<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 75/2011
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.75.2011

Evidenčna številka:VS0016793
Datum odločbe:15.05.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 3307/2009
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel, Aljoša Rupel
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - stvarna služnost - prenehanje stvarne služnosti - osvoboditev služnosti - tožbeni zahtevek - ugotovitvena tožba - konfesorna tožba
Objava v zbirki VSRS:CZ 2013-2015

Jedro

Za prenehanje služnosti s „priposestvovanjem prostosti“ je odločilen voljni, subjektivni element, ki se pri lastniku gospodujoče stvari kaže v njegovem ravnanju, to je neizvrševanju služnosti zaradi prepovedi lastnika služeče stvari. Vsaka ponovna izvršitev služnosti prekine proces osvoboditve služnosti. Izvršitev je lahko dejanska ali pravna in pomeni ravnanje v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju pravice upira; pomeni neupoštevanje njegove prepovedi po neizvrševanju pravice, pri čemer pa izhodišče za presojo oziroma merilo za to, ali je bila pravica uveljavljena in izvršena, ne more biti (zgolj) končni uspeh izvršitve oziroma uveljavitve pravice. Če lastnik gospodujoče stvari svojo pravico uveljavlja na neprimeren, neustrezen način, to še ne pomeni, da služnosti ne izvršuje. Dejstvo, da toženec morda ni ubral najuspešnejše pravne poti za varstvo pravice, katere izvrševanje mu tožnik preprečuje, zato ne pomeni, da je opustil izvrševanje svoje pravice. Zato je ustrezna oblika pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti, lahko tudi ugotovitvena tožba po 218. členu SPZ (prej 56. člen ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 283,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 414/1 k.o. ..., last tožencev, ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v breme služečega zemljišča parc. št. 414/3 k.o. ..., last tožnika, in se v zemljiški knjigi pri služeči nepremičnini vzpostavi prejšnje stanje z izbrisom vknjižbe služnostne pravice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. S sklepom II Dor 52/2010 z dne 2. 12. 2010 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti (56. člen ZTLR, sedaj 218. člen SPZ) predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki bi prekinila proces osvoboditve služnosti, ali pa se osvoboditev služnosti lahko prepreči le s konfesorno tožbo (57. člen ZTLR, sedaj 212. člen SPZ); in

- katerega od možnih zahtevkov po konfesorni tožbi mora tožnik v slednjem primeru postaviti.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila s sodbo P 9/89 ugotovljena služnost toženca in odrejena prepoved nadaljnjih posegov v služnostno pravico. Tožbo je vložil, ker je tožnik na traso nastavljal razne premične stvari in tožencu verbalno branil uporabo poti. Betonski podstavek je tožnik postavil med pravdo, toženec pa se z razširitvijo tožbe ni uprl temu dejanju. Vse od tedaj toženca služnosti ne izvršujeta. Sporno je, ali je toženec od postavitve betonskega zidu služnost pravno izvrševal. Osvoboditev služnosti je posebna, kvalificirana oblika prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja, pri kateri je izrazito pomembna njena voljna, subjektivna prvina tako v sferi lastnika služečega zemljišča (kjer se odraža v zahtevi, da se mora upreti izvrševanju služnostne pravice) kot tudi lastnika gospodujočega zemljišča (kjer se to odraža v njegovem ravnanju). Pri lastniku služečega zemljišča se konkretno kaže v postavitvi betonskega zidu, pri čemer je bil učinkovit, saj toženca služnosti od tedaj ne izvršujeta. Domet sodnega varstva, ki ga je toženec dosegel s sodbo P 9/89, je izključno v ugotovitvi, da služnost po stanju 31. 8. 1993 obstoji in da se tožniku prepovejo bodoči posegi v služnostno pravico. Zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice po 56. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR (sedaj 218. členu Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), ne pomeni varstva služnosti ali njenega pravnega izvrševanja, pač pa ga je treba obravnavati v povezavi z nastankom služnosti. Kot pravno izvrševanje služnosti je mogoče obravnavati le dajatvene zahtevke po 57. členu ZTLR, sedaj 212. členu SPZ. S konfesorno tožbo se namreč varuje obstoječo služnost in njeno izvrševanje. V zadevi P 9/89 se toženec ni upiral postavitvi betonskega zidu, zato ni izkazane volje za nadaljevanje izvrševanja služnosti. Toženca sta se prepovedi tožnika uklonila. Položaj v zvezi z oblikovanjem zahtevkov pri konfesorni tožbi je identičen kot pri negatorni (42. člen ZTLR, 99. člen SPZ). Možni so zahtevki na prepoved dosedanjega vznemirjanja, na vzpostavitev prejšnjega stanja na trasi služnostne poti in na prepoved nadaljnjega, bodočega vznemirjanja. Od možnih zahtevkov je toženec v pravdi P 9/89 uveljavljal le zahtevek na prepoved nadaljnjih, bodočih posegov v služnostno pravico, ki se prisodi, kadar tožnik dokaže ponavljajoče oviranje ali motenje izvrševanja služnosti in ponovitveno nevarnost. Betonskega podstavka z žičnato pa ni moč odstraniti zgolj na podlagi prepovedi poseganja v služnostno pravico tako, kot velja za premične ovire in verbalno branjenje poti. Pri postavitvi betonskega podstavka gre za bistveno spremembo stanja na trasi poti, ki bi ga bilo mogoče sanirati oziroma oviro odstraniti le z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja. Samo s takim zahtevkom bi se toženca lahko uprla popolni izključitvi od izvrševanja služnosti in ne zgolj oviranju in motenju pri njenem izvrševanju. Sodišči prve in druge stopnje bi morali upoštevati objektivne meje pravnomočnosti sodbe P 9/89 z dne 31. 8. 1993. O zahtevku za odstranitev betonskega podstavka sodišče ni odločalo, zato toženca nista pravno izvrševala služnosti. Ker je betonski podstavek obstajal že ob zaključku te zadeve in se prepoved nanaša le na bodoče in nove posege po izdani sodbi, ni mogoče z izvršbo zahtevati odstranitve ograje na betonskem podstavku. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu P 9/89 z dne 31. 8. 1993 je bila ugotovljena služnost hoje in voženj preko (tožnikovega) služečega zemljišča v korist (toženčevega) gospodujočega zemljišča, tožniku (v tisti pravdi tožencu) naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, obenem pa mu je sodišče prepovedalo vsakršno poseganje v ugotovljeno služnostno pravico. Iz obrazložitve sodbe je res razvidno, da je že tedaj na meji tožnik postavil betonski podstavek z železno ograjo in da sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, med njimi pa ni bilo zahtevka na njeno odstranitev. Vendar pa izrek sodbe tožniku prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico - prepovedano poseganje torej ni omejeno niti po načinu (le na premične stvari in verbalno preprečevanje, kot trdi tožnik) niti po času (zgolj na bodoča dejanja). Ker se časovne meje pravnomočnosti raztezajo na tista dejstva, ki so obstajala ob zaključku glavne obravnave, ko je bil betonski podstavek že postavljen kot ovira služnostne poti, s sodbo pa je bilo tožniku naloženo vsakršno poseganje v služnostno pravico, bi bila možna tudi drugačna razlaga, kot pa jo ponuja tožnik, namreč, da se pravnomočnost razteza tudi na to dejanje tožnika. Da je toženec nedvomno štel v zadevi P 9/89 izdano sodbo za izvršilni naslov za odstranitev betonskega zidu, pa izhaja iz njegovega nadaljnjega ravnanja, ko je na podlagi te sodbe sprožil več izvršilnih postopkov (prvega dobri dve leti po izdaji sodbe, nadaljnje pa v letih 1998 in 2001).

8. Ravno takšno ravnanje toženca pa Vrhovno sodišče ocenjuje kot ravnanje, ki ne dopušča ti. „priposestvovanja prostosti“ oziroma „osvoboditve služnosti“, tj. prenehanja služnosti zato, ker se je lastnik služne stvari uprl njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta ni izvrševal. V primeru, ko lastnik gospodujoče stvari nasprotuje izvrševanju služnosti, služnostni upravičenec lahko svojo pravico uveljavi dejansko (ravna v skladu z vsebino pravice, se posluži samopomoči ipd.) ali pravno (zahteva pravno varstvo svoje pravice). Da bi bilo pravno varstvo učinkovito (da bi na podlagi sodne odločbe dosegel želeni cilj z izvršbo v primeru neprostovoljne izpolnitve obveznosti), mora služnostni upravičenec res sprožiti ustrezen postopek in uveljaviti ustrezen (pravilen) zahtevek. Vendar pa morebitna (ne)učinkovitost postopka še ni pokazatelj (ne)izvrševanja služnostne pravice in uklonitve prepovedi lastnika služeče stvari.

9. Literatura kot posebno obliko splošnega varstva služnosti navaja tudi tožbo na ugotovitev služnosti, ki jo ureja 56. člen ZTLR (sedaj 218. člen SPZ), čeprav ta, kot sicer pravilno navaja tožnik, ne pomeni prave oblike varstva služnosti kot pravice, saj naj odločba za ugotovitev (ne)obstoja služnosti reši spor, ali pravica obstaja in je zato tako tožbo res primerneje obravnavati v zvezi z nastankom služnosti, medtem ko naj bi obstoječo služnost in njeno izvrševanje varovala predvsem konfesorna tožba.(1) Vendar pa je za prenehanje služnosti s „priposestvovanjem prostosti“ odločilno to, kar revizija pravilno poudarja, namreč voljni, subjektivni element, ki se pri lastniku gospodujoče stvari kaže v njegovem ravnanju, to je neizvrševanju služnosti zaradi prepovedi lastnika služeče stvari. Povedano drugače: pravica lastnika gospodujoče stvari preneha, če tri leta „upošteva“ oziroma ravna v skladu s prepovedjo lastnika služeče stvari. Na drugi strani pa vsaka ponovna izvršitev služnosti prekine proces osvoboditve služnosti. Izvršitev je lahko dejanska ali pravna in pomeni ravnanje v nasprotju z ravnanjem lastnika služeče stvari, ki se izvrševanju pravice upira; pomeni torej neupoštevanje njegove prepovedi po neizvrševanju pravice, pri čemer pa izhodišče za presojo oziroma merilo za to, ali je bila pravica uveljavljena in izvršena, ne more biti (zgolj) končni uspeh izvršitve oziroma uveljavitve pravice. Če lastnik gospodujoče stvari svojo pravico uveljavlja na neprimeren, neustrezen način, to še ne pomeni, da služnosti ne izvršuje.(2) Dejstvo, da toženec morda ni ubral najuspešnejše pravne poti za varstvo pravice, katere izvrševanje mu tožnik preprečuje, zato ne pomeni, da je opustil izvrševanje svoje pravice. V postopkih izvršbe je zahteval ravno odstranitev zidu, v teh postopkih pa mu sodišče ni odrekalo, da bi z izvršilnim naslovom za to ne razpolagal ali da ta za predlagane izvršbe ne bi bil primeren. Zato je (utemeljeno lahko) štel, da varstvo svoje pravice uveljavlja in pravno izvršuje na ustrezen način, pa tudi, da tožnik potem, ko je (bila) pravica ugotovljena s pravnomočno sodbo, ne bo posegal vanjo.

10. Na prvo od s sklepom II Dor 52/2010 dopuščenih pravnih vprašanj tako Vrhovno sodišče odgovarja, da je ustrezna oblika pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti, lahko tudi ugotovitvena tožba po 218. členu SPZ (prej 56. člen ZTLR). Ker že odgovor na to vprašanje kaže na neutemeljenost revizije tožnika, se Vrhovnemu sodišču z nadaljnjim vprašanjem ni bilo treba ukvarjati, saj od odgovora nanj ni odvisen uspeh tožnika z revizijo. Na podlagi 378. člena ZPP je zato revizijo zavrnilo.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora revizijo (stroške njegove sestave, zastopanja dveh tožencev, poročilo stranki ter DDV).

---.---

Op. št. (1): Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 876 in 907.

Op. št. (2): Tako ne bi bilo pomislekov, da nedovoljena samopomoč pomeni izvršitev služnostne pravice.


Zveza:

ZTLR člen 56. SPZ člen 218.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2NDEx