<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS sodba III Ips 13/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:III.IPS.13.2014

Evidenčna številka:VS4002836
Datum odločbe:25.11.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 636/2012
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Marijan Debelak, dr. Miodrag Đorđević
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - zmanjšana tržna vrednost nepremičnin - splošno koristna dejavnost - DARS - gradnja avtocest - solidarna odškodninska odgovornost naročnika in izvajalca del na nepremičnini - gradbena pogodba

Jedro

V sodbi II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005 je Vrhovno sodišče presojalo odškodninsko odgovornost Republike Slovenije, ki je bila utemeljevana z v bistvenem enakimi dejanskimi značilnostmi in ob enaki pravni ureditvi kot v tej zadevi. Zavzelo je stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtocest, odgovarja Republika Slovenija in ne DARS. Stališče je utemeljevalo z analizo besedila drugega in tretjega odstavka 3. člena ZDARS po noveli iz leta 2003 (Uradni list RS, št. 126/2003). Po teh zakonskih določbah DARS opravlja naloge iz prvega odstavka 3. člena v imenu Republike Slovenije, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar za račun Republike Slovenije. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. Pritrditi je mogoče stališču, da v ta sklop zakonsko opredeljenih nalog sodijo skoraj vsi vzroki, zaradi katerih nastaja lastnikom okoliških zemljišč škoda ob gradnji (poškodbe zgradb, instalacij, parkirišč, hrup, estetski videz, poslabšana lokacija zaradi avtoceste ipd.). Povsem podrejen položaj DARS-a glede na državo je še podkrepljen s tem, ker so zemljišča in avtocesta, ki je speljana preko teh zemljišč, last države in ne DARS-a, ker je država njen edini delničar in ker je zastopanje države določeno v samem zakonu in sta zato vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse, ki se na to tudi smejo zanašati. Čeprav je v pogodbenem razmerju z izvajalcem del (tretjo toženko) zastopal DARS, pa je ravnal v bistvenem le kot „podaljšana roka“ države.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Prva in tretja toženka sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 9.176,84 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločitev o revizijah, ugodilo tožbenima zahtevkoma, s katerima je tožeča stranka zahtevala, da ji prva in druga toženka povrneta škodo v višini 1,580.451,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 do plačila. Tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožeča stranka ter prva in druga toženka. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in obsodilo tretjo toženko na solidarno plačilo vtoževanega zneska skupaj s prvo toženko. Pritožbi druge toženke je tudi ugodilo in je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo. Pritožba prve toženke je bila, razen glede stroškov postopka, zavrnjena.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo prva in tretje toženka, vsaka v delu, v katerem je bila obsojena na plačilo odškodnine. Uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zoper njiju zavrne, prva toženka pa podrejeno predlaga še razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na vročeni reviziji predlagala, da ju Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka je lastnica večih stavb A., ki jih uporablja za gostinsko dejavnost. Zaradi gradnje predora na avtocesti ji je nastala škoda zaradi poškodb na njenih nepremičninah (poškodbe na parkirišču zaradi plazenja predorske cevi, posedanje platoja parkirišč, razpoke na nosilnih zidovih restavracije, razpoke in odpadanje notranjih ometov, poškodbe v talni in stenski keramiki, posedanje tlakov v restavraciji, poškodbe kanalizacije, poškodbe hidroinstalacijskih naprav).

6. Izvajalec del je bila tretja toženka, naročnik druga toženka, prva toženka pa je ustanovitelj in edini družbenik druge toženke.

Razlogi sodišč nižjih stopenj glede odgovornosti prve toženke

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaradi gradnje predora A. tožeči stranki povzročena škoda na njenih nepremičninah, odškodninsko odgovornost za škodno ravnanja pa je prepoznalo le pri prvi in drugi toženki. Na podlagi določb tretjega člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/1993, 126/2003, v nadaljevanju ZDARS) je sklepalo, da je imelo njuno razmerje naravo komisijskega razmerja. Zato naj bi tožeča stranka pravilno uveljavljala tožbeni zahtevek zoper prvo toženko kot lastnico avtoceste oziroma predora Trojane in investitorko, zoper drugo toženko pa zato, ker je bila naročnik gradnje. Tretje toženke ni spoznalo za odgovorno, ker je drugo toženko opozarjala na napake in pomanjkljivosti projekta.

8. Sodišče druge stopnje je s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005 zavzelo stališče, da za škodo, ki bi jo kot naročnik del sicer nosil DARS, odgovarja Republika Slovenija in ne DARS. Ni se strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča, da za razbremenitev odgovornosti tretje toženke zadošča že, da je drugo toženko opozarjala na posledice gradnje predora. Na podlagi analize določb ZGO in ZGO-1 je zavzelo stališče, da bi tretja toženka za razbremenitev svoje odškodninske odgovornosti morala ustaviti gradnjo.

Revizijske navedbe prve toženke

9. Prva toženka uveljavlja, da temelji izpodbijana sodba na napačni pravni presoji razmerja med njo in DARS-om. Po njenem mnenju Republika Slovenija „nikakor ne more biti naročitelj v smislu 187. člena OZ“. V nadaljevanju obširno opisuje pravni status druge toženke in zakonsko ureditev, ki opredeljuje razmerje Republike Slovenije do druge toženke.

Razlogi za zavrnitev revizije prve toženke

10. Po določbi 187. člena OZ naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Za (solidarno) odškodninsko odgovornost prve toženke po navedeni zakonski določbi je zato treba najprej ugotoviti, v kakšnih vlogah so nastopale toženke.

11. Gradbena dela je izvajala tretja toženka, njihov naročnik po gradbeni pogodbi je bila druga toženka. To bi kazalo na solidarno odgovornost tretje in druge toženke. Na tem pravzaprav temelji argumentacija prve toženke, ki se brani svoje odgovornosti za škodo, ki je nastala tožeči stranki, češ da ni bila niti naročnica niti izvajalka gradbenih del.

12. V sodbi II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005 je Vrhovno sodišče presojalo odškodninsko odgovornost Republike Slovenije, ki je bila utemeljevana z v bistvenem enakimi dejanskimi značilnostmi(1) in ob enaki pravni ureditvi kot v tej zadevi. Zavzelo je stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtocest, odgovarja Republika Slovenija in ne DARS Stališče je utemeljevalo z analizo besedila drugega in tretjega odstavka 3. člena ZDARS po noveli iz leta 2003 (Uradni list RS, št. 126/2003). Po teh zakonskih določbah DARS opravlja naloge iz prvega odstavka 3. člena v imenu Republike Slovenije, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar za račun Republike Slovenije. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest, med druge pa naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest v skladu z nacionalnim programom izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji, pa tudi finančni inženiring sredstev, namenjenih za izgradnjo avtocest in odplačilo posojil, najetih za njihovo izgradnjo. V ta sklop zakonsko opredeljenih nalog gotovo sodijo vsi vzroki, zaradi katerih nastaja lastnikom okoliških zemljišč škoda ob gradnji (poškodbe zgradb, instalacij, parkirišč, hrup, estetski videz, poslabšana lokacija zaradi avtocesti ipd.). Ali je tožeči stranki nastala škoda že samo zaradi umestitve predora pod nepremičninami tožeče stranke, ko je druga toženka nastopala kot (neposredni) zastopnik prve toženke, ali pa zaradi načina gradnje predora, ko je druga toženka nastopala v svojem imenu in za račun prve toženke, za solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke ne more biti odločilno.

13. Dodatni argument v prid stališču o odškodninski odgovornosti prve toženke je bil povsem podrejen položaj DARS-a glede na državo, ki je bila njen edini delničar in tudi lastnik zemljišč in avtocest, ki so speljane preko teh zemljišč, poleg tega pa je bilo zastopanje države določeno v samem zakonu in sta bili zato vsebina in obseg zastopanja razvidna za vse, ki so se na to tudi smeli zanašati. Čeprav je v pogodbenem razmerju z izvajalcem del (tretjo toženko) nastopal DARS, pa je ravnal v bistvenem le kot „podaljšana roka“ države.

14. Kljub temu, da imajo nekateri argumenti, ki jih uveljavlja prva toženka v reviziji, nedvomno težo (npr. da je gradbena pogodba vzpostavila pogodbeno razmerje med drugo toženko kot naročnikom in tretjo toženko kot izvajalcem del, ne pa med prvo in tretjo toženko, da je druga toženka delovala finančno samostojno v zvezi z najemanjem kreditov za financiranje gradnje), pa se v primerjavi z zgoraj predstavljenimi razlogi niso izkazali za tako močne, da bi Vrhovno sodišče odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005 o odškodninski odgovornosti države za škodo, ki je povzročena lastnikom zemljišč zaradi gradnje av.tocest, seveda na podlagi tedanje zakonske ureditve razmerja med državo in DARS Ni pa Vrhovno sodišče ponovno pretehtalo argumentacije v prid stališču, da je odgovornost države pomenila že kar neodgovornost DARS-a, ker odločanje o reviziji v tej zadevi tega ni terjalo.

15. Po obrazloženem je bilo treba revizijo prve toženke zavrniti, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

Revizijske navedbe tretje toženke

16. Tretja toženka najprej graja stališče drugostopenjskega sodišča, da pri gradnji avtocest ne gre za splošno koristno dejavnost. Vprašanje naj bi bilo pomembno zaradi pravne podlage odškodninske odgovornosti.

17. Tretja toženka navaja, da so izvedenci v postopku na prvi stopnji ugotovili, da so bile geološko-tehnične razmere v predoru slabše, kot so bile predvidene s projektom. Projektno dokumentacijo je izdelal DARS in je bila sestavni del dokumentacije iz javnega razpisa. Za poškodbe, ki so posledica metode gradnje, ki jo je izbral DARS in ki se ji kljub skrbnemu in kvalitetnemu delu izvajalca ni bilo mogoče izogniti, ne more odgovarjati izvajalec del, pač pa mora zanje odgovarjati naročnik. Tretja toženka v zvezi s tem še uveljavlja, da sta se naročnik in izvajalec del v gradbeni pogodbi dogovorila za t.i. FIDIC-ove pogoje glede odgovornosti za poškodbe oseb in škode na lastnini. Po teh določbah izvajalec del odgovarja tedaj, če je škoda posledica slabega izvajanja del in njegovih napak, naročnik pa tedaj, če je škoda posledica pomanjkljivosti projekta ali če se ji ni bilo mogoče izogniti. Prav na tej podlagi naj bi DARS tudi razrešil spore z vsemi preostalimi oškodovanci, ki so bili oškodovani z gradnjo predora A.

18. Tretja toženka graja stališče sodišča druge stopnje, da bi morala ustaviti gradnjo, če se je hotela razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo, češ da ni šlo za situacijo, ki jo ureja Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/1984 in nasl), saj niso bili ogroženi življenje in varnost ljudi in varnost objekta ali sosednji objekti. Tožeča stranka je ves čas gradnje nemoteno opravljala svojo gostinsko dejavnost. V zvezi s tem se sklicuje še na določbe 664. OZ oziroma 646. člena ZOR, po katerih je izvajalec prost odgovornosti, če je škoda nastala zato, ker je ravnal po zahtevi naročnika.

19. Tretja toženka graja tudi višino dosojene odškodnine.

Razlogi za zavrnitev revizije tretje toženke

20. S stališčem tretje toženke, da je gradnja avtocest splošno koristna dejavnost, se je gotovo mogoče strinjati. O tem, tako kot pove že revidentka, pravzaprav ni nobenega dvoma. Nima pa to vprašanje kakšnega posebnega pomena za odločanje v tej zadevi. Pomembno bi bilo le, če bi tožeča stranka terjala povrnitev škode, ki ne presega običajne meje. Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj za kaj takega ne dajejo podlage. Poškodbe na materialnih dobrinah, kot so ugotovljene v tej zadevi, vsekakor presegajo običajne meje v smislu določbe tretjega odstavka 133. člena OZ.

21. Določba 187. člena OZ ni samozadostna podlaga za odškodninsko odgovornost naročitelja in izvajalca del na nepremičnini. Njen domet je v tem, da določa solidarnost odškodninske odgovornosti v dobro oškodovanca. Temu se zato ni treba ukvarjati z vprašanjem, kdo je odgovoren za povzročeno škodo, naročnik ali izvajalec del ali morda oba. Razmerje med solidarno odgovornimi osebami se uredi med njimi na podlagi regresnih zahtevkov (188. člen OZ).

22. Ko tretji toženec uveljavlja razloge v prid odškodninske odgovornosti druge toženke, uveljavlja razloge, ki pridejo ali bodo prišli v poštev pri urejanju regresnega razmerja med njim in prvo toženko, vključno s pogodbeno ureditvijo v gradbeni pogodbi. Teh razlogov v razmerju do oškodovanca ne more uspešno uveljavljati v tej zadevi.

23. Določbi 664. člena OZ oziroma 646. člena ZOR urejata razmerje med izvajalcem del in naročnikom, ne pa razmerja izvajalca del do tretje osebe, v tem primeru osebe, ki je bila oškodovana z izvajanjem del po gradbeni pogodbi. Zato ju ni mogoče uporabiti za razbremenitev odškodninske odgovornosti izvajalca del v razmerju do tretje osebe.

24. Odškodnina mora praviloma ustrezati povzročeni škodi (prvi in drugi odstavek 164. člen OZ). Denarna odškodnina se odmeri v takem znesku, da se povrne vsa nastala škoda. Ugotavljanje škoda pomeni, vsaj tedaj, ko gre za materialno škodo, ugotavljanje dejanskega stanja. Revidentkino nasprotovanje dosojeni odškodnini pomeni zato v tem kontekstu predvsem neupoštevno nasprotovanje dejanskemu stanju (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Nekatera materialnopravna vprašanja bi se seveda lahko kljub temu zastavila, a jih revidentka ne uspe predstaviti na dovolj konkretiziran način. Tako vprašanje je npr. upoštevanje davka na dodano vrednost pri odločanju o odškodnini. V zvezi s tem revidentka sicer graja odločitev drugostopenjskega sodišča, a ne uspe natančneje predstaviti, v čem naj bi nastala napaka. Ne pojasni, od kakšne osnove bi se smel obračunati DDV in katera dejstva je v zvezi s tem pravočasno zatrjevala in dokazovala v postopku na prvi stopnji.

25. Po obrazloženem je bilo treba revizijo tretje toženke stranke zavrniti, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

O stroških postopka

26. Izrek o stroških tožeče stranke za odgovor na reviziji temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavkom 165. člena ZPP. Pravdni stroški, ki sta jih revidentki dolžni nerazdelno poravnati tožeči stranki, so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.

---.---

(1) Tožnik je svoj odškodninski zahtevek za plačilo zmanjšane tržne vrednosti svoje nepremičnine utemeljeval s tem, da se je njegova zgradba nahajala v neposredni bližini grajene avtoceste, da je bila zaradi priključka na viadukt njegova zgradba umeščena v umetno ustvarjeni kotlini in da na razvrednotenje lokacije in objekta vplivajo tudi hrup, estetski videz celotnega zemljišča ter dvom v korektno in varno odvodnjavanje parcele; tožbeni zahtevek zoper DARS je bil zavrnjen;.


Zveza:

OZ člen 133, 133/3, 164, 187, 188, 646, 664. ZDARS člen 3.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNzU5