<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 1413/2006
ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.1413.2006

Evidenčna številka:VS18275
Datum odločbe:11.10.2006
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS U 1811/2006
Področje:TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR
Institut:telekomunikacije - začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes

Jedro

Pri zahtevi za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS mora tožeča stranka izkazati tako verjetnost nastanka težko popravljive škode kot tudi, da odložitev izvršbe ne nasprotuje javnemu interesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V upravnem sporu, (med katerim je bil izdan izpodbijani sklep), tožeča stranka izpodbija dopolnilno odločbo tožene stranke z dne 5.7.2006. Z njo je tožena stranka v 1. točki izreka naložila tožeči stranki, da v roku treh dni od vročitve odločbe svojim naročnikom omogoči dostop do storitev vseh medmrežno povezanih operaterjev javnosti dostopnih telefonskih storitev; v 2. točki pa, da je dolžna obveznost, naloženo v 1. točki izreka te določbe, zagotoviti tako, da pri vsakem klicu omogoči uporabo številke izbranega operaterja (izbira operaterja), in s pred izbiro operaterja, ki jo je mogoče preklicati ob vsakem klicu z uporabo številke drugega operaterja.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke z dne 8.9.2006, da se izvršitev navedene dopolnilne odločbe odloži do pravnomočnosti upravnega spora. Po presoji sodišča tožena stranka ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, odložitev pa bi tudi nasprotovala javni koristi.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, toženi stranki pa naloži stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je rok za izpolnitev obveznosti iz dopolnilne odločbe relevanten. Naložitev obveznosti je nesorazmerna. Potrebna je tehnična prilagoditev. Tožeča stranka je glede tehničnih ovir predlagala zaslišanje priče. Navedla je število neprilagojenih central in izračun vrednosti prometa glede katerega pred izbiro operaterja brez tehnične prilagoditve ni mogoče zagotoviti. Odločba z dne 27.11.2005 ni pomembna. Navedbe niso bile pavšalne. Nastala ji bo težko popravljiva škoda. V primeru uspeha tožbe ni podlage za odškodninsko odgovornost države. Izpodbijana odločba bo povzročila zmedo in spore s potrošniki. Ne bo odpravila strukturnih ovir in ne bo vzpostavila učinkovite konkurence. Zato ni v javnem interesu. Razlogi izpodbijane sodbe so protislovni.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik po 1. odstavku 69. člena ZUS zahteva odložitev izvršbe iz enakih razlogov od sodišča. Pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS so podani, če bi se z izvršbo prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda, odložitev izvršbe pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Okoliščine, ki izkazujejo nastanek težko popravljive škode, mora tožnik v zahtevi konkretno pojasniti in ponuditi dokaze za svoja zatrjevanja.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da navedeni pogoji niso izpolnjeni, zato je zahtevo zavrnilo. S takšno določitvijo in presojo se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno ovrednotilo okoliščine, s katerimi je tožeča stranka dokazovala verjetnost izpolnjenosti pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe. Tako glede zatrjevanja škode kot v pogledu prizadetosti javne koristi. Tožeča stranka zatrjuje težko popravljivo škodo glede na nesporno dejstvo, da ji bodo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastali stroški zaradi tehničnih sprememb, ki jih bo morala izvršiti na svojih centralah (zamenjava softwara in novo sprogramiranje). Vendar teh stroškov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot težko popravljivo škodo. Stroški namreč niso opredeljeni po višini in obsegu sprememb glede na obveznost, ki je tožeči stranki naložena z izpodbijano odločbo. Tožeča stranka pavšalno zatrjuje, da bodo stroški veliki, v nasprotju z odločbo tožene stranke, ki jih opredeljujejo kot majhne. Poleg tega tožeča stranka trdi, da bodo tehnične spremembe obsežne, tožena stranka pa, da bodo minimalne, saj so povezane z obveznostjo iz odločbe z dne 27.12.2005, njihova višina pa bo določljiva po izvedbi. Zavezanec za povračilo v obliki odškodninskega zahtevka, v primeru, da bi bila tožniku obveznost nezakonito naložena, je znan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik s predvidevanjem, da bo zaradi tehničnega stanja centrale potrebno izdajati naročniku dva računa (enega izbrani operater in enega tožnik), ob čemer predvideva, da naročniki njegovih računov ne bodo poravnali, še ne izkazuje verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Ni bistveno, ali bo škoda velika, temveč je pomembno, da bo ta težko popravljiva. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z navedbami v svoji zahtevi takšne škode ni izkazala. Kot takšne tudi ni mogoče opredeliti predvidene izgube na dohodku, ki bi tožeči stranki (po njenih trditvah) nastala, če bi vsi naročniki uporabili storitve drugih operaterjev. Obveznost, določena v odločbi, v izpodbijanem upravnem sporu, namreč pomeni konkretizacijo javne koristi, opredeljene v 2. členu in 1. odstavku 30. člena Zakona o elektronskih komunikacijah. V primeru izdaje odločbe po 22. členu navedenega zakona mora tožena stranka že po samem zakonu naložiti določenemu operaterju s pomembno tržno močjo obveznosti, da omogoči dostop do storitev vseh medmrežno povezanih operaterjev. Izdaja začasne odredbe v korist tožeče stranke bi zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča bila v nasprotju z javno koristjo, ki jo izpodbijana odločba zasleduje in zato tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne rešitve sodnega spora ne nasprotuje javni koristi. V konkretnem primeru javna korist neposredno izhaja iz navedenega zakona. Škoda, ki jo tožeča stranka zatrjuje in pavšalno navaja, tudi ni sorazmerna z javno koristjo, ki bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe dosežena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Z njimi tožeča stranka ni ovrgla presoje sodišča prve stopnje o neizkazanosti obeh navedenih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe. Ugovori, ki se nanašajo samo na odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, ne morejo biti relevantni pri presoji pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe. Pomembni so pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe. Odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa še ni odločba o glavni stvari. Zato je rok za izpolnitev obveznosti kot ga nalaga v upravnem sporu izpodbijana odločba, lahko predmet presoje odločbe o glavni stvari, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe (po kateri naj se naložena obveznost odloži do pravnomočnosti spora) pa je bil pravilno presojen. V okviru presoje prizadetosti javne koristi je bila pravilno upoštevana tudi odločba z dne 27.12.2005, ki je tožečo stranko določila kot operaterja s pomembno tržno močjo.

Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe gre za odločanje na podlagi verjetnosti. Sodišče prve stopnje je odločitvi upoštevalo to načelo in pravilno presodilo vse okoliščine. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno ugotovljeno. Razlogi sodišča prve stopnje niso protislovni. Pritožbeni ugovori zato niso utemeljeni.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 73., 68. in 69. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS 30, 30/2, 68, 69, 69/1, 73.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMDkwMQ==