<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 20/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.20.2014

Evidenčna številka:VS0018120
Datum odločbe:17.12.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1449/2012
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - osebno zavarovanje - življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje - splošni zavarovalni pogoji - zavarovalni primer - zavarovalni riziko - kaznivo dejanje - znaki kaznivega dejanja - zavarovalna vsota - zavarovalno kritje - zavarovalnina - vsotno zavarovanje - izključitev zavarovalnega rizika - vzročna zveza

Jedro

Med izključene rizike sta pogodbeni stranki z določbo 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 uvrstili tudi nezgode, ki se zgodijo pri poskusu ali storitvi kaznivega dejanja s strani zavarovanca. Glede na takšno pogodbeno določilo je pri presoji, ali je določen riziko (nezgoda) izključen iz zavarovalnega kritja, odločilno, ali ravnanje tožnice kot zavarovanke, ki je povzročilo realizacijo rizika (prometno nezgodo z dne 4. 10. 2006), predstavlja poskus ali storitev kaznivega dejanja.

Če je zavarovanec za kaznivo dejanje obsojen zaradi znaka, ki ni v vzročni zvezi z nastankom nezgode, uporaba določb Splošnih pogojev AUVB 95 o izključenih rizikih ni utemeljena. Sama kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je glede na vsebino obsodilne sodbe edini pravnorelevantni vzrok za nastanek zavarovalnega primera, glede na določbo prvega odstavka prej veljavnega 325. člena KZ še ne izpolnjuje znakov tega kaznivega dejanja. Sodišči nižjih stopenj sta ob ugotovljeni vsebini pogodbe iz nanizanih razlogov zato zgolj s sklicevanjem na obsodilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti napačno zaključili, da je tožnica zavarovalni primer povzročila s kaznivim dejanjem, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi na podlagi sklenjenega življenjskega zavarovanja zahtevala plačilo zavarovalnine, in sicer za 60 % invalidnost, dnevno odškodnino ter nadomestilo za zdravljenje v bolnišnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaključka, da je po splošnih pogojih zavarovalno kritje izključeno za nezgode, ki jih povzroči zavarovanec pri poskusu ali storitvi kaznivega dejanja, tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. S sklepom tega sodišča II DoR 121/2013 z dne 3. 10. 2013 je bila na predlog tožnice dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je konkretna nezgoda izključena iz zavarovanja.

3. Tožnica v reviziji izpodbija zaključek, da ni upravičena od odškodnine iz nezgodnega zavarovanja zaradi tega, ker je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in sicer zato, ker ni vzročne povezave med poškodbami, ki jih je tožnica utrpela v tej prometni nezgodi, in kaznivim dejanjem, za katerega je bila obsojena. Navedla je, da je takšno stališče zastopala že pred sodiščema nižjih stopenj, zlasti v pritožbi, vendar se sodišči do teh trditev nista opredelili, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica prometne nezgode ni povzročila zato, ker je bila sama poškodovana, temveč je bila obsojena za kaznivo dejanje samo zato, ker se je v nezgodi poškodoval drug udeleženec. Naključje, da je bil v prometni nezgodi poškodovan nekdo drug, zaradi česar je bila tožnica obsojena za kaznivo dejanje, tožnici ne more vzeti pravice do odškodnine. Takšno stališče tožnico postavlja v neenak položaj pred zakonom v primerjavi z osebami, ki so povzročile nezgodo, v kateri drug udeleženec ni bil telesno poškodovan, in bi bili zgolj zato upravičeni do odškodnine.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje:

- Tožnica je kot zavarovalka in zavarovanka pri toženki sklenila življenjsko zavarovanje po polici št. 11.067.059 z dne 23. 2. 2006, ki je med drugim temeljilo tudi na Splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja oseb – AUVB 95 (v nadaljevanju Splošni pogoji AUVB 95).

- Tožnica je bila 4. 10. 2006 udeležena v prometni nezgodi, v kateri je bila telesno poškodovana. Tožnica je bila v zvezi s to prometno nezgodo spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti po prej veljavnem prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

- V določbi 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 je v poglavju „Izključitve“ določeno, da so iz zavarovanja izključene nezgode, ki se zgodijo pri poskusu ali storitvi kaznivega dejanja s strani zavarovanca.

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP lahko revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Dopuščena revizija je v konkretnem primeru omejena na preizkus pravilnosti zaključka sodišč nižjih stopenj, da med strankama sklenjena zavarovalna pogodba izključuje zavarovalno kritje za nezgodo z dne 4. 10. 2006 in s tem tožničin izpolnitveni zahtevek po določbi prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zmotna presoja tega vprašanja je lahko posledica tako zmotne uporabe materialnega prava kot procesnih kršitev, ki jih je dopustno uveljavljati v reviziji. Revizija v delu, ki presega te okvirje, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. Revidentka trdi, da se sodišči nižjih stopenj nista opredelili do trditev o neobstoju vzročne zveze med tožničinimi poškodbami in storjenim kaznivim dejanjem, za katerega je bila obsojena, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sicer napačno opredelila kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožnica v pritožbi res navajala, da do obsodbe za kaznivo dejanje ni prišlo zaradi njenih poškodb, pač pa izključno zaradi poškodb drugega udeleženca prometne nezgode, vendar je bila takšna trditev le eden od argumentov za njeni pravni stališči, da je zavarovalno kritje lahko izključeno le ob poskusu ali storitvi naklepnega kaznivega dejanja in da konkretno kaznivo dejanje ni vzrok zavarovalnega primera. Do obeh stališč se je pritožbeno sodišče opredelilo, zato uveljavljana procesna kršitev ni izkazana. Pač pa ima tožničina trditev o vzročni zvezi v povezavi z ostalimi revizijskimi razlogi bistven vpliv pri preizkusu pravilnosti materialnopravne presoje zaključkov sodišč nižjih stopenj o neobstoju tožničinega izpolnitvenega zahtevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Pravdni stranki sta s polico z dne 23. 2. 2006 sklenili pogodbo o življenjskem in nezgodnem zavarovanju (osebno zavarovanje) v smislu določbe 966. člena OZ.(1) Bistvena značilnost osebnega zavarovanja je, da mora zavarovalnica ob nastopu zavarovalnega primera (torej po realizaciji zavarovanega rizika) zavarovancu izplačati zavarovalno vsoto oziroma zavarovalnino (t. i. vsotno zavarovanje).(2) Ker upravičenec iz osebnega zavarovanja v nasprotju s premoženjskimi zavarovanji ne pridobi pravice terjati povračilo škode (odškodnine) od zavarovalnice, pač pa s pogodbo dogovorjeno zavarovalnino, je za odločitev o zahtevkih, ki temeljijo na nezgodnem zavarovanju, razpravljanje o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti povsem nepomembno. Iz navedenega razloga je enako nepomembno vprašanje o obstoju vzročne zveze med tožničinimi poškodbami (in s tem med njeno škodo) in kaznivim dejanjem.

10. Nezgodno zavarovanje, sklenjeno med strankama, je v 16. členu pripadajočih Splošnih pogojev AUVB 95, katerih veljavnosti ne izpodbija nobena od pogodbenih strank, izključilo nekatere rizike, kar kot izjemo od načelne kogentnosti določb OZ o zavarovalni pogodbi iz prvega odstavka 924. člena OZ(3) dopušča določba 977. člena OZ.(4) Med izključene rizike sta pogodbeni stranki z določbo 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 uvrstili tudi nezgode, ki se zgodijo pri poskusu ali storitvi kaznivega dejanja s strani zavarovanca. Glede na takšno pogodbeno določilo je pri presoji, ali je določen riziko (nezgoda) izključen iz zavarovalnega kritja, odločilno, ali ravnanje tožnice kot zavarovanke, ki je povzročilo realizacijo rizika (prometno nezgodo z dne 4. 10. 2006), predstavlja poskus ali storitev kaznivega dejanja. Vzročna zveza je glede na takšno vsebino pogodbe med strankama bistvena torej zgolj v tem, ali ravnanje tožnice, ki je vzrok nezgode, izpolnjuje znake kaznivega dejanja.

11. Revizijske navedbe sprožajo ravno to dilemo, saj revidentka opozarja, da je bila obsojena za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prej veljavnem prvem odstavku 325. člena KZ(5) samo zato, ker je bil drugi udeleženec prometne nezgode hudo telesno poškodovan, s čimer dovolj obrazloženo izpodbija zaključek sodišč nižjih stopenj, da je nezgodo (v smislu sklenjene pogodbe o zavarovanju) povzročila s kaznivim dejanjem. Iz opredelilnih znakov tega kaznivega dejanja izhaja, da je podano le, če storilec (torej tožnica) s svojim ravnanjem krši cestnoprometne predpise in s tem povzroči prometno nezgodo (zavarovalni primer), ampak le pod nadaljnjim pogojem, da je kak drug udeleženec v prometni nezgodi hudo telesno poškodovan. Omenjena nadaljnja posledica je objektivni (in s tem nujni) pogoj kaznivosti.(6) Tako opredeljeni znaki tega kaznivega dejanja za obsodbo torej poleg kršitve cestnoprometnih predpisov, ki je vzrok prometne nezgode, zahtevajo še obstoj hude telesne poškodbe drugega udeleženca v prometu.

12. Glede na besedilo zavarovalne pogodbe takšno kaznivo dejanje, upoštevajoč celoto njegovih zakonskih znakov, ne more biti vzrok nastanka zavarovalnega primera (prometne nezgode), saj huda telesna poškodba drugega udeleženca niti po načelu naravne vzročnosti ne more biti njegov vzrok. Drugače povedano: izključitveni razlog iz 5. točke 16. člena Splošnih pogojev AUVB 95 je podan v primerih, kadar ravnanje zavarovanca, ki je v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom zavarovanega primera, predstavlja poskus ali storitev kaznivega dejanja. Če je zavarovanec za kaznivo dejanje obsojen zaradi znaka, ki ni v vzročni zvezi z nastankom nezgode, uporaba določb Splošnih pogojev AUVB 95 o izključenih rizikih ni utemeljena. Sama kršitev cestnoprometnih predpisov, ki je glede na vsebino obsodilne sodbe edini pravnorelevantni vzrok za nastanek zavarovalnega primera, glede na določbo prvega odstavka prej veljavnega 325. člena KZ še ne izpolnjuje znakov tega kaznivega dejanja. Sodišči nižjih stopenj sta ob ugotovljeni vsebini pogodbe iz nanizanih razlogov zato zgolj s sklicevanjem na obsodilno sodbo za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti napačno zaključili, da je tožnica zavarovalni primer povzročila s kaznivim dejanjem, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo.

13. Revidentka v reviziji navaja še, da takšno določilo splošnih pogojev neenako obravnava zavarovance. Tudi če bi bilo mogoče revizijske navedbe v tej smeri označiti za tako konkretizirane, da dopuščajo presojo ničnosti tega dela splošnih pogojev po določbah 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov, to ni bilo potrebno, saj že gramatikalna razlaga splošnih pogojev, kot sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj, ne dopušča zaključkov, s katerimi sta zavrnili tožničin izpolnitveni zahtevek. Utemeljenost revizije v konkretnem primeru torej ni odvisna od tega, ali lahko zavarovalnica skladno z določbo 977. člena OZ iz zavarovanja izključi rizike, ki se realizirajo s kaznivim dejanjem, zato opozorilo toženke iz odgovora na revizijo, da bi lahko bila tožnica obsojena tudi za druga kazniva dejanja, čeprav poškodbe pri udeležencih nezgode ne bi nastale, ne more biti bistveno.

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se sodišči nižjih stopenj še nista opredelili do vseh ugovorov toženke, s katerimi je nasprotovala temelju tožbenega zahtevka, kar je revizijskemu sodišču narekovalo razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V pogodbah o osebnem zavarovanju (življenjsko in nezgodno zavarovanje) se višina zavarovalne vsote, ki jo mora zavarovalnica plačati, če nastane zavarovalni primer, določi v polici po sporazumu med pogodbenima strankama (966. člen OZ).

Op. št. (2): Polajnar Pavčnik, A.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, strani 891, 892.

Op. št. (3): Pogodba se sme odmakniti samo od tistih določb tega poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo (prvi odstavek 924. člena OZ).

Op. št. (4): S pogodbo o zavarovanju za primer smrti ali o nezgodnem zavarovanju so lahko iz zavarovanja izključene tudi druge nevarnosti (977. člen OZ).

Op. št. (5): Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let (prvi odstavek 325. člena KZ). Smiselno enako to kaznivo dejanje definira tudi sedaj veljavni prvi odstavek 323. člena KZ-1.

Op. št. (6): Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 817 in naslednje.


Zveza:

OZ člen 239, 239/1, 924, 924/1, 966, 977.
Datum zadnje spremembe:
10.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNDk2