<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 95/96
ECLI:SI:VSRS:1997:VIII.IPS.95.96

Evidenčna številka:VS30390
Datum odločbe:05.02.1997
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - prenehanje delovnega razmerja - vsebina pritožbe - revizija

Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa zasebnega delodajalca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi, ker naj bi tožnik neopravičeno izostal z dela po 40. čl. KP med delavci in zasebnimi delodajalci.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča.

Revizijo toženca je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Že pred dokončnostjo postopka je imel toženec na razpolago dokaze, da je tožnik z dela izostal opravičeno. To bi moral ob izdaji drugega sklepa upoštevati glede na določila 352/1 člena ZPP, v zvezi s 103. členom ZDR in 126. členom istega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku ugodilo in razveljavilo sklepa toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Vzpostavilo je delovno razmerje, z vsemi pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca odločbo sodišča prve stopnje le v toliko spremenilo, da je naložilo tožencu plačilo nadomestila plače z zamudnimi obrestmi, davki in prispevki za čas po 1.3.1994, ker je od 10.11.1993 do tega datuma namesto toženca, vse to plačal zavod za zdravstveno zavarovanje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi obe napadeni odločbi in spremeni prvostopno odločbo tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, tožniku pa naloži, da tožencu povrne po sodišču odmerjene stroške v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Navajal je, da bi moralo sodišče opreti svojo odločitev na 5. in 6. točko prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ne pa na panožno kolektivno pogodbo in na 13. točko prvega odstavka 100. člena ZDR. Nižji sodišči sta napačno sklepali, da sta lahko tožnikova neopravičena odsotnost z dela in odklanjanje dela naknadno opravičeni z začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni. Zaradi vsebine izvida zdravnikške komisije druge stopnje je bil tožnik zmožen za delo. Ni obveznost delodajalca, da čaka na odločitve komisije o delavčevi nezmožnosti za delo. Tožnik bi se moral vrniti na delo 11.11.1993. Postopek pred zdravstvenimi organi je tekel predolgo, posledic nepravilnega dela teh organov pa ne more trpeti toženec. Toženec nima delovnega mesta na katero bi lahko razporedil tožnika, glede na omejitve, ki izhajajo iz mnenja nevrologa, razen tega pa je izpodbijana odločba neizvršljiva, saj je tožnik od 14.4.1994 dalje invalid III. kategorije. Ker toženec zaposluje manj kot pet delavcev, ni dolžan poskrbeti za tožnika-invalida. Tudi sklicevanje izpodbijane odločbe na 126. člen ZDR ni utemeljeno, saj tožnik v času, ko mu je toženec odpovedal delovno razmerje, ni bil v bolniškem staležu.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve navedene točke 354.

člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo, pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Toženec je tožniku odpovedal delovno razmerje zaradi kršitve delovne discipline po sedmi alinei 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD-Uradni list RS št. 26/91), ker naj bi tožnik neopravičeno izostal z dela, ki traja zaporedoma najmanj tri delovne dni oziroma s prekinitvijo najmanj pet delovnih dni, v obdobju šest mesecev. Ne glede na to, da je bil po mnenju obeh zdravniških komisij tožnik v staležu do 10.11.1993, je toženec ob izdaji sklepa z dne 20.12.1993 vedel, kar je razvidno iz obeh mnenj, da je tožnik sposoben za delo z omejitvami, kot jih predlaga nevrolog. Ta pa je ugotovil, da boluje tožnik za epilepsijo. Iz revizije izhaja, da toženec ni imel primernega dela za tožnika po 10.11.1993, ki bi ga lahko ta glede na svoje zdravstveno stanje opravljal. Ob izdaji sklepa z dne 4.3.1994, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep z dne 20.12.1993, je toženec že imel odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 1.2.1994, iz katere je razvidno, da je tožnik nezmožen za delo tudi po 10.11.1993, če mu toženec ne more zagotoviti ustreznega dela, in mnenje zdravniške komisije prve stopnje z dne 28.2.1994, iz katerega je razvidno, da je bolniški stalež za tožnika utemeljen tudi od 10.11.1993 do 30.4.1994. Po prvem odstavku 352. člena ZPP, ki se glede na določila 103. člena ZDR uporablja tudi v postopku pri delodajalcih, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Omenjene listine, ki so bile predložene po izdaji sklepa z dne 20.12.1993, so novi dokazi, iz katerih izhaja, da tožnik z dela ni izostal zaradi kršitve delovnih obveznosti, zato bi moral toženec te dokaze ob izdaji sklepa z dne 4.3.1994 upoštevati.

KPDZD je v razmerju do ZDR poseben predpis. Revizija zato nima prav, da bi moral toženec pri ugotavljanju kršitve delovne obveznosti uporabiti 5. in 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR, ne pa 40. člen KPDZD. Stališče revizije tudi ni pravilno zato, ker navedene določbe ZDR ne urejajo disciplinskih ukrepov za disciplinske kršitve, temveč razloge za prenehanje delovnega razmerja delavca zaradi odsotnosti z dela. Disciplinska odgovornost je v ZDR urejena v 88. do 94. členu.

Navedbe o tožnikovi invalidnosti se nanašajo na dejansko stanje, ki ni revizijski razlog, zato jih sodišče ni moglo upoštevati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Toženec je kršil tudi določilo 126. člena ZDR, saj je bilo pred dokončnostjo postopka pri tožencu dokazano, da je tožnik v bolniškem staležu.

Revizijsko sodišče je na podlagi določil 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZPP (1977) člen 352, 352/1, 393. ZDR (1990) člen 103, 126.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzkyMw==