<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 111/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.111.2018

Evidenčna številka:VS00028121
Datum odločbe:05.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 281/2017
Datum odločbe II.stopnje:15.11.2017
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:prodajna pogodba za nepremičnino - oblika pogodbe - ustna pogodba - teorija o realizaciji - konvalidacija posla - priposestvovanje - dobra vera - zastaranje - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - dokazna ocena - prosta dokazna presoja - načelo neposrednosti - metodološki napotek - zmotna ugotovitev dejanskega stanja kot revizijski razlog

Jedro

Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP; ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni (več) bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak le še to, kako je bila ugotovljena. Pomembno je torej spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki stroške revizijskega postopka v znesku 1.578,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je 16. 6. 2014 zoper toženko vložila tožbo, v kateri primarno zahteva, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine parc. št. 317/3 k. o. .... Podredno je postavila dva zahtevka, in sicer: (1.) da ji mora toženka izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi lahko vpisala svojo lastninsko pravico oziroma (2.) da ji mora toženka plačati 43.324,79 EUR (tj. 84.736,00 DEM) zaradi neupravičene obogatitve. Trdila je, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja oziroma na podlagi ustno sklenjene in realizirane prodajne pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je primarni in oba podredna zahtevka zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožnica toženki plačati stroške pravdnega postopka v višini 2.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitev pravil pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija tožnice je bila vročena toženki, ki predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Priglaša stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− nepremičnina parc. št. 317 k. o. ... je bila tožnici (pred vrnitvijo toženki v postopku denacionalizacije) dodeljena zaradi realizacije pozidave na podlagi sklepa IS SOB B. z dne 17. 4. 1990;

− tožnica je bila že pred dokončanjem denacionalizacijskega postopka zainteresirana za nakup več nepremičnin toženke (parc. št. 26/2, parc. št. 79 (po delitvi parc. št. 79/1 do 79/8) in parc. št. 317 (po delitvi parc. št. 317/3 - v nadaljevanju sporna nepremičnina), vse k. o. ...);

− pravdni stranki sta se za prodajo sporne nepremičnine pogajali že med denacionalizacijskim postopkom, ko toženka še ni bila njena formalna lastnica;

− tožnica je za sporno nepremičnino z dopisom z dne 23. 3. 1993 dala ponudbo za odkup za znesek 5,080.416,00 SIT (tj. 80.641,50 DEM); kasneje je pripravila predkupno pogodbo za kupnino v višini 73.610,00 DEM; toženka predkupne pogodbe ni podpisala; pisna pogodba za sporno nepremičnino tako nikoli ni bila sklenjena;

− toženka je sicer načelno soglašala s prodajo sporne nepremičnine (dopis Nadškofijskega ordinata – v nadaljevanju NO z dne 31. 5. 1993) pod pogoji: (1.) da se sklene pisna prodajna pogodba; (2.) da mora pogodba vsebovati klavzulo, da je veljavna, ko jo potrdi NO; (3.) da mora biti kupnina plačana ob podpisu pogodbe; in (4.) da se kupnina od prodaje porabi za obnovo župnišča;

− toženki je bila sporna nepremičnina v denacionalizacijskem postopku vrnjena leta 1995; prav tako pa ji je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena tudi nepremičnina parc. št. 79 k. o. ...;1

− tožnica je prevzela obnovitvena dela na župnišču in cerkvi ter v letih 1993 in 1994 za toženko plačevala dela izvajalcev obnove;

− za sporno nepremičnino je tožnica v denarju 25. 3. 1994 plačala 4.679,00 DEM;

− tožnica je toženki v denarju plačala še 500.000,00 SIT (tj. 6.352,00 DEM) 22. 4. 1994 in 600.000,00 SIT (tj. 7.371,00 DEM) 26. 7. 1995, a iz dokazil ni razvidno, na katero parcelo oziroma prodajo se plačili nanašata;2

− tožnica je toženko 6. 6. 1997 z dopisom pozvala, da ji za sporno nepremičnino pošlje zemljiškoknjižni izpisek zaradi priprave prodajne pogodbe in izvršitve dokončnega plačila kupnine;

− v primopredajnem zapisniku ob menjavi župnikov z dne 16. 10. 1997 je zapisan dolg A. A. (zakonitega zastopnika tožnice)3 v višini 35.797,00 DEM za zemljo, ki jo je ob denacionalizaciji odkupil;4

− toženka je z dopisom z dne 8. 7. 2011 (odgovor Gospodarskega sveta župnije glede zemljiškoknjižnega stanja parcel 317/3 in 317/4) odklonila zemljiškoknjižni prepis sporne nepremičnine na tožnico; iz dopisa izhaja, da dolg iz naslova kupnine za sporno nepremičnino znaša 35.897,00 DEM;

− tožnica posesti sporne nepremičnine nima, saj je zapuščena, delno pa jo koristi lastnik sosednje nepremičnine.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je primarni in oba podredna zahtevka zavrnilo. Zaključilo je, da ustna pogodba o prodaji sporne nepremičnine ni konvalidirala, saj ni bila realizirana. Tožnica namreč v postopku ni izkazala, da je bila kupnina (prav) za sporno nepremičnino v celoti plačana. Prav tako ji toženka nepremičnine ni izročila v posest; tožnica je namreč imela posest na sporni nepremičnini še pred njeno vrnitvijo toženki v denacionalizacijskem postopku, in sicer zaradi realizacije pozidave na podlagi sklepa IS SOB B. z dne 17. 4. 1990. Posest sporne nepremičnine torej ni temeljila na izpolnitvi ustne prodajne pogodbe. Zavezovalni posel ne obstaja, zato tožnica nima temelja za podredni zahtevek, s katerim od toženke zahteva izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Sicer pa je zahtevek za izdajo dovolila tudi zastaral (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 146/2008 z dne 25. 3. 2010). Zaključilo je, da tožnica ni lastnica sporne nepremičnine niti na podlagi priposestvovanja. Trditve, da je v dobri veri glede lastništva nepremičnine že vse od leta 1995, se namreč v dokaznem postopku niso potrdile, saj celo iz tožničinega dopisa z dne 6. 6. 1997 izhaja vedenje, da prodajna pogodba ni bila sklenjena in da ni bila plačana celotna kupnina za sporno nepremičnino.

Tudi podrejeni obogatitveni zahtevek je zavrnilo. Tožba, vložena 13. 6. 2014, je bila namreč vložena po poteku petletnega zastaralnega roka od izvedenih plačil oziroma od dopisa tožnice z dne 6. 6. 1997, s katerim je od toženke zahtevala predložitev zemljiškoknjižnega dovolila. Toženka se na ta dopis ni odzvala, zato je najkasneje takrat začel teči petletni zastaralni rok za vračilo že plačane kupnine.

9. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da bi bila (glede na v času sklenitve posla veljavno določbo 73. člena ZOR) konvalidacija ustno sklenjene prodajne pogodbe mogoča, če bi tožnica dokazala, da je plačala kupnino in da ji je bila nepremičnina izročena v lastniško posest. Dokazno breme realizacije spornega posla je na tožnici, ki pa ni zmogla dokazati, da se izvršena plačila nanašajo prav na sporno pogodbeno razmerje - med strankama je namreč sporno tudi plačilo kupnine za nepremičnino parc. št. 79 k. o. ....5 Dokaza, ki utemeljujeta dejanski sklep, da plačilo kupnine ni bilo popolno, sta dopis tožnice z dne 6. 6. 1997 in primopredajni zapisnik toženke z dne 16. 10. 1997, iz katerih izhaja, da dolg tožnice, ki se nanaša na sporno nepremičnino, znaša 35.897,00 DEM. Dokazni zaključek, da kupnina za sporno nepremičnino ni bila v celoti plačana, je tako pravilen ter ima zadostno podlago v navedbah in dokazih pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zavrnilo sklicevanje tožnice na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 40/2008 z dne 23. 1. 2012, da je pogoj za konvalidacijo izpolnjen tudi, če je plačan le del kupnine; ocenilo je namreč, da zadevi v dejanskem pogledu nista primerljivi. Ker niti (lastniška) posest tožnice niti njena dobrovernosti nista izkazani,6 pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni. Pritrdilo je tudi zaključku sodišča prve stopnje o začetku teka zastaralnega roka glede obogatitvenega zahtevka in se pri tem v celoti sklicevalo na njegove razloge (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

Jedro revizijskih navedb

10. Revidentka izpodbijani sodbi očita zmoten (dejanski) zaključek, da s plačili z dne 22. 4. 1994 in 26. 7. 1995 ni bila poravnana kupnina za nepremičnino parc. št. 317/3, ampak za nepremičnino parc. št. 79, obe k. o. .... Glede slednje je namreč toženka sama navajala, da jo je tožnica uzurpirala in da v zvezi z njo pravdni stranki sploh nista sklenili prodajne pogodbe, kar je mogoče razumeti le tako, da prejem kupnine za to nepremičnino zanika. Izpodbijani sodbi, ki kot odločilno dejstvo za zavrnitev zahtevka izpostavlja neplačilo celotne kupnine, očita zmotno uporabo materialnega prava (58. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), kršitev določb pravdnega postopka (7. in 8. člen ZPP) ter odstop od sodne prakse (odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 40/2008 in III Ips 120/2011). Sodišče je sicer verjelo tožnici, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor o prodaji sporne nepremičnine in da je tožnica izvedla oziroma plačala zatrjevana dela na cerkvi, ni pa ji verjelo, da je dve plačili v denarju izvedla prav z namenom realizacije plačila kupnine za sporno nepremičnino. S takim ravnanjem sta sodišči zmotno razlagali 58. člen OZ, ki za konvalidacijo posla predvideva le pretežno izpolnitev obveznosti. Nepravilno sta tudi porazdelili dokazno breme - toženka je namreč že s pavšalnim ugovorom, da je izvršitev plačila pomenila izpolnitev obveznosti drugega posla, sodišče uspela prepričati, da sporna pogodba ni bila v celoti realizirana. S tem je sodišče kršilo tožničino pravico do enakosti pred sodiščem (22. člen Ustave RS) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Sodišče ne more ugotavljati dejstev, ki jih nobena od strank ni zatrjevala (tj. da dolg v primopredajnem zapisniku pomeni dolg tožnice iz spornega razmerja). S takšnim ravnanjem namreč krši tožničino pravico do izjave v postopku (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Stališče o tem, da je obravnavana zadeva v dejanskem pogledu drugačna od zadeve III Ips 40/2008, ni obrazloženo, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaja tudi, da sta stališči sodišč nižjih stopenj o obstoju posesti tožnice diametralno nasprotni (primerjaj 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 15. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), s čimer je bila kršena določba prve alineje prvega odstavka 358. člena ZPP in načelo neposrednosti. Tudi zaključek o nedobrovernosti tožnice ni pravilen, saj je dokazna ocena o tem vprašanju ob vseh predloženih dokazih temeljila na napačni oceni dveh plačil in dopisa tožnice z dne 6. 6. 1997.

Povzetek odgovora na revizijo

11. Respondentka primarno meni, da revizija ni dovoljena, saj tožnica ni upoštevala, da sta ji sodišči nižjih stopenj priznali, da je v zvezi s sporno pogodbo že plačala 4.679,00 EUR, kar ob v tožbi določeni vrednosti spornega predmeta, pomeni, da revizijsko sporna vrednost ne dosega revizijskega praga 40.000,00 EUR. Podrejeno meni, da revizija ni utemeljena. Zanika, da je bila ustna pogodba sploh sklenjena. Na kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, kar tožnica izpostavlja v reviziji, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče (8., 11. in 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica se ne more sprijazniti z dokazno oceno, ki ne sledi njegovim trditvam. Ne drži, da je sodišče ugotovilo dejstvo, ki ga ni zatrjevala nobena od strank. Toženka je dokazala dolg tožnice v višini 35.897,00 DEM in da je bilo ravnanje toženke tako glede prodaje nepremičnine parc. št. 79 kot tudi glede nepremičnine parc. št. 317/3, obe k. o. ..., nepošteno in netransparentno. Tožnica se je v postopku zavestno odločila (vloga z dne 2. 12. 2015), da na navedbe o drugih poslih med pravdnima strankama (med drugim tudi o poslu v zvezi z nepremičnino par. št. 79 k. o. ...) ne bo odgovarjala, zato je njeno sklicevanje na kršitev določbe 7. člena ZPP neutemeljeno. Ugotovitve o pretežnem plačilu kupnine v izpodbijanih sodbah ni, zato je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Toženka je dela izvajalcem plačevala sama. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica nedobroverna, je razpravljanje o posesti nepremičnine nepomembno, kar sta izpostavili tudi sodišči nižjih stopenj. Tudi odločitev o zastaranju zahtevkov je pravilna.

Presoja dovoljenosti in utemeljenosti revizije

12. Revizija je dovoljena in ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

13. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena samo, kadar so izpolnjene z zakonom določene predpostavke (382. člen ZPP). V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne glasi na denar, je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (tretji odstavek 382. člena ZPP). V obravnavani zadevi je tožnica vrednost primarnega tožbenega zahtevka ocenila na 41.000,00 EUR in v postopku pred sodiščema nižjih stopenj s primarnim zahtevkom v celoti propadla. Njena revizija je zato dovoljena ne glede na to, da sta sodišči sicer ugotovili, da je del kupnine po sporni prodajni pogodbi dejansko plačala.7

Glede utemeljenosti revizije

14. Pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, mora biti sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega (58. člen OZ).8 OZ je pravilo realizacije prevzel iz ZOR, ki je veljal v času ustnega dogovora o prodaji nepremičnine med pravdnima strankama. To je utemeljeno z načelom vestnosti in poštenja ter sledi dejstvu, da je bilo z izpolnitvijo obveznosti, tj. njeno realizacijo, razmerje med strankama stabilizirano in dosežen namen oblike.

15. Tožnica se ne strinja s ključno dejansko ugotovitvijo, da celotne kupnine po ustno sklenjeni prodajni pogodbi ni plačala in glede na vsebino ugovorov sodiščema nižjih stopenj v glavnem očita kršitev 8. člena ZPP. Ta sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argument dokazne (ne)vrednosti za posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Sledita primerjava posameznih dokazov med seboj, ko se dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost trditve o dejstvu, združijo v celoto, in ocena celotnega procesnega dogajanja (npr. navedb strank in njihove konsistentnosti ter nespornosti posameznih dejstev).9 Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP;10 ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.11 Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni (več) bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak le še to, kako je bila ugotovljena. Pomembno je torej spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno. Pravilnost metode 8. člena ZPP je izpolnjena, če je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično-sintetična12 ter logično vzdržna, razumna in dosledna; če je torej taka, da izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno.13

16. Revizijski očitki o zmotni ugotovitvi neplačila (celotne) kupnine za sporno nepremičnino glede na vsebino revizijskih ugovorov pomenijo le grajo vsebinske (ne)prepričljivosti dokazne ocene in s tem nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki so prikrito uveljavljani skozi zatrjevano procesno kršitev. Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, da je dokazno breme, da je bila (ustna) pogodba realizirana, na strani tožnice, ki bremena ni zmogla. Tožnica je v tožbi trdila, da je celotno kupnino za sporno nepremičnino že plačala (delno v denarju delno pa z obnovitvenimi deli), toženka pa je v odgovoru na tožbo trdila, da pogodba za sporno nepremičnino sploh ni bila sklenjena, ker niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih je za sklenitev posla zahteval NO. S sklicevanjem na vsebino dopisa tožnice z dne 6. 6. 1997 (in njegovo predložitvijo) in na primopredajni zapisnik z dne 16. 10. 1997 je toženka ugovarjala tudi, da kupnina ni bila v celoti plačana in da posel glede sporne nepremičnine ni bil realiziran.14 V pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2015 pa je trdila tudi, da je bilo med strankama sporno tudi pravno razmerje glede nepremičnine parc. št. 79 k. o. in da je z zatrjevanimi plačili tožnica poravnavala kupnino za to, in ne sporno nepremičnino. S temi konkretiziranimi in dokazno podprtimi trditvami je toženka dokazno breme glede realizacije ustne prodajne pogodbe oziroma poplačila kupnine po ustno sklenjeni prodajni pogodbi prevalila nazaj na tožnico. Sodišče prve stopnje je tako, upoštevaje trditve pravdnih strank in metodo iz 8. člena ZPP, v dokaznem postopku prepričljivo ugotovilo, da sta se pravdni stranki pogajali za dve nepremičnini iz postopka denacionalizacije (parc. št. 79 in 317/3, obe k. o. ...) in da iz predloženih dokazil ni mogoče zaključiti, da so bila zatrjevana plačila izvršena prav z namenom poplačila kupnine za sporno nepremičnino. Glede na trditve in predložena dokazila toženke,15 da je med pravdnima strankama sporno tudi pravno razmerje glede nepremičnine parc. št. 79 k. o. ..., ki naj bi ji jo tožnica celo uzurpirala in na njem zgradila objekte, je bilo tako na tožnici breme, da pojasni, koliko kupnine je dejansko plačala na račun katere nepremičnine. Sodišče je na podlagi zbranega procesnega gradiva ter upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu zaključilo, da kupnina za sporno nepremičnino ni bila poplačana v takšnem obsegu, ki bi omogočal zaključek o konvalidaciji posla. Dejanski zaključek o tem, da dolg tožnice iz naslova kupnine za sporno nepremičnino znaša še 35.897,00 DEM,16 sta sodišči nižjih stopenj po obrazloženem sprejeli na podlagi trditev pravdnih strank in predloženih dokazov, zato uveljavljeni kršitvi 7. in 8. člena ZPP nista podani, ampak pomenita le v procesni kršitvi ovito grajo dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dovoljen razlog.

17. Pavšalen in neutemeljen je očitek tožnice, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi pojasnila, v čem je obravnavana zadeva drugačna od zadeve III Ips 40/2008 z dne 23. 1. 2012. Posebnosti zadeve III Ips 40/2008 so namreč v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnjene v sprotni opombi št. 9, s čimer se tožnica v reviziji obrazloženo ne sooči.

18. Tudi očitani kršitvi prvega odstavka 358. člena ZPP in načela neposrednosti nista podani, saj je zaključek o posesti sporne nepremičnine v sodbah sodišč nižjih stopenj enak, tj. da tožnici sporna nepremičnina v posest ni bila izročena na temelju zatrjevane ustne prodajne pogodbe. Sicer pa je, kot je tožnici pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, vprašanje o tem, ali in kako je tožnica na sporni nepremičnini izvrševala posest, drugotnega pomena, ker tožnica evidentno ni bila v dobri veri. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ)17 namreč za priposestvovanje nepremičnine zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. V obravnavani zadevi je dokazni postopek pokazal ravno nasprotno: tožnica se je (že glede na vsebino njenega dopisa z dne 6. 6. 1997) zavedala, da (še) ni postala lastnica sporne nepremičnine, saj je toženko pozvala na sklenitev prodajne pogodbe (lastništvo ji je izrecno osporavala tudi toženka v dopisu z dne 8. 7. 2011). Da bi se v vmesnem času izvajale aktivnosti, ki bi vzbujale utemeljeno pričakovanje pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, pa tožnica ni dokazala. Sklep o tožničini slabovernosti je zato pravilen.

19. Izpodbijana odločitev je po obrazloženem zakonita in pravilna ter skladna s stališči teorije in sodne prakse, zato neutemeljenost revizijskih razlogov implicira tudi neutemeljenost zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Odločitev o reviziji

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo tožnice zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

21. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnice je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

22. Tožnica pa mora toženki povrniti stroške revizijskega odgovora (II. točka izreka), ki so glede na čas vložitve tožbe v skladu s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerjeni po tem zakonu. Ob upoštevanju revizijsko sporne vrednosti in vloženega stroškovnika toženke je Vrhovno sodišče kot revizijske stroške toženki priznalo 1.274,00 EUR za odgovor na revizijo (tar. št. 3300) ter 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), kar upoštevaje 22 % DDV, skupno znaša 1.578,68 EUR.

-------------------------------
1 V denacionalizacijskem postopku je toženko kot pooblaščenec zastopal direktor tožnice A. A., a mu je toženka še pred koncem denacionalizacijskega postopka pooblastilo preklicala.
2 Predmet prodaje med pravdnima strankama je bila namreč tudi nepremičnina parc. št. 26/2 k. o. ..., glede katere sta pravdni stranki lastništvo uredili. Med pravdnima strankama pa je sporno tudi lastništvo oziroma odkup nepremičnine parc. št. 79 (po parcelaciji 79/5 in 79/6) k. o. ..., na kateri je tožnica zgradila stanovanjske objekte in glede katere je (tudi) sporno vprašanje plačila kupnine.
3 Ugotovljeno je, da gre dejansko za dolg tožnice do toženke.
4 Toženki sta bili vrnjeni parceli št. 317 in 79, obe k. o. ....
5 Višine kupnine za nepremičnino parc. št. 79 k. o. ... pravdni stranki nista razkrili.
6 Iz dopisa tožnice z dne 6. 6. 1997 izhaja, da je tožnica vedela, da pogodba še ni bila sklenjena in da kupnina še ni bila v celoti plačana.
7 Podredna zahtevka temeljita na drugi dejanski in pravni podlagi kot primarni zahtevek. Gre torej za samostojna zahtevka, katerih usoda je različna od primarnega zahtevka, zato vrednost podrejenih zahtevkov nima vpliva na vrednost spornega predmeta, na katerega se nanaša glavni zahtevek.
8 Enako prej veljavni ZOR v 73. členu: „Pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.“
9 Primerjaj J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 91-92.
10 Ta kršitev se kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka, običajno kot kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
11 J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 95-96.
12 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003.
13 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 21/2016 z dne 15. 3. 2018.
14 Glej 2. - 4. točko odgovora na tožbo.
15 Ta dejanski zaključek je sprejelo na podlagi treh listin: dopis tožnice z dne 6. 6. 1997, primopredajni zapisnik toženke z dne 16. 10. 1997 in dopis toženke z dne 8. 7. 2011.
16 Glej tudi razloge v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
17 Uporabo SPZ v obravnavani zadevi utemeljuje drugi odstavek 269. člena SPZ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 358, 358/1
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 73, 371
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 52, 58
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23
Datum zadnje spremembe:
05.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMTMz