<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 68/2008
ECLI:SI:VSRS:2011:III.IPS.68.2008

Evidenčna številka:VS4001671
Datum odločbe:08.03.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 683/2007
Področje:POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:gradbena pogodba - plačilo opravljenih del - zavezanec za plačilo del - DARS - gradnja avtocest - zamudne obresti - ne ultra alterum tantum

Jedro

DARS sklepa pogodbe o gradnji avtocest z izvajalci v svojem imenu in za svoj račun. Zato Republika Slovenija ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko kot glavnim izvajalcem iz take pogodbe.

Pri uporabi načela ne ultra alterum tantum je treba kot glavnico upoštevati nominalno glavnico, kot obresti pa zamudne obresti v celoti, vključno s temeljno obrestno mero.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno (v 3. točki izreka) spremeni tako, da se pritožba v tem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je v delu, pomembnem za odločitev o reviziji, razsodilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške, nastale pri gradnji avtoceste zaradi izkopa in ureditve grobišča za 1179 trupel vojnih ujetnikov iz 2. svetovne vojne v višini 125.821.223,50 SIT (sedaj 525.042,66 EUR) z zamudnimi obrestmi v znesku glavnice. Z dopolnilno sodbo je višji obrestni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo 298.003,14 EUR zamudnih obresti.

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Navedla je, da jo vlaga zaradi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo obeh sodb ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Odgovora tožeče stranke na revizijo revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker ga je vložila po pooblaščenki, ki ni odvetnica (drugi odstavek 91. člena ZPP).

6. Revizija je delno utemeljena, delno pa ne.

7. Tožena stranka v reviziji ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopna naj bi bile strojene v postopku na prvi in drugi stopnji. S tega vidika zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. V času nastanka spornega obligacijskega razmerja je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je zato treba uporabiti pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na prehodno določbo 1060. člena OZ.

9. Nobenega dvoma ni, da DARS sklepa pogodbe o gradnji avtocest z izvajalci v svojem imenu in za svoj račun (drugi odstavek 3. člena takrat veljavnega Zakona o DARS – Ur. l. RS 20/2004 – prečiščeno besedilo, enako prvi odstavek 5. člena sedaj veljavnega Zakona o DARS – Ur. l. RS 97/2010). Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je DARS sklenil pogodbo št. ... kot naročnik (torej ne morda kot zastopnik naročnika – tožene stranke). Gledanje sodišč prve in druge stopnje, da Republika Slovenija v tej zadevi ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, tako ni preozko, kot meni tožena stranka v reviziji. Že iz tega razloga so vsa revizijska stališča o tem, da bi moralo biti za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilno pogodbeno razmerje med tožečo stranko in DARS, brez pravne podlage. To pa so pravzaprav skoraj vsa stališča, s katerimi revidentka izpodbija sodbi prve in druge stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče sicer sprejema trditev revidentke, da bi lahko svojo obveznost financiranja oziroma same izvedbe ureditve grobišč prenesla na koga drugega. Očitno je pri tem mislila na DARS, a za kaj takega ni navedla nobene konkretne dejanske in pravne podlage.

10. Trditev tožene stranke, da je tožeča stranka plačala nekaj, čeprav je vedela, da ni dolžna plačati in da zato po določbi 211. člena ZOR nima pravice terjati povračila, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (glej drugi odstavek na 7. strani obrazložitve njegove sodbe), tožena stranka pa tega stališča s pritožbo niti ni izpodbijala. Revizijsko sodišče k temu dodaja, da v primeru verzije iz določbe 218. člena ZOR, ki je podlaga tožbenega zahtevka v tem primeru, uporaba določbe 211. člena ZOR že pojmovno ni možna, ker v tem primeru ni pomembno, ali tisti, ki je kaj plačal za drugega, ve ali ne ve, da plačuje tuj dolg.

11. Revizijsko sodišče je glede tega dela tožbenega zahtevka tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je po določbi 378. člena ZPP v tem delu neutemeljeno revizijo zavrnilo.

12. Pač pa je revizija utemeljena glede odločitve o zamudnih obrestih. Pritožbeno sodišče je namreč zavzelo stališče, da je treba pri odločitvi, kdaj so zamudne obresti dosegle glavnico, kot glavnico upoštevati s temeljno obrestno mero valorizirano glavnico, kot obresti pa samo tisti del obrestne mere, ki presega temeljno obrestno mero. Tako stališče je materialnopravno zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. To je v številnih primerih, upoštevaje načelo denarnega nominalizma in pravno naravo zamudnih obresti po določbah zakonov o obrestni meri zamudnih obresti (na katere se sklicuje pritožbeno sodišče v svoji sodbi) zavzelo stališče, da je kot glavnico treba upoštevati nominalno glavnico, kot obresti pa zamudne obresti v celoti, torej vključno s temeljno obrestno mero (glej na primer odločbe III Ips 122/2006, II Ips 78/2007, III Ips 9/2007, III Ips 64/2008, II Ips 279/2009, II Ips 24/2010). Zato je v svoji dosedanji praksi v obdobju, za katerega je valjala zakonska ureditev o prepovedi teka obresti po tem, ko so dosegle glavnico, dosledno zavrnilo celotni zahtevek obresti, kolikor so presegle glavnico v nominalnem znesku. Zato je revizijsko sodišče v obrestnem delu izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (378. člen ZPP).

13. Izrek o stroških revizijskega postopka tožene stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka mora po teh določbah sama kriti svoje stroške zato, ker z glavnim zahtevkom v revizijskem postopku ni uspela.

14. Tožeča stranka mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka zato, ker za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je vložila odgovor na revizijo, ki ga revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.


Zveza:

Zakon o DARS člen 3, 3/2, 5, 5/1.
ZOR člen 211, 218, 1060.
Datum zadnje spremembe:
08.04.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyODkz