<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 213/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.213.2009

Evidenčna številka:VS3004777
Datum odločbe:04.04.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 792/2008
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu delavca - dokazno breme delodajalca - načelo proste presoje dokazov - pravilo o dokaznem bremenu - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - odmera odškodnine - kriteriji - ponudba neustrezne zaposlitve

Jedro

Kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZDR je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca dokazno breme na njegovi strani.

Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da je za odmero odškodnine po 118. členu ZDR odločilna tudi okoliščina, da je bila tožnici ponujena zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki pa jo je odklonila. Glede na definicijo ustreznosti zaposlitve iz tretjega odstavka 90. člena ZDR je bila tožnici namreč ponujena neustrezna zaposlitev. Zaradi odklonitve takšne zaposlitve pa delavec ne sme trpeti negativnih posledic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 1993 zaposlena pri toženi stranki, in sicer je opravljala dela na delovnem mestu „fakturist, materialni oziroma blagovni knjigovodja ter ostala dela po navodilih vodje računovodstva“. Tožena stranka ji je 4. 12. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je zaradi zmanjšanja obsega poslovanja podjetja, spremembe dejavnosti, prenehanja poslovalnic ter prehoda na avtomatsko fakturiranje in nadaljnji prehod na računalniško izmenjavo podatkov (RIP) z največjimi kupci (M., S. ipd.) prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Obenem je bila tožnici ponujena tudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar za neustrezno zaposlitev, ki je tožnica ni sprejela. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev navedene odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, je na podlagi določbe drugega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) kljub tožničinemu reintegracijskemu zahtevku ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 31. 3. 2008, do tega dne tožnici priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino v višini 7.740 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom sodišča prve stopnje glede neobstoja poslovnega razloga in poudarilo, da tožena stranka ni dokazala ne ekonomskega ne organizacijskega razloga za zmanjšanje števila zaposlenih. Ni pa se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da so o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločale tožničine sodelavke, ker iz listinskih dokazov jasno izhaja, da je odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sprejel zakoniti zastopnik tožene stranke, pri čemer je ocenilo, da to na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni vplivalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker izpodbijana sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah. Ponavlja pritožbene navedbe, da ZDR ne določa, kdaj mora nastopiti poslovni razlog, in graja stališče sodišča prve stopnje, ki je pri presoji (ne)zakonitosti izpodbijane odpovedi kot odločilno upoštevalo dejstvo, da je tožnica do nastopa bolniške staleža (16. 11. 2007) normalno delala. Takšno stališče bi pomenilo, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v vsakem primeru nezakonita, če delavka pred nastopom bolniškega staleža ali odpovedjo vsaj nekaj časa ne bi bila brez dela oziroma na čakanju, in je po presoji revidentke materialnopravno zmotno. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita tudi odstop od ustaljene sodne prakse, sodišču druge stopnje pa, da se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obravnavano vprašanje, ni opredelilo. Nadalje izpodbija stališče sodišča druge in prve stopnje, da bi bilo mogoče določene okoliščine dokazovati le z listinskimi dokazi. Ponavlja pritožbene navedbe, da o odpovedi tožnice niso odločale sodelavke, pač pa zakoniti zastopnik tožene stranke, ter da sodišče prve stopnje za uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev ni imelo pravne podlage. Sodišču očita tudi, da je izvedene dokaze interpretiralo na način, da je lahko opravičilo sporno odločitev, ne pa tako, kot je iz dokazov izhajalo, kar zbuja dvom v nepristranost sodišča. Zatrjuje tudi kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, načela vestne in skrbne presoje dokazov (8. člen ZPP), kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev več ustavnih pravic. Podredno izpodbija tudi odločitev o odškodnini. V tem delu sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in posledično, ker je pritožbene navedbe protispisno in nezakonito štelo za nedovoljene novote ter se do njih ni opredelilo, tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi

6. Revizijsko sodišče ugotavlja, da obširne revizijske navedbe v pretežni meri predstavljajo prepis pritožbenih navedb, s katerim je tožena stranka uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar z njim ni uspela. Kot je bilo že navedeno, pa lahko revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje le v okviru revizijskih razlogov. Revidentka zato s sklicevanjem na pritožbene razloge oziroma z njihovim ponavljanjem ne more doseči preizkusa izpodbijane sodbe. Revizija je namreč samostojno pravno sredstvo, obseg in način izpodbijanja v revizijskem postopku pa je drugačen kot v pritožbenem postopku. Revizijsko sodišče zato navedb v reviziji, ki so dejansko pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni obravnavalo.

7. Revizijsko sodišče tudi ne ponavlja tistega, kar je bilo revidentki v zvezi z njenimi pritožbenimi navedbami že pravilno pojasnjeno s strani pritožbenega sodišča. Ponavljanje pritožbenih navedb v delu, ki graja stališče sodišča prve stopnje, da so o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločale tožničine sodelavke in ne zakoniti zastopnik tožene stranke, je nepotrebno in tudi nekorektno. Sodišče druge stopnje je namreč v tem delu pritrdilo pritožbenim navedbam tožene stranke in jasno obrazložilo, da s temi razlogi prvostopenjske sodbe ne soglaša, pri čemer pa je ocenilo, da to na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ni vplivalo.

8. Tožena stranka kot revizijski razlog uveljavlja tudi več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, le-teh pa ne substancira do te mere, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, namreč ne zadošča. Tožena stranka sicer na več mestih zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo oziroma je le delno odgovorilo na nekatere njene pritožbene navedbe, vendar pri tem ne opredeli dovolj jasno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem sploh uveljavlja. Opozoriti je treba na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To pa ne pomeni, da tudi neodgovor oziroma delni odgovor pritožbenega sodišča avtomatično predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem zatrjuje tožena stranka. Prvenstveno bi šlo lahko za bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka iste zakonske določbe, pri kateri pa je treba poleg same kršitve tudi zatrjevati in izkazati, da bi le-ta lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tudi sicer tako sodba sodišča druge kot tudi prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, torej je mogoče razbrati, kako je sodišče iz procesnega gradiva, ki ga je imelo na voljo, prišlo do odločitve o tožbenemu zahtevku.

9. Tožena stranka je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z naslednjimi okoliščinami: zmanjšanje obsega poslovanja podjetja, sprememba dejavnosti, prenehanje poslovalnic ter prehod na avtomatsko fakturiranje in nadaljnji prehod na računalniško izmenjavo podatkov (RIP) z največjimi kupci (M., S. ipd.). Glede prvih treh okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo bodisi, da jih tožena stranka ni uspela dokazati (zmanjšan obseg poslovanja), bodisi, da niso vplivale na obseg dela, ki ga je opravljala tožnica (sprememba dejavnosti in prenehanje poslovalnic). V tem delu gre za dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje. V zvezi s četrto okoliščino (prehod na avtomatsko fakturiranje in nadaljnji prehod na računalniško izmenjavo podatkov z največjimi kupci) pa je sodišče prve stopnje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju te zatrjevane okoliščine zmotno omejilo le na čas do podaje izpodbijane odpovedi ter ob tem kot odločilno upoštevalo dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica vse do nastopa bolniškega staleža, tj. do 16. 11. 2007, delala normalno in v polnem delovnem času. Na podlagi tega dejstva je nato sodišče prve stopnje zaključilo, da se dejanski obseg tožničinega dela (do same podaje odpovedi) ni zmanjšal. Kot v reviziji pravilno opozarja tožena stranka, je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje, kateremu v svojih razlogih pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, materialnopravno zmotno. Ni namreč odločilno, ali so vse okoliščine, na katerih tožena stranka utemeljuje obstoj poslovnega razloga, obstajale že v trenutku podaje odpovedi, saj delodajalcu ne gre zanikati pravice, da vnaprej ugotavlja in načrtuje potrebe po delavcih. Po presoji revizijskega sodišča ni ovire za to, da delodajalec glede na delavčevo pravico do odpovednega roka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, seveda ob upoštevanju roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ne bi odločil tudi tako, da bi prenehanje delovnega razmerja delavca (z iztekom odpovednega roka) sovpadalo z dejanskim prenehanjem potrebe po njegovem delu.

10. Ne glede na v prejšnjem odstavku pojasnjeno delno nestrinjanje revizijskega sodišča z nekaterimi razlogi sodbe sodišča prve in druge stopnje, pa je odločitev o ugotovitvi nezakonitosti izpodbijane odpovedi materialnopravno pravilna. Tožena stranka namreč ni dokazala dejstva, da se je resnično odločila za takšno reorganizacijo dela, ki bo prinesla zmanjšanje števila delavcev v računovodstvu. Zatrjevala je sicer, da naj bi bila reorganizacija potrebna tudi zaradi prehoda na avtomatsko fakturiranje in predvidenega prehoda na računalniško izmenjavo podatkov, vendar pa teh svojih trditev ni dokazala. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da na podlagi predloženega procesnega gradiva ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica utemeljenega odpovednega (poslovnega) razloga ali pa je bil v ozadju drug razlog (tožnica je zatrjevala, da je šlo za šikaniranje s strani tožene stranke). V takem primeru, torej kadar sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZDR pa je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, dokazno breme na njegovi strani.

11. Revidentka v zvezi s tem sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da z ugotovitvami, da tožena stranka ni predložila akta o sistemizaciji, sklepa o reorganizaciji oziroma zmanjšanju števila delovnih mest v računovodstvu ali drugih listin, predpostavlja obstoj „dokazne maksime“. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je neko dejstvo mogoče dokazovati le z določenim dokaznim sredstvom, v konkretnem primeru z listinami, kot v reviziji zatrjuje tožena stranka. Ravno nasprotno. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bili skladno z načelom proste presoje dokazov z izjemo postavitve izvedenca finančne stroke, kar pa je bil dokazni predlog tožnice, izvedeni vsi predlagani dokazi. Sodišče prve stopnje je med drugim zaslišalo tožnico, zakonitega zastopnika tožene stranke in več prič. Izvedene dokaze je nato dokazno ocenilo in napravilo dejanske zaključke, ki jih je vsaj v bistvenem delu, kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje. Pri tem je sodišče druge stopnje dokazno oceno prvostopenjskega sodišča deloma dopolnilo tudi samo. Takšno postopanje sodišča druge stopnje sicer lahko nasprotuje določbam ZPP, saj je dokazna ocena v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom, vendar pa revizija v zvezi s tem sodišču druge stopnje ne očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je tako revizijsko sodišče nanjo vezano. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da izpovedbe v postopku zaslišanih prič niso prepričljive, ker so le-te še vedno zaposlene pri toženi stranki in so tako zainteresirane za izid tega postopka, ob izostanku vsakršnih listinskih dokazov pa sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, ali je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi rezultat utemeljenega poslovnega razloga. Načelo proste dokazne ocene ne izključuje možnosti, da določene trditve ostanejo nedokazane. Prav tako pa prosti dokazni oceni ne nasprotujejo pravila o dokaznem bremenu.

12. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravilna ugotovitev, da je le-ta nezakonita. Glede na vse navedeno revizijski razlogi v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti izpodbijane odpovedi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo. Revizijske navedbe, na katere revizijsko sodišče ne odgovarja, niso odločilnega pomena, kar pomeni, da ob gornjih razlogih ne bi mogle prispevati k drugačni odločitvi.

Glede odmere odškodnine po 118. členu ZDR

13. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ne bi bilo več mogoče, na podlagi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR ugotovilo trajanje delovnega razmerja do datuma odločitve sodišča prve stopnje, do tega dne tožnici priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino v višini devetih njenih mesečnih plač, kar znese 7.740 EUR. Ocenilo je, da je takšna odškodnina primerna in bo tožnici zagotavljala socialno varnost za čas, ko si bo lahko našla svoji izobrazbi ustrezno zaposlitev. Pri tem je višino prisojene odškodnine utemeljilo z dejstvom, da bi bila tožnica upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za dobo devetih mesecev.

14. Odmero sodišča prve stopnje je potrdilo sodišče druge stopnje, ki je poleg prejemanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti upoštevalo tudi tožničino izobrazbo ter možnost pridobitve nove zaposlitve pri drugem delodajalcu. Glede na vse te okoliščine, ki predstavljajo odločilne kriterije za odmero odškodnine, revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da je prisojena odškodnina v višini devetih tožničinih plač primerna. Da bi te okoliščine pri odmeri upoštevalo že sodišče prve stopnje, iz obrazložitve prvostopenjske sodbe sicer res ne izhaja, vendar pa revidentka v zvezi s tem ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka.

15. Pri tem je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da je za odmero odškodnine odločilna tudi okoliščina, da je bila tožnici ponujena zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki pa jo je odklonila. Glede na definicijo ustreznosti zaposlitve iz tretjega odstavka 90. člena ZDR je bila tožnici namreč ponujena neustrezna zaposlitev. Zaradi odklonitve takšne zaposlitve pa delavec ne sme trpeti negativnih posledic.

16. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje navedbam tožene stranke v reviziji, da je sodišče druge stopnje protispisno ugotovilo, da pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je tožnica prejela celotno odpravnino v znesku 3.014 EUR, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, vendar pa to na pravilnost odločitve tega sodišča ni vplivalo. Navedene pritožbene navedbe namreč niso odločilnega pomena, zato se sodišču druge stopnje do njih ni bilo treba opredeliti. V zvezi s tem vprašanjem je Vrhovno sodišče že poudarilo, da sta odpravnina po 109. členu ZDR in odškodnina po 118. členu ZDR dva različna pravna instituta: eno je plačilo zaradi sicer utemeljene odpovedi iz nekrivdnih razlogov, drugo pa je nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi, ter da zato višina primerljive odpravnine ne more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine (1).

17. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009.


Zveza:

ZDR člen 82, 88, 88/1, 88/1-1, 88/6, 118. ZPP člen 215.
Datum zadnje spremembe:
04.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0NDcw