<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba in sklep G 14/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:G.14.2011

Evidenčna številka:VS4002036
Datum odločbe:22.05.2012
Področje:ZAVAROVALNIŠTVO - UPRAVNI SPOR
Institut:sodno varstvo zoper odredbo Agencije za zavarovalni nadzor - pravni interes za tožbo - življenjsko zavarovanje z naložbenih trgovanjem z jamstvom glavnice ob doživetju - matematične rezervacije - posebne zavarovalno tehnične rezervacije - izračunavanje zavarovalno tehničnih rezervacij v zvezi z zajamčenimi izplačili - oblikovanje zavarovalno tehničnih rezervacij v zvezi z zajamčenimi izplačili - dodatne zavarovalno tehnične rezervacije

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo IV, zavrglo.

V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je bila vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V odsotnosti slednje določbe, se je tožnica morala podrediti zahtevam iz izpodbijane Odločbe. Zgolj zaradi tega ni izgubila pravovarstvenega interesa za tožbo v postopku sodnega varstva, saj bo v primeru uspeha s tožbo lahko vzpostavila stanje, kot je bilo pred izvršljivostjo izpodbijane Odločbe. Zato Vrhovno sodišče ni sprejelo ugovora toženke o pomanjkanju tožničinega pravovarstvenega interesa za tožbo.

Obveznost zavarovalnice oblikovati zadostne zavarovalno-tehnične rezervacije je vzpostavljena, da se zagotovi, da imajo zavarovalnice finančna sredstva za izpolnitev pogodbenih obveznosti do zavarovancev. Ta zakonski cilj je tudi temeljno vodilo pri razlagi celote zakonskih določb, ki urejajo oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij in z njimi povezanega kritnega premoženja oziroma kritnih skladov zavarovalnice. Odgovor na vprašanje, katere zavarovalno-tehnične rezervacije mora zavarovalnica oblikovati, je odvisen od vrste zavarovanja.

Pojem „zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z zajamčenimi izplačili“ iz petega odstavka 129. člena ZZavar je zato treba razumeti kot dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije, ki jih zavarovalnica oblikuje poleg posebnih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz prvega oziroma drugega odstavka 129. člena ZZavar tedaj, ko je to potrebno. Zavarovalnica mora dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije iz petega odstavka 129. člena ZZavar oblikovati v višini in samo v taki višini, ki je potrebna, da se zagotovi, da bo imela zavarovalnica finančna sredstva za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti minimalnega zajamčenega izplačila.

V primeru življenjskega zavarovanja z naložbenim tveganjem z minimalnim zajamčenim izplačilom ob doživetju je kot izhodišče treba vzeti, da gre za življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZZavar mora zavarovalnica posebne zavarovalno-tehnične rezervacije v največji možni meri naložiti v investicijske kupone oziroma druge vrednostne papirje, ki predstavljajo enote premoženja vzajemnega oziroma investicijskega sklada, na katere so vezana upravičenja upravičencev iz teh pogodb. Ker pa življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem obsega tudi upravičenje do minimalnega zajamčenega izplačila ob doživetju, je treba zagotoviti, da bo zavarovalnica ob doživetju sposobna izpolniti tudi to prevzeto obveznost. V ta namen mora zavarovalnica izračunavati zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili. V primeru, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije večje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, že posebne zavarovalno-tehnične rezervacije zagotavljajo, da bo zavarovalnica lahko izpolnila tudi obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. V primeru pa, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije nižje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, pa je z oblikovanjem dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij treba zagotoviti, da bo zavarovalnica sposobna izpolniti obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. Nalaganje ustreznega kritnega sklada v zvezi s tako oblikovanimi dodatnimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami ureja peti odstavek 129. člena ZZavar.

Izrek

Tožba zoper odredbo o dopolnitvi poročila 40105-780/10-27 z dne 11. 5. 2010 se zavrže.

Tožbi zoper odločbo 40105-619/11-27, 38, 11, 24 z dne 12. 4. 2011 se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi odločbe do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je 22. 3. 2011 vložila tožbo zaradi molka organa, ker Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija) v 15-dnevnem roku iz četrtega odstavka 311. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar) in dodatno postavljenem 7-dnevnem roku ni odločila o njenem ugovoru zoper odredbo o dopolnitvi poročila o odpravi kršitev 40105-780/10-27 z dne 11. 5. 2010 (v nadaljevanju Odredbo IV).

2. O ugovoru tožnice zoper Odredbo IV je Agencija odločila 12. 4. 2011. Z odločbo 40105-619/11-27, 38, 11, 24 (v nadaljevanju Odločbo) je ugovoru tožnice delno ugodila in Odredbo IV spremenila tako, da je ugotovila, da zavarovalnica (tožnica) ni določila izračunavanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo ob doživetju v skladu s 1. točko drugega odstavka 117. člena ZZavar po formuli, kot je od nje zahtevala Agencija z Odredbo IV, in ni predvidela oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za obveznost minimalnega zajamčenega izplačila ob doživetju, kadar referenčna vrednost, na katero so vezana upravičenja iz zavarovalnih pogodb življenjskega zavarovanja A. in B., ni več enaka ali višja od izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, temveč je predvidela le oblikovanje drugih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz 119. člena ZZavar po svoji formuli (1. točka izreka). Agencija je zavarovalnici naložila dopolnitev poročila z dne 27. 5. 2008 tako, da določi pravila za izračunavanje zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju po v prvi alineji 2. točke izreka Odločbe navedeni formuli in obveznost oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo ob doživetju po posamični zavarovalni pogodbi, kadar referenčna vrednost, na katero so vezana upravičenja iz zavarovalnih pogodb življenjskega zavarovanja A. in B. in v zvezi s katerimi oblikuje posebne rezervacije, ni več enaka ali višja od izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju (2. točka izreka). Agencija je določila 15-dnevni rok za dopolnitev poročila in predložitev dokazil o odpravi kršitev ter 3-mesečni rok za dopolnitev poročila in predložitev dokazil o tem, da so sredstva v višini, ki je enaka višini izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, v skladu s formulo iz 2. točke izreka, naložena v skladu s 128. in 129. členom ZZavar (3. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zavarovalnice kot neutemeljen zavrnila.

3. Tožnica je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) sporočila, da vztraja pri tožbi zoper Odredbo IV in hkrati tožbo razširja tudi na Odločbo, ki jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zato, ker z Odločbo spremenjene Odredbe IV ni mogoče izvršiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter Odredbo IV odpravi in Odločbo spremeni tako, da ugotovi, da so bile kršitve s strani tožnice odpravljene; podrejeno temu, da Odredbo IV in Odločbo odpravi ter zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje; še podrejeno temu pa, da Odločbo odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovno odločanje. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Razširjena tožba je bila vročena Agenciji, ki je v pravočasnem odgovoru kot neutemeljene prerekala vse navedbe tožnice, Vrhovnemu sodišču pa predlagala, da zavrne tako primarni tožbeni zahtevek kot tudi oba podrejena tožbena zahtevka. V drugi pripravljalni vlogi je navedla, da je treba tožbo v celoti zavreči, „ker je tožeča stranka v celoti odpravila ugotovljene kršitve, zaradi česar nima več pravnega interesa.“

5. Obe stranki postopka sta svoja pravna naziranja še dopolnjevali s pripravljalnimi vlogami.

O tožbi zoper Odredbo IV

6. V skladu s prvim odstavkom 282. člena ZZavar je postopek sodnega varstva dovoljen le zoper odločbe Agencije, ne pa tudi zoper njene odredbe. Zoper slednje ima subjekt nadzora v skladu s 311. členom ZZavar pravico vložiti ugovor. Sodno varstvo zoper odredbo torej ni predvideno, zato je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na Odredbo IV, zavrglo.(1)

Pravovarstveni interes za tožbo zoper Odločbo

7. Toženka je s pripravljalno vlogo z dne 21. 6. 2011 Vrhovno sodišče obvestila, da je na podlagi prvega poročila o odpravi kršitev, predloženega v skladu s 3. točko Odločbe, 15. 6. 2011 izdala ugotovitveno odločbo o odpravi kršitve. S pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2011 je Vrhovno sodišče obvestila, da je na podlagi drugega poročila o odpravi kršitve, predloženega v skladu s 3.1. točko Odločbe, 21. 9. 2011 tudi v zvezi s to kršitvijo izdala ugotovitveno odločbo o odpravi kršitve. Navaja, da z odpravo ugotovljenih kršitev tožnica nima več pravnega interesa za tožbo, zato predlaga njeno zavrženje.

8. Tožnica navaja, da se je zahtevam Agencije podredila izključno zato, ker je bila v to prisiljena. Tožba zoper izpodbijana akta namreč ne zadrži njune izvršitve, zaradi neuskladitve z izpodbijano Odločbo pa bi bila lahko sankcionirana z odvzemom dovoljenja. Tožnica izrecno navaja, da vztraja pri svojih argumentih glede napačnosti in nezakonitosti izpodbijanih aktov, in poudarja, da v delu, v katerem se nanašata na strukturo naložb kritnega sklada, znatno posegata v njeno pravico do razpolaganja s premoženjem in s tem v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije.

9. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki se na podlagi drugega odstavka 281. člena ZZavar smiselno uporablja v postopku sodnega varstva zoper odločbe Agencije, tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je bila vložena, kolikor zakon ne določa drugače. V odsotnosti slednje določbe, se je tožnica morala podrediti zahtevam iz izpodbijane Odločbe. Zgolj zaradi tega ni izgubila pravovarstvenega interesa za tožbo v postopku sodnega varstva, saj bo v primeru uspeha s tožbo lahko vzpostavila stanje, kot je bilo pred izvršljivostjo izpodbijane Odločbe. Zato Vrhovno sodišče ni sprejelo ugovora toženke o pomanjkanju tožničinega pravovarstvenega interesa za tožbo.

Odločitev o tožbi zoper Odločbo

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožnica Odločbi očita nedoločnost izreka v delu, ki se nanaša na dolžnost oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo ob doživetju, kadar referenčna vrednost [...] ni več enaka ali višja od izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju. Tožnica navaja, da iz izreka Odločbe ni mogoče razbrati, na katere zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z zajamčenimi izplačili se obveznost oblikovanja nanaša. Opozarja, da ji je v prvi alineji 2. točke izreka naložena obveznost izračunavanja zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila v skladu s tam navedeno formulo, v drugi alineji pa ji je naložena obveznost oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo, kadar referenčna vrednost [...] ni več enaka ali višja od izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju. Tako (ji) ni jasno, ali mora v primeru, ko je referenčna vrednost nižja od izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, oblikovati zavarovalno-tehnične rezervacije za minimalno zajamčeno izplačilo ob doživetju po formuli iz prve alineje 2. točke izreka ali le v višini razlike med višino, dobljeno po formuli iz prve alineje 2. točke izreka, in višino posebnih zavarovalno-tehničnih rezervacij, oblikovanih za tovrstna zavarovanja.

12. Tožbeni očitek je utemeljen. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je tožnici naložena obveznost oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo ob doživetju, kadar referenčna vrednost, na katero so vezana upravičenja iz zavarovalnih pogodb življenjskega zavarovanja A. in B., v zvezi s katerimi se oblikujejo posebne zavarovalno-tehnične rezervacije, ni več enaka ali višja od izračunanih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, ni pa določeno, kako se določi višina zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo, katerih oblikovanje se zahteva. Določena je le formula za izračunavanje zavarovalno-tehničnih rezervacij „iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju.“

13. Enoznačnega odgovora na vprašanje, kako se določi višina zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo, katerih oblikovanje se zahteva, ne daje niti obrazložitev Odločbe. Iz obrazložitve na eni strani izhaja, da naj bi se obveznost oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij za minimalno zajamčeno izplačilo ob doživetju iz druge alineje 2. točke izreka nanašala na t. i. dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije II, ki pomenijo razliko med nižjo referenčno vrednostjo in višjo minimalno zajamčeno obveznostjo (Odločba, stran 13) oziroma da mora zavarovalnica oblikovati rezervacije v zvezi z minimalnim zajamčenim izplačilom ob doživetju najmanj v višini razlike med minimalno zajamčeno obveznostjo ob doživetju po posamezni pogodbi in vrednostjo premoženja po posamezni pogodbi (Odločba, stran 26). Na drugi strani pa iz obrazložitve izhaja, da mora zavarovalnica naložiti sredstva kritnega sklada v skladu s 128. členom ZZavar v višini zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki ustreza obveznostim zavarovalnice za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju zavarovanca (Odločba, stran 28). Te dileme ne razrešuje niti toženkin odgovor na razširitev tožbe z dne 5. 5. 2011. Tudi tu toženka na eni strani navaja, da je tožnici naložila, da mora sredstva v višini izračunane obveznosti (rezervacije) za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju zavarovanca v skladu s formulo iz prve alineje 2. točke izreka Odločbe oziroma v višini 100 odstotkov čiste premije, ki jo je prejela od posameznih zavarovalcev, naložiti v skladu s 128. členom ZZavar (odgovor na razširitev tožbe, stran 9). Na drugi strani pa navaja, da je v izreku Odločbe zelo jasno vzpostavljena, v njeni obrazložitvi pa natančno obrazložena, vsebinska ločnica med izračunavanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij po formuli, navedeni v prvi alineji 2. točke izreka, in med oblikovanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij iz druge alineje 2. točke izreka, pri čemer mora tožnica najprej izračunati zavarovalno-tehnične rezervacije iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju v celotni višini in nato ob obstoječih oblikovanih posebnih rezervacijah izračunati razliko med celotno višino obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju in višino oblikovanih posebnih rezervacij (odgovor na razširitev tožbe, stran 13). Poenostavljeno povedano: iz obrazložitve na eni strani izhaja zahteva Agencije, da tožnica v skladu z zahtevami iz 128. člena ZZavar naloži kritno premoženje, oblikovano z zavarovalno-tehničnimi rezervacijami za minimalno zajamčeno plačilo ob doživetju v višini razlike med zavarovalno-tehničnimi rezervacijami iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, izračunane v skladu s formulo iz prve alineje 2. točke izreka, in posebnimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami; na drugi strani pa iz obrazložitve izhaja zahteva Agencije, da tožnica v skladu z zahtevami iz 128. člena ZZavar naloži kritno premoženje, ki po vrednosti ustreza celotnim zavarovalno-tehničnim rezervacijam iz naslova obveznosti za minimalna zajamčena izplačila ob doživetju, izračunanim v skladu s formulo iz prve alineje 2. točke izreka.

14. Glede na povedano je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj je ni mogoče preizkusiti.

15. V ponovljenem postopku naj toženka odpravi nejasnost glede obveznosti tožnice tako, da v izreku odločbe določi, katere rezervacije mora tožnica oblikovati (knjižiti) in kako naj prav te izračuna; v obrazložitvi pa tako, da namesto splošnega izraza zavarovalno-tehnične rezervacije povsod tam, kjer je to mogoče, uporabi zakonske izraze za posamezno vrsto zavarovalno-tehničnih rezervacij (matematične, posebne, dodatne). Na ta način bo tudi jasno, kako v predmetni zadevi razume razmerje med njimi (kdaj se uporabljajo kumulativno, kdaj alternativno).

16. Obveznost zavarovalnice oblikovati zadostne zavarovalno-tehnične rezervacije je vzpostavljena, da se zagotovi, da imajo zavarovalnice finančna sredstva za izpolnitev pogodbenih obveznosti do zavarovancev.(2) Ta zakonski cilj je tudi temeljno vodilo pri razlagi celote zakonskih določb, ki urejajo oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij in z njimi povezanega kritnega premoženja oziroma kritnih skladov zavarovalnice. Odgovor na vprašanje, katere zavarovalno-tehnične rezervacije mora zavarovalnica oblikovati, je odvisen od vrste zavarovanja. Zavarovanji, ki sta predmet izpodbijane odločbe, sta življenjski zavarovanji z naložbenim tveganjem z jamstvom glavnice ob doživetju; upravičenja na podlagi teh zavarovalnih pogodb so vezana na vrednost enote premoženja investicijskega sklada A. oziroma B..

17. Zavarovalnica, ki sklepa življenjska zavarovanja, mora v zvezi s temi zavarovanji oblikovati tudi matematične rezervacije (tretji odstavek 113. člena ZZavar). V zvezi z zavarovanji, pri katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje, mora zavarovalnica oblikovati tudi posebne rezervacije (četrti odstavek 113. člena ZZavar).

18. Zavarovalnica mora v skladu s četrtim odstavkom 117. člena ZZavar izračunavati matematične rezervacije posamično za vsako zavarovalno pogodbo. Uporaba ustreznih približkov oziroma posplošitev je dovoljena samo, kadar je verjetno, da bo njihova uporaba privedla do približno enakega rezultata kot posamični izračun. Smisel navedene zakonske ureditve je v tem, da matematične rezervacije ustrezajo konkretno prevzetim in pričakovanim obveznostim zavarovalnice v vsakem posameznem primeru. V predmetni zadevi to pomeni, da je treba ustrezno upoštevati tudi pogodbeno razmerje tožnice do D. v zvezi z njenimi sestavljenimi vrednostnimi papirji, v katere je tožnica vložila celotno čisto premijo. Samo na podlagi ocene Agencije, da so izpolnjeni pogoji za razdrtje pogodbenega razmerja med tožnico in D. (Odločba, stran 35), pri izračunu matematičnih rezervacij še ni mogoče preprosto izhajati iz predpostavke, da je to že razdrto.

19. Za zavarovanja, pri katerih so upravičenja na podlagi zavarovalne pogodbe neposredno povezana z vrednostjo enote premoženja vzajemnega oziroma investicijskega sklada, kot v obravnavani zadevi, prvi odstavek 129. člena ZZavar določa, da morajo naložbe kritnega sklada, ki ga zavarovalnica oblikuje v zvezi s temi zavarovanji, v največji možni meri obsegati naložbe v investicijske kupone oziroma druge vrednostne papirje, ki predstavljajo enote premoženja tega vzajemnega oziroma investicijskega sklada.

20. Peti odstavek 129. člena ZZavar v relevantnem delu določa, da se za zavarovanja iz prvega odstavka 129. člena ZZavar, pri katerih upravičenja iz zavarovalne pogodbe obsegajo tudi minimalno zajamčeno izplačilo, do katerega je upravičenec upravičen ne glede na spremembo referenčne vrednosti iz prvega odstavka 129. člena ZZavar, uporablja določba 128. člena ZZavar za tisti del naložb kritnega sklada, ki ustreza višini zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi s temi zajamčenimi izplačili.

21. Z določbo petega odstavka 129. člena ZZavar je bila v slovenski pravni red prenesena določba četrtega odstavka 25. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (v nadaljevanju Direktive). To določbo je zato treba upoštevati pri razlagi pojma „zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi s temi zajamčenimi izplačili“ iz petega odstavka 129. člena ZZavar.

22. Direktiva v četrtem odstavku 25. člena določa, da v primeru, ko zavarovalnine, ki so neposredno povezane z vrednostjo enot v kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (v nadaljevanju KNPVP) ali vrednostjo enot v notranjem skladu […] (prvi odstavek 25. člena Direktive) oziroma z borznim indeksom ali drugo referenčno vrednostjo […] (drugi odstavek 25. člena Direktive), vključujejo jamstvo za uspešno izvedbo naložbe ali druge garantirane prejemke, se za ustrezne dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije uporabljajo členi 22, 23 in 24. Iz te določbe izhaja dvoje. Prvič, zavarovalno-tehnične rezervacije iz četrtega odstavka 25. člena se oblikujejo poleg (posebnih) zavarovalno-tehničnih rezervacij iz prvega oziroma drugega odstavka 25. člena (ustrezne dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije) in drugič, določba četrtega odstavka 25. člena Direktive ne določa višine dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij (ustrezne dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije).

23. Pojem „zavarovalno-tehničnih rezervacij, ki jih mora zavarovalnica oblikovati v zvezi z zajamčenimi izplačili“ iz petega odstavka 129. člena ZZavar je zato treba razumeti kot dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije, ki jih zavarovalnica oblikuje poleg posebnih zavarovalno-tehničnih rezervacij iz prvega oziroma drugega odstavka 129. člena ZZavar tedaj, ko je to potrebno. Zavarovalnica mora dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije iz petega odstavka 129. člena ZZavar oblikovati v višini in samo v taki višini, ki je potrebna, da se zagotovi, da bo imela zavarovalnica finančna sredstva za izpolnitev svoje pogodbene obveznosti minimalnega zajamčenega izplačila.

24. V primeru življenjskega zavarovanja z naložbenim tveganjem z minimalnim zajamčenim izplačilom ob doživetju je kot izhodišče treba vzeti, da gre za življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem. V skladu s prvim odstavkom 129. člena ZZavar mora zavarovalnica posebne zavarovalno-tehnične rezervacije v največji možni meri naložiti v investicijske kupone oziroma druge vrednostne papirje, ki predstavljajo enote premoženja vzajemnega oziroma investicijskega sklada, na katere so vezana upravičenja upravičencev iz teh pogodb. Ker pa življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem obsega tudi upravičenje do minimalnega zajamčenega izplačila ob doživetju, je treba zagotoviti, da bo zavarovalnica ob doživetju sposobna izpolniti tudi to prevzeto obveznost. V ta namen mora zavarovalnica izračunavati zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili. V primeru, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije večje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, že posebne zavarovalno-tehnične rezervacije zagotavljajo, da bo zavarovalnica lahko izpolnila tudi obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. V primeru pa, ko so posebne zavarovalno-tehnične rezervacije nižje od zavarovalno-tehničnih rezervacij v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, pa je z oblikovanjem dodatnih zavarovalno-tehničnih rezervacij treba zagotoviti, da bo zavarovalnica sposobna izpolniti obveznost iz naslova minimalnega zajamčenega izplačila. Nalaganje ustreznega kritnega sklada v zvezi s tako oblikovanimi dodatnimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami ureja peti odstavek 129. člena ZZavar.

25. To pomeni, da je treba razlikovati med zavarovalno-tehničnimi rezervacijami v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, ki jih mora zavarovalnica izračunavati, in dodatnimi zavarovalno-tehničnimi rezervacijami v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, ki jih mora zavarovalnica oblikovati in kritno premoženje naložiti v skladu z zahtevami iz 128. člena ZZavar. Nenazadnje že iz petega odstavka 129. člena ZZavar izhaja, da se zahteve iz 128. člena ZZavar nanašajo le na tiste zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z minimalnimi zajamčenimi izplačili, ki jih zavarovalnica mora oblikovati.

Odločitev o stroških postopka

26. Tožnica je priglasila stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in s tem v zvezi predlagala, da Vrhovno sodišče zahteva presojo ustavnosti tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 oziroma glede Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnika) uporabi exceptio illegalis. Tožnica ni navedla razlogov za svoje stališče, teh pa ni našlo niti Vrhovno sodišče.

27. Vrhovno sodišče je zato tožnici na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznalo povračilo stroškov v višini 350,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi G 42/2010 in G 43/2010 z dne 22. 11. 2011, točka 5.

Op. št. (2): Sodba v zadevi C-28/03 Epikouriko Kefalaio proti Ypourgos Anaptyxis [2004], točka 25.


Zveza:

ZZavar člen 113, 113/3, 113/4, 117, 117/4, 128, 129, 129/1, 129/5, 282, 282/1, 311.
ZUS-1 člen 27, 27/3, 32, 32/1.
ZUP člen 237, 237/2-7.
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/83/ES o življenjskem zavarovanju člen 25, 25/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2Mjc5