<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 841/2004
ECLI:SI:VSRS:2007:X.IPS.796.2004

Evidenčna številka:VS18724
Datum odločbe:12.07.2007
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) U 311/2001
Področje:CARINE
Institut:carine - tranzitni postopek - odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - carinski dolžnik - solidarna zaveza plačila

Jedro

V skladu s 1. alineo 3. odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno, ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.2001, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 9.3.2001. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini številka ... z dne 19.8.1999 Carinske izpostave Terminal Sežana (v nadaljevanju ECL) tožnika, družbo G. d.o.o., in družbo V., d.o.o., solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 2.452.498,00 SIT za 26.730,00 kg bruto mase plinskega olja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za tranzit blaga-plinskega olja po navedeni ECL, ki ni bilo predano namembni carinarnici, in da je tožnik, ki je kot voznik cisterne s plinskim oljem na meji prejel ECL, blago namesto na carino, odpeljal na razkladanje, kjer je omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje olja. Na podlagi teh dejstev je carinarnica ugotovila, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora, preden je bil plačan carinski dolg. To v skladu z določbami 145. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) pomeni, da je v trenutku odstranitve izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg in da je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik oziroma tisti, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora. Ker se okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi in jih je dodatno pojasnjeval tudi na glavni obravnavi, ne nanašajo na dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvedbo ostalih po tožniku predlaganih dokazov. Tožbeni očitek, da tožena stranka ni odgovorila na vse pritožbene ugovore ni utemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odgovorila na vse pritožbene navedbe. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je stvarna pristojnost organov, ki so odločali v zadevi, utemeljena v določbah 14. točke 12. člena za carinski urad oziroma 14. točke 10. člena Zakona o carinski službi (ZCS, Uradni list RS, št. 56/99) za Generalni carinski urad. Glede krajevne pristojnosti se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je ustrezna podlaga zanjo v 1. odstavku 151. c) člena CZ in ne v 3. odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih prejemnika, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala ECL, in ki mu nesporno ni sledil. Ne more se sklicevati niti na postopek o prekršku in na pristojnosti organov in njihove ugotovitve v tem postopku, saj gre za povsem drug postopek, ki na carinskega nima neposrednega vpliva. Obveznost tožnika je z zakonom (150. člen CZ) določena kot solidarna, kar pomeni, da njegov ugovor zaporedja ni na mestu. V zvezi z nasprotujočimi si interesi carinskih dolžnikov oziroma zakaj to niso in zakaj ni potrebna ustna obravnava, je pravilno odgovorila že tožena stranka, zato se sodišče prve stopnje v tej zvezi sklicuje na njeno obrazložitev. Po presoji sodišča prve stopnje tudi nadaljnje očitane kršitve postopka niso podane. Možnost, da ga zastopa pooblaščenec, je imel tožnik ves čas postopka. Zapisnik je sestavljen pravilno, vključno s pravnim poukom, da so možne pripombe. Obračun uvoznih dajatev pa v zadevi ni sporen.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da odločbe tožene stranke kot posamičnega akta, s katerim je odločeno o obveznosti špediterja in voznika hkrati, ni dovoljeno obravnavati ločeno v dveh zadevah. Sodišče prve stopnje bi moralo obe tožbi, ki izpodbijata eno dokončno odločbo tožene stranke, obravnavati v enem postopku. Pri špediterju in vozniku gre za enotna sospornika. Zoper špediterja in voznika ni mogoče izdati različnih sodb. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih izvedenih dokazih gradi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno. Iz izreka dokončne odločbe ni razviden konkretni dejanski stan, ki je podlaga za izdajo odločbe o določitvi carinskega dolga in ni razvidno, v kateri izmed oseb iz 3. odstavka 145. člena CZ je tožena stranka prepoznala tožečo stranko. Na podlagi izreka odločbe o določitvi carinskega dolga in izpodbijane drugostopne odločbe tožene stranke ni mogoče trditi, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora. Voznik je le izpolnjeval navodila, vezana na izročitev blaga in bi ga lahko obravnavali le kot osebo iz 2. alinee 3. odstavka 145. člena CZ. V tem primeru bi bilo treba ugotavljati tudi okoliščine primera oziroma česa se je prevoznik zavedal ali bi se moral zavedati. Doslej ni bilo raziskano, ali je šlo za hoteno (zavestno) delovanje voznika in ali se je voznik zavedal oziroma bi se moral zavedati, da z izpolnjevanjem obveznosti iz prevozne pogodbe-navodil špediterja, odstranjuje blago izpod carinskega nadzora. Tega v sodnem postopku ni bilo mogoče dokazati, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokaze. Na ta način je zagrešena kršitev ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom ter načelo zakonitosti. Izpodbijana sodba se napačno sklicuje na 1. odstavek 152. člena CZ. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, katere so okoliščine, ki bi narekovale uporabo 1. odstavka 151.c člena CZ za določitev krajevne pristojnosti oziroma zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti 3. odstavka 153. člena CZ. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanja stvarne pristojnosti, zato se v tem delu izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Postopek je dejansko vodil delavec tistega organa, ki je odločal o pritožbi tožnika zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Tako je bilo kršeno načelo devolutivnosti. Tožniku ni bila dana možnost zaslišanja pred organom, ki je o zadevi odločal. S tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena ZUP. Pravno nevzdržno je, da se za potrebe prekrška ugotovi, da tožnik ni predal blaga carinarnici, za potrebe plačil carine pa, da je blago odstranil izpod carinskega nadzora. En historični dogodek je mogoče kvalificirati le z enim dejanjem. Glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje bi morala dati tožniku možnost, da pred pristojnim sodiščem s predlaganimi dokazi zagovarja svoja stališča, ki jih navaja v tožbi, vendar pa je sodišče prve stopnje vse njene dokazne predloge zavrnilo, kar je vsebinsko enako, kot če glavne obravnave ne bi opravilo. Tako je ostalo nepojasnjeno ključno vprašanje za ta postopek, in sicer, kaj se je dogajalo z blagom ter kakšna je krivda carinskih organov, da do poplačila carine ni prišlo s prodajo blaga. Tožeča stranka bi v dokaznem postopku, če bi ga izvedel prvostopni organ tožene stranke oziroma sodišče prve stopnje, na podlagi predlaganih in neizvedenih dokazov, zlasti z zaslišanjem A.A. in B.B., lahko dokazovala, da carinski organi niso vnovčili bančne garancije, ki jo je za uvoz naftnih derivatov carinskemu uradu predložil špediter. Če bi carinski organ vnovčil bančno garancijo, tožnik ne bi bil carinski dolžnik. Glede na navedeno je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da voznik tovornega vozila ni in ne more biti oseba iz 3. odstavka 125. člena CZ oziroma iz 3. odstavka 145. člena CZ. Voznik je namreč v pravnem razmerju le do prevoznika (nosilca dejavnosti), za vsa razmerja do tretjih oseb pa je odgovoren nosilec dejavnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je za plačilo carinskega dolga zavezan voznik, je materialnopravno napačno. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih okoliščinah, iz nje ne izhaja, da se je sodišče prve stopnje podrobneje seznanilo z vsemi navedbami tožnika in na tej podlagi odločilo o tožbi. Tožniku je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbi dveh tožnikov obravnavalo ločeno, ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 41. člena ZUS namreč sodišče lahko s sklepom več pri njem odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni podlage za uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na institut sosporništva. Res je sicer, da je bila z eno odločbo naložena obveznost plačila carinskega dolga tudi špediterju, ki je tudi vložil tožbo, s katero zahteva presojo zakonitosti iste odločbe tožene stranke, ki jo v tem upravnem sporu izpodbija tožnik. Vendar pa po presoji revizijskega sodišča ne gre za enotno sosporništvo. Za enotno sosporništvo gre namreč le, če se spor lahko reši na enak način za vse udeležence materialnopravnega razmerja. To pa pride v poštev le, če so predmet spora obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago. V obravnavanem primeru je predmet spora sicer istovrstna obveznost-plačilo carinskega dolga, naložena tožnikoma na podlagi določbe 145. člena CZ. Vendar pa navedena določba razlikuje tri kategorije carinskih dolžnikov, pri čemer jih razlikuje glede na njihovo ravnanje. Za carinski dolg sicer lahko odgovarja več carinskih dolžnikov, vendar odgovornost vsakega izmed njih temelji na različni dejanski in pravni podlagi.

Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožnik carinski dolžnik v smislu 1. alinee 3. odstavka 145. člena CZ. Po tej določbi je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Za odločitev v obravnavani zadevi torej zadostuje le ugotovitev, da je tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora. In ker je bilo v postopku ugotovljeno, in niti ni sporno, da tožnik carinskega blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, ni odpeljal namembni carinarnici, kar je bil dolžan storiti glede na ECL, ki jo je prejel ob prevzemu blaga, ampak je blago pretočil v rezervoarje v L., in da za predmetno blago carina ni bila plačana, je tudi po presoji revizijskega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik. Glede na navedeno zakonsko določbo v tej zadevi torej niti ni pomembno, ali je tožnik carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzora po lastni volji ali po navodilih koga drugega. O tem pravnem vprašanju je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče v zadevah I Up 792/2004, I Up 793/2004, I Up 823/2004, I Up 824/2004, I Up 825/2004, I Up 826/2004, I Up 827/2004, I Up 828/2004 in I Up 829/2004, vse z dne 19.10.2006.

Ni utemeljen niti revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov oziroma da nima razlogov o odločilnih okoliščinah, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika (vprašanje stvarne in krajevne pristojnosti ter vodenjem obravnavanega carinskega postopka) ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti. Za sklicevanje na utemeljitev upravnega akta pa je imelo sodišče prve stopnje podlago v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in v sodbi to ugotovi. Da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno sklicevalo na citirano določbo ZUS, pa po presoji revizijskega sodišče ni taka kršitev določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje vse dokazne predloge tožnikov zavrnilo, kar je vsebinsko enako, kot če glavne obravnave ne bi opravilo. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo ter tožniku tudi pravilno pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, hkrati pa tudi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Revizijski ugovor, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih izvedenih dokazih gradi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno, zato ni utemeljen. V zvezi z revizijskim ugovorom glede bančne garancije revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi sporna odločba o odmeri carinskega dolga. Ta je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi. Zato je vprašanje vnovčenja bančne garancije kot instrumenta za zavarovanje carinskega dolga pomembno v postopku prisilne izterjave carinskega dolga in ne v postopku odmere.

Ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja kršitev določb ZUP, na drugačno odločitev nimajo vpliva, saj zmotna presoja pravilnosti izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1.

Ker po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.


Zveza:

CZ (1995) člen 145, 145/3-1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTM0OQ==