<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 155/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.155.2014

Evidenčna številka:VS0018134
Datum odločbe:17.12.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 1822/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - pravnomočnost - časovne meje pravnomočnosti - subjektivne meje pravnomočnosti - objektivne meje pravnomočnosti - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - kdaj je mogoče prejeto obdržati - izpolnitev naravne obveznosti ali moralne dolžnosti - dvakratno plačilo istega dolga - kondikcija - plačilo na podlagi kasneje spremenjene pravnomočne sodne odločbe - res iudicata - prisilna izterjava dolga

Jedro

Toženkine navedbe, da je isti dolg tožniku plačala dvakrat, se dotikajo predhodnih sodnih odločitev v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo ugodilo, in pravdnem sporu, v katerem je sodišče (v tisti pravdi tožničin) tožbeni zahtevek za vračilo zavrnilo. S temi razlogi toženka v tej pravdi zaradi vezanosti na pravnomočno sodno odločbo ne more uspeti (319. člen ZPP). Tega, kar izhaja iz pravnomočne odločbe, sodišče ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe, nasprotni dokaz ni dopusten.

V obravnavani zadevi toženka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 192. člen OZ. Plačilo, ki je bilo prisilno izterjano na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena, ni plačilo moralne ali naturalne (zastarane) obveznosti. Vrhovno sodišče ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi šlo za zastarano terjatev. Moralna dolžnost pa obstoji takrat, kadar ni zakonske obveznosti. Plačilo dolga je pravna (zakonska) in ne moralna obveznost. Razglabljanje o moralni dolžnosti povrnitve pravno (s pravnomočno sodno odločbo) nepriznane terjatve je brezpredmetno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožniku povrniti njegove revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 54.448,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2011 dalje do plačila, glede presežka zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Odločitev je oprlo na tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Obrazložilo je, da je v obravnavanem primeru pravni temelj obstajal, a je pozneje odpadel. Tožnik je z revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1961/2006 z dne 4. 7. 2007, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1920/2003 z dne 30. 11. 2006 uspel in je bil tožbeni zahtevek zoper njega zavrnjen. Toženka pa je v izvršbi na podlagi kasneje spremenjene pravnomočne sodbe sporni znesek že izterjala. Sodišče je pojasnilo, da so brez pravne podlage navedbe toženke, da tožnik spornega zneska ne more zahtevati nazaj, ker je bila s plačilom izpolnjena naravna ali moralna dolžnost ter da je neupoštevno sklicevanje toženke na postopek pred delovnim in socialnim sodiščem, ki je bil pravnomočno končan. Tisto, kar izhaja iz pravnomočne sodbe, je potrebno šteti za resnično, proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe, pa ni dopusten nasprotni dokaz.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3. Toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri ponavlja svoje pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se izpodbijanih sodb ne da preizkusiti. Sodišče se je oprlo zgolj na 190. člen OZ, ne pa tudi na 192. člena OZ, kljub temu da je toženka opozarjala na to pravno podlago. Sodišče o tem ni navedlo nobenih razlogov, s čimer je storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS). Meje pravnomočnosti sodnih odločb ni mogoče razumeti tako ozko, kot to razumeta nižji sodišči. Široko sprejeta publicistična teorija o mejah pravnomočnosti sodb izhaja iz stališča, da ne glede na pravilnost sodnih odločb, te nimajo neposrednega učinka na samo pravno razmerje, pač pa zgolj izključujejo možnost ponovnega obravnavanja iste zadeve. V obravnavani zadevi bi sodišče moralo presojati vse tiste vsebinske vidike, ki v predhodni pravdi niso bili izpostavljeni. Nesporna je bila toženkina navedba, da je tožnik prišel do poplačila istega dolga dvakrat. To dejstvo pa je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Tako je toženka kasneje prišla do poplačila, ki ji je po materialnem pravu pripadalo, čeprav le kot naturalna ali moralna dolžnost. Gre za nove okoliščine, ki niso bile, niti niso mogle biti, predmet presoje v predhodni pravdi. Toženki je torej izterjani znesek nedvomno pripadal, tožnik pa je s kršenjem temeljnih načel obligacijskih razmerij (načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ) in prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ)) prišel do dvakratnega poplačila istega dolga. Ravnanje tožnika, ko je dvakrat izterjal isti dolg, nasprotuje družbeni morali. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 1037/2007 zmotno zaključilo, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, zato je sklicevanje nižjega sodišča na te razloge napačno. Namreč tudi toženka je izvedla prvo plačilo po podlagi, ki je kasneje odpadla. Do vsega navedenega se nižji sodišči nista opredelili.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev ni obremenjena z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta se obe nižji sodišči opredelili do vseh ugovorov toženke in je njune razloge mogoče preizkusiti.

7. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. V obravnavani zadevi je bistveno to, kar sta pravilno pojasnili nižji sodišči, da je toženka v izvršbi dosegla prisilno plačilo dolga na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki jo je kasneje Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 1037/2007 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek toženke (v tisti pravdi tožnice) zavrnilo v celoti. Ker toženka neutemeljeno prejetega plačila prostovoljno kljub tožnikovemu pozivu ni vrnila, je vrnitveni tožbeni zahtevek na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ utemeljen.

8. Toženkine navedbe, da je isti dolg tožniku plačala dvakrat, se dotikajo predhodnih sodnih odločitev med istima strankama v delovnem sporu (pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 9/2001 z dne 28. 5. 2011), v katerem je sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo ugodilo, in pravdi, ki se je zaključila s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1037/2007 z dne 20. 1. 2011(1), s katero je bil toženkin (v tisti pravdi tožničin) tožbeni zahtevek za vračilo zavrnjen. S temi razlogi toženka v tej pravdi zaradi vezanosti na pravnomočne sodne odločbe ne more uspeti (319. člen ZPP). Tega, kar izhaja iz njih, sodišče ne more prosto presojati, ampak mora šteti za resnično. Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten. Gre za ugovore, ki bi jih toženka morala uveljavljati v predhodni pravdi oziroma v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. Če jih ni uveljavljala oziroma z njimi ni uspela, jih ne more uspešno uveljavljati v tem postopku.

9. V obravnavani zadevi toženka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 192. člen OZ(2). Plačilo, ki je bilo prisilno izterjano na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena, ni plačilo moralne ali naturalne (zastarane) obveznosti. Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1037/2007 ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi uveljavljana terjatev zastarala. Moralna dolžnost pa obstoji takrat, kadar ni zakonske obveznosti.(3) Plačilo dolga je pravna (zakonska) in ne moralna obveznost. Razglabljanje o moralni dolžnosti povrnitve pravno (s pravnomočno sodno odločbo) nepriznane terjatve je brezpredmetno. Prav tako tudi niso podani morebitni drugi razlogi, ki bi omogočali toženki obdržati prejeto (primerjaj 195. člen OZ(4)), kot tudi ne prostovoljnost plačila v smislu določbe 191. člena OZ(5) (tožnikov denar je bil zarubljen v izvršilnem postopku, tožnik pa je toženko opozoril, naj ne začne postopka izvršbe, ker je vložil revizijo, zato bo morda Vrhovno sodišče pravnomočno sodno odločbo spremenilo).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je tožnikove stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 1.695,80 EUR (tožniku pripada nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300; 1.370,00 EUR) in pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), vse skupaj povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007)). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna tožniku plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 1037/2007 toženki (v tisti pravdi tožnici) že pojasnilo, da s svojim zahtevkom ne more uspeti, če trdi, da je dolg prvič plačala že pred trenutkom, na katerega se nanaša pravnomočnost odločitve delovnega in socialnega sodišča. Vrnitev zaradi dvakratnega plačila dolga bi lahko zahtevala le tedaj, če bi do obeh plačil prišlo po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, torej po koncu glavne obravnave (v ponovljenem sojenju) na prvi stopnji. Pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki ugotavlja, da dolg še vedno obstoji (da še ni plačan), je v tem postopku prejudicialnega pomena.

Op. št. (2): Ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost.

Op. št. (3): Primerjaj sodni odločbi VS RS II Ips 619/95 in II DoR 25/2010.

Op. št. (4): Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.

Op. št. (5): Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.


Zveza:

OZ člen 190, 190/3, 191, 192, 195. ZPP člen 319, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
Datum zadnje spremembe:
10.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNTEw