilo ugotovljeno. Predložili je nista ne tožeča ne tožena stranka. Pač pa je tožeča stranka predložila kot dokaz odgovor tožene stranke na njeno prijavo nezgode. Tožena stranka je odklonila izplačilo le z ugovorom, da premija ni bila plačana (priloga A8 spisa). Obveznosti ene in druge stranke po nastopu zavarovalnega primera so urejene v 4. točki 1. odstavka 12. člena v zvezi z 2. odstavkom 13. člena splošnih pogojev za tožečo, in v 2. odstavku 12. člena splošnih pogojev za toženo stranko. Od tega, kako sta ravnali v obravnavanem primeru (ali je bila prijava popolna, in če ne, ali je tožena stranka zahtevala naknadna pojasnila), bo odvisna tudi ponovna odločitev.

Ali bo sodišče prve stopnje moralo še v kakšni smeri razširiti dokazni postopek, bo odvisno od ugotovitev, do katerih bo sodišče prišlo na podlagi dosedanjih napotokov.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.


Zveza:

Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-88 člen 13, 13/2. Dopolnilni pogoji za kombinirano kolektivno zavarovanje delavcev v delovnih in drugih organizacijah za primer nezgode in smrti zaradi bolezni KOL-B-88.ZOR člen 913, 913/3.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy02NjAw