<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 325/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.325.2009

Evidenčna številka:VS0015697
Datum odločbe:22.11.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 3372/2008
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost države - škoda, povzročeno s strani zapornika - poškodovanje zapornika - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca - višina nepremoženjske škode - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmnajšanja življenjske aktivnosti - strah

Jedro

Tožniku zaradi žaljenja toženca oz. njegove besedne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada toženca. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato prispevka toženca ni.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

„ Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se glasi:“Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 625,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2006 dalje do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

V ostalem se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.“

V ostalem se revizija zavrne.

Toženec mora tožniku povrniti 1.596,30 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so toženci solidarno dolžni tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.633,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2006 dalje do plačila. Za plačilo 41.311,97 EUR z zamudnimi obrestmi je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Odločeno je bilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbama druge in tretje toženke je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti njima tudi v preostalem delu v zavrnilo. Odločilo je o stroških postopka.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik vložil revizijo. Navaja okoliščine, ki naj bi utemeljevale podlago odškodninske obveznosti toženk. Opozarja, da k nastanku škode ni z ničemer prispeval. Sodišče druge stopnje je svoje zaključke glede tožnikovega soprispevka utemeljilo izključno na neverodostojnih trditvah toženca, ki so se že v kazenskem postopku izkazale za neresnične, ter napetih odnosih, ki vladajo v zaporu na sploh. Navaja, da je toženca le pozival k zapiranju vrat, ker je bil sicer prepih. Izpostavlja okoliščine, ki naj bi utemeljevale prisojo višje odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je delno utemeljena.

Glede utemeljenega dela revizije:

6. V tej zadevi so bila ugotovljena naslednja pravno pomembna dejstva, na katera je revizijsko sodišče, zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, vezano: Tožnik in toženec sta dne 14. 8. 2004 prestajala zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju Zavod). Tožnik je tega dne zvečer v sobi za prosti čas tretjega oddelka Zavoda gledal televizijo, toženec pa si je takrat pripravljal suho večerjo. Večkrat je prostor zapustil in se vanj vračal, to pa je tožnika motilo, saj je povzročalo prepih v prostoru. Ko je tožencu izrazil svoje nestrinjanje z njegovim početjem in mu rekel "peder", ga je toženec napadel z nožem, katerega rezilo je bilo dolgo 5,5 cm, in mu prizadejal en cm globoko vbodnino v levi pazduhi in dva cm dolgo vreznino na notranji strani desnega kolena. Toženec je bil zaradi obravnavanega dejanja obsojen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, s svojim ravnanjem in obnašanjem do soobsojence v pa do škodnega primera ni kazal nikakršnih zunanjih znakov, da je agresiven in nevaren.

7. Nižji sodišči sta presodili, da je tožnik v višini 10-odstotkov soodgovoren za nastalo škodo, saj je toženca izzval z žaljivo besedo. Ob upoštevanju, da gre za

specifično populacijo, bi tožnik lahko predvideval, da bo prvega toženca žaljiva beseda prizadela in razburila, zlasti ob dejstvu, da so ga tako žalili tudi drugi obsojenci že pred tem dogodkom. Pritrditi je revidentu, da tožniku zaradi njegovega žaljenja toženca oz. njegove besedne provokacije ni mogoče očitati deljene odgovornosti za škodo (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki je nastala kot posledica veliko hujšega napada toženca. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da podcenjujoč odnos in žaljivke ne dajejo nikomur pravice do fizičnega obračunavanja, zato prispevka toženca ni.(1) Okoliščina, ki jo izpostavlja višje sodišče, da gre v primeru soobsojencev na prestajanju zaporne kazni za specifično populacijo, ne more biti odločilna. Ni namreč mogoče sprejeti zaključka, da bi bila zgolj zato toženčeva svobodna volja okrnjena. Glede na navedeno je bilo treba

tožnikovi reviziji v tem delu ugoditi in sodbo pritožbenega sodišče spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP) tako, da je tožnik upravičen do celotne prisojene odškodnine.

Glede neutemeljenega dela revizije:

8. Vrhovno sodišče pritrjuje materialnopravni presoji nižjih sodišč glede zavrnitve odškodninskega zahtevka zoper toženki. Kljub dejstvu, da je bilo število paznikov premajhno, ni mogoče skleniti, da je bil tudi konkretni nadzor obsojencev neustrezen oz. nezadosten in da je zato druga toženka odškodninsko odgovorna. Nadzor paznikov nad obsojenci v bivalnih sobah, dnevnih sobah in hodnikih na oddelku se izvaja občasno; stalna prisotnost paznikov za te prostore ni predpisana.(2) V konkretnem primeru takšen nadzor, kljub premajhnemu številu paznikov, ni bil opuščen. V kritičnem trenutku sta se paznika, ki sta opravljala obhod zaradi nadzorstva, nahajala v sobi, ki se nahaja pol etaže pod tretjim oddelkom. Dejanske ugotovitve, predvsem dejstvo, da toženec s svojim ravnanjem in obnašanjem do soobsojencev ni kazal nikakršnih zunanjih znakov, da je agresiven in nevaren, pa tudi ne omogočajo zaključka, da bi se moral nad njim izvajati poseben način nadzora ter morebitne druge aktivnosti, ki bi bile potrebne za zagotavljanje varnosti. Ni bilo ugotovljeno, da bi se prostorska stiska in premajhno število paznikov odražala v večji razdražljivosti in nestrpnosti obsojencev. Drugi toženki tudi ni mogoče očitati, da bi morala posebej ugotavljati toženčevo psihofizično stanje in njegovo nevarnost za okolico oz. ga premestiti v samsko sobo ali na drug oddelek. Kot je bilo že pojasnjeno, ni bilo ugotovljeno, da bi bil toženec nepredvidljiv, psihično nestabilen ali nasilen. Da bi bila uprava zavoda opozorjena na izredno slabo psihično stanje toženca, in na možnost, da bi konflikti med obsojenci lahko prerasli v fizično agresijo, ne drži. Soobsojenci so v peticiji poudarili, da toženec izraža nespodobne opombe in izziva vse z namenom, da bi lahko zatrjeval, da je ogrožen in tako prišel do svoje sobe. Prav tako v dejanskih ugotovitvah ni podlage, da bi bil toženec že večkrat kaznovan zaradi nasilniških kaznivih dejanj.

9. V skladu s 6. členom Hišnega reda zavoda lahko obsojenci posedujejo žepni nož, katerega rezilo ne presega 4 cm. Pritrditi je revidentu, da je ravnanje delavcev Zavoda, ki so v nasprotju z navedenim predpisom dopuščali obsojencem uporabo nožev z rezilom, daljšim od 4 cm oz. takšnih nožev niso odvzeli pri pregledu obsojencev ali prostorov, protipravno. Vendar pa je nadalje, ob ugotovitvi, da bi bile lahko enake poškodbe povzročene z nožem rezila do 4 cm, pravilen zaključek sodišč, da ta opustitev druge toženke ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodbi nižjih sodišč imata o tem zadostne razloge in ju je mogoče preizkusiti. Očitek revidenta, da dejstvo, da bi do enakih posledic lahko prišlo tudi z nožem rezila do 4 cm, ni bil predmet zatrjevanja oz. dokazovanja, pa ni uveljavljan kot procesna kršitev temveč kot graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijska zatrjevanja, da toženec noža ne bi smel imeti zaradi svoje agresivnosti in nevarnosti za okolico, pa kot že navedeno, nimajo opore v dejanskih ugotovitvah.

10. Nadalje tudi ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v obravnavanem primeru 179. člen OZ. Sodišče mora odškodnino odmeriti glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Poleg tega mora zaradi enotnosti sodne prakse upoštevati druge primerljive primere. Tožnik je utrpel vbodno rano pod pazduho globine en cm ter vreznino na desnem kolenu v dolžini dveh cm. Telesne bolečine je trpel en dan v hudi obliki, pet dni v srednje hudi, deset dni pa lahke telesne bolečine. Pregledan je bil v kirurški ambulanti, en dan je ostal na opazovanju v bolnici. Rani sta bili kirurško oskrbljeni v lokalni anesteziji, dobil je injekcijo proti tetanusu, en dan je jemal antibiotike. Določene nevšečnosti je trpel tudi zaradi prevezov in ob odstranitvi šivov. Ugotovljen je kratkotrajen intenzivni primarni strah ob škodnem dogodku ter en teden sekundarnega strahu, to je zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Pri tožniku je bila zaradi obravnavanega škodnega dogodka ugotovljena tudi posttravmatska stresna motnja. Ta simptomatika se je ojačala po odpustu iz zapora v domače okolje in po približno pol leta pojemala. Gibljivost leve rame in desnega kolena je normalna in neboleča. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah pravilno upoštevali načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, uvodoma na kratko povzeto, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Okoliščini, ki jih izpostavlja revident, in sicer velika stopnja nevarnosti dejanja in toženca ter s tem povezana intenziteta tožnikove ogroženosti, sami po sebi pri odmeri odškodnine ne moreta biti relevantni. Da pri tožniku fizične in psihične posledice obstajajo že več let, ni bilo ugotovljeno. Zneska odškodnin za telesne bolečine 4.172,93 EUR in strah 2.086,46 EUR pravilno odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek odškodnine 6.259,39 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 7,12 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je popolnoma primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih.(3) Z revizijskimi navedbami glede izvedenskega mnenja dr. T., revident nedovoljeno graja dejansko stanje. Enako velja tudi za revizijska zatrjevanja, da je tožnik zaradi obravnavnega dogodka osebnostno spremenjen, da so duševne bolečine še vedno intenzivne. Odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti utemeljeno nista bili prisojeni. Trajanje in intenzivnost duševnih bolečin tožnika zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti namreč ne utemeljuje odškodnine iz tega naslova, v zvezi s skaženostjo pa duševno trpljenje ni bilo zatrjevano. Sodbi nižjih sodišč o tem vsebujeta zadostne razloge, da je njun preizkus mogoč.

11. Ker revizijski razlogi glede odločitve o odškodninski obveznosti toženk in višini odškodnine za nepremoženjsko škodo niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Zaradi spremembe odločitve glede tožnikove deljene odgovornosti je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka. Upoštevalo je odmero pravdnih stroškov sodišč prve in druge stopnje ter tožnikov uspeh v pravdi glede na v revizijskem postopku zvišan odstotek odškodnine, ki je 56,5-odstoten. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP je toženec, po pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank, dolžan tožniku povrniti 1.288,32 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Tožnikov uspeh z revizijo je revizijsko sodišče upoštevalo tudi pri odmeri tožnikovih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Nagradi za sestavo pritožbe in revizije mu je upoštevaje odvetniško tarifo odmerilo glede na znesek, za katerega je revizijsko sodišče zvišalo prisojeno odškodnino, in ki skupno znašata 307,98 EUR. Skupni znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, je 1.596,30 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka.

------

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1024/08 z dne 9. 2. 2012 in II Ips 346/2008 z dne 12. 12. 2011.

Op. št. (2): Naloge paznikov so bile urejene v 13. členu Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov (Ur. l. RS, št. 78/2001), ki določa, da pazniki skrbijo za varnost zaprtih obsojencev, tako da jih nadzirajo in varujejo v bivalnih in drugih prostorih, pri delu in bivanju na prostem, v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih. Pri tem morajo preprečevati pobege, napade spora in spopade med obsojenci, samomore, samopoškodbe, povzročanje materialne škode, priprave in poskuse storitve kaznivih dejanj v zavodu in zunaj njega in druge nedovoljene aktivnosti.

Op. št. (3): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 434/95, II Ips 263/95, II Ips 416/93, II Ips 644/2003, II Ips 174/98, II Ips 508/96, II Ips 252/2007 itd.


Zveza:

URS člen 26. OZ člen 171, 171/1, 179.
Datum zadnje spremembe:
30.05.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwMzg5