<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 40/96
ECLI:SI:VSRS:1996:VIII.IPS.40.96

Evidenčna številka:VS30301
Datum odločbe:19.11.1996
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - prenehanje delovnega razmerja - izredna pravna sredstva - revizija

Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinskih organov na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, vzpostavilo in naložilo tožencu, da tožniku plača nadomestilo osebnega dohodka s pripadki in plača tudi vse prispevke na način, kot je določeno v sodbi. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje odločilo, da ostane sodba sodišča prve stopnje v veljavi. Revizijsko sodišče je revizijo dveh organizacij toženca zavrnilo kot neutemeljeno. Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka in oba sklepa disciplinskih organov so tako splošni, da iz njih ni mogoče ugotoviti katere hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so opredeljene v splošnem aktu, je tožnik storil in ker toženec ni dokazal, da je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti, je izpodbijana sodba sodišča druge stopnje zakonita.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, razveljavilo je odločbi disciplinskih organov, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje, vzpostavilo delovno razmerje tožnika pri prvem tožencu in naložilo vsem trem tožencem plačilo nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prispevkov za to nadomestilo in stroškov postopka zaslišane priče Kranerja, v približnem razmerju, kot so bili v te organizacije razporejeni delavci, ki so delali prej v skupnih službah prejšnje organizacije, ki je po reorganizaciji prenehala obstojati. Zoper odločbo sodišča prve stopnje so se pritožili toženci, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje sta vložila prvo in drugo toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala sta, da revizijsko sodišče tako spremeni izpodbijano sodbo, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podredno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje drugemu senatu sodišča prve stopnje. V razlogih revizije sta navajala, da je sodišče prve stopnje od sedmih kršitev delovnih obveznosti obravnavalo le tri kršitve in da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na nekatere bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikove kršitve delovnih obveznosti v obdobju od 13.7.1988 do 28.8.1988, ko je bil uveden disciplinski postopek. V primerih, ki se nanašajo na prodajo stanovanjskih hiš je manjkala najosnovnejša dokumentacija, sodišče pa bi to navedbo lahko ovrglo le na podlagi nasprotnega dokaza. Sodišče je sprejelo stališče do prodaje hiše, čeprav pritožba te prodaje ne omenja. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni izkazana kršitev delovnih obveznosti tožnika v obdobju od 13.7. do 28.8.1988, saj se v delovnem procesu kontaktira ustno in ne pisno, tožnik pa bi moral opustitve, ki jih je storil pred zasedanjem komisije za prodajo nepremičnin 2.6.1988, v skladu z zadevnim pravilnikom, odpraviti v omenjenem obdobju. Nevzdržno je, da bi moral predpostavljeni tožnika stalno opozarjati, da je dolžan delati. Prenašanje obveznosti vzdrževanja stikov tožnika z Javnim pravobranilstvom na ..., z njegovo izsiljeno prakso, ki je v nasprotju s pravilnikom o prometu z nepremičninami, sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik je na obravnavi 4.10.1991 sam povedal, da se ni prijavil na zavodu za zaposlovanje ter je nadomestilo plače, ki jo bo dobil po odločitvi sodišča v nesorazmerju s tem, kar dobi trajno presežni delavec. Za dopis z dne 15.10.1991, ki ga je vložil tožnik in v katerem pojasnjuje težave z iskanjem druge zaposlitve, je pooblaščenec tožencev izvedel šele iz sodbe sodišča druge stopnje. Ker dopisa ni dobil, je bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SKRJ, št. 4/77 do 27/90). Odločitev, da je sodišče prve stopnje vzpostavilo tožniku delovno razmerje pri prvo tožencu, nima razumnega razloga, saj so toženci prevzeli delavca v razmerju 47:43:10.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi zaradi katerih izpodbija revizija sodbo sodišča druge stopnje niso utemeljeni. Za disciplinski postopek veljajo načela, ki so podobna načelom kazenskega postopka. Zahteva za začetek disciplinskega postopka mora med drugim vsebovati natančen opis kršitve delovne obveznosti, ki mora biti časovno in krajevno opredeljena, kršitve pa mora delodajalec delavcu dokazati. Delavec mora imeti možnost, da se na obrambo pripravi in predloži nasprotne dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ni kršil delovnih obveznosti ali vsaj, da ni pogojev za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V obravnavanem primeru temelji zahteva za začetek disciplinskega postopka na poročilu notranje kontrolorke in na poročilu z dne 26.8.1988 o nepravilnostih, ki jih je storil tožnik pri prodaji objektov. Zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, ki temelji na poročilu Slatinškove, je tako splošna in neprecizna, da iz nje ni mogoče ugotoviti kršitev delovnih obveznosti tožnika, kar je navedlo sodišče druge stopnje že v sklepu opr. št. Sp. V pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje je navedeno le, da sodišče ni obravnavalo štirih od sedmih kršitev delovnih obveznosti, argumentirano pa pritožba pobija le ugotovitve, ki se nanašajo na preostale tri kršitve. Katere so neobravnavane kršitve, iz zahteve za začetek disciplinskega postopka ni razvidno, prav tako tudi ne iz odločbe disciplinske komisije, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep, zato ta navedba pritožbe, ki jo povzema revizija, ni utemeljena. Navedba revizije, da ni v primerih, ki se nanašajo na prodajo stanovanjskih hiš, nobene dokumentacije in da bi to navedbo moralo sodišče ovreči na podlagi nasprotnega dokaza, ni utemeljena. Ta okoliščina, če je obstajala, ne kaže na kršitev delovnih obveznosti tožnika. Kršitev bi bila dana, če bi bilo v zahtevi konkretizirano, katerih listin tožnik ni pripravil in kakšne posledice je to imelo za sklenitev pogodb. Tega v disciplinskem spisu ni. Če naj bi bila kršitev delovnih obveznosti podana, je potrebno, da se opis kršitve ujema s kvalifikacijo kršitve v pravilniku, to pa iz disciplinskega spisa ni razvidno. Sodišče v disciplinskih zadevah med drugim preizkusi, ali je delavcu dokazana kršitev delovnih obveznosti. Dokazno breme, da je podrobno opisano kršitev delovne obveznosti delavec storil, je na delodajalcu. Delavcu ni treba dokazovati, da ni kršil delovnih obveznosti, zato je očitek, da je sodišče napačno odločilo, neutemeljen. Pritožba res ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede prodaje hiše, vendar ni bila kršena nobena pravica toženca, ker je sodišče druge stopnje glede te okoliščine sprejelo stališče. Katere konkretne storitve oziroma opustitve naj bi tožnik storil v času od 13.7. do 28.8.1988, ki naj bi predstavljale kršitve delovnih obveznosti, iz disciplinskega spisa ni razvidno, zato tudi te revizijske navedbe ni mogoče upoštevati. Praksa, ki naj bi jo izsilil tožnik, da je ... vzdrževala stike z javnim pravobranilstvom, kar naj bi bilo v nasprotju z določili pravilnika, ki naj bi to obveznost nalagal tožniku, ne more biti kršitev delovne obveznosti, saj bi morali to obveznost predpostavljeni naložiti tožniku, če je bila za to podlaga v pravilniku in bi bila šele odklonitev teh obveznosti lahko kršitev delovnih obveznosti. Dopis z dne 15.10.1991 je bil vložen v spis, ko ga je sodišče prve stopnje prejelo in je imel pooblaščenec obeh tožencev možnost, da ga ob pregledu spisa uporabi v postopku. Če dopisa v spisu ni bilo, pa gre za dejansko vprašanje, ki ni revizijski razlog. Ne gre torej za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je vzpostavilo delovno razmerje tožnika pri prvem tožencu, ter je tudi sodišče druge stopnje o tem sprejelo stališče. Pritožba odločitve sodišča prve stopnje glede tega vprašanja ni izpodbijala, delovnega razmerja pa tudi ni mogoče vzpostaviti pri treh delodajalcih, če je treba delavca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vrniti, zaradi vzpostavitve delovnega razmerja, k delodajalcu.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena in ker tudi niso podane kršitve zakona, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, jo je bilo treba na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

ZPP (1977) člen 393.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzgzNA==