<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 118/2001
ECLI:SI:VSRS:2002:III.IPS.118.2001

Evidenčna številka:VS40613
Datum odločbe:21.03.2002
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:prodajna pogodba - stvarne napake - jamčevanje za napake - grajanje napak

Jedro

Kupec ni konkretno navedel, kateri del opreme ni pravilno deloval, zato napake niso bile pravilno grajane. Kupec zato ne more uveljavljati ugovorov zaradi obstoja stvarnih napak.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 3. in 4. odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se z pritožbo tožeče stranke izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča (2. in 3. odstavek izreka) potrdi.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 484.207,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 13.935,30 USD po srednjem tečaju na dan plačila (prvi odstavek izreka prvostopenjske sodbe). Zahtevek za plačilo 70.500,90 USD v tolarski protivrednosti je zavrnilo (drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe) in sklenilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki z uspehom sorazmeren del pravdnih stroškov (tretji odstavek izreka prvostopenjske sodbe).

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča sta se pritožili obe stranki. Pritožbo tožene stranke je drugostopenjsko sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča glede prvega odstavka izreka. Pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in sodbo spremenilo v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo 70.500,90 USD (drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe) tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi tretji odstavek izreka prvostopenjske sodb-e in naložilo plačilo vseh pravdnih stroškov toženi stranki.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka. V reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala zavrženje revizije kot nedovoljene.

Revizija je deloma utemeljena.

Tožena stranka je bila del mednarodnega konzorcija, ki je opremljal železniško progo K. - C. v Turčiji. Naročnik (in hkrati druga pogodbena stranka konzorcija) so bile T. d. ž. (T.). Za izpolnitev pogodbenih dolžnosti nasproti T. je tožena stranka s tožečo stranko dne 25.7.1991 sklenila pogodbo št.... Z njo se je tožeča stranka zavezala dobaviti usmernike, pretvornike in transformatorje za signalizacijo za prej navedeno železniško progo. Dogovorjeno je bilo, da bo tožena s-tranka do izročitve usmernikov, pretvornikov in drugih delov opreme dobila plačanih skupaj 90 % pogodbene cene. Plačilo preostalih 10 % pa je bilo odloženo. Dobava opreme kot takšne med strankama ni bila sporna. Manjši del vtoževanega zneska (13.935,30 USD) se je nanašal na plačilo tistega dela kupnine, katerega plačilo ni bilo vezano na spustitev opreme v obratovanje in na plačilo toženi stranki. Večji del vtoževanega zneska (70.500,90 USD) pa se je nanašal na znesek, katerega plačilo je bilo odloženo.

Revident meni, da tožeča stranka ni upravičena do plačila, ker ni odpravila napak na dobavljeni opremi. Predpostavka za uveljavljanje zahtevkov ali - kot v danem primeru - ugovorov iz odgovornosti za stvarne napake je pravočasno grajanje napak (481. in 482. člen ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sicer izhaja, da so napake na opremi obstajale. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se je s tem izrecno strinjalo, da tožena stranka nikoli ni konkretno navedla, -katera dobavljena oprema ni pravilno delovala oziroma so se pri njej pojavile napake niti da jih je tožena stranka pravočasno grajala. Tega ni napravila niti v vlogi z dne 11.1.1999, na katero se sklicuje v reviziji, ko sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganega bistvenega dokaza - vpogleda v spis Pg 169/98. Tudi v navedeni vlogi niso bila navedena konkretna dejstva niti o napakah na opremi niti o njihovem grajanju. Zato z opustitvijo vpogleda v spis Pg 169/98 ni bila storjena nobena bistvena -kršitev določb pravdnega postopka (pa tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi tega ni moglo priti).

V pogodbi št. 7/91 je bila res dogovorjena tudi dolžnost tožene stranke izšolati osebje T.. Šolanja tožeča stranka ni nikoli opravila. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožeča stranka lahko zahtevala plačilo kupnine za opremo le, če bi tudi izšolala osebje T.. Revizijsko sodišče se strinja z mnenjem pritožbenega sodišča, da neizpolnitev pogodbenih obveznosti glede šolanje osebja T. ne more biti razlog za neplačilo kupnine.

Revidentovo drugačno mnenje glede tega je pravno zmotno.

Tožena stranka torej ne more uveljavljati ugovorov niti zaradi obstoja stvarnih napak niti zaradi neizpolnitve obveznosti šolanja tožene stranke. Ker je tudi v ostalem pritožbeno sodišče glede plačila 13.935,30 USD materialno pravo uporabilo pravilno, je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na plačilo 13.935,30 USD, zavrnilo (378. člen ZPP).

Revident pa je po pravici grajal zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je storilo drugostopenjsko sodišče v zvezi s spremembo pogodbe med mednarodnim konzorcijem in T.. Plačilo 10 % kupnine (70.500,90 USD) je bilo po pogodbi vezano na dva pogoja, ki sta morala biti izpolnjena hkrati (kumulativno). Prvi pogoj je bil, da je morala oprema biti spuščena v obratovanje. Drugi pogoj za plačilo tožene stranke tožeči pa je bil, da je tožena stranka (organizacijska enota DE T. 2) sama prejela plačilo od T-..

Ker pogodba št... ni enačila spustitve v obratovanje s tehničnim ali kakšnim podobnim uradnim prevzemom, je bila po mnenju revizijskega sodišča oprema v obratovanje spuščena takrat, ko se je dejansko začela uporabljati. Glede spustitve v obratovanje bi se kvečjemu lahko postavilo dejansko vprašanje, ali se je oprema res začela uporabljati. Na to vprašanje pa dajejo odgovor dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe, s katerimi se je drugostopenjska sodba strinjala. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so s-e na dobavljeni opremi pojavljale napake. Napake pa se ne bi bile pojavile, če se opreme ne bi uporabljala. Ker je bila oprema spuščena v obratovanje, je tudi podana prva predpostavka od dveh za plačilo 70.500,90 USD.

Drugostopenjsko sodišče sicer ni ugotovilo, da bi DE T. 2 že prejela plačilo od T.. Po mnenju pritožbenega sodišča pa dejstvo, da plačilo še ni bilo opravljeno, nima odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče je namreč menilo, da je bila pogodba med konzorcijem in T. spremenjena, s tem pa tudi zaključeno prvotno pogodbeno razmerje med obema strankama tega gospodarskega spora. Posledica zaključka pogodbenega razmerja pa naj bi bila, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 70.500,90 USD, ker- je pogoj - plačilo T. toženi stranki - s tem odpadel.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi se stranki tega spora dogovorili za kakršnokoli spremembo pogodbe ... zaradi spremembe pogodbe med konzorcijem in T.. Tudi sicer iz dejanske podlage ne izhajajo nobena dejstva, ki bi kazala na to, da bi se zaradi spremembe prvotne pogodbe med konzorcijem in T.

spremenile tudi pogodbene obveznosti med obema strankama gospodarskega spora. To velja tudi za obveznost plačila kupnine.

Revizijsko sodišče torej meni, da bi tožeča stranka lahk-o zahtevala plačilo 70.500,90 USD od tožene stranke le, če bi tožena stranka sama prejela plačilo od T.. Plačila pa tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni prejela, torej ga tudi tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke. Glede plačila 70.500,90 USD je torej drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji, spremenilo sodbo drugostopenjskega sodišča in potrdilo -sodbo prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek 380. člena -ZPP).

Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 154. člena in drugem odstavku 165. člena ZPP. Stroški predstavljajo sodne takse in nagrado pooblaščenemu odvetniku. Odvetniška nagrada pa je odmerjena po Odvetniški tarifi, glede na vrednost spora ob začetku postopka in vrednosti točke 100,00 SIT ob odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov (glej določbo prvega in drugega odstavka 16. člena v zvezi z 4.

odstavkom 3. člena Odvetniške tarife). Tožeča stranka je v pravdi uspela s 17 %, tožena stranka pa s 83 %. P-rvotna vrednost spornega predmeta je znašala 9.537.101,10 SIT.

Pravdni stroški tožeče stranke v pritožbenem postopku znašajo 1250 odvetniških točk, kar znaša v denarju 125.000,00 SIT. Sodna taksa tožeče stranke za pritožbo znaša 4 % od 7.915.793,83 SIT (izpodbijani del prvostopenjske sodbe), kar pomeni v denarju 316.632,00 SIT in torej ne znaša 600.000,00 SIT. Sodna taksa se namreč tudi v pritožbenem (in revizijskem) postopku odmeri od (izpodbijanega dela) prvotne vrednosti spornega predmeta (prvi odstavek 25. člena Zakona o sodnih taksah; v nadaljevanju ZST). Skupni- stroški tožeče stranke v pritožbenem postopku znašajo torej 441.632,00 SIT. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni ponudila takšnih navedb, da bi bil odgovor na revizijo potreben in zato revizijsko sodišče stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Pravdni stroški tožene stranke znašajo v pritožbenem postopku 4 % od 1.621.307,17 SIT za sodno takso, to je v denarju 64.852,00 SIT (prvi odstavek 25. člena ZST). Nagrada odvetniku znaša v pritožbenemu postopku 625 odvetniških točk, kar znaša v denarju 62.500,00 SIT. Sodna taksa za revizijski postopek je znašala 381.484,00 SIT (4 % od 9.537.101,10 SIT), nagrada odvetniku pa 1.650 odvetniških točk (v denarju: 165.000,00 SIT). Stroški tožene stranke znašajo v pritožbenem in revizijskem postopku torej skupaj 673.836,00 SIT.

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 17 % od 441.632,00 SIT, kar znaša 75.077,00 SIT. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 83 % od 673.836,00 SIT, kar znaša v denarju 559.284,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju se pokaže, da mora tožeča stranka toženi povrniti 484.207,00 SIT.


Zveza:

ZOR člen 481, 482.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMTUwMA==