<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 50818/2014
ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.50818.2014

Evidenčna številka:VS00030890
Datum odločbe:16.01.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba VII Kp 50818/2014
Datum odločbe II.stopnje:08.11.2016
Senat:mag. Kristina Ožbolt (preds.), Barbara Zobec (poroč.), dr. Mile Dolenc, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:protipraven odvzem prostosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - vzročna zveza - prisiljenje - kaznivo dejanje prisiljenja - stek kaznivih dejanj - razmerje specialnosti - ugrabitev - obrazloženost sodbe - izločitev dokazov - privilegij zoper samoobtožbo - pouk osumljencu - neformalni razgovor - dvom v verodostojnost

Jedro

Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja.

Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja.

Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v kazenskem postopku zoper njega.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 18. 5. 2016 R. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebne izdatke oškodovanke, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke ter sodno takso. S posebnim sklepom z dne 7. 6. 2017 ga je nato oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, odmerjenih s sklepom z dne 13. 1. 2017 v višini 771,02 EUR ter plačila sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo, po uradni dolžnosti pa je na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo in sklep razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka svétnica Sanja Javor Pajenk, ki meni, da ta ni utemeljena in pojasnjuje, da je za obravnavano kaznivo dejanje bistvena omejitev svobode gibanja, ki nujno vsebuje tudi določeno prisiljenje in tudi v konkretnem primeru je obsojenec oškodovanko s pomočjo psihične in fizične prisile omejil v njenem gibanju. Pritožbeno sodišče je argumentirano odgovorilo na očitek kršitve kazenskega zakona v šesti točki obrazložitve, glede očitka protispisnosti v sedmi točki obrazložitve, glede očitka kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa je zadostno in prepričljivo odgovorilo v peti točki obrazložitve sodbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Vložniki v zahtevi zatrjujejo, da v izreku navedeno dejanje ni kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 oziroma, je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo navedeno določbo zakona. Navedeno utemeljujejo z obrazložitvijo, da je bil obsojenec v stanovanju popolnoma pasiven, saj ni izvršil nobenega aktivnega ravnanja, ki bi pomenilo izvršitveno obliko očitanega kaznivega dejanja. Takšnega zaključka tudi ni mogoče napraviti zaradi ravnanja obsojenca, ki je oškodovanki večkrat zagrozil, da jo bo ubil, saj med grožnjo in zadrževanjem oškodovanke v stanovanju, ki je bilo odklenjeno, ni podane vzročne zveze. Tudi sodišče druge stopnje napačno zaključuje, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost, ker se ta ni upala od njega odmakniti. Zakonski znaki niso izpolnjeni tudi iz razloga, ker je obsojenec oškodovanko z obravnavanimi ravnanji prisilil v nekaj, kar je ta tako nameravala storiti, in sicer se odpeljati domov s svojim avtomobilom. Pri tem jo je prisilil le v to, da je proti svoji volji trpela njegovo prisotnost v njenem vozilu in v stanovanju, kamor je bila v vsakem primeru namenjena. V odsotnosti presežka nad prisiljenjem v prisotnost obsojenca je ta z očitanim ravnanjem izpolnil zgolj zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja po 132. členu KZ-1.

6. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti stori, kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja. Z ravnanjem kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je obsojenec izpolnil vse zakonske znake navedenega kaznivega dejanja. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je oškodovanka po telefonu klicala policijo in povedala, da jo gost lokala nadleguje, takrat pa je obsojenec potegnil ven pištolo, katere se je oškodovanka prestrašila in začela bežati pred njim. Ko jo je ujel, jo je podrl na tla, ji pištolo prislonil na senco in rekel, da je prasica, da jo bo ubil. Naložil jo je v avto in rekel, da bo on vozil in da naj moli, da ne bo nikogar, ker bo sicer vse pobil, najprej njo, potem pa še ostale in da je med njima konec, da bo oba ustrelil. Med vožnjo je dal orožje na njena stegna in ji govoril, da je to tako orožje, da ti možgane raznese, da ne ostane nič od tebe. Obsojenec je oškodovanko s pištolo v rokah odvlekel v njeno stanovanje, katerega je ona odklenila, on pa si je po vstopu sezul čevlje in se usedel na fotelj. Obsojenec je še v stanovanju oškodovanki grozil, da jo bo ubil, ona pa mu je, da bi ga odvrnila od tega, kazala sliko svojega sina in mu govorila, da bi rada živela, da ima otroka. Ob klicu policistov jim je oškodovanka po telefonu povedala, da je vse v redu, obsojenec pa je nato na balkonu vpil, da bo vse pobil. Obsojenec je torej oškodovanko z uporabo pištole in fizične sile obvladal in jo v nasprotju z njeno voljo spravil v njeno vozilo, jo z vozilom odpeljal do stanovanja ter nato peš v stanovanje, od koder oškodovanka zaradi grožnje obsojenca z orožjem, da ga zoper njo ne bi uporabil, ni upala oditi. S tem jo je proti njeni volji zadrževal tudi v stanovanju. Z opisanim ravnanjem je obsojenec oškodovanki protipravno omejeval svobodo gibanja.

7. Glede na navedeno v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje se izkaže za neresnično zatrjevanje vložnikov v zahtevi, da je bil obsojenec v stanovanju popolnoma pasiven in ni izvršil nobenega aktivnega ravnanja, ki bi pomenil izvršitveno obliko kaznivega dejanja, za storitev katerega je obsojen. Napačna je presoja vložnikov, da z grožnjo z ubojem obsojenec ni izpolnil zakonskega znaka kaznivega dejanja, za katerega je obsojen, to je omejitev svobode gibanja. Za standard ustrezne omejenosti svobode gibanja namreč zadošča, da storilec žrtvi zagrozi z neposrednim napadom na življenje in telo ter tudi z neposrednim napadom na življenje in telo njenih bližnjih oseb, če bi mesto zadrževanja poskusila zapustiti.1 Kolikor pa se vložniki s takšnimi ugotovitvami in presojo sodišč prve in druge stopnje ne strinjajo, ko navajajo, da je bila oškodovanka v stanovanju le krajši čas, da ni podane vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in zadrževanjem oškodovanke v stanovanju in da je napačna presoja sodišča, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost, ker se ta ni upala odmakniti od njega, pa s tem izpodbijajo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Na obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti in obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in omejitvijo svobode gibanja oškodovanke tudi nima nobenega vpliva okoliščina, oziroma ugibanje o tem, kje bi se oškodovanka v kritičnem času sicer nahajala in kaj bi počela, če bi o tem lahko svobodno odločala. Obsojenec oškodovanke ni prisilil le, da je odšla domov, temveč ji je omejeval svobodo gibanja z grožnjo z orožjem in s smrtjo celo pot do njenega doma in še v stanovanju.

8. Kaznivo dejanje prisiljenja stori, kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori, opusti ali da kaj trpi. To kaznivo dejanje je vsebovano v številnih drugih sestavljenih kaznivih dejanjih in opravlja tudi funkcijo subsidiarnega oziroma pomožnega kaznivega dejanja. Pomeni napad na prosto odločanje in svobodo ravnanja. S kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti pa je napadena osebna svoboda gibanja. To kaznivo dejanje je trajajoče, in sicer traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja.

9. Pravilna je ugotovitev vložnikov zahteve, da je sodišče v 31. točki obrazložitve sodbe, ko je odgovarjalo na navedbe obrambe, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, temveč kvečjemu kaznivega dejanja prisiljenja, navedlo, da v danem primeru niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja prisiljenja, saj obsojenec oškodovanke ni prisilil, da kaj stori ali opusti, saj tega od oškodovanke ni zahteval, temveč ji je rekel le, da jo bo ubil in jo za roko peljal do njenega vozila. Oškodovanki je le grozil, ni pa ji teh groženj pogojeval oziroma od nje zahteval, da kaj stori, opusti oziroma trpi v zvezi z izrečeno grožnjo. Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja. Sodišče je glede na celotno obrazložitev in okoliščine storitve obravnavanega kaznivega dejanja glede na argumentacijo v tem delu dejansko pojasnjevalo, zakaj ni podano kaznivo dejanje ugrabitve, saj je ocenjevalo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi obsojenec oškodovanko ob odvzemu prostosti prisilil, da kaj stori, opusti ali trpi. Ne glede na nerodno argumentacijo pa obrazložitev ni v nasprotju z izrekom sodbe, saj iz celotne obrazložitve jasno izhaja ugotovitev sodišča, da je obsojenec oškodovanko s silo in grožnjo prisilil, da trpi odvzem prostosti, pri čemer pa ni bilo ugotovljeno, da bi z odvzemom prostosti obsojenec oškodovanko želel prisiliti, da nekaj stori, opusti ali trpi, temveč je silo in grožnjo uporabil kot sredstvo za omejitev svobode oškodovanke. Kot že navedeno pa je obsojenec z obravnavanim ravnanjem res izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja, ki je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti. Glede na navedeno očitana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Takšna kršitev tudi ni podana v zvezi z obrazložitvijo krivde, glede katere vložniki zatrjujejo, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, ker da je sodišče pri obrazložitvi krivde zgolj prepisalo zakonski opis direktnega naklepa. Navedeno kršitev zatrjujejo tudi glede obrazložitve zavedanja obsojenca o protipravnosti njegovega ravnanja, še posebej, ker obsojenec po navedbah obrambe ni dojemal, da je delal karkoli narobe. Sodba je pomanjkljiva glede zaključka, da obsojenec za dejanje v celoti kazensko odgovarja, saj ne pojasni, kako je prišlo do tega zaključka.

11. Glede krivde obsojenca sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da so sposobnosti obsojenca za razumevanje pomena svojega vedenja in obvladovanja svojega ravnanja v času obravnavanega dogodka bile zmanjšane, vendar ne v bistveni meri. Obsojenec je vedel, da je njegovo ravnanje napačno, zavedal se je, da oškodovanka z njim v stanovanju ni prostovoljno. Obsojenec se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja, v kar tudi glede na ugotovitve izvedenke Žmuc Tomori in pisno sporočila obsojenca, da naj mu oškodovanka oprosti za njegovo ravnanje, sodišče ne dvomi. Sodišče je ugotovilo, da je pri tem ravnal naklepno, saj je skrit čepe počakal oškodovanko pri vozilu in ko ni hotela z njim, je iz toka vzel pištolo, ki jo je v ta namen prinesel s seboj, ter ji jo prislonil ob senco in ji zagrozil, da jo bo ubil in jo nato odpeljal v stanovanje in jo tam z grožnjo, da jo bo ubil, zadrževal (22. točka sodbe). Višje sodišče v tej zvezi še navede, da že sam način storitve in njegovo trajanje kažeta na obliko obsojenčeve krivde. Tudi v 30. točki sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je obsojenec zavedal svojega ravnanja in hotel tako ravnati, na kar kaže tudi njegovo obnašanje, ko je oškodovanko hotel najprej prepričati, da gre z njo domov, nato pa jo je s pištolo pripravil, da se mu je podredila in jo po begu tudi s silo prisilil, da mu je sledila do in v vozilo. Dejanje je bilo načrtovano, premišljeno in obsojenec je dobro vedel, kaj počne in to tudi hotel.

12. Z navedeno obrazložitvijo je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno utemeljilo, na kakšni podlagi je napravilo sklep, da so pri obsojencu podani vsi elementi krivde in da je ravnal z direktnim naklepom. Glede zavesti o protipravnosti zadošča storilčeva laična zavest, da počne nekaj pravno prepovedanega, sodišče pa je obstoj takšne zavesti obrazloženo ugotovilo na več mestih v sodbi, česar vložniki z navedbami, da obsojenec ni dojemal, da je delal karkoli narobe, ne morejo izpodbiti.

