<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 451/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.451.2009

Evidenčna številka:VS3004877
Datum odločbe:23.05.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 312/2008
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:odsotnost z dela zaradi bolezni - plačilo nadomestila plače - stečaj delodajalca - direktni zahtevek zoper zavod

Jedro

Sodišče druge stopnje je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije neutemeljeno naložilo, da mora mimo delodajalca nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni neposredno izplačati tožniku, saj za tak, direktni zahtevek tožnika do tožene stranke ni bilo pravne podlage. Tega ne spremeni niti dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi insolventnosti, niti dejstvo, da je bil zoper delodajalca začet oziroma izveden stečajni postopek.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Odpravi se odločba tožene stranke št. 1700-98/2005-DI/2 z dne 12. 1. 2006.

V odločbi tožene stranke št. 1501-1284/2005-MB/2 z dne 2. 9. 2005 se odpravita 2. in 3. odstavek izreka sklepa.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe tožniku izdati nov upravni akt o odmeri nadomestila plače za čas od 1. 5. 2005 do 2. 8. 2005 in mu tako odmerjeno nadomestilo v istem roku tudi izplačati“.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 1501-1248/2005-MB2 z dne 2. 9. 2005 je tožena stranka ugotovila, da ima tožnik pravico do nadomestila plače v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za obdobje od 1. 5. 2005 do konca zadržanosti z dela, vendar najdlje do prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu Z. s.p., v stečaju (1. točka izreka odločbe). Hkrati je v 2. in 3. točki odločila, da tožnik uveljavi pravico do priznanega nadomestila plače pri delodajalcu, ki mora to nadomestilo tožniku obračunati in izplačati. Tožnikovo pritožbo zoper odločitev o uveljavljanju nadomestila plače preko delodajalca je tožena stranka z odločbo z dne 12. 1. 2006 zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je v skladu s tožnikovim tožbenim zahtevkom navedeni odločbi (prvostopno le v 2. in 3. točki izreka) odpravilo in toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in višini nadomestila plače za čas od 1. 5. 2005 do 2. 8. 2005 in ugotovljeno višino nadomestila tožniku izplača v tridesetih dneh. Ugotovilo je, da je zaradi začetka stečaja nad tožnikovim delodajalcem tožniku prenehalo delovno razmerje dne 3. 8. 2005 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podal stečajni upravitelj dne 19. 7. 2005, in da je bil dne 16. 11. 2006 stečaj nad tožnikovim delodajalcem zaključen brez oblikovanja razdelitvene mase, saj je bila stečajna masa v celoti izčrpana za kritje stroškov stečajnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in se v njej pavšalno sklicuje na vse revizijske razloge. Sklicuje se na ureditev plačila nadomestila plače za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja tožene stranke (Pravila), ki ju je potrebno upoštevati tudi za primer insolventnosti delodajalca. Sicer pa so izplačila terjatev v stečaju posebej urejena in to velja tudi za obveznosti delodajalca iz naslova plač in nadomestil plač.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Kolikor revizija očita nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s sočasnim povzemanjem veljavnih določb o plačilu nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, ne gre za nasprotja v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za vprašanje uporabe materialnega prava, s tem da je tudi sicer sodišče glede pravnih razlag izrecno navedlo svoje razloge. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej zvezi ni utemeljen. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožena stranka niti smiselno ni zatrjevala.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) obravnava nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela, kolikor to nadomestilo bremeni sredstva Zavoda za zdravstveno zavarovanje, to je tožene stranke, kot pravico zavarovanca (28. člen). V tem smislu obravnava tudi primere, ko zavarovanec med začasno zadržanostjo od dela ni upravičen do nadomestila, oziroma se mu plačilo nadomestila zadrži (95. člen). Ker načina izplačevanja nadomestila ZZVZZ posebej ne ureja, bi ob taki ureditvi prišla v poštev neposredna zaveza tožene stranke za izplačevanje nadomestil zavarovancem.

10. Za zaposlene zavarovance Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v 137. členu nalaga delodajalcu, da delavcu na plačilni dan izplača tudi navedeno nadomestilo, s tem da to izplačilo izvede v breme zdravstvenega zavarovanja, to je tožene stranke, kolikor traja delavčeva odsotnost nad določenim obdobjem. Pravilno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec s takim načinom izplačevanja nadomestila plače za čas zadržanosti delavca od dela iz zdravstvenih razlogov preko delodajalca zasledoval tekoče izplačevanje teh nadomestil, tako da bi bili zavarovanci, ki ne morejo delati zaradi bolezni, kar najmanj prizadeti pri tekočem zagotavljanju rednih prejemkov za preživljanje. Da gre sicer za pravico tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tožena stranka sama izrecno ugotovila v neizpodbijanem delu svoje odločbe z dne 2. 9. 2005.

11. Tožena stranka je glede na določbe ZDR izplačevanje nadomestil uredila v svojih pravilih. V drugem odstavku 229. člena Pravil je ugotovila, da nadomestila plač zaradi začasne zadržanosti od dela v breme tožene stranke svojim delavcem neposredno izplačujejo delodajalci. Hkrati je določila dokumentacijo in način refundiranja tako izplačanih nadomestil delodajalcem. Za druge zavarovance pa je določila, da se nadomestila izplačujejo neposredno zavarovancem najkasneje v petnajstih dneh po predložitvi ustreznih listin (peti odstavek 229. člena Pravil).

12. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev:

tožnik je bil do 3. 8. 2005 zaposlen pri delodajalcu Z. s.p. in mu je navedenega dne prenehalo delovno razmerje v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečaja nad delodajalcem;

tožena stranka je z odločbo z dne 2. 9. 2005 ugotovila, da je bil tožnik v breme tožene stranke upravičen do nadomestila plače zaradi zadržanosti od dela iz zdravstvenih razlogov in to od 1. 5. 2005 do prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu, s tem, da je bila tožniku od 3. 8. 2005 dalje priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti;

že 16. 11. 2006 je bil nad tožnikovim delodajalcem zaključen stečajni postopek brez oblikovanja in razdelitve delitvene mase, ker je bila stečajna masa v celoti porabljena za kritje stroškov stečajnega postopka.

Na gornje dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

13. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 81/2008 z dne 11. 5. 2010 zavrnilo podoben zahtevek zavarovanca – invalida do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova plačila nadomestila plače invalidu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tem je ugotovilo, da so bili na podlagi drugega odstavka 139. člena ZPIZ/92 delodajalci dolžni invalidom II. in III. kategorije, ki so jih obdržali na delu, izplačevati tudi nadomestilo plače, ki jim je šlo iz naslova invalidnosti v breme zavoda (94. člen ZPIZ/92), s tem da je lahko delodajalec zahteval povračilo takih izplačil s strani zavoda na podlagi določb 142. člena ZPIZ/92. Poudarilo je, da take zakonske ureditve ni mogoče razumeti tako, da bi bil tudi zavarovanec upravičen zahtevati neposredno izplačilo nadomestila od zavoda, če mu tega ne izplača delodajalec. Presodilo je, „da ni pravne podlage, ki bi omogočala neposredno izplačilo nadomestila delavcu na podlagi njegovega zahtevka, torej brez oziroma mimo zahtevka delodajalca. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožniku delodajalec ni izplačeval ne plače, ne nadomestila plače“. Sodišče je ugotovilo, da ZPIZ/92 v takem primeru ne daje materialnopravne podlage za tožbo zavarovanca proti zavodu, s katero bi lahko zavarovanec zahteval nadomestilo plače, ki jo delodajalec sicer refundira pri zavodu. Kljub temu, da gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ki je zavarovancu priznana pri zavodu, jo zavarovanec uresničuje pri delodajalcu, ne pa neposredno pri zavodu.

14. Ker je izplačevanje nadomestila plače zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki je sicer pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, urejeno podobno, kot je bilo urejeno izplačevanje nadomestila plače zaradi invalidnosti II. in III. kategorije v ZPIZ/92, torej da to nadomestilo v breme tožene stranke neposredno izplačuje delodajalec, je sodišče druge stopnje neutemeljeno naložilo toženi stranki, da mora mimo delodajalca sporno nadomestilo plače neposredno izplačati tožniku, saj za tak direktni zahtevek tožnika do tožene stranke ni bilo pravne podlage. Tega ne spremeni niti dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi insolventnosti, niti dejstvo, da je bil zoper delodajalca začet oziroma izveden stečajni postopek (1).

15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek za direktno izplačilo spornega nadomestila plače kot neutemeljen zavrne.

---.---

Op. št. (1): Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v istovrstnem sporu v sodbi VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011.


Zveza:

ZZVZZ člen 28. ZDR člen 137. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229.
Datum zadnje spremembe:
05.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1ODgx