<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 45947/2015
ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.45947.2015

Evidenčna številka:VS00032397
Datum odločbe:05.03.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Kp 45947/2015
Datum odločbe II.stopnje:12.02.2019
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), dr. Mile Dolenc, Marjeta Švab Širok, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - obljuba plačila - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - pravna oseba - odgovornost pravne osebe - prispevek pravne osebe h kaznivemu dejanju

Jedro

Preslepitev je opisana v zagotovitvi, da bo oškodovancu, v primeru, če glavni izvajalec del ne bo sposoben plačati, opravljeno delo plačano na podlagi cesijske pogodbe, kar je pri oškodovancu sprožilo odločitev, da bo dela opravil. Opisano je torej obsojenčevo zatrjevanje po izraženih pomislekih oškodovanca, ali bo plačilo od družbe G., d. o. o., prejel in utrditev prepričanja pri oškodovancu z zatrjevanjem, da bo posel plačan na podlagi cesijske pogodbe, čeprav namena plačati že od vsega začetka ni bilo, kar pomeni preslepitev oškodovanca in je ta zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v opisu dejanja dovolj konkretiziran.

Opis dejanja za pravno osebo se sklicuje na opis dejanja za obsojenega, na dejanje, opisano pod točko 1.

Kadar gre za razmerje, da je storilec kaznivega dejanja direktor gospodarske družbe, torej vodstvena oseba in že iz opisa dejanja vodstvene osebe izhajajo znaki kaznivega dejanja in da je bila pravna oseba uporabljena za storitev kaznivega dejanja, tako da ji je mogoče pripisati prispevek h kaznivemu dejanju, zadošča že sklicevanje na ta opis in ni potrebno v opis kaznivega dejanja oziroma ravnanja, za katerega je pravna oseba odgovorna, ponovno vnašati in konkretizirati vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec in pravna oseba sta dolžna plačati sodno takso, obsojenec v višini 400,00 EUR, pravna oseba pa v višini 1.800,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 8. 11. 2018 obsojenega M. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeno pravno osebo K., d. o. o., pa za odgovorno storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Pravni osebi je izreklo denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določbe prvega dostavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je odločilo, da morata obsojenec in pravna oseba plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, obsojenec v višini 192,00 EUR, obsojena pravna oseba pa v višini 672,00 EUR; dolžna pa sta plačati tudi potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca. Oškodovancu A. K. je dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 5.722,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2013 dalje ter ga naložilo obsojeni pravni osebi v plačilo. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 2. 2019 zavrnilo pritožbi zagovornika obsojenca in zastopnice obsojene pravne osebe kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojenec in pravna oseba dolžna plačati sodno takso, obsojenec v višini 200,00 EUR, pravna oseba pa v višini 1.500,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenega M. K. in obsojene pravne osebe vložila zahtevi za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitve ustavnih pravic obsojenca oziroma obsojene pravne osebe. Zagovornika predlagata, naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da obsojenca in pravno osebo oprosti obtožbe, ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki ju uveljavljata, niso podane. Obe zahtevi uveljavljata tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se je pisno izjavil zagovornik obsojenega M. K.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi zagovornika obsojenega M. K.

6. Zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP (da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje dotedanje prakse, da je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in (ali) obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Zagovornik citira evidenčni stavek te sodbe. Sklicuje se še na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1252/2016 z dne 20. 7. 2018, v kateri je pritožbeno sodišče ocenilo, da v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 ni konkretizirana preslepitev in citira tudi del obrazložitve te sodbe. Navaja, da je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec preslepil oškodovanca, ne samo z obljubo plačila, temveč tudi z obljubo sklenitve cesijske pogodbe, kar se manifestira v opisu „mu je zagotovil, da mu bo v primeru, če družba G.,, d. o. o., del ne bo plačala, plačal sam, na podlagi cesijske pogodbe z družbo G.“. Ocenjuje, da je opisana le obljuba plačila z dodatno modaliteto plačila (cesijsko pogodbo), v opisu dejanja pa niso ustrezno konkretizirane dejanske okoliščine o preslepitvi. V opisu dejanja v izreku sodbe ni dejstev o „vedenju oziroma zavesti obsojenca, da do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo“.

7. V opisu dejanja ni opisano le, da je obsojenec obljubljal plačilo, ampak da je pri sklenitvi posla s samostojnim podjetnikom K. (oškodovancem) kot direktor in solastnik družbe K., d. o. o., na pomisleke oškodovanca, ki je vedel, da glavni izvajalec del gospodarska družba G., d. o. o., ni več sposobna poravnati svojih obveznosti do podizvajalcev, zagotovil, da bo v tem primeru (torej, če gospodarska družba G., d. o. o., izvedenih del ne bo plačala), dela plačal na podlagi cesijske pogodbe. S prikazovanjem teh okoliščin je oškodovanca, kar je navedeno v opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe, zavedel, da je opravil naročeno delo in izstavil račun, ki se je na obsojenčevo zahtevo glasil na gospodarsko družbo G., d. o. o., ki pa ga gospodarska družba G., d. o. o., ni mogla poravnati, pa tudi obsojenčeva družba ga ni poravnala, čeprav je denar imela.

8. Z navedenim je opisano obsojenčevo prikazovanje, da bodo dela, za katera se je kot direktor gospodarske družbe K., d. o. o., dogovoril z oškodovancem, plačana in ne gre le za obljubo plačila. Preslepitev je opisana v zagotovitvi, da bo oškodovancu, v primeru, če glavni izvajalec del G., d. o. o., ne bo sposoben plačati, opravljeno delo plačano na podlagi cesijske pogodbe, kar je pri oškodovancu sprožilo odločitev, da bo dela opravil. Opisano je tudi, da je gospodarska družba K., d. o. o., imela sredstva, pa računa, tako kot je bilo dogovorjeno, ni poravnala, kar tudi opisuje obsojenčevo preslepitev in dejstvo, da namena plačati oškodovancu opravljenih del že ob sklenitvi posla ni imel. Opisano je torej obsojenčevo zatrjevanje po izraženih pomislekih oškodovanca, ali bo plačilo od gospodarske družbe G., d. o. o., prejel in utrditev prepričanja pri oškodovancu z zatrjevanjem, da bo posel plačan na podlagi cesijske pogodbe, čeprav namena plačati že od vsega začetka ni bilo, kar pomeni preslepitev oškodovanca in je ta zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v opisu dejanja dovolj konkretiziran. Zato je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje v točki 6 obrazložitve sodbe, da so v opisu dejanja opisani vsi abstraktni znaki iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. Sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 in na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1252/2016, ki obravnavata drugačno procesno situacijo in temeljita na drugačnih opisih dejanj, v katerih ni bilo konkretizacije preslepitve, tako ni utemeljeno.

9. Zagovornik navaja, da se obsojencu ne očita, da je oškodovanca preslepil s tem, da cesijske pogodbe z G., d. o. o., ni podpisal. Sodišče druge stopnje pa opisuje namen preslepitve oškodovanca v točki 9 obrazložitve s sprenevedanjem in zavlačevanjem podpisa pogodbe ter s sklicevanjem na odsotnost obsojenca, kar bi, po oceni zagovornika, moralo biti navedeno v opisu dejanja. Obsojenec je lahko šele iz sodbe sodišča druge stopnje izvedel, v čem je preslepitev. Takšno dopolnjevanje obtožnega akta ni dopustno ter pomeni kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Trdi še, da po 419. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni predvideno, da bi moral cesijsko pogodbo podpisati tudi dolžnik in obsojenec, ker cesijske pogodbe ni podpisal, ni nikogar preslepil.

10. Tudi s citiranimi navedbami zagovornik zatrjuje, poleg kršitve pravice do obrambe, da je bil prekršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP. V čem je konkretizacija preslepitve v opisu dejanja, je bilo že pojasnjeno. Pritožbeno sodišče pa z argumenti v sodbi, ko je presojalo pritožbo zagovornika obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni nedopustno širilo in dopolnjevalo obtožbe. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je okoliščina, da se je račun glasil na gospodarsko družbo G., d. o. o., in ne na K., d. o. o., ravno posledica obsojenčevega preslepitvenega namena s sklicevanjem, da bo obveznosti do oškodovanca poravnal na podlagi cesijske pogodbe. Pritrdilo je razlogom sodbe sodišča prve stopnje o obsojenčevem ravnanju, da pogodbe ni podpisal, da je navajal, da je ne bo podpisal, da gre na smučanje (odsotnost), kar je, kot je presodilo sodišče prve stopnje prepričljivo in verodostojno izpovedal oškodovanec. Z navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona in tudi ne utemelji, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, saj je dejstva in obsojenčevo ravnanje v zvezi s cesijsko pogodbo ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 5 in 9 sodbe. Zagovornik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej uveljavlja razlog, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, ni mogoče uveljavljati.

11. Za presojo, ali je obsojenec ravnal s preslepitvenim namenom ni odločilno sklicevanje na 419. člen OZ (da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu; izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemnik) in trditev, da obsojencu ni mogoče očitati, da je s tem, ker ni sklenil in ni podpisal ceisijske pogodbe kogarkoli preslepil, saj se mu to v opisu dejanja, kar ugotavlja tudi vložnik zahteve, ne očita (v prilogi C4 se nahaja pogodba med G., d. o. o., kot cedentom (odstopnik), K., d. o. o., kot cesusom (dolžnik) in prekladanje tovora A. K., s. p. kot cesionarjem (prevzemnik) o odstopu terjatve 1/2013, v kateri je v točki 4 navedeno, da odstopnik odstopa terjatev po tej pogodbi v znesku 5.722,50 EUR in v točki 5, da se dolžnik obvezuje poravnati zgoraj navedeno obveznost s plačilom na transakcijski račun prevzemnika; pogodbo sta podpisala odstopnik in prevzemnik). Tudi s sklicevanjem na določbe 419. člena OZ in pojasnjevanjem, da obsojenec s tem, ko ni podpisal cesijske pogodbe ni nikogar preslepil in da cesijske pogodbe ni bil dolžan podpisati, zagovornik ostaja na ravni nestrinjanja z ugotovljenimi dejstvi v izpodbijani pravnomočni sodbi.

12. Zagovornik pod točki II zahteve zatrjuje „protispisnost izpodbijane sodbe“. Polemizira z izvedenimi dokazi, sam vrednoti listine in predloženo dokumentacijo in trdi, da zaključek, ki je sprejet v točki 9 sodbe sodišča druge stopnje, na podlagi predloženih dokumentov ni mogoč. Zagovornik ocenjuje, da je bila tako storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. S citiranimi navedbami zagovornik zopet nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, in trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Z navedbami ne uveljavlja takoimenovane protispisnosti, ki je podana takrat, ko sodišče povzema dokaze v nasprotju z njihovo vsebino in na podlagi takšne reprodukcije dokazov napravi sklepe o odločilnih dejstvih.

14. Pod točko II/a zagovornik dodatno pojasnjuje protispisnost v zvezi s cesijsko pogodbo. Meni, da je protispisnost podana tudi zato, ker se sodišče druge stopnje v točki 9 sodbe v obrazložitvi sklicuje na prilogo A2 (osnutek pogodbe o odstopu terjatve) v kateri je kot odstopnik terjatve naveden G. G., d. o. o. Gre za drugo pravno osebo. V obtožnem aktu (pravilno v izreku izpodbijane sodbe) kot odstopnik terjatve nastopa G., d. o. o. Zagovornik nadalje trdi, da obsojenec ni bil v pogodbenem razmerju z gospodarsko družbo G. G., d. o. o., da gospodarska družba G., d. o. o., ni imela nobene terjatve, ki bi jo lahko odstopila oškodovancu, da v postopku ni bilo ugotovljeno ključno dejstvo, ki bi lahko bilo podlaga za sklep, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s preslepitvijo in s tem, da ni sklenil cesijske pogodbe in se sklicuje na listine, iz katerih po oceni zagovornika izhaja ravno obratno. S citiranimi navedbami zagovornik ne uveljavlja protispisnosti, ampak ponovno ostaja na ravni izpodbijanja dejanskega stanja.

15. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje v točki 9 citiralo osnutek pogodbe v prilogi A2. Zagovornik trditve o protispisnosti ne pojasni, saj ne utemelji, katero odločilno dejstvo naj bi bilo v sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s presojo pritožbe o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ugotovljeno v nasprotju z vsebino dokazov. Ta del sodbe sodišča drug stopnje se ukvarja s presojo izpovedbe oškodovanca v prvostopenjski sodbi in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo kot prepričljivo, ter da je izpovedba potrjena z izpovedbo oškodovančeve žene M. K., izpiskom elektronske pošte v prilogi A1 in s cesijsko pogodbo, tako tudi z dokumentacijo. Zagovornik tako z navedbami ne utemelji kršitve zakona, ki jo zatrjuje.

16. Pod točko III zagovornik citira del pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in se ne strinja z obrazložitvijo v točki 10 sodbe sodišča druge stopnje.

17. Bistvo odgovora sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe v tej točki je, da je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge o obstoju pogodbe o odstopu terjatve, ter da je tudi pravilno ugotovilo, da je obsojenec prepričeval oškodovanca, da bo prejel plačilo za opravljeno delo, če ne drugače pa na podlagi cesijske pogodbe. Sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenim navedbam, da obsojenec s cesijsko pogodbo ni bil seznanjen. Pritrdilo je tudi razlogom sodišča prve stopnje, da obsojenec oškodovancu ni nameraval plačati del. V zaključku te točke obrazložitve sodbe je navedeno, da so vsa druga izvajanja pritožnikov v zvezi s pravno naravo cesijske pogodbe (zaradi zavrnitve pritožbenih navedb) brezpredmetna in hkrati nekonkretizirana, zato s takšnimi neutemeljenimi in pavšalnimi pritožbenimi navedbami, pravilne dokazne ocene sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče ovreči.

18. Zagovornik se s stališčem pritožbenega sodišča ne strinja. Navaja, da pritožba v delu, ki je povzeta v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni pavšalna in ni neutemeljena, saj temelji na OZ. Ponavlja, da za sklenitev in veljavnost ter pravno učinkovanje cesijske pogodbe zakon ne predvideva podpisa ali soglasja dolžnika ter da mora obstajati terjatev, ki jo odstopnik prenaša na oškodovanca, česa takega pa nobeno sodišče ni ugotovilo. V tem delu zahteve pritožnik zopet ostaja na ravni izpodbijanja dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču sicer očita, da ni zadostno odgovorilo na pritožbene navedbe, vendar pa ne pojasni in ne utemelji kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vložnik zahteve nakazuje kršitev zakona po 3. točki prvega ostavka 420. člena ZKP, ki pa jo Vrhovno sodišče obravnava ne le, če je določno obrazložena, ampak takrat, ko je ob obrazložitvi utemeljena tudi vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojene pravne osebe

19. Zagovornik obsojene pravne osebe v zahtevi pod točki I trdi, da opis dejanja ne predstavlja opisa kaznivega dejanja, saj je očitek: „da si je pravna oseba pridobila protipravno premoženjsko korist, s tem, ker je razpolagala s 5.722,00 EUR, ki jih direktor K. ni plačal samostojnemu podjetniku A. K.“, ne vsebuje vseh zakonskih in predpisanih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije obsojene pravne osebe. Razpolaganje z denarnimi sredstvi ne pomeni konkretizacije znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Sklicuje se na 269. člen ZKP o sestavinah obtožnice in na 37. člen ZOPOKD o sestavinah obtožbe za pravno osebo. V opisu dejanja pravni osebi ni očitano konkretno ravnanje, tako kot je navedeno v citiranih predpisih. Ocenjuje, da pravna oseba ni imela možnosti za obrambo ter da iz opisa kaznivega dejanja za obsojenega M. K. izhaja, da je dejanje izvršil sam in da se je za plačilo zavezal sam. V opisu dejanja ni navedeno, da je obsojeni M. K. ravnal v imenu, na račun in v korist pravne osebe (4. člen ZOPOKD). Ne strinja se z odgovorom pritožbenega sodišča, da so pritožbene navedbe o kršitvi kazenskega zakona posplošene. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zakonita zastopnica pravne osebe uveljavljala, da opis dejanja v obsegu, ki ga citira zagovornik, ne predstavlja znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

20. Odgovor pritožbenega sodišča na relevantne pritožbene navedbe je v točki 11 sodbe, zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo nakazuje. Ostalega, kar je navajal zagovornik v zvezi z opisom kaznivega dejanja o vsebini obtožbe po ZKP in ZOPOKD ter presojo v skladu s četrtim členom ZOPOKD zastopnica pravne osebe v pritožbi ni uveljavljala, zato zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni materialnopravno izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP).

21. Opis dejanja za pravno osebo se sklicuje na opis dejanja za obsojenega M. K. (česar v pritožbi in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnika nista navedla), torej na dejanje, opisano pod točko 1. Pravna oseba odgovarja za kaznivo dejanje, če ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. V primeru 3. točke 4. člena ZOPOKD, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja poslovne goljufije je podan v točki 1. Sodišče se lahko pri opisu dejanja za pravno osebo sklicuje na kaznivo dejanje fizične osebe. Izvršitveno ravnanje pravne osebe je v pridobitvi in razpolaganju s protipravno premoženjsko koristjo, ki jo je storilec pridobil s kaznivim dejanjem, ki je bilo storjeno v imenu in na račun pravne osebe. Kot je navedeno v točki 1 izreka izpodbijane pravnomočne sodbe, je obsojenec deloval kot direktor družbe K., d. o. o., in tako, da pravna oseba zaradi njegovega ravnanja ni plačala opravljenega dela po izstavljenem računu oškodovancu. Dejanje je bilo storjeno v imenu in v koristi pravne osebe.

22. V opisu dejanja za pravno osebo so opisani zakonski znaki pridobitve premoženjske koristi in razpolaganje kot posledica delovanja njenega direktorja. Opisan je temelj odgovornosti pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD, torej naveden pogoj, pridobitev protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja in razpolaganje s to protipravno premoženjsko koristjo. S sklicevanjem na točko 1 sodbe sodišča prve stopnje in z določno navedbo, da premoženjska korist izvira iz ravnanja direktorja M. K., kot je opisano pod točko 1, pa je opisano, da je direktor ravnal v imenu in na račun pravne osebe. Na podlagi opisa kaznivega dejanja je mogoče pripisati prispevek h kaznivemu dejanju ter subjektivizacijo odgovornosti pravne osebe, saj je vodstveni organ znan in opisan, pa tudi njegov prispevek in njegovo ravnanje pri dejanju pod točko 1. Sodišču ni bilo potrebno ponavljati celotnega opisa dejanja in ponovno vnašati opisa celotnega dejanja storilca kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, ki jo je pravna oseba pridobila in z njo razpolagala. Tehnike opisa dejanja so različne. Kadar gre za razmerje, da je storilec kaznivega dejanja direktor družbe, torej vodstvena oseba in že iz opisa dejanja vodstvene osebe izhajajo znaki kaznivega dejanja in da je bila pravna oseba uporabljena za storitev kaznivega dejanja, tako da ji je mogoče pripisati prispevek h kaznivemu dejanju zadošča že sklicevanje na ta opis in ni potrebno v opis kaznivega dejanja oziroma ravnanja, za katerega je pravna oseba odgovorna, ponovno vnašati in konkretizirati vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru kaznivega dejanja poslovne goljufije.

23. Zastopnica pravne osebe je bila seznanjena, z opisom kaznivega dejanja storilca in z opisom dejanja pravne osebe in je na glavni obravnavi v imenu pravne osebe podala zagovor. Pravni osebi je bila tako omogočena učinkovita obramba.

24. Po oceni zagovornika je v opisu dejanja le obsojenemu M. K. očitano kaznivo dejanje, ne pa tudi pravni osebi K., d. o. o. Opisano je, da se je za plačilo zavezal M. K. Na podlagi takšne vsebine opisa dejanja sodišče ne bi smelo ugotoviti, kakšno protipravno premoženjsko korist je prejela pravna oseba in zaključiti, da je dolžna oškodovancu A. K. plačati znesek 5.722,00 EUR. Ravnanje, ki se očita pravni osebi, po navedenem, ne more predstavljati kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v imenu, na račun ali v korist pravne osebe K., d. o. o., zato ni kaznivo dejanje.

25. V delu opisa dejanja je navedeno, da je obsojeni M. K. zavezal, da če gospodarska družba G., d. o. o., del ne bo plačala, jih bo plačal sam na podlagi cesijske pogodbe z gospodarsko družbo G., d. o. o. Ta netočnost pa ne pomeni, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, kar zatrjuje zagovornik, in ne daje podlage za sklep, kot je razvidno iz navedb v zahtevi, da odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ni bila zakonita. V opisu dejanja je v nadaljevanju jasno opisano, da je K. deloval kot direktor družbe, in da računa ni poravnala gospodarska družba K., d. o. o., ter da je bila premoženjska korist pridobljena tej gospodarski družbi. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da dejanje, ki je opisano v sodbenem izreku, ni kaznivo dejanje in da pravna oseba zanj ne more biti odgovorna.

26. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku, s katerimi je pritožnica, to je zastopnica pravne osebe, uveljavljala, da naj bi iz opisa dejanja izhajalo, da se je obsojeni M. K. sam zavezal plačati dela na podlagi cesijske pogodbe, kar je povezala z izpodbijanjem odločbe o premoženjskopravnem zahtevku s trditvijo, da že iz tega razloga ne more biti utemeljen, saj iz obtožnega akta ne izhaja, da bi prišlo do plačilne zaveze pravne osebe K., d. o. o., ki ima seveda drugačno pravno subjektiviteto kot fizična oseba M. K., je odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 12 sodbe. Poudarilo je, da je kaznivo dejanje obsojeni M. K. storil kot direktor družbe K., d. o. o., v imenu in na račun obtožene pravne osebe in ji je na takšen način pridobil premoženjsko korist, s katero je razpolagala. Zagovornik pa le skopo izpodbija odločitev o premoženjskopravnem zahtevku tudi z navedbami, da sodišče ne bi smelo naložiti vračila premoženjske koristi. S temi navedbami ne more uspeti, saj ne uveljavlja, da je bil pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku kršen zakon.

27. V točki II zahteve zagovornik s smiselno enakimi navedbami kot zagovornik obsojenega M. K. uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da v opisu dejanja v izreku sodbe za obsojenega M. K. niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Tako kot zagovornik obsojenega M. K. se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 in trdi, da v opisu dejanja ni konkretizirana preslepitev, niti ni zatrjevano vedenje in zavest obsojenega M. K., da do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, ampak, da je opisana le obljuba plačila. Vrhovno sodišče je na navedbe že odgovorilo pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. K. Tako zagovornik neutemeljeno uveljavlja enake pomisleke v zvezi z opisom kaznivega dejanja in o kršitvi kazenskega zakona.

28. V točki III zahteve zagovornik podobno kot zagovornik obsojenega M. K. ocenjuje pomen cesijske pogodbe in cesije ter trdi, da G., d. o. o., do obdolžene pravne osebe ni imel nobene terjatve v znesku 5.722,00 EUR in ker tega dejstva, terjatve v takšni višini sodišče niti ni ugotavljalo, je jasno, da do preslepitve ni prišlo. Dolg družbe K., d. o. o., tudi ne obstaja. S temi navedbami zagovornik ne utemelji kršitve zakona, ampak ostaja na ravni izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

29. Ker kršitve zakona po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker vložnika uveljavljata tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

30. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s tarifnimi številkami 7112, in 71113 ter 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) za obsojenca in 7117 in 7152 ter 7310 taksne tarife ZST-1 v zvezi s 16. členom ZST-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1.
Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (1999) - ZOPOKD - člen 4, 4-3.
Datum zadnje spremembe:
29.04.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MjMw