<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 166/2012
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.166.2012

Evidenčna številka:VS0016710
Datum odločbe:20.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2039/2011
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Aljoša Rupel, mag. Rudi Štravs
Področje:STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izvršba na nepremičnino - nedopustnost izvršbe - nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - pridobitev poplačilne pravice - prisilna zastavna pravica - lastninska pravica v pričakovanju - zaznamba sklepa o izvršbi - zapisnik o rubežu - načelo publicitete
Objava v zbirki VSRS:CZ 2013-2015

Jedro

Tako kot dobi upnik na podlagi sklepa o izvršbi poplačilno pravico šele takrat, ko je ta zaznamovan v zemljiški knjigi, ima zapisnik o rubežu učinek zaznambe sklepa o izvršbi, torej učinek pridobitve zastavne pravice na nepremičnini, lahko samo in šele takrat, ko je navzven zaznaven. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je uveljavitvi publicitetnega učinka in temu, da se vsi, na katere bi se to lahko nanašalo, lahko seznanijo s tem, da je nepremičnina predmet izvršilnega postopka, namenjena razglasitev na oglasni deski in objava v Uradnem listu RS. Iz navedenega je razvidno, da sta prav razglasitev in objava zapisnika o rubežu, na oglasi deski sodišča in v Uradnem listu ključni za njegov stvarnopravni učinek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnini, in sicer na stanovanju št. 33 v izmeri 77,98 m2 v IV. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, ki je predmet izvršilnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 70840/2009 in VL 117439/2009 med toženo stranko kot upnikom in A. A. kot dolžnikom. Tožnica kot tretja uveljavlja zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na v zemljiški knjigi nevknjiženem stanovanju in zatrjuje pridobitev pravice, ki preprečuje izvršbo (pričakovana lastninska pravica). Tožena stranka temu nasprotuje, ker naj bi na predmetnem stanovanju v izvršbi pridobila zastavno pravico pred tožničino pridobitvijo pravice, ki bi lahko preprečila izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodba prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka pridobila zastavno pravico na stanovanju, preden je tožnica razpolagala z ustrezno pogodbo in posledično s pravico, ki bi lahko preprečila izvršbo. Sama sklenjena kupoprodajna pogodba (kot zavezovalni pravni posel) ne preprečuje izvršbe, saj je bil rubež v zemljiško knjigo nevknjižene nepremičnine, s katerim je tožena stranka pridobila zastavno pravico, opravljen, preden je tožnica na stanovanju pridobila pravico, ki bi lahko preprečila izvršbo (23. in 40. člen Stvarnopravnega zakonika). Podpis prodajalca je bil namreč overjen šele 2. 12. 2009, to je po opravljenem rubežu na predmetnem stanovanju. Takšno razlogovanje prvostopenjskega sodišča je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

4. Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma da samo odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnice in prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Višje sodišče se do pritožbenih navedb v zvezi z navedenimi dokaznimi predlogi ni izreklo, s čimer je bila tožnici kršena pravica do obrambe. Priči C. C. in D. D. bi izpovedala, da je tožnica stanovanje že opremila, česar ne bi storila, če ne bi imela pričakovane lastninske pravice na stanovanju. Priči A. A., B. B. pa bi lahko izpovedala o tem, zakaj je bila pogodba overjena kasneje. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo tudi dokazni predlog z vpogledom v izvršilni spis, zato ni bilo ugotovljeno, kdaj (oziroma če sploh) je bil zapisnik o rubežu objavljen na oglasni deski in v Uradnem listu Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Pomembno je tudi dejstvo, kdo ima v rokah verigo originalnih prodajnih pogodb, ki pa ga sodišči nista ugotavljali. Iz sodne prakse (II Ips 367/2008 z dne 23. 7. 2009) izhaja, da se v primeru, če zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja vpis v zemljiško knjigo ni mogoč, za izročitev nepremičnine šteje tudi izročitev izvirnikov listin, na podlagi katerih se je mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izvedlo dokaza z vpogledom v to verigo pogodb, sicer pa je prvostopenjsko sodišče tudi zapisalo, da v posest teh pogodb s strani tožnice ne dvomi. Napačno je materialnopravno stališče nižjih sodišč, da je tožnica lastninsko pravico v pričakovanju na stanovanju dobila šele z overovitvijo prodajalčevega podpisa, saj je takšno pravico dobila že s sklenitvijo prodajne pogodbe in s prejemom verige vseh originalnih prodajnih pogodb. Treba bi bilo opraviti test sorazmernosti med pravico tožnice in izvršilno pravico upnika, ki ni pogodbena zastavna pravica. Za obe sodišči je bilo tudi nepomembno, ali je bil zapisnik o rubežu razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS. Upnik pridobi zastavno pravico na nevpisani nepremičnini šele z izpolnjenim pogojem publicitete, to je, ko je zapisnik objavljen, ne pa že z dnem sestave zapisnika. Tudi pri vpisani nepremičnini upnik pridobi zastavno pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo in ne že z izdajo sklepa o izvršbi. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za dokazovanje tega dejstva je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi tožnica s tem lahko dokazala, da je bil zapisnik o rubežu objavljen šele po overitvi podpisa prodajalca. Nepremičnino je kupila v dobri veri, medtem ko tožena stranka kot upnik, ko je predlagala prodajo predmetnega stanovanja kot novo izvršilno sredstvo, ni mogla biti v dobri veri, poleg tega bi tožena stranka s pravilnim rubežem dobila le prisilno zastavno pravico, torej zaznambo, ki pa ni stvarna pravica, zato je ob tehtanju pravic obeh treba dati prednost interesom tožnice. Ustavna odločba Up-128/03-27 z dne 27. 1. 2005 poudarja, da se upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku, ne more sklicevati na dobro vero tako, kot se na dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je zastavno pravico na nepremičnini pridobil pogodbeno. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 1015/2007 in II Ips 749/2009. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, saj v predmetni zadevi ne gre za pogodbeno zastavno pravico, ki bi lahko bila v ravnovesju z lastninsko pravico, ampak za prisilno zastavno pravico. Tudi določba Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 8. členu določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo pride v poštev le pri pogodbeni zastavni pravici, saj pri izvršbi ne gre za pravni promet. Obe sodišči zastopata stališče, da (ne)dobrovernost ni pomembna, a iz sodne prakse izhaja drugače. Predlagane dokaze glede (ne)dobrovernosti je zaradi napačne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodišče neupravičeno zavrnilo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev neupravičeno potrdilo.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja:

- s sklepom o izvršbi VL 70840/2009 z dne 7. 5. 2009 je Okrajno sodišče v Ljubljani na predlog tožene stranke dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet zoper dolžnika A.A. zaradi izterjave 105.177,51 EUR s pripadki (sklep je postal pravnomočen in izvršljiv 12. 6. 2009);

- A. A. (kot prodajalec) in tožnica (kot kupec) sta 30. 6. 2009 sklenila (podpisala) kupoprodajno pogodbo za predmetno stanovanje;

- s sklepom VL 117439/2009 z dne 23. 10. 2009 je Okrajno sodišče v Ljubljani izvršbo zoper A. A. nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom - prodajo predmetnega stanovanja;

- rubež stanovanja je bil opravljen dne 5. 11. 2009;

- tožnica je pogodbo DURS-u predložila 30. 11. 2009;

- podpis prodajalca (in s tem tudi zemljiškoknjižno dovolilo) je bil overjen 2. 12. 2009.

8. Z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi pridobi upnik pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine (poplačilna pravica) tudi v primeru, če kdo drug na isti nepremičnini pozneje pridobi lastninsko pravico (prvi in drugi odstavek 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Če nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, opravi sodišče v postopku izvršbe rubež nepremičnine, za katero je predlagana izvršba, in na narok povabi upnika in dolžnika. Zapisnik o rubežu ima pomen zaznambe izvršbe ter mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS (211. člen ZIZ).

9. Z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobi torej upnik na nepremičnini tako imenovano poplačilno pravico, ki ima glede poplačila enak učinek kot zastavna pravica, le da je omejena na izvršilni postopek. Zastavna pravica je stvarna pravica, katere temeljna značilnost je absolutni učinek. Nujna posledica absolutnosti stvarnih pravic je publicitetno načelo. Ker je namen publicitetnega načela varstvo pravnega prometa, je za učinkovito sklicevanje na obstoj neke stvarne pravice nujno, da je navzven zaznavna. Varstvo pravnega prometa z zagotovitvijo publicitetnega učinka je zagotovljeno tudi, kadar gre za stvarne pravice na nepremičninah, ki nastanejo kot posledica sodnih postopkov. Pri nepremičninah se publicitetni učinek stvarnih pravic izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, za katero velja načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke. Kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki so vpisane v zemljiško knjigo, je publicitetni učinek nastanka stvarne pravice zagotovljen z zaznambo izvršbe na nepremičnini v zemljiški knjigi. Upnik pridobi poplačilno (zastavno) pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Prednostno poplačilno (zastavno) pravico pa pridobi upnik v izvršilnem postopku, v skladu z načelom enakosti pred zakonom, tudi takrat, kadar so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. ZIZ v 211. členu za te primere določa, da ima učinek zaznambe sklepa o izvršbi zapisnik o rubežu, ki mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS. Tako kot dobi upnik na podlagi sklepa o izvršbi poplačilno pravico šele takrat, ko je ta zaznamovan v zemljiški knjigi, ima zapisnik o rubežu učinek zaznambe sklepa o izvršbi, torej učinek pridobitve zastavne pravice na nepremičnini, lahko samo in šele takrat, ko je navzven zaznaven. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je uveljavitvi publicitetnega učinka in temu, da se vsi, na katere bi se to lahko nanašalo, lahko seznanijo z dejstvom, da je nepremičnina predmet izvršilnega postopka, namenjena razglasitev na oglasni deski in objava v Uradnem listu RS.(1)

10. Iz navedenega je razvidno, da sta prav razglasitev in objava zapisnika o rubežu na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu ključni za stvarnopravni učinek rubeža. Revizijski očitek, da sta sodišči zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da objava zapisnika o rubežu na sodni deski in Uradnem listu RS ni relevantna za pridobitev prisilne zastavne pravice na predmetnem stanovanju, neupravičeno zavrnili dokazne predloge, ki so bili predlagani za dokazovanje teh dejstev, je zato utemeljen. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v izvršilni spis, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa se zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da čas oziroma obstoj objave zapisnika o rubežu za odločitev v zadevi ni relevanten, do takšnih pritožbenih navedb tožnice ni (vsebinsko) opredelilo.

11. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 211. člena ZIZ. Ker sta nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovili in ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

12. Stroškovni izrek temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-232/02 z dne 11. 12. 2003.


Zveza:

ZIZ člen 170, 211.
Datum zadnje spremembe:
25.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NjAw