13. Vložniki sodišču prve stopnje očitajo, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih in uveljavljajo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče iz spisa ni izločilo uradnega zaznamka policista J. Z. z dne 1. 7. 2014, ki vsebuje izjavo obsojenca, preden je bil poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Vložniki zatrjujejo, da je takšno izjavo sodišče uporabilo pri odločanju in da je zaključek sodišča, da je bila izjava dana prostovoljno, iz lastne pobude, napačen. Policist je namreč v času razgovora z obsojencem vedel, da je ta osumljen storitve v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja in je o konkretni oškodovanki in okoliščinah tudi spraševal. Policist je tudi vedel, da je obsojenec pod vplivom alkohola in torej v stanju, ko je bilo njegovo razumevanje dogajanja in njegova volja okrnjena, zaradi česar je obremenjujoča izjava obsojenca pridobljena s kršitvijo temeljnih človekovih pravic, posledično pa takšno kršitev predstavlja tudi izpoved zaslišanega policista in je potrebno navedeni dokaz izločiti iz spisa.

14. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 1. 7. 2014 izhaja, da je policist J. Z. v mesecu aprilu od občanov pridobil operativno informacijo, da je obsojenec v vinjenem stanju v lokalu Sokol dejal, da ima za prvega policista, ki ga bo ta ustavil, metek in da bo policista tudi ustrelil. O tem je obsojenca povprašal, kar je ta zanikal. Naslednjega dne, ko je bil službe prost, je prisedel k mizi v gostinskem lokalu, za katero je sedel tudi obsojenec, ki je bil pod vplivom alkohola. Obsojenec mu je rekel, da ga ne mara, na vprašanje, ali je rekel, da bo ustrelil prvega policista, pa je povedal, da ja in da je bila to šala. V razgovoru je nadalje povedal, da ima en metek pripravljen za A. M., ki ga je po njegovem „zjebala“ in jo bo s pištolo Magnum ustrelil v čelo in ubil. Policist je takrat menil, da je njegov govor prazen in pod vplivom alkohola, kasneje pa je ugotovil, da se njegove grožnje stopnjujejo tako do A. M. kot tudi do ostalih občanov. J. Z. je zaslišan kot priča na sodišču povedal, da v obravnavani zadevi ni deloval kot policist, da je bil tistega dne, ko je obsojenec dal predmetno izjavo, prost, da pa je vedel, da je bil obsojenec osumljen ugrabitve A. M. Pred razgovorom ga ni opozoril, da ima pravico molčati, ker ni šlo za uradni razgovor. Ta razgovor se je nanašal na pridobivanje informacij glede grožnje policistu. Glede A. M. pa informacij ni zbiral, temveč mu je obsojenec o tem sam povedal. Na vprašanje, ali je izrabil alkoholizirano stanje obsojenca, je povedal, da je ravnal v smislu, kar trezen misli, pijan pove.

15. Sodišče je s sklepom z dne 18. 5. 2016 predlog za izločitev predmetnega uradnega zaznamka zavrnilo z obrazložitvijo, da v tem uradnem zaznamku ni izjave, ki bi jo policija pridobila od obdolženca po določbah 148. člena ZKP, pač pa gre za izjavo, ki je bila policistu dana prostovoljno in iz lastne pobude.

16. Po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP mora policija osumljenca, glede katerega so podani razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, od katerega želi dobiti izjavo, poučiti o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Vse, kar je osumljenec izjavil policiji, preden je dobil predpisani pouk, mora biti izločeno iz sodnih spisov (prvi odstavek 83. člena ZKP). Če ni zakonskih pogojev za izločitev izjave osumljenca, je o okoliščinah, v katerih je bila izjava dana, dopustno zaslišati policista kot pričo.3

17. Ustava Republike Slovenije v četrti alineji 29. člena zapoveduje, da mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, s čimer zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo. Varstvo privilegija zoper samoobtožbo se v prvi vrsti uresničuje s pomočjo pouka o pravici do molka. Omenjeni privilegij je primarno namenjen zaščiti posameznikov pred prisilo ali zvijačo državnih organov. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svojih odločitvah poudarja, da je namen privilegija zoper samoobtožbo, med drugim, v zavarovanju obdolženca pred neprimerno oblastveno prisilo.4 Privilegij zoper samoobtožbo zato osumljenca prvenstveno ščiti v situacijah, ko mu je odvzeta prostost in je zaslišan s strani organov kazenskega postopka (t.i. incommunicado situacija). V teh primerih je namreč v neenakopravnem razmerju do organov, ki nasproti njemu nastopajo s pozicije moči, zato se tudi smatra, da v takšni situaciji šele seznanitev osumljenca z njegovimi pravicami omogoča njegovo svobodno odločitev o izpovedovanju.5 Pouk o pravici do molka pa je pomemben element varstva privilegija zoper samoobtožbo tudi tedaj, ko ne gre za odvzem prostosti. Pri pravici do molka ne gre zgolj za prepoved uporabe prisile ali zvijače z vidika obdolženca, temveč tudi za preprečevanje njegove samoobdolžitve, saj se morebiti ne zaveda, da mu ni treba izpovedati zoper samega sebe. Pri pravici obdolženca, da ni dolžan ničesar izjaviti, gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe bodisi zaradi prisile bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora izpovedati.6 Presoja ali gre za kršitev privilegija zoper samoobtožbo je tako odvisna od razmerja med državnimi organi in posameznikom ter od dejanskih okoliščin situacije, v kateri naj bi prišlo do kršitve. Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v kazenskem postopku zoper njega. V primeru neprostovoljne izjave se varstvo privilegija zagotavlja s prepovedjo zaslišanja uradne osebe o izjavah osumljenca oziroma s prepovedjo, da bi izjave prišle v dokazno gradivo.7

18. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je prostovoljna izjava policiji, ki ni podana na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja, dovoljen dokaz in podlaga za pridobivanje nadaljnjih (veljavnih) dokazov.8 Presodilo je tudi, da neformalni pogovor med obsojencem in policistom, ki ni bil del policijskega preiskovanja kaznivega dejanja, ni mogoče šteti kot uradno dejanje policije. Čeprav je bil kasneje o tem pogovoru sestavljen uradni zaznamek, to njegove narave ne spremeni.9

19. Policist J. Z. v obravnavani zadevi ni sodeloval v predkazenskem postopku, tako tudi ni zbiral obvestil v tej zadevi. V času, ko je opravil razgovor z obsojencem v gostinskem lokalu tudi ni bil v službi in iz uradnega zaznamka, iz katerega izhaja, da je policist obsojenca že pred tem spraševal o grožnji policistom, ter iz izpovedi zaslišanega policista, ki je navedel, da ni šlo za uradni pogovor ter iz samih okoliščin pogovora tudi ne izhaja, da bi policist Z. opravljal policijske naloge zunaj delovnega časa, zagotovo pa ne v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem.10 J. Z. pri pogovoru z obsojencem ni nastopal s pozicije moči, saj v njem ni nastopal kot uradna oseba, pogovor je potekal v gostinskem lokalu ob prisotnosti skupnih prijateljev ali znancev J. Z. in obsojenca, pri čemer je obsojenec izjavo v zvezi z oškodovanko A. M. podal samoiniciativno in prostovoljno, ne da bi ga J. Z. o tem konkretno spraševal. J. Z. ni zbiral obvestil o obravnavanem kaznivem dejanju od obsojenca, temveč ga je neformalno spraševal o drugem dogodku, in sicer o domnevni grožnji obsojenca, da bo prvega policista, ki ga bo ustavil, ustrelil. Takrat, ko je potekal pogovor med obsojencem in policistom J. Z., slednji tudi ni bil natančneje seznanjen z v tem postopku obravnavanim kaznivim dejanjem obsojenca, saj kot je navedeno v samem uradnem zaznamku, je policist Z. takrat navedbe obsojenca glede oškodovanke A. M. razumel kot prazne in pod vplivom alkohola. Glede na navedeno obsojenčevih izjav, ki jih je ta podal J. Z., čeprav je ta policist in je izjavo vključil v uradni zaznamek, v navedenih okoliščinah ni mogoče šteti kot izjavo dano policiji v fazi zbiranja obvestil na podlagi 148. člena ZKP. Pogovor med obsojencem in policistom ni bil del policijskega preiskovanja obravnavanega kaznivega dejanja. Le v takšnih okoliščinah pa bi morala biti izjava obsojenca izločena iz spisa. Posledično je zakonit tudi dokaz, pridobljen z zaslišanjem policista glede njegovega razgovora z obsojencem.

20. Dejstvo, da naj bi bil obsojenec v času podajanja te izjave po opažanjih J. Z. pod vplivom alkohola, na zakonitost pridobitve te izjave samo po sebi ne vpliva. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi npr. policist obsojenca spravil v takšno stanje ali da bi zaradi pridobitve predmetne izjave takšno stanje zlorabil. Sicer pa sodišče vsebino izjave presoja po načelu proste presoje dokazov, pri čemer lahko na oceno verodostojnost dokaza oziroma izjave vplivajo tudi okoliščine, v katerih je bil ta pridobljen oziroma v katerih je bila obremenilna izjava priči (J. Z.) podana. Dejstvo, da je bil obsojenec v času podaje izjave v vinjenem stanju, pa samo po sebi ne pomeni, da je takšna izjava neverodostojna. Kakšnih drugih okoliščin, ki bi na to kazale, pa obramba v zahtevi in tudi v postopku ni navajala. Poleg navedenega pa izjava obsojenca, ki jo je ta podal policistu J. Z. in jo je ta povzel v uradni zaznamek in bil o tem na sodišču zaslišan kot priča, v obravnavani zadevi ne predstavlja odločilnega, niti bistvenega dokaza, temveč gre le za podporni dokaz številnim drugim glede določenih (neodločilnih) okoliščin storitve kaznivega dejanja. Sodišče je namreč na izpoved priče J. Z. uprlo ugotovitev, da je obsojenec v obravnavanem dogodku imel pištolo, kar je izpovedala sama oškodovanka in je bilo podprto še z drugimi dokazi (predvsem izpovedjo prič S. L. in M. B. ter fotografijami bencinskega servisa). Na izpoved J. Z. se je sodišče oprlo še pri izbiri kazenske sankcije, in sicer je sodišče na njeni podlagi sklepalo na nekritičnost obsojenca do storjenega dejanja. Glede na navedeno tudi zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja in zaposlitve, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko zaradi njenega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan preživljati.

-------------------------------
1 Damjan Korošec, Miha Šošić in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Cicero, d. o. o., Ljubljana 2018, str. 577.
2 Ibidem, str. 545.
3 Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 193.
4 Sodbe ESČP Murray proti Združenemu Kraljestvu, št. 14310/98 z dne 28. 10. 1994, Allan proti Združenemu Kraljestvu št. 48539/99, z dne 5.2.2003, Bykov proti Rusiji, št. 4378/02 z dne 10. 3. 2009; podobno tudi odločbi Ustavnega sodišča Up-134/97 z dne 5. 12. 2002 in Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 ter številne druge.
5 Šugman, Katja: DOKAZNE PREPOVEDI V KAZENSKEM POSTOPKU: Meje (samo)omejevanja države, Ljubljana; Bonex; 2000, str. 166-167 in 209-210.
6 Ibidem, str. 166-167, 171.
7 Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-1293/08-24 z dne 6. 7. 2011.
8 Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 47/2009 z dne 22. 4. 2010.
9 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 193/2007 z dne 17. 1. 2008.
10 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije določa, da morajo policisti tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. V drugih primerih pa smejo policisti zunaj delovnega časa opravljati policijske naloge, če v uniformi neposredno zaznajo kršitev predpisov in če je glede na okoliščine treba ukrepati takoj.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 132, 133, 133/1, 134.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 11, 83, 148, 371, 371/1-8.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MTgz