<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba X Ips 131/2017
ECLI:SI:VSRS:2019:X.IPS.131.2017

Evidenčna številka:VS00027899
Datum odločbe:03.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) sodba III U 41/2016
Datum odločbe II.stopnje:06.02.2017
Senat:Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:UPRAVNI POSTOPEK - ŠOLSTVO
Institut:dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - pravni interes za revizijo - izvolitev v naziv višji predavatelj - postopek izvolitve v naziv - avtonomija državne univerze - obrazloženost odločbe - meje sodne presoje - diskrecijsko odločanje - neenotna sodna praksa upravnega sodišča - merila za izvolitev v naziv - izvirna pristojnost - sodba presenečenja

Jedro

Univerza o izvolitvah v nazive ne odloča na podlagi javnega pooblastila, saj ne gre za nalogo državne uprave, ki bi jo z zakonom ali na podlagi zakona prenesli nanjo (121. člen Ustave), temveč za nalogo, ki izvirno sodi v samo jedro univerzitetne avtonomije in je po naši ustavni ureditvi upravni organi ne smejo izvrševati. Prav tako pa tudi oseba, ki je v tak naziv izvoljena, ne prejme nobenega oblastvenega ali javnopravnega upravičenja v razmerju do tretjih oseb, zato tudi ne gre za odločanje o javnopravni zadevi, ki bi med njo in univerzo kot odločevalcem vzpostavilo, preoblikovalo ali ukinilo javnopravno razmerje.

V primeru volitev v navedene nazive gre za strokovno in ne za oblastveno pravno presojo, glede katere bi bila toženi stranki podeljena upravna diskrecija skladno z ZViS.

V obravnavani zadevi torej ne gre za spor zoper upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidata, saj tožena stranka ni izdala upravnega akta v smislu ZUS-1 (2. člen). ZViS je sicer formalno določil pravico do sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv (oziroma v postopku za odvzem naziva, 59. člen ZViS),14 vendar ta glede na naravo odločitve ni namenjena možnosti sodnega uveljavljanja izpolnjevanja vsebinskih meril pridobitve naziva, temveč varstvu procesnih pravic kandidata v postopku odločanja o njegovi prošnji za izvolitev v naziv. To so tudi edine pravice, ki jih kandidatu v zvezi s tem postopkom ob pravilni ter ustavnoskladni razlagi ZViS in ZUS-1 lahko zagotavlja sodišče v upravnem sporu.

V zvezi s postopkom in pravili, ki veljajo za izvolitve v nazive, pa kaže poudariti, da izrecno zakonsko pooblastilo univerzi (in drugim visokošolskim zavodom), da ta postopek podrobneje uredi v svojem statutu (57. člen ZViS) pomeni tudi, da je v celoti izključena uporaba ZUP, razen če bi na podlagi lastne odločitve uporabo njegovih pravil sprejela univerza sama (z določitvijo v statutu). S tem pa so neupoštevna tudi pravila o oblikovanju obrazložitev odločb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Senata Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat FPP), št. 103-1/2013/24 z dne 19. 6. 2015, s katerim je bilo (v ponovljenem postopku že tretjič) odločeno, da se tožnik ne izvoli ponovno v naziv višjega predavatelja za tam navedeno področje. Pritožbo je Senat Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL) z odločbo, št. 104-229/2015 z dne 28. 12. 2015, zavrnil kot neutemeljeno.

2. Upravno sodišče v obrazložitvi sodbe navaja postopek in pravne podlage za odločitev o tožnikovi vlogi, kot sporno pa izpostavlja, ali je bila tožniku dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in dokazih, ki so bili podlaga za odločitev, in ali je bila odločitev tožene stranke ustrezno obrazložena. Oba ugovora sta bila sporna že v predhodnem postopku v zadevi III U 332/2014 (sodba z dne 10. 4. 2015). Tokrat je sodišče prvi ugovor zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v ponovljenem postopku poslala negativno mnenje Študentskega sveta Fakultete za pomorstvo in promet (v nadaljevanju ŠS FPP) in mu dala možnost, da se o njem izjavi, kar je tudi storil. V zvezi z očitkom, da seje ŠS FPP, na kateri je bilo sprejeto sporno mnenje, sploh ni bilo, je pridobila podatek, da je bila seja izvedena. S tem tožnika ni posebej seznanila, saj je šlo le za preverjanje njegove trditve, da seje ni bilo. Upravno sodišče se je pridružilo mnenju tožene stranke, da Senat UL nima pristojnosti posegati v odločitve ŠS FPP, katerega mnenje je del gradiva v postopku habilitacije in se je do njega tožnik tudi opredelil. Predpisi ne predvidevajo, da bi se tožnik lahko udeležil seje Senata FPP. Pred odločanjem so se člani seznanili z njegovo izjavo o celotnem gradivu, odločitev o vlogi za ponovno izvolitev v naziv pa je njihova diskrecijska pravica. Zato je sodišče kot ključno obravnavalo vprašanje zadostnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poudarilo je, da avtonomija univerze ni absolutna pravica, saj mora univerza pri odločanju upoštevati tudi določbe zakonov in meril, ki jih sicer podrobneje uredi sama, torej mora upoštevati procesne pravice strank v postopkih, med njimi pravico do obrazložitve odločitve. Pri presoji se je sodišče oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009 in ugotovilo, da je obrazložitev sklepa v obravnavani zadevi skladna s stališčem iz navedene zadeve. Tožena stranka je povzela potek postopka, navedla gradivo, predloženo Senatu FPP, ter pojasnila način sprejemanja odločitve in rezultat tajnega glasovanja. Drugačna obrazložitev odločitve, ki je bila sprejeta s tajnim glasovanjem, zato ni mogoča. Ker v tožbi niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pojasnjuje, da gre za sodbo presenečenja, saj stoji na diametralno nasprotnih stališčih, kot so bila sprejeta v sodbi III U 332/2014. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Uveljavlja tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču najprej predlaga zavrženje revizije, saj zaradi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki je ugotovilo, da je bila odpoved tožene stranke revidentu iz razloga nesposobnosti, zakonita, revident nima več pravnega interesa za revizijo, poleg tega pa z navedbami izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa iz razlogov, ki jih navaja, predlaga zavrnitev revizije.

K I. točki izreka

Dovoljenost revizije

5. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 saj gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ustavnega položaja državnih univerz (58. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), ki se izrazi v (ustavni) pravici do obrazloženosti odločb o habilitacijah. To predstavlja tudi okvir odločanja v obravnavani zadevi. Revizija ni dovoljena zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega sklepa za revidenta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Izguba zaposlitve sama po sebi ni huda posledica v smislu ZUS-1, navedbe o uničeni karieri revidenta pa so splošne in neizkazane.2

6. Vrhovno sodišče se najprej opredeljuje do ugovora tožene stranke, da revident zaradi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja pri toženi stranki nima več pravnega interesa za ta upravni spor, zato revizija ni dovoljena. Po presoji Vrhovnega sodišča kljub dejstvu, da je bila odpoved delovnega razmerja posledica v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve, pravnomočna odločitev v delovnem sporu ne vpliva na revidentov pravni interes za vodenje upravnega spora zoper odločitev tožene stranke o zavrnitvi vloge za ponovno izvolitev v naziv višjega predavatelja, saj ta uživa samostojno pravno varstvo, kajti delovno razmerje ni pogoj za izvolitev v zaprošeni naziv visokošolskega učitelja. Pravni interes revidenta za upravni spor in torej tudi za revizijo je tako podan.

Vsebinska presoja revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 83. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

9. Ustava v 58. členu določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Način njihovega financiranja ureja zakon. Pravica do avtonomije pomeni pravico do odločanja v lastnih zadevah, to je v tistih, ki sodijo v univerzitetno področje in zadevajo univerzo oziroma visoko šolo.3 Ta ustavna določba državo zavezuje, da določi temeljne statusnopravne, kadrovske, upravljavske in finančne okvire delovanja državnih univerz oziroma visokih šol ter uredi temeljna razmerja med subjekti znotraj univerze ter položaj javnosti pri upravljanju univerze in nadzoru nad njenim delovanjem. Pri tem pa država ne sme omejiti avtonomnosti državne univerze oziroma visoke šole v njeni znanstveno-pedagoški komponenti. Ta med drugim zajema določanje meril in postopka za izvolitev v nazive.4 Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZViS) avtonomijo državnih univerz (in drugih visokošolskih zavodov) ureja v 6. členu,5 ki v drugem odstavku med drugim določa, da avtonomija tem univerzam zagotavlja predvsem samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom (druga alineja), sprejemanje meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (tretja alineja), volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev (četrta alineja) in izbiro visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev za zasedbo delovnih mest (peta alineja). Postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev se v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda (57. člen ZViS).

10. Fakulteta, pri kateri je tožnik vložil vlogo za ponovno izvolitev v naziv, je članica Univerze v Ljubljani. V zadevi niso sporne v času odločanja Senata FPP veljavne določbe Statuta UL, ki določajo postopek in način odločanja o predlogu za (ponovno) izvolitev v naziv,6 prav tako upoštevaje obseg presoje zadeve v revizijskem postopku glede dovoljenosti revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja niso sporne določbe Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev UL (v nadaljevanju Merila).7

11. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 214/2009 z dne 28. 12. 2009 sprejelo stališče, da obrazložitev odločbe tožene stranke, glede na volilni postopek, predpisan z ZViS in v njenem statutu o tajnem glasovanju njenega senata, iz objektivnih in zakonskih razlogov ne more segati preko formalnih razlogov in zajemati tudi razlogov o tem, zakaj se je senat oziroma zakaj so se njegovi posamezni člani odločili glasovati proti predlogu, da se tožnik izvoli v naziv. Taka odločba lahko vsebuje le obrazložitev, kako so bile izvedene volitve in kakšen volilni izid je bil dosežen. S tem so glede na posebne zakonske določbe ZViS dovolj tehtno in prepričljivo opredeljena odločilna dejstva, ki so vodila toženo stranko pri izdaji izpodbijanega akta. Preizkus sodišča prve stopnje preko teh okvirov ne more in ne sme segati. V nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno (58. člen Ustave) in zakonsko zagotovljeno (po ZViS) avtonomijo tožene stranke. Člani senata tožene stranke, ki volijo, namreč z glasovanjem dejansko uresničujejo avtonomijo tožene stranke in niso z nobenim zakonom zavezani, da svoj glas obrazložijo, saj bi bilo to v nasprotju z načelom svobode volitev. Zato tudi tožena stranka, objektivno gledano, svoje odločbe ne more obrazložiti drugače, kot je to že naredila. Tako je pravilna in razumna obrazložitev v odločbi tožene stranke, ki svojo odločitev utemeljuje zgolj z izidom tajnih volitev svojega senata in avtonomijo, zagotovljeno v Ustavi in v ZViS.

12. Upravno sodišče se je v izpodbijani sodbi oprlo prav na navedeno stališče Vrhovnega sodišča in ugotovilo, da je obrazložitev v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, da se revident ne izvoli ponovno v naziv višjega predavatelja, z njim skladna. Pojasnilo je, da je tožena stranka v obrazložitvi povzela potek postopka in navedla, kateri dokumenti so bili Senatu FPP predloženi, način sprejemanja odločitve in izid tajnega glasovanja (ki v zadevi ni sporen). Drugačna obrazložitev odločitve, sprejete s tajnim glasovanjem, zato niti ni mogoča, saj bi se sicer člani senata morali izjasniti o tem, kako so glasovali in zakaj. Zaključilo je, da obrazložitev izpodbijanega sklepa (pomotoma odločbe) sledi stališču Vrhovnega sodišča, kot tudi določbam ZViS, Statuta UL in Merilom, zato iz tega razloga odstopa od stališča glede obrazložitve, sprejetega v sodbi III U 332/2014.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča za odstop od njegovega stališča, izraženega v omenjeni sodbi I Up 214/2009 z dne 29. 12. 2009, ni utemeljenih razlogov. Predmetna revizijska presoja je tako po vsebini namenjena podkrepitvi nadaljnje veljavnosti navedenega stališča, ki je na mestu tudi zato, ker je Upravno sodišče v nekaterih sodbah v zadnjem času8 sprejelo drugačno stališče glede obrazloženosti odločitve pristojnih organov državnih univerz o izvolitvi v naziv.

14. V zvezi z že sprejetimi stališči Vrhovnega sodišča je tako v nadaljevanju treba poudariti tudi to, da izvolitev kandidata v določen naziv visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca ni njegova zakonsko določena pravica ali uresničevanje pravno varovanega interesa. V nazive kandidate skladno z ZViS avtonomno volijo pristojni organi univerze skladno z avtonomno določenimi merili in z avtonomno določenim postopkom (58. člen Ustave, 6. člen ZViS, 52. člen ZVis in naslednji).9 Merila za izvolitev v naziv, ki jih skladno z ZViS določi senat univerze oziroma senat visokošolskega zavoda (55. člen), so po svoji vsebini tako strokovni standardi,10 po katerih se vrednoti upoštevne znanstvene, umetniške, pedagoške strokovne in druge dosežke kandidata, ki želi pridobiti tak naziv. Po svoji naravi je zato izvolitev v naziv izraz priznanja kakovosti navedenih dosežkov, če jih kot ustrezne ob uporabi navedenih meril avtonomno ovrednotijo pristojni organi univerze in njenih članic. Posledično iz tega izhaja, da se tudi pravilnost odločitev organov univerze lahko vsebinsko preizkuša zgolj s pravnimi sredstvi, ki so po ZViS oziroma statutu univerze kandidatu, ki ni bil izvoljen v zaprošeni naziv, na voljo v okviru in mejah samih organov univerze, npr. s pritožbo zoper odločbo senata članice univerze na senat univerze.11 Drugačna ureditev, torej morebitna zakonska določitev možnosti sodnega uveljavljanja pravice ali pravnega interesa do izvolitve v navedene nazive, bi pomenila nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno avtonomijo univerze. Sodišču je tako presoja pravilnosti takega vrednotenja odtegnjena že po sami Ustavi (58. člen).

15. Univerza o izvolitvah v nazive ne odloča na podlagi javnega pooblastila, saj ne gre za nalogo državne uprave, ki bi jo z zakonom ali na podlagi zakona prenesli nanjo (121. člen Ustave), temveč za nalogo, ki izvirno sodi v samo jedro univerzitetne avtonomije in je po naši ustavni ureditvi upravni organi ne smejo izvrševati. Prav tako pa tudi oseba, ki je v tak naziv izvoljena, ne prejme nobenega oblastvenega ali javnopravnega upravičenja v razmerju do tretjih oseb, zato tudi ne gre za odločanje o javnopravni zadevi, ki bi med njo in univerzo kot odločevalcem vzpostavilo, preoblikovalo ali ukinilo javnopravno razmerje. Zgolj od delovnopravnega ali drugega pogodbenega razmerja te osebe z univerzo ali drugim samostojnim visokošolskim zavodom je odvisno, ali bo taka oseba na podlagi izkazanih strokovnih dosežkov, potrjenih s prejetim nazivom, opravljala strokovne oziroma pedagoške naloge, ki so pogojene s pridobitvijo ustreznega naziva kot njene osebne kvalifikacije (npr. kot visokošolski učitelj v okviru študijskega programa).

16. Tako je tudi napačno stališče revidenta, da gre pri odločanju tožene stranke za upravno diskrecijsko odločanje (v smislu prostega preudarka po drugem odstavku 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj se navedena pravna oblika odločanja uporablja le pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in pravnih oseb v upravnih zadevah in drugih javnopravnih stvareh (2. in 4. člen ZUP). V primeru volitev v navedene nazive pa gre kot navedeno za strokovno in ne za oblastveno pravno presojo, glede katere bi bila toženi stranki podeljena upravna diskrecija skladno z ZViS. Tako je jedro navedenega odločanja utemeljeno v avtonomno določenih pravilih znanosti in stroke, ki se izvaja v okviru predpisanega postopka.12

17. V obravnavani zadevi torej ne gre za spor zoper upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidata, saj tožena stranka ni izdala upravnega akta v smislu ZUS-1 (2. člen).13 ZViS je sicer formalno določil pravico do sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku za izvolitev v naziv (oziroma v postopku za odvzem naziva, 59. člen ZViS),14 vendar ta glede na naravo odločitve ni namenjena možnosti sodnega uveljavljanja izpolnjevanja vsebinskih meril pridobitve naziva, temveč varstvu procesnih pravic kandidata v postopku odločanja o njegovi prošnji za izvolitev v naziv. To so tudi edine pravice, ki jih kandidatu v zvezi s tem postopkom ob pravilni ter ustavnoskladni razlagi ZViS in ZUS-1 lahko zagotavlja sodišče v upravnem sporu.

18. Odločitev o izvolitvi v naziv je kot navedeno po vsebini predmet avtonomne strokovne presoje s strani pristojnih organov univerze ob upoštevanju posameznega področja habilitacije. Zato je tudi vprašanje vsebine in obsega njene utemeljitve oziroma obrazložitve izraz navedenega avtonomnega strokovnega vrednotenja, česar sodišče ne more ocenjevati, ne da bi samo že (izrecno ali implicitno) stopilo na polje presoje, ki mu je tako po Ustavi kot po vsebini odtegnjena. Pravna dolžnost obrazložitve oblastvenih odločitev kot izraz spoštovanja pravice iz 22. člena Ustave15 se ne po svoji vsebini in ne po svoji funkciji ne razteza na avtonomne, strokovne odločitve univerze in visokošolskih zavodov, v katerih se ne odloča o pravicah ali obveznostih strank. Tudi če bi se postavili na stališče, da se navedena ustavna določba glede na možnost sodnega varstva kandidata (59. člen ZViS) v določeni meri razteza tudi na postopke za izvolitev v naziv, pa to lahko pomeni le, da je univerza obrazložitev dolžna podati le glede uresničevanja procesnih pravic kandidata, torej le s predstavitvijo poteka postopka in utemeljitvijo, da je odločanje potekalo zakonito v predpisanih okvirjih, kot tudi izhaja že iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča. To velja tako za primer, da je odločanje pristojnega organa univerze sprejeto v postopku tajnega glasovanja, kot tudi v primeru, da pristojni organ odločitev sprejme na drugačen način, določen s statutom univerze oziroma s pravili njenih članic.

19. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da je sicer pomembno, da je v primeru neuspeha vsak kandidat, ki je zaprosil za izvolitev v določen naziv, seznanjen s pomanjkljivostmi, ki jih mora odpraviti, oziroma pogoji, ki jih mora (še) izpolniti, vendar pa je to dolžnost, ki se mora zagotavljati na podlagi jasno opredeljenih ter javno objavljenih meril ter v okviru ustrezne komunikacije s kandidati v okviru univerze in njenih članic, ne pa prek formalne obveznosti obrazložitve, kot to velja za upravne akte, in ne prek odločitev sodišča v okviru sodne presoje na podlagi ZViS. Navedenih vprašanj ter drugih vidikov načina izpolnjevanja znanstvenih, umetniških, pedagoških in drugih zahtev meril za izvolitve v naziv po njihovi naravi sodišče v upravnem sporu ne more razreševati.

20. V zvezi s postopkom in pravili, ki veljajo za izvolitve v nazive, pa kaže poudariti tudi, da izrecno zakonsko pooblastilo univerzi (in drugim visokošolskim zavodom), da ta postopek podrobneje uredi v svojem statutu (57. člen ZViS) pomeni tudi, da je v celoti izključena uporaba ZUP, razen če bi na podlagi lastne odločitve uporabo njegovih pravil sprejela univerza sama (z določitvijo v statutu).16 S tem pa so neupoštevna tudi pravila o oblikovanju obrazložitev odločb, na katere se smiselno sklicuje revident.

21. V zvezi z ugovorom revidenta, da gre za sodbo presenečenja, ki sicer ni temelj vsebinske presoje pomembnega pravnega vprašanja, pa Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da je citirana sodba znana in javno objavljena in jo odvetnik kot prava vešča stranka ob pripravi na uveljavljanje sodnega varstva na tem področju mora poznati. Tako bi bilo celo nerazumno pričakovati, da Upravno sodišče precedenčnih odločitev Vrhovnega sodišča ne bi uporabilo kot podlago svoje odločitve. Zato torej ne gre za uporabo pravne podlage, na katero se stranki nista sklicevali in na njeno uporabo nista mogli računati (drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

22. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da visoka stopnja samostojnosti in avtonomnosti odločanja univerze pomeni tudi visoko stopnjo njene odgovornosti za pravilnost izvedbe navedenih postopkov. S tega vidika pa se garancije preprečevanja morebitne arbitrarnosti pri odločanju morajo zagotavljati tudi prek ustreznega, strokovnega oblikovanja organov ki odločajo o izvolitvah v nazive ter visoke stopnje zavedanja pomena njihovega dela ter njihove etične odgovornosti.

K II. točki izreka

23. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Z novelo ZZP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
2 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 214/2017 z dne 17. 1. 2018.
3 O tem Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998 in U-I-22/94 z dne 25. 5. 1995.
4 Prav tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998.
5 Univerza je avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem (prvi odstavek 6. člena ZViS).
6 O tem 213., 214., 215. in 222. člen Statuta UL.
7 10., 16., 22. in 25. člen Meril.
8 Npr. I U 2/2017 z dne 12. 1. 2017, I U 85/2015 z dne 7. 6. 2016 in I U 1789/2015 z dne 28. 6. 2017.
9 O ustavno zagotovljeni avtonomiji v zvezi s tem tudi že odločba Ustavnega sodišča št. U-I-34/94 z dne 22. 1. 1998.
10 Skladno z devetim členom 55. člena ZVis morajo biti merila mednarodno primerljiva in se javno objavijo.
11 To pravno sredstvo je bilo revidentu po nespornih dejstvih zagotovljeno tudi v obravnavani zadevi.
12 O tem tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 221/2009 z dne 9. 6. 2011.
13 Glej tudi npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 571/2008 z dne 29. 1. 2009.
14 Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa tudi, da se v upravnem sporu lahko poleg o sporih glede zakonitosti upravnih aktov odloča tudi o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon.
15 Ta vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
16 Pri tem odločanju ne gre za upravno zadevo (2. člen ZUP), prav tako pa tudi ne za drugo javnopravno stvar, kjer bi se pravila upravnega postopka uporabljala smiselno, pa še to le takrat, ko ne bi bil predpisan drug postopek, kot to velja v tem primeru ureditve ZViS.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 58
Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 6, 55, 57, 59
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 351, 351/2
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 6, 6/2
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyOTk2