<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 183/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.183.2013

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS0016819
Datum odločbe:22.05.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1140/2012
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), Vladimir Horvat, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - pravočasnost tožbe - rok - rok za vložitev tožbe - materialni rok - procesni rok - prekluzivni rok - vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču - očitna pomota vložnika - pristojnost - odstop zadeve pristojnemu sodišču - zastaranje - pretrganje zastaranja - varovanje zastaralnega roka - enakost pred zakonom
Objava v zbirki VSRS:CZ 2013-2015

Jedro

Zastaranje je pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče (365. - 367. člen OZ), zato je tudi tožba, vložena na nepristojno sodišče pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka (deveti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 112. člena ZPP), čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za preklic določenih neresničnih in žaljivih izjav o tožnici in njenem programu ..., objavljenih v oddaji A. z dne 23. 5. 2006, in objavo preklica teh izjav ter določenih sporočil javnosti v dnevnem časopisu. Kot je pojasnilo, je tožničin zahtevek zastaral zaradi poteka triletnega subjektivnega roka (352. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), poleg tega pa ni podano protipravno ravnanje novinarke (131. člen OZ).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka odločilno, kdaj bi oškodovanec ob ustrezni skrbnosti lahko izvedel za povzročitelja (izdajatelja medija). Ker je bil slednji zapisan v impresumu sporne oddaje in vpisan v javno dostopni razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo, je subjektivni zastaralni rok potekel 24. 5. 2009. Tožba z dne 20. 5. 2009 bi bila torej lahko pravočasna, a se je izkazalo, da je bila vložena na nepristojno (okrožno) sodišče, na pristojno (okrajno) sodišče pa je prispela po izteku zastaralnega roka. Ker ni šlo za očitno pomoto vložnika, tožba ni bila pravočasno vložena (deveti odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Pritožbenih očitkov glede protipravnosti posledično ni presojalo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 494/2012 z 28. 2. 2013 dopustilo glede vprašanja: „Ali je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem.“.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP) in v tem okviru uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nasprotuje zaključku nižjih sodišč o ugotovljenemu začetku teka in poteku subjektivnega zastaralnega roka. Vztraja, da je vložitev tožbe pri nepristojnem sodišču pripisati očitni pomoti vložnika. Zgolj okoliščina, da ima stranka kvalificiranega pooblaščenca, še ni podlaga za absolutno izključitev možnosti sklicevanja na takšno pomoto, saj je zakonodajalec v tem pogledu strog le glede pojma nevednosti. Sicer se sklicuje na določbe OZ o pretrganju zastaranja, če je bila tožba zavržena zaradi nepristojnosti ali iz drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, upnik pa vloži novo tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o zavrženju (365. in 367. člen OZ). Meni, da bi morala takšna ureditev veljati tudi za primere, ko je izdan sklep o nepristojnosti, pri čemer se sklicuje na spoznanja teorije(1) ter sodno prakso višjih sodišč(2) in Vrhovnega sodišča.(3)

5. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev.

Meni, da ni mogoče enačiti ureditve po OZ in ZPP, saj se sicer izključi povsem jasno določbo 112. člena ZPP. Bistvena razlika med primeri, na katere se nanaša 112. člen ZPP in tistimi, na katere meri 367. člen OZ, je v tem, ali sodišče tožbo zaradi nepristojnosti zavrže ali jo odstopi pristojnemu sodišču. V tej zadevi tožba ni bila zavržena, ker za to ni bilo zakonske podlage (drugi odstavek 18. člena ZPP), pač pa je bila odstopljena pristojnemu sodišču, zato uporaba 367. člena OZ ne pride v poštev. Sklicuje se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča(4).

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, kot izhaja iz 3. točke tega sklepa. V obravnavani zadevi je bila tožba pravočasno vložena pri nepristojnem sodišču, k pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku zastaralnega roka.

8. Roki se med drugim delijo tudi na materialne in procesne. Materialni roki so tisti, ki jih različni zakoni predpisujejo za vložitev tožbe, torej zahteve za pravno varstvo. Delimo jih na zastaralne in prekluzivne. Procesni roki pa so tisti, ki so določeni za opravo procesnih dejanj strank (npr. rok za odgovor na tožbo, rok za vložitev pravnega sredstva, itd.). ZPP vsebuje praviloma le pravila, ki veljajo za procesne roke, izjemoma pa tudi za materialne roke (npr. deveti odstavek 112. člena ZPP).(5)

9. Pravočasnost vloge ureja 112. člen ZPP. Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek). Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika (osmi odstavek). Določbe prvega do osmega odstavka tega člena veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice (deveti odstavek).

10. Namen devetega odstavka 112. člena ZPP je v tem, da so tudi materialni roki varovani za čas, ko vloga potuje po pošti, če je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika, ter v drugih primerih, ki so navedeni v tretjem do sedmem odstavku 112. člena ZPP. Smisel navedene določbe je torej v izenačitvi ureditve materialnih in procesnih rokov, zato da ureditev materialnih rokov ni strožja od ureditve procesnih rokov, ne izključuje pa to možnosti, da je ureditev materialnih rokov še ugodnejša, če zato obstaja podlaga v materialnem pravu (npr. določbe o pretrganju zastaranja v OZ). Zato je zmotno razumevanje sodišča druge stopnje, da so tudi materialni roki (tako kot procesni) varovani zgolj, če je vložitev vloge pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika (osmi odstavek 112. člena ZPP).

11. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe (365. člen OZ). Šteje se, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja. Prav tako se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovani ali opravljeni ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen (366. člen OZ). Če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo (prvi odstavek 367. člena OZ).

12. 365. člen OZ za pretrganje zastaranja zahteva upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem in ne zahteva dejanja pred pristojnim sodiščem, zato je zastaranje pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na nepristojno sodišče.(6) Poleg tega

366. člen OZ izrecno določa, kdaj zastaranje ni pretrgano z vložitvijo tožbe, v obravnavanem primeru pa ne gre za nobenega od navedenih primerov oziroma med navedenimi primeri ni vložitve tožbe na nepristojno sodišče. Do enakega zaključka pa privede tudi 367. člen OZ, ki s tem, da določa, kdaj je zastaranje kljub zavrženju tožbe pretrgano, predstavlja izjemo od 366. člena OZ. Namreč če sodišče tožbo zaradi nepristojnosti ali iz drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, zavrže, je tožnik nedvomno varovan – po 367. členu OZ lahko vloži novo tožbo v treh mesecih. Tožba se zaradi nepristojnosti zavrže samo v primeru, ko ne gre za sodno pristojnost ali ko ne gre za pristojnost slovenskega sodišča (drugi in tretji odstavek 18. člena ZPP). Iz razloga, ki se ne tiče same stvari, pa se tožba zavrže, če ima formalne pomanjkljivosti.(7) V primeru pomanjkanja krajevne ali stvarne nepristojnosti ali napačne opredelitve vrste sodišča pa sodišče tožbe ne zavrže, pač pa jo odstopi pristojnemu sodišču (prvi odstavek 23. člena ZPP). Če sodišče zadevo odstopi pristojnemu sodišču, tožniku seveda ni treba vlagati nove tožbe – in zato tudi 367. člen OZ o vložitvi nove tožbe ne pride v poštev. Tako je za tožnika glede zastaralnih rokov lahko bistveno bolje, če sodišče tožbo zavrže, kot če jo odstopi pristojnemu sodišču, kar pa ni smiselno(8), zato je potrebno izhajati iz namena 367. člena OZ, ki je v tem, da ne nastopi zastaranje, če je bila prvotna tožba formalno pomanjkljiva, kar posledično pomeni, da je potrebno to določbo uporabiti za vse take napake in ne samo za tiste, kjer sodišče tožbo tudi formalno zavrže. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je tožnica pri vložitvi tožbe na nepristojno sodišče delovala v smeri, ki naj bi jo pripeljala do uveljavitve zahtevka, le da si je izbrala napačno pot, zato ji ni mogoče pripisati neizvrševanja pravice, kar je bil sicer razlog za uzakonitev instituta zastaranja. Zaradi vsega navedenega je potrebno zavzeti smiselno razlago določbe 367. člena OZ, po kateri je zastaralni rok varovan tudi, če ne pride do zavrženja tožbe in nato do vložitve nove tožbe, pač pa do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem.

13. Navedba toženke, da je s takšno razlago izključena povsem jasna določba 112. člena ZPP, pa je neutemeljena, saj če je zastaranje z vložitvijo tožbe pretrgano, začne teči znova, ko je sodni spor končan ali drugače poravnan (tretji odstavek 369. člena OZ), zato tožba prispe k pristojnemu sodišču pred potekom zastaralnega roka oziroma pravočasno. Toženka se prav tako neutemeljeno sklicuje na VIII 240/2011, kjer je šlo za prekluzivni rok, zato zadevi nista primerljivi.

14. Pravilnost zgornjega stališča pa potrjuje tudi 23. člen ZPP, ki določa, da sodišče po pravnomočnosti sklepa, s katerim se izreče za krajevno ali stvarno nepristojno (19. in 22. člen ZPP), odstopi zadevo pristojnemu sodišču. Sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim.(9) Po odstopu zadeve pristojnemu sodišču med drugim ostanejo v veljavi tudi vsa procesna dejanja strank, opravljena pred nepristojnim sodiščem, ter vse materialnopravne in procesne posledice vložitve tožbe. Ena od materialnopravnih posledic vložene tožbe pa je tudi pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

15. S takšno razlago pa je zagotovljena tudi enakost pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije), ki zavezuje vse tri veje oblasti. Namreč če bi pravočasnost tožbe vezali na trenutek prispetja na pristojno sodišče, bi bila v mnogih primerih pravočasnost tožbe odvisna od tega, kako hitro bi se nepristojno sodišče s sklepom izreklo za nepristojno in odstopilo zadevo pristojnemu sodišču. To pa ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo tožnikov.(10)

16. Revizijsko sodišče torej na dopuščeno vprašanje odgovarja, da je zastaranje pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče, čeprav tožba na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka. 17. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določb o zastaranju, pa se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo tudi z drugimi pritožbenimi očitki glede protipravnosti. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da izčrpa pritožbo.

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

--.---

Op. št. (1): Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 465; Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerji, II. Knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 1190-1191.

Op. št. (2): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2112/2011 z dne 31. 1. 2012 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 625/2006 z dne 14. 12. 2006.

Op. št. (3): II Ips 105/2009 in II Ips 113/2010.

Op. št. (4): VIII Ips 240/2011.

Op. št. (5): Ude, Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 199-200; Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, Ljubljana 1961, str. 212; Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 453-454; Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, 7. izdaja, Narodne novine d.d., Zagreb 2004, str. 378-383.

Op. št. (6): Takšno stališče (ob sklicevanju na 367. člen ZPP) zavzame tudi Kranjčeva v Juhart, Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar 365. člena OZ, str. 503.

Op. št. (7): Kranjc v Juhart, Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 505.

Op. št. (8): Primerjaj Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 465.

Op. št. (9): Ude v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 172.

Op. št. (10): Primerjaj Up-492/11.


Zveza:

ZPP člen 18, 18/2, 18/3, 19, 22, 23, 23/1, 86, 86/3, 87, 87/3, 112, 112/1, 112/2, 112/3, 112/4, 112/5, 112/6, 112/7, 112/8, 112/9, 367, 367/3, 371, 371/2, 380, 380/2. OZ člen 131, 335, 352, 365, 366, 367, 367/1, 369. URS člen 14, 14/2.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3MTY